V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Kako biti srečen – islamski vidik

Sreča

Sama Harrisa, znanega ateista in uspešnega avtorja del, kot je The End of Faith (Konec vere, op. prev.), so leta 2008 predstavili v videu na spletnem portalu Big Think. V njem opiše srečo kot odsotnost nevroze, odsotnost strahu, odsotnost tesnobe. Trdi tudi, da je človek brez teh stanj zagotovo srečen. »Zgolj zavedanje sebe v sedanjem trenutku,« nadaljuje, »… temu stanju uma jaz pravim sreča.« Je to vse, kar je potrebno, da bi bili resnično srečni?

Po mojem mnenju je njegov vidik v svojem bistvu napačen, saj ne upošteva pravega namena človeka, kot tudi ne njegove narave. Naša sreča ni zgolj odsotnost nekaterih čustev. Sreča je rezultat pozitivne izpolnitve. Takšna izpolnitev vključuje postavljanje cilja, ki ga želimo doseči, in narava cilja je ta, ki določa našo pravo srečo. Če so naše želje le pridobiti izobrazbo ali napredovati v službi, potem so ti cilji večinoma materialistični. Kot taki bodo ustvarili le kratkoročno srečo. Ko bo enkrat dosegel cilj, bo človek iskal drug objekt svojega poželenja. To sosledje dogodkov postavi človeka v neskončni krog začasne sreče, v katerem vedno hrepeni po več in ni nikoli zares zadovoljen.

SrečaIzpolnjevanje materialističnih želja ni ključ do resnične sreče.

Kako je potem mogoče doseči trajno srečo? Najprej je nujno, da človek prepozna in izniči iluzorne in odvečne želje. Na primer, sledenje najnovejšim modnim trendom ali nenehno kupovanje najnovejših tehnoloških izdelkov na koncu zgolj vodi v frustracijo in nezadovoljstvo. Ključ do resnične sreče izhaja iz prepoznavanja lastnega namena v življenju in podajanja na pot uresničevanja le-tega. Koran uči, da človek ne sme pozabiti na končno resnico in namen svojega časa na tem svetu, tako da se zaveda tako svojega umrljivega telesa kot tudi neumrljivosti svoje duhovne duše. Rečeno nam je:

Džine in ljudi sem ustvaril, da bi Me častili. Koran, 51:57

Ko je to enkrat določeno, posameznik ne bo več delal za začasne cilje tega življenja, ampak si bo prizadeval za trajne nagrade življenja, ki prihaja. To doseže z razvojem moralnih kvalitet, tako da človek postane zrcalna podoba svojega Stvarnika. Ko so te želje izpolnjene, pride do miru in s tem do sreče. Z drugimi besedami, trud biti milosten, dober, odpuščajoč in prijazen do drugih naredi trajen vtis na dušo in ustvari resnično notranje zadovoljstvo.

Ko Harris govori o sreči kot o »zavedanju sebe v sedanjem trenutku,« morda govori o meditaciji, katere cilj je za kratek čas ločiti sebe od sveta in vstopiti v stanje praznine, s prazno glavo, brez skrbi ali strahu. V nasprotju s tem islam zagovarja molitev kot način za doseganje miru z neposredno komunikacijo z Višjim Bitjem, namreč z Bogom. Prednost molitve pred meditacijo je, da je namesto zavedanja sebe v sedanjem trenutku vzpostavljena neposredna skupnost z Bitjem, ki ni tih, ampak odgovarja klicu tistega, ki kliče k Njemu. Bog nam v Koranu pravi:

In ko Moji služabniki vprašajo po Meni, jim sporoči: »Blizu sem. Odgovarjam na molitve prosilca, ko ta moli k meni.« Koran, 2:187

 V bistvu dušo hranita molitev in dobrodelnost. In samo z resničnim hranjenjem duše, bolj kot s hranjenjem materialnih želja, lahko posameznik doseže resnični notranji mir, takšnega, da tudi v težkih situacijah ne obupuje, ampak ostane miren in ohranja notranji mir. Morda ta en verz iz Korana izda skrivnost do sreče:

O vi, ki verujete, priklonite se, lezite s stegnjenimi rokami na tla in častite svojega Gospoda – da boste uspeli. Koran, 22:78

SrečaMolitev je primarni način doseganja Boga

Rečemo lahko, da nekateri dosežejo mir brez odnosa z Bogom, ne da bi stremeli k dobrodelnosti do drugih in ne da bi razmišljali o naslednjem življenju. Ta vidik je bil jedrnato zavrnjen v čudovitem članku, ki ga je napisal 2. kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija z naslovom The Object of Life and How to Attain It (Cilj življenja in kako ga doseči, op. prev.). Objavljen je bil v Muslim Sunrise 3rd quarter, 1953 edition, v katerem Hadrat Mirza Baširudin Mahmud Ahmad, Bog naj mu bo naklonjen, piše:

Brez dvoma Bog nekaterim podeli velik del miselne koncentracije. Ti ljudje težijo k doseganju različnih ciljev, političnih, izobrazbenih in kulturnih ter kot rezultat nenehnega truda v svojih ciljih uspejo in dosežejo tudi mir. Ampak ta mir lahko primerjamo z užitkom, ki ga otroci dobijo od svojih igrač. Notranjega miru ne dosežejo z doseganjem visokih ciljev v svojem življenju, ampak s pozabljanjem nanje. Postanejo žrtve intelektualnega opija. Možgani jih hranijo z intelektualnim opijem. Poznajo bolečino, a je ne čutijo.

Torej, kaj naj storimo? Naj otopimo čute z iskanjem nenehnih distrakcij ali naj iščemo Boga in dosežemo resnično zadovoljstvo? Izbira je vaša.