Islam – religija miru in sočutja
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.
Religija miru

Ozadje dogodka:

Vodjo svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija in V. kalifa Hazretija Mirzo Masroorja Ahmadaat so namestnik britanskega premiera, več ministrov in poslancev 11. junija 2013 povabili v britanski parlament, da bi imel osrednji nagovor na posebnem sprejemu Edwarda Jonathana Daveyja, ministra za energijo in podnebne spremembe, in Medstrankarske skupine za muslimansko skupnost Ahmadija ob proslavitvi stote obletnice muslimanske skupnosti Ahmadija v Veliki Britaniji. Obletnice se je udeležilo 68 dostojanstvenikov, vključno s 30 poslanci, 12 člani zgornjega doma parlamenta, šestimi ministri in dvema sekretarjema. Prisotne so bile tudi različne medijske organizacije, vključno z BBC, Sky TV in ITV, da bi poročale o dogodku.

Osrednji nagovor vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija in V. kalifa Obljubljenega Mesije

Njegova svetost je rekel:

»Bismillahir-Rahmanir-Raheem – V imenu Alaha, najbolj Milostnega, vedno Usmiljenega.

Cenjeni gostje, Assalamu Alaikum Va Rahmatullahi Va Barakatuhu – naj bo mir in blagoslov Alaha z vami vsemi.

Najprej bi se rad zahvalil tistim prijateljem muslimanske skupnosti Ahmadija, ki so ob stoletnici naše skupnosti prijazno organizirali ta dogodek v obeh domovih parlamenta kot način, da izrazijo prijateljstvo in tesen odnos z nami. Prav tako bi se rad zahvalil tistim gostom, ki so zagotovili, da se je z njihovo udeležbo ta dogodek izkazal kot uspešen in smiseln. Veseli me, da vas je kar veliko število, ki ste danes tukaj, in da trenutno niste zaposleni z nobenimi drugimi obveznostmi ali srečanji. Kot odgovor na to gesto bi rad, razen da izrazim zahvalo, tudi rekel, da sta moje iskreno upanje in molitev, da bodo vsi oddelki in ljudje, ki delajo v tej čudoviti in veličastni zgradbi, zmožni izpolniti svoje dolžnosti v služenju tej državi in njenim ljudem. Prav tako upam in molim, da bodo lahko na najboljši možen način delali v korist odnosov z drugimi narodi, delovali pravično in tako sprejemali odločitve, ki so v korist vseh strani. V tem smislu bodo deležni najboljših sadežev; to so sadeži ljubezni, naklonjenosti in bratstva, kar bo svet vodilo v pravo pristanišče miru in blaginje.

To hrepenenje in molitev delim z vsemi ahmadijskimi muslimani, saj verjamemo, da je treba imeti globoko ljubezen do posameznikove države in človeštva na splošno. Ahmadijski muslimani verjamemo, da je ljubezen do posameznikove države ključen del vere, saj nam je ustanovitelj islama, prerok Mohamed,sa to sočutno naročil in nas naučil. Zato naj bom zelo jasen, da je vsak ahmadijski musliman, ki je britanski državljan, bodisi da se je tu rodil bodisi se sem preselil, povsem lojalen do te države in čuti do nje iskreno ljubezen. Tej veličastni državi želi le napredek in blaginjo. Število ljudi iz drugih držav, ki sedaj živijo v Veliki Britaniji, je zelo pomembno in po ocenah znaša 14 ali 15 odstotkov celotnega prebivalstva države. Tako ne morem nadaljevati, ne da bi omenil zelo lepih lastnosti odkritosrčnosti in strpnosti, ki so jo izrazili lokalni ljudje z načinom sprejetja priseljencev v svojo družbo in jim dovolili, da postanejo del britanske družbene tkanine. V tem smislu je postala moralna dolžnost ljudi, ki so se prišli sem nastanit, da se izkažejo kot lojalni državljani te države. Tako morajo sprejeti vladne napore, da odpravi vse oblike nereda in razdora. Kar se tiče muslimanske skupnosti Ahmadija, so njeni člani delovali v skladu s tem načelom, ne glede na to, v kateri državi so bivali.

Religija miru

Kot veste, trenutno praznujemo stoletnico muslimanke skupnosti Ahmadija v Veliki Britaniji. Teh sto let govori o dejstvu, da so njeni člani vedno izpolnjevali svojo dolžnost biti lojalen svoji državi in so se vedno absolutno izogibali vsem vrstam ekstremizma, uporništva in povzročanja nereda. Osnovni razlog za ta lojalen in ljubezniv pristop je povsem zaradi dejstva, da je skupnost Ahmadija prava islamska verska skupnost. Naša skupnost izstopa po tem, da smo nenehno predstavljali prava in miroljubna učenja islama ljudem po vsem svetu in smo si vedno prizadevali, da bi bila prava učenja sprejeta kot dejanski islam. Po teh nekaj uvodnih besedah bi se sedaj rad posvetil glavni temi mojega nagovora.

