Ali verni starši svojim otrokom perejo možgane?

To je vprašanje, ki se v zadnjem času velikokrat pojavlja, zato ga verni starši ne morejo v celoti spregledati: ali je vzgajanje otrok, naj sledijo verskim prepričanjem, temačna oblika ideološke indoktrinacije? Veliko ateistov, na čelu z zoologom Richardom Dawkinsom, zagovarja prav to. Lani je v podrobnem članku na to temo zapisal:

»Obstaja pomembna razlika med vključevanjem otrok v neškodljivo tradicijo in prisiljenimi mnenji brez dokazov o naravi življenja ali kozmosa.«[1]

V drugem intervjuju je dodal:

»Otroke je treba zaščititi, da bi bili deležni prave izobrazbe in ne da bi bili indoktrinirani v religijo, v kateri so bili vzgojeni njihovi starši.«[2]

Celoten argument, ki ga predstavljajo nekateri ateisti, trdi, da je vzgajanje otrok z verskimi prepričanji oblika pranja možganov, kar neprimerno vpliva na njihovo prihodnost. Kot predlagajo, bi bil boljši pristop otroke vzgajati popolnoma brez verskih prepričanj in jim omogočiti dosego intelektualne zrelosti, ko se lahko odločijo o lastnem verskem ali neverskem pogledu na svet.

Na prvi pogled se to stališče zdi razumno, njegova logika pa ima veliko napak. Tukaj je pet razlogov, zakaj imajo verni ljudje absolutno vso pravico, da vzgajajo svoje otroke glede na svoja verska prepričanja:

  1. Vsi vzgajamo svoje otroke glede na svoja osebna prepričanja – tudi ateisti.

Če se poglobimo v prej omenjene Dawkinsove izjave, je dvoličnost tega stališča takoj očitna. Odvisna je od ideje, da imajo verniki »nedokazana mnenja o naravi ali življenju v kozmosu«. Ne zveni tudi to kot mnenje? Jaz ne mislim, da so moja prepričanja brez dokazov; ne nazadnje, kdo pa? Vsi ne moremo imeti prav, vendar imamo pravico verjeti, da imamo prav. Kdo pravi, da je po moj ateizem nedokazano stališče, ki je škodljivo za moralno in duhovno dobrobit mojih otrok? In če sem tega mnenja, kako bi lahko svojim najbližjim zavestno odrekel možnost, da bi se duhovno razvijali v svoji mladosti? Argument vodi do zlovoljnega izraza protiverskega ogorčenja: tvoja prepričanja so drugačna od mojih in jaz imam očitno prav, zato, kako si upaš svoje otroke učiti svoja ignorantska prepričanja. Tako je jasno: če Dawkins vzgaja svoje otroke v prepričanju, da samo naturalistični procesi razlagajo vse fenomene, potem imam jaz vso pravico, da vzgajam svoje otroke s prepričanjem, da tega ne morejo.

Verni starši lahko vzgojijo svoje otroke v veri, ki ji pripadajo sami, tako kot atesti. Samo verni starši pa so stigmatizirani, da svoje otroke silijo k določenim prepričanjem. © India Picture | Shutterstock.com

Kot zadnji argument v svojem pisanju Dawkins znova primerja očitno absurdnost označevanja otrok glede na politična nagnjenja staršev in pretkano izpostavi, da bi bilo smešno otroku reči, da je ‘konservativec’ ali ‘liberalec’. Žal bi profesorjev argument, ko ga pripeljemo do logičnega zaključka, prepovedal, da bi starši s svojimi otroki govorili o svojih političnih, ekonomskih ali družbenih vrednotah, ker bi se bali, da bi se otroci ravnali po njihovih političnih prepričanjih. Morda bi Dawkinsu bile povšeči tudi množične genetske rekombinacije; nihče ne sovraži genetskih lastnosti, ki se naključno prenašajo s starša na otroka.

  1. Starši želijo le najboljše za svoje otroke.

Starši želijo le najboljše za svoje otroke, zato uporabijo vse načine, da bi jih kar najbolje usmerili. To vključuje moralno, izobrazbeno in duhovno vzgojo otroka in večanje njegovega potenciala. © rmnoa357 | Shutterstock.com

Vsi starši, pa če so verni ali ne, sprejemajo neskončno število odločitev v imenu svojih otrok glede na to, za kar presodijo, da bo najboljše za prihodnost njihovih potomcev. Koliko otrok je jokalo, ko so jih starši poslali v šolo ali se jim je zdelo, da je selitev daleč od njihovih prijateljev ‘najhujša stvar sploh’? In si kdo predstavlja, da bi emancipirali take otroke v veličastnem imenu svobode izbire? Seveda ne, saj vsi verjamemo, da je presojo starša v zvezi s prihodnostjo njegovih otrok treba spoštovati. Ni razloga, zakaj ne bi pravice, ki se nanašajo na oblikovanje otrokove družbene in akademske prihodnosti, zajemale tudi otrokove duhovne prihodnosti.

