Kako najti Boga
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.
Kako najti boga

Pričujoči članek ponuja islamski pogled na to, kako lahko posameznik doseže osebno gotovost glede obstoja Boga.

Religija nam omogoča preseganje materialnega in iskanje Božanskega; razumeti odgovore na vprašanja onkraj našega intelektualnega dometa; prepričati se o smislu našega življenja in vzpostaviti odnos z živim Bogom. Resnično raziskovanje tega, ali so trditve religije resnične, pa zahteva privzetje pravilne metode. Pričujoči članek bo orisal okvir za iskanje Boga na osnovi naukov islama; religije, ki trdi, da predstavlja vrhunec religijske evolucije.

Uvodni pristopi: preverjanje motiva in intelektualno raziskovanje

Prvi uvodni pristop k raziskovanju resnice religije je preverjanje vašega motiva. Predstavljajte si filozofa; svoje razumske zmožnosti uporablja za doseganje gotovosti glede tega, ali Stvarnik obstaja ali ne. Z drugimi besedami, njegov namen je potešitev žeje po znanju, ne pa po poznavanju ali oboževanju Stvarnika. Podvrže se zgolj intelektualnemu prizadevanju za zadovoljitev intelektualne radovednosti. Tudi če takšen filozof pride do verjetja v obstoj Boga, se njegovo prizadevanje in nagrada ustavita tukaj. Bog si ne bo želel vzpostaviti odnosa z osebo, ki nima želje, da bi Ga poznala. Če nas religijski nauki učijo, kako vzpostaviti odnos z Bogom, je to filozofov motiv povsem zapostavil. Uspeh v duhovnem prizadevanju pride z zavezanostjo vztrajanju v poskusih vzpostavljanja ljubezenskega odnosa z Bogom in pokornosti Bogu. To je pravilen motiv in če ima kdo nepravilen motiv, bodo vsi poskusi vodili samo k izčrpanosti in nejevolji.

Potem ko smo preverili svoj motiv, moramo razmisliti in proučiti svet okoli nas – njegov izvor, njegov modri načrt, njegovo minljivo naravo. To proučevanje nebesa in zemlje je nujno, vendar nas pripelje le do stopnje »Stvarnik mora biti«. Razum pripravi podlago za vero, vendar je ne proizvede. Obžalovanja vreden je primer številnih, ki dosežejo to raven in jim je rečeno, da gre metoda religije le do tod in odnehajo. Prava pot do Boga mora voditi do gotovosti, ne zgolj špekulacije. Na začetnih ravneh, preden se sploh odločimo, da bomo resnično sledili prakticiranju religije, sta premislek in sklepanje tista, ki sta potrebna za proučitev izhodiščnega dokaza, ki jo ponudi religija. Vendar pa nas razumsko posredovanje lahko pripelje le do tod. Kot je rekel Hazreti Mirza Ghulam Ahmad,as ustanovitelj Muslimanske skupnosti Ahmadija:

Kdorkoli si želi najti Boga le z razumom, je gotovo nor, saj so skrite poti do Njega onkraj preprostega razumevanja.

Lepota in načrt, očitna v naravi, kažeta na obstoj Načrtovalca.

Korak 1: Duhovna praksa

Potem ko smo razmislili in proučili potrebo po Bogu ter analizirali lepoto in popolnost narave, je naslednji korak, da Ga dejansko poskušamo najti. To naredimo na dva glavna načina, z duhovno prakso in moralnim življenjem. Oboje mora biti storjeno istočasno in oboje je globoko medsebojno prepleteno. Vseeno pa se ju bomo zavoljo enostavnosti lotili posebej.

Bogoslužje je bistveno za razvoj odnosa z Bogom in z njim se spremeni iz teoretične možnosti v pomemben del našega življenja.

Bogoslužje je razdeljeno na pet kategorij:

  1. salat/namaz ali molitev,
  2. zikr ali spominjanje Boga,
  3. posti,
  4. romanje v Meko in
  5. žrtvovanje.

Ti zunanji izrazi morajo vključevati tudi notranji izraz. Če nekdo izvaja samo zunanje dejanje, si zgolj želi, da bi ga videli drugi. Iskrenost je ključna! Dvoličnost je nepremostljiva ovira. Koran to načelo ne le sprejema, temveč ga posebej poudarja. Pravi:

Gorje tistim, ki molijo, a molitvi niso posvečeni in molijo zato, da bi se jih videlo. (Koran 107: 5–7)

Podobno drugi kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija pravi:

Opažamo, da obraz zaljubljenega izdaja posebno čustvo, ko nekdo omeni ljubljeno osebo v njegovi prisotnosti ali kadar se ta pojavi pred njim, tako da lahko tudi tujec opazi njegovo ljubezen. Zopet; čeprav nihče ne more dvomiti o ljubezni staršev do njihovih otrok, slednji zelo pogosto izražajo svojo naklonjenost s poljubljanjem in crkljanjem svojih malčkov. Podobno prijatelja, ko se srečata, izrazita svoje veselje s stiskom rok.