Naša ločina je standarden nosilec miru, sprave in sožitja, zato je naše geslo: ›Ljubezen vsem, sovraštva nikomur.‹ Kljub dejstvu, da nas nekateri nemuslimani poznajo ali imajo z nami tesne povezave, so zelo presenečeni, da muslimanska skupnost Ahmadija pripisuje svoje sporočilo miru in bratstva neposredno islamu. Razlog za njihovo presenečenje in šok je v tem, da vidijo veliko drugih t. i. islamskih učenjakov in organizacij delovati in govoriti na povsem drugačen način in oglaševati povsem drugačno sporočilo. Da bi razložil to razliko, naj jasno povsem, da ahmadijski muslimani verjamemo, da je v tej dobi pojem nasilnega ›džihada z mečem‹ povsem napačen in mora biti zavrnjen, medtem ko ga nekateri drugi muslimanski učenjaki oglašujejo ali celo prakticirajo. Zaradi njihovih prepričanj so se med muslimani v različnih delih sveta pojavile številne skrajne in teroristične organizacije. Ne pojavljajo se zgolj skupine, ampak ugotavljamo, da so prav tako nekateri posamezniki izkoristili priložnost in delujejo na podlagi teh napačnih prepričanj. Najnovejši primer je seveda surov umor britanskega vojaka na cestah Londona. Šlo je za napad, ki nima čisto nič s pravimi učenji islama; ravno obratno, islamski nauki taka dejanja odločno obsojajo. Take zlobne spletke kažejo očitno razliko med pravimi in izkrivljenimi učenji islama. Slednja nekateri t. i. muslimani prakticirajo zaradi svojih skritih motivov. Prav tako bi rad rekel, da je odziv nekaterih lokalnih skupin v zvezi z umorom nepravilen in lahko uniči družbeni mir.

Kateri dokaz potrjuje našo trditev, da je to, kar verjamemo glede islamskih učenj, pravilno? Osnovno dejstvo, ki ga je treba upoštevati, je, da je uporaba meča ali sile dovoljena le tedaj, ko je zoper islam napovedana verska vojna. V današnjem svetu nihče ne vodi fizične vojne ali napada na islam na osnovi vere. Zato ni na noben način upravičljivo, da bi muslimani napadli katerokoli drugo stran v imenu vere, kajti to bi bilo očitno zoper učenja Korana. Po Koranu je silo dovoljeno uporabiti le zoper tiste, ki so zoper islam napovedali vojno in dvignili svoj meč. Naslednje pomembno dejstvo je, da če državljan namerava povzročiti kakršnokoli škodo svoji državi ali svojim sodržavljanom, bi očitno deloval zoper učenja Korana. Prerok Mohamedsa je rekel, da kdorkoli prelije kri nedolžnega človeka, ni musliman. Takšne ljudi je označil za šibke v veri in jih je imel za grešnike.

Sedaj se bom vrnil k nekaterim drugim vidikom islama, ki dokazujejo, kako razsvetljena in čista so njegova učenja v resnici. Razložil bom, da način, na katerega nekatere t. i. muslimanske skupine predstavljajo islam, v nobeni obliki ne predstavlja pravih verskih učenj. Jasno bo razvidno, da so njihove aktivnosti vodene z golo željo po izpolnitvi njihovih ozkih interesov, za kar zlorabljajo ime islama, da bi upravičili svoja sovražna dejanja.

Religija miru

Islam tako močno poudarja pomembnost verske strpnosti, da je tako visoke standarde nemogoče najti kjerkoli drugje. Nekateri verjamejo, da dokler se druge religije ne izkažejo kot napačne, ne morejo dokazati resnice svoje lastne religije. Islamski pristop je zelo drugačen, saj uči, da čeprav je islam prava religija, poslana za celotno človeštvo, je res tudi, da so bili vsi Božji preroki poslani vsem ljudem in narodom sveta. To iz Korana jasno izhaja. Alah je rekel, da je On poslal vse preroke z učenji ljubezni in naklonjenosti. Zato jih morajo vsi pravi muslimani sprejeti. Nobena religija tako odprto in neposredno ne poveličuje vsake druge vere in vsakega naroda, kot to počne islam. Kajti muslimani verjamejo, da so bili preroki poslani vsem ljudem in vsem narodom in tako ne morejo niti pomisliti, da bi jih imeli za lažne. Zato muslimani ne morejo biti nespoštljivi, posmehljivi ali žaljivi do kateregakoli Božjega preroka, prav tako pa spoštujejo čustva ljudi katerekoli veroizpovedi.