  1. Islam zagovarja versko svobodo.

Islam je prvi trdil, da v verskih zadevah ni prisile, zato lahko otrok, ko odraste in je samostojen, sam zase presodi, ali želi slediti določeni veri ali ne. © Samet Guler | Shutterstock.com

Seveda obstaja meja pravici staršev, da določajo otrokovo prihodnost:

»V veri ni prisile …« [3]

Z mislijo na globok pomen tega verza nameravam vzgajati svoje otroke z verskimi prepričanji, ki so zame resnična, zato da bi doživeli duhovnost, kot sem jo jaz, česar jim ne bi niti v sanjah odrekel. Če pa bodo, ko bodo intelektualno dozoreli in uvideli, da jih argumenti v prid tem prepričanjem resnično ne prepričajo, potem naj bo tako. Nimam pravice, da bi jih silil v izražanje prepričanj, še posebej, ker so prisiljena prepričanja votla. Moja zaobljuba, da počnem, kar mislim, da je za njih najbolje v njihovi mladosti, ne preide v odrekanje njihove avtonomije, ko odrastejo. Ne nazadnje je prerok Noeas z veliko muko usmeril svojega neverujočega sina na Arko, ni pa ga silil, da bi se vkrcal z verujočimi.[4]

  1. Vzgoja brez religije pomeni, da nimamo vseh informacij za izbiro.

Predpostavka, na kateri je zgrajena ta ideja, je, da je bolj pošteno do otroka, da je vzgajan brez vere, ker mu to odpira vrata, da se sam odloči za religijo v odraslosti, če in ko želi. To pa pomeni, da bo večina ljudi postala ateistov in to iz ‘napačnih’ razlogov. Vera lahko ima zelo racionalni temelj, vendar kar obrodi, ni samo intelektualno, je tudi izkustveno. Če si zrastel brez izkušnje duhovnega zadovoljstva, izpolnjenosti z molitvijo in odnosa z Bogom, kako se potem lahko informirano odločiš o resničnosti vere? Resnično informirana izbira se rodi iz izkušenj. Če se po takem trudu posameznik odloči, da obljubljeni duhovni sadovi ne obstajajo, lahko svobodno odide. Zavračanje vere, ne da bi si prizadevali resnično izkusiti njene koristi, je brez pomena.

  1. Če bi verska vzgoja pomenila trajno indoktrinacijo, ne bi bilo ateistov.

Primer Richarda Dawkinsa kaže, da se je, potem ko so ga do najstniških let vzgajali v krščanstvu, odločil, da ne bo več verjel v Boga in sedaj živi življenje brez vere. Zato vzgoja v veri ne pere otroških možganov ali prisili otroka, da sledi veri, ko odraste in se odloča sam zase. (Accessed via Wiki Commons)

Morda je največji dokaz, da ima ta ideja napake, dejstvo, da so bili vodilni pobudniki novega ateizma rojeni in vzgojeni v verskem okolju, preden so se odločili opustiti vero. Ne nazadnje vsi vemo, da je vernost na Zahodu v zatonu in se vzpenja ateizem. To preprosto ne bi bilo mogoče, če bi vzgajanje otroka v verskem okolju neizogibno ustvarilo neizbrisno versko sled v njem. Tako vidimo, da ta zahteva nima upravičenega temelja. Kljub temu je res, da manjšina staršev želi zatreti sposobnost kritičnega mišljenja pri otrocih, da bi naredili prostor za verska prepričanja. Takšna mentalna prisila pa je anatema resničnim naukom prerokov – tistih, ki so izkazali vse znake resnice, ki pa so vrednotili svobodo vesti bolj kot vse druge svoboščine.

»In reci, to je resnica od tvojega Gospoda, zato pusti tistemu, ki želi, verovati in pusti tistemu, ki želi, ne verovati.«[5] 

 

Opombe

  1. Richard Dawkins, “Don’t Force Your Religious Opinions On Your Children,” Foundation for Reason and Science, 19 February 2015, https://richarddawkins.net/2015/02/dont-force-your-religious-opinions-on-your-children/.
  2. Joe Humphreys, “Richard Dawkins: Children Need to be ‘Protected’ From Religion,”The Irish Times, 24 February 2015, http://www.irishtimes.com/news/education/richard-dawkins-children-need-to-be-protected-from-religion-1.2116281.
  3. Koran, Sura Al-Bakara, verz 257.
  4. Koran, Sura Al-Hud, verz 43.
  5. Koran, Sura Al-Kahf, verz 30.