Kljub vsemu imajo ta zunanja dejanja pomemben vpliv na notranje stanje. Tako kot je zunanja lupina v stiku z notranjim jedrom, tudi telo popelje dušo, kamor gre in duša na svoji poti vpliva na telo. Na primer, priklon v molitvi odraža notranjo podreditev duše. Molitev cilja na povečanje našega zavedanja Boga, razumevanja naše nemoči in odvisnosti od Boga. Dva postaneta še boljša prijatelja, če si posvečata nedeljeno pozornost; tako je tudi s Stvarnikom in Njegovim služabnikom. Spominjanje Boga, druga oblika bogoslužja, je duhovni napitek, ki omogoča popotniku, da vztraja na poti. Je nenehni način ohranjanja povezanosti z Bogom in povečevanja našega znanja o Njem. Post nam vcepi voljo in samonadzor, zmožnost odrekanja zlu in delanja dobrega. Tako romanje v Meko kot žrtvovanje živali služita podobnemu namenu (kakor tudi salat in posti); zapuščanje svojega doma in sorodnikov ter žrtvovanje nižjega bitja vernika spomni na žrtvovanje lastnega jaza za večje dobro, ki vlada vesolju. Posameznika opomni, da moram presegati lastne sebične želje.

Čaščenje Boga je pomembno sredstvo doseganja bližine Njemu. 

Korak 2: Moralni napredek

Kaj je moralni napredek? Kako sledilec resnične religije opravi ta preizkus?

Najprej, resnična religija mora biti dostopna ljudem vseh zmožnosti. Ne glede na to, kje so na moralnem spektrumu, mora biti resnična religija vera zmožna učiti ljudi, kako napredovati od pregreh k vrlini. Da bi to dosegel, si je islam zamislil postopno pot, ki opisuje različne nivoje moralnih lastnosti. Tako lahko njegovi sledilci vedo, kdaj padajo in kdaj se povzpnejo po lestvi.

Lestev je sestavljena iz treh prečk vrlin in treh prečk pregreh. Vrline so:

  1. adl – pravično delovanje; oseba vrne, kar ji je bilo storjeno, v enaki meri;
  2. ihsan – dobrotnost; oseba vrne večji delež tega, kar ji je bilo dano;
  3. itai’ zilkurba – brezpogojno sočutje; oseba dela dobro ne glede na to, ali ji je bilo kaj storjeno.

Pregrehe so:

  1. fahša – skrite pregrehe; zlo, ki ni javno vidno;
  2. munkar – zlo, ki ga drugi vidijo, vendar jim ne škodi;
  3. bagij – dejanja so zdaj škodljiva drugim.

S poznavanjem tega lahko učenec islamske morale ve, kam naj gre in kdaj zaostaja.

Najvišja stopnja moralnosti je ljubiti človeštvo, kot mati ljubi svojega otroka.

Kakorkoli, resnična religija si ne želi preprosto pokazati na dobro in slabo moralo, želi tudi pomagati ljudem v privzemanju  dobrih moral in zavračanju slabih ter tako izboljšati njihovo duhovno povezanost z Bogom. Resnična religija je vedno prinesla izraze Božjih lastnosti z njegovimi poslanci in pravičnimi ljudmi. Ti ljudje so moralni izkaz kakor tudi prikaz stanj duhovnosti, do katerih vas te morale lahko pripeljejo.

Islam trdi, da so vsi ljudje rojeni čisti. Naša izbira dejanj od samega začetka nam doda bodisi dobro ali zlo. Vendar pa oseba nikoli ne izgubi svoje izvorne čistosti v celoti. Tako je tudi cilj moralnega napredka vrnitev v to čisto stanje in dodajanje temu cilju novih vrlin.

Tu so še druga dejanja, ki jih islam priporoča kot prispevek k našemu moralnemu napredku. Kesanje, ki je obžalovanje nekdanjih napak/grehov, prošnja za odpuščanje, ki ji sledi ustrezna preobrazba, je eden takšnih korakov k moralni preobrazbi. Grehi so opredeljeni z Božjimi odredbami, do katerih imajo ljudje že imajo naravni odpor. Še ena smernica, ki jo daje islam, je, da se družimo s pravičnimi in zmanjšamo slabe vplive. Vse to so sredstva za doseganje pravičnosti.

Naslednji korak, ki ga mora učenec storiti, je, da prepozna, kaj je po Bogu prepovedano in kaj dovoljeno. Alkohol in igre na srečo so družbene in duhovne pregrehe, ki jih islam zatre v kali. Islam priznava, da je v njima lahko nekaj dobrega, a da njuna škoda mnogo presega njune prednosti; tako je popolno izogibanje edini način za očiščenje teme, ki jo dajeta duši. Islam prav tako daje prehranske smernice, kot je prepoved uživanja svinjine, ki naj bi imela slab fizični in duhovni učinek. Veliko je tovrstnih smernic, ki naj bi jim sledil iskalec Boga.

Zaključek

Resnična religija ni odvisna le od misli in občutkov posameznika. Prej zahteva praktični prikaz moralne in duhovne prenove. Kot vse, kar je v življenju vrednega, moramo vztrajati v njej, če upamo, da bomo našli Resnico. Ko to storimo, se nam začne Bog razkrivati. Z odgovori na molitve in živimi duhovnimi izkušnjami se naša duša prebudi za resničnost Boga. Iskanje Boga je lestev in višje kot prispemo splezamo, večja je gotovost, ki jo dobimo. S sledenjem korakov, očrtanih v tem članku, lahko resnično preizkusimo hipotezo o Božjem obstoju. Brez sledenja poti duhovne prakse, hipoteza o obstoju Boga ostane v osnovi nepreizkušena. Da bi postali duhovni znanstveniki, moramo sami postati preskusni vzorec in se voljno podvreči duhovni metodi.