Žal pa je odnos nekaterih nemuslimanov ravno nasproten. Ne zamudijo nobene priložnosti, da ne bi zlobno zasmehovali in klevetali Ustanovitelja islamasa in tako boleče ranili čustva muslimanov. Zaradi vere, ki jo imamo, resnično hrepenimo po verski strpnosti in medsebojnem razumevanju. Žal pa se s tem, ko se nekateri elementi igrajo s čustvi muslimanov, to pri nekaterih t. i. muslimanih povzroči, da na provokacijo reagirajo na povsem napačen in neodgovoren način. Njihov odziv in odgovor nimata s pravimi učenji islama nobene zveze in zagotovo boste ugotovili, da ahmadijski muslimani, kakorkoli izzvani, nikoli ne reagirajo na takšen negativen način. Druga boleča obtožba, usmerjena zoper Ustanovitelja islamasa in Koran, je, da naj bi podal učenja ekstremizma in promoviral uporabo sile za namen širjenja sporočila islama. Da bi preverili to obtožbo in presodili njeno utemeljenost, poglejmo v sam Koran. Vsemogočni Alah pravi:

›In če bi tvoj Gospod uveljavil Svojo voljo, bi zagotovo vsi na zemlji verovali. Boš potem prisilil ljudi, da postanejo verniki?‹ (10: 100).

Ta verz jasno pravi, da lahko Bog, Posestnik vseh moči, zlahka prisili vse ljudi, da sprejmejo isto religijo, vendar je namesto tega ljudem dal svobodo izbire – da verujejo ali ne verujejo. In če je Bog dal človeštvu svobodo izbire, kako lahko prerok Mohamedsa ali katerikoli od njegovih privržencev prisili kogarkoli, da postane musliman? Vsemogočni Alah v Koranu prav tako pravi:

›To je resnica tvojega Gospodarja; kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje‹ (18: 30).

To je stvarnost islama. To je njegovo pravo učenje. Če človekovo srce hrepeni po tem, lahko svobodno izbere islam, če ne, ga lahko svobodno zavrne. Islam je zato v celoti proti prisili in ekstremizmu; namesto tega zagovarja mir in sožitje na vseh ravneh družbe. Povsem nemogoče je, da bi islam učil nasilje ali prisilo, saj sama beseda ›islam‹ pomeni živeti v miru in ga omogočiti vsem drugim. Kljub temu pa nam, ko so naša verska čustva ranjena, to povzroči veliko bolečine in muk. Karkoli nespoštljivega, kar se reče o preroku Mohamedu,sa predre in rani naša srca. Ustanovitelj islamasa je bil tisti, ki je razvil ljubezen do Boga in ljubezen do Njegovih stvaritev v naših srcih. On je bil tisti, ki je med nami ukoreninil in uveljavil ljubezen ter spoštovanje do celotnega človeška in za vse vere. Najbrž ne more biti večjega dokaza miroljubnosti islamskih učenj kot odgovor nasprotnikov Preroka,sa ko je pridigal in razkrival sporočilo islama. Niso rekli, da je s tem, ko jih je Preroksa povabil, naj se pridružijo islamu, od njih zahteval, naj zagrešijo kakršnekoli krutosti ali hudodelstva. Njihov odgovor je bil, da če bodo sprejeli Prerokovasa učenja, bosta njihovo bogastvo in status ogrožena ali pa jim ju bodo brezobzirni ljudje odvzeli, saj je Preroksa poudarjal zgolj mir in sožitje. Priznali so, da jih je strah, da bi v primeru sprejetja islama in s tem miru, okoliški ljudje, plemena ali celo narodi to izkoristili in jih uničili. Skratka, če bi islam zagovarjal nasilje in če bi se pozivalo muslimane, naj dvignejo meče in pričnejo z vojno, neverniki zagotovo ne bi podali take utemeljitve. Ne bi rekli, da niso sprejeli islama zaradi strahu, da bi njegovo učenje miru lahko vodilo do tega, da bi jih posvetni ljudje uničili. Koran pravi, da je ena od lastnosti Vsemogočnega Boga ›salam‹, kar pomeni, da je On ›izvir miru‹. Iz tega izhaja, da če je Bog res ›izvir miru‹, potem so njegova učenja namenjena vsem Njegovim stvaritvam in vsemu človeštvu, ne pa omejena le na določeno skupino ljudi. Če bi bil Božji mir namenjen zaščiti le nekaterih ljudi, potem se ne bi moglo reči, da je On Bog celotnega človeštva. Vsemogočni Alah je v Koranu na to odgovoril:

›Prisežem pri njegovem ponavljajočem se vzkliku »o, moj Gospod!«, da so to ljudje, ki ne bodo verjeli. Zato se obrni od njih in reci »mir« in hitro bodo spoznali‹ (43: 89– 90).

Te besede ponazarjajo, da je prerok Mohamedsa prinesel učenja, ki so vir milosti in sočutja za vse ljudi in zato način miru celotnega človeštva. Omenjeni verz prav tako pravi, da v odgovoru Prerokusa na njegovo sporočilo miru njegovi nasprotniki niso le zavrnili njegovega učenja, temveč so ga celo zasmehovali in žalili. Šli so celo dlje, nasprotovali so mu s sovražnostjo in ustvarili nered ter razkol. Po vsem tem se je Preroksa potožil Bogu: ›Hