Znanost in religija: podobnosti in razlike
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Znanost in religija: podobnosti in razlike

Avtor

Znanost in religija. Prijateljici ali sovražnici? Obe področji sta že od nekdaj v intelektualnem in eksperimentalnem plesu in še ni videti konca. Se bosta kdaj znašli na isti strani?

Kritike zdaj (in že nekaj časa) so, da religija ne ustvarja več vidnih rezultatov. To je zaradi njene pomanjkljive metodologije, s katero ljudje dajejo neponarejene, nejasne izjave, ki se jih ne da testirati ali natančno reproducirati, kot to lahko dajejo v znanosti. V tem članku bomo pogledali, na kaj znanost in religija ciljata. Kasnejši članki bodo raziskali metodologijo prave vere, primerjavo omenjene religije z različnimi znanstvenimi šolami mišljenja in končno, zakaj verjamemo, da je islam edina religija, ki je sposobna take harmonizacije.

Cilji znanosti

V tem članku bomo na kratko orisali, na kaj znanost (ne izključno znanstveniki) cilja. Za znanost je to nekoliko bolj nejasno kot prava religija (glej spodaj), saj težnje posameznih znanstvenikov igrajo pomembno vlogo v tem, kaj so cilji znanosti. Kljub temu bom tukaj povzel nekaj glavnih gonilnih dejavnikov za razvoj znanosti in njenih teorij. Kje te iskati, če ne pri nekaterih zgodovinsko najbolj uglednih znanstvenikih?

»Funkcija znanosti je odkriti obstoj splošne vlade reda v naravi in najti vzroke za upravljanje tega reda. In to se v enaki meri nanaša na človekove odnose (socialne in politične) in na celotno vesolje kot celoto … « – Dmitri Mendelejev (kemik)

»Veličastni cilj vse teorije je te zapletene elemente (načela) kolikor se da poenostaviti in zmanjšati v številu, ne da bi se odrekli primerni reprezentaciji katerekoli empirične vsebine.« – Albert Einstein (fizik)

Očitno je eno od prvotnih ciljev znanosti najprej iskanje resnic in zakonov vesolja in potem doseči popolnost teh zakonov (čeprav morda do tega ne bomo prišli). To dokazuje globoko željo znanstvene skupnosti, da bi vzpostavili GUT (teorijo velikega poenotenja).

»Pionirski duh v tem narodu je še odločen. Znanost ponuja veliko neraziskano notranjost za pionirja, ki ima orodje za svojo nalogo. Nagrada za tako raziskovanje je za narod in posameznika velika. Znanstveni napredek je eden od bistvenih ključev do naše varnosti kot naroda, za naše boljše zdravje, za več služb, za višji življenjski standard in za naš kulturni napredek.« – Vannevar Bush (inženir)

Ta citat ilustrira pomembnost znanosti v ustvarjanju materialnih koristi za človeštvo; najsi bo za olajšanje dela državljanom ali omogočanje človeštvu doseči nove kraje v vesolju. Znanost je vedno prinesla napredek na področju medicine, kmetijstva, gradbeništva, potovanja in umetnosti.

Čeprav je težko definirati cilje znanosti, pa imajo skupne teme; iskanje znanja, iskanje popolnosti, koristiti človeštvu z višjim življenjskim standardom, užitki, izobrazba in zdravje.

Cilji resnične vere

Za uvod v cilje religije začnimo s pogledom v misli eminentnih verskih osebnosti skozi zgodovino. Za zdaj ne bomo zašli v globine, ampak naša skupnost verjame, da sta bila Budaas in Konfucijas od Boga, njuni sledilci so sčasoma izgubili izvorne nauke, danes imamo njihove ostanke. Dokaz točnosti njihovih izvornih naukov prihaja skozi dokaze kasnejših Božjih mož.

» … Spovejte se in verujte v Boga, ki je vreden poslušnosti.« – Skala Pardohli (zgodnji budistični vir)1

Podobno vidimo ta koncept poslušnosti in iskanje božanskega pri Konfuciju:

» … vedno se trudite biti v harmoniji s predpisi Boga.« – Mencijeva dela (zgodnji konfucijevski vir)1

Ustanovitelji judaizma in krščanstva so učili enako poslušnost in ljubezen in sledenje Stvarniku. Islamski pogled se s tem ujema.

Islam uči čaščenje in poznavanje Boga:

»In nisem ustvaril džinov (poglavarji) in človeka (navadni ljudje), razen za to, da Me častijo.« (Koran 51: 57)

Tako je resnični namen človekovega življenja, da časti Boga, njegovo razumevanje in popolno vdanost Njemu. Enako govori naslednja molitev, da nas je Alah ustvaril za to, da bi ga poznali.2

»Bil sem skriti zaklad, potem sem se odločil biti prepoznan in naj me svet pozna, zato sem ustvaril Adama.«

Da bi to dosegli, je potreben popoln duhovni prehod.

»Ljudje, častite svojega Gospoda, ki je vas ustvaril in tiste pred vami, da bi postali pravični.« (Koran 2: 22)

Iskanje pravičnosti je tukaj omenjeno, ker je način, kako pridobiti bližino Bitja, ki nas je ustvarilo. Pravičnost definira Hazreti Mirza Ghulam Ahmad,as ustanovitelj Muslimanske skupnosti Ahmadija, kot sledi:

»V pravičnosti je veliko elementov. Pravičnost je izogibanje ponosu in samozavesti in vzdržnost od nezakonitega pridobivanja in slabih manir. Posameznik, ki je vljuden in ima manire, spremeni svoje sovražnike v prijatelje.«3

»Pravičnost pomeni, da posameznik ne sme pozabiti niti na najmanjšo podrobnost Božanskega zaupanja in zavez ter na vse zaupnosti in zaveze drugih živih bitij, kolikor je to mogoče. To pomeni, da mora posameznik poskusiti izpolniti, po svojih najboljših zmožnostih, vse zahteve do najmanjših detajlov.«4

Častiti pomeni popolnoma se odreči vsem pravicam do lastništva, priznati, da te pravice pripadajo Bogu, ne nam. Drugi pomen čaščenja pomeni nekomu slediti – slediti korakom nekoga. Tako bi drugi pomen čaščenja bil slediti Božjim atributom (tj. poznati Ga morate in Ga razumeti), saj če je On Gospodar, morate vi poznati Gospodarjeve želje in se temu primerno odzvati. To je narejeno zavoljo človeka, saj vse prednosti pridobi človek, ne Bog. V Koranu Bog izjavlja, da čeprav On ne bi ustvaril človeka ali čeprav bi Ga zavrnilo vse človeštvo, to še vedno ne bi pustilo sledi v Božji nadvladi.5

Namen religije je najti povezavo z Bogom.

Islam uči pomagati človeštvu

Človekova druga dolžnost je služiti človeštvu. Z izražanjem ljubezni in sočutja do vsega Njegovega stvarstva, to stori za Boga.

»In ne pozabite biti dobri drug do drugega.« (Koran 2: 238)

Islam uči, kako pridobiti gotovost v obstoj Boga

»Resnični namen privzemanja vere je, da posameznik mora pridobiti tako gotovost v Boga, ki je izvir odrešenja, kot če bi Ga videl s svojimi očmi. Zlobni duh greha želi človeka uničiti in posameznik ne more pobegniti usodnemu strupu greha, dokler s polno gotovostjo ne verjame v Popolnega in Živega Boga in dokler zagotovo ne ve, da Bog obstaja.« 6

Tukaj Ahmadas razloži, da nihče ne bi zavestno pogoltnil strupa in zato prav tako nihče z gotovostjo o Bogu ne bi šel blizu grehu. Gotovost v Boga je način svobode od človekovih strasti.

Islam uči komunikacijo z Bogom

»Religija pomaga človeku doseči cilj življenja. Religija vodi človeka v skupnost z njegovim Stvarnikom …«7

Islam teži k vzpostavitvi Enosti Boga

Četrti duhovni kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija je opisal Enost Boga skozi vse religije sveta, kot sledi:

»Verjamemo v kontinuiranost in univerzalnost religije. Zato islam poudarja institucijo preroštva kot univerzalni fenomen, kar pomeni, da je treba Preroke sprejeti v celoti … V tem kontekstu je treba besedo ‘kontinuiranost’ razumeti kot nekaj, kar je podobno, ampak ne enako, evoluciji življenja. Verjamemo v progresivnost sporočila, ki napreduje v koraku s splošnim človeškim napredkom, v vseh sferah človekove dejavnosti.«5

Islam teži k zagonu moralne reformacije:

Ahmadas izjavlja:

»Tako je namen molitve (vodi nas po pravi poti), da človek posnema dejanja, moralo in prepričanja ’tistih, ki jih je Bog blagoslovil’ (Koran, 1: 7). Kolikor je to mogoče, posameznik ne sme zanemariti pomembnosti doktrine, morale in dejanj.«3

Islam teži k iskanju popolnosti

Človek po naravi želi iskati popolnost, bodisi v vsakodnevnem delu, svoji družini ali svojih hobijih, pa vseeno vedno znova do popolnosti ne pride. Islam uči, da človek išče to popolnost zaradi želje po iskanju Popolnega Bitja, ki je izvor vsega stvarstva. Islam teži k skrbi za ljudi, da bi dosegli svoje najvišje stanje, v katerem bi bili popolni, kolikor je človek pač lahko.

Islam teži k sledenju znanosti

Koran spodbuja iskanje vseh vrst znanja vključno z znanstvenim znanjem. Kot je rečeno v Koranu ‘Razmišljajte, kaj je v nebesih in na zemlji’. Razlog za ljubezen in iskanje znanstvenega znanja in intelektualnega razvoja je, da islam verjame, da to znanje lahko poveča občudovanje Korana in razodeto Božjo besedo. Proučevanje Božjega dela pomeni bolje Ga poznati. Veliko o Stvarniku pove Njegovo stvarstvo. Islam ne zagovarja hitrih obsodb brez uporabe razuma in razmisleka.

Povezava med materialnim in nematerialnim

V zaključek je pomembno opozoriti na razliko med dvema ciljema znanosti in religije. Pogosto je nasprotovanje napredku religije napačno razumevanje tega, kar želi doseči. Religija ne želi slediti le posvetnim koristim; teži h koristim duhovnih področij, kar je način za poznavanje in čaščenje Boga. Še vedno pa to ne zanika uporabo tega sveta. Religija teži k premostitvi zaznane vrzeli med fizičnim in duhovnim področjem, da bi dosegla namen vzpostavljanja odnosa med človeštvom in njegovim Stvarnikom. Islam verjame, da lahko vse stvari v materialnem svetu uporabimo za doseganje namena religije, vključno z znanostjo (k čemur pričajo tudi številni znanstveniki iz zgodovine). Kar islam in prava religija zavračata, je načelo, da znanost razlaga ‘zakaj’ našega obstoja, saj razlaga samo ‘kako’. Zato na koncu ateistični pogled na znanost ne bo nikoli pogasil človeške žeje po pomenu in duhovni izpopolnjenosti. Prave religije trdijo, da človeštvo ni sposobno določati svojega namena, temveč da je to v rokah Stvarnika. To Ahmadas razlaga, kot sledi5:

»Očitno je, da človeku ni dano, da bi sam določil namen svojega življenja. Prav tako, kot človek ne pride na svet po svoji volji, tudi sveta tako ne bo zapustil. Je ustvarjeno bitje in On, ki ga je ustvaril, mu je dal boljše in višje sposobnosti, kot jih je dal drugim živim bitjem, je užil namen njegovega življenja. Če kdo razume ta namen ali ne, brez dvoma je namen stvaritve človeka, da časti in razume Vsemogočnega Boga in se v Njem izgubi.«5

Znanost sledi rezultatom in zaključkom, ki temeljijo na globoki študiji stvarjenja in njegovih zakonov. Prava religija, po drugi strani, medtem uporablja te intelektualne sposobnosti, se na njih ne zanaša popolnoma. Prava religija je prav tako odvisna od znanja, ki ji ga daje Bog. Religija je Božja razodeta beseda in znanost je Njegovo delo; v tem ni konflikta. Žalostno je, da se tako veliko tako imenovanih verskih osebnosti moti v svojem razumevanju ciljev religije in prav tako se moti veliko znanstvenikov v razumevanju definicije znanosti. Oboje povzroča napačno razumevanje, da med njima obstaja nasprotje. Napačno razumevanje dela in besede Boga je recept za katastrofo.

Viri

[1] Ahmad, Tahir. Revelation, Rationality, Knowledge and Truth (str. 135,158).  Surrey: Islam International Publications, 1998.
[2] Isma‘il bin Muhammad al‘ajlani. Mazyalal Khfa-i-wal albas vol. 2 (str. 132)
[3] Ahmad, Ghulam. Malfuzat, vol. I (str. 81, 220, 121, 196). Guildford: Islam International Publications, 2018.
[4] Ahmad, Ghulam. Brahin-e-Ahmadiyya, del V, Ruhani Khaza’in, vol. 21, (str. 209–210).
[5] Zirvi, Karimullah. Welcome to Ahmadiyyat, The True Islam (str. 21-38). Surrey: Islam International Publications, 2010.
[6] Ahmad, Ghulam. Nasim-i-Da‘wat Ruhani Khaza’in, vol.19 (str. 447–448).
[7] Ahmad, Ghulam. Malfuzat vol. 2 (str. 236)
[8] Ahmad, Tahir. Christianity: A Journey from Facts to Fiction (str. 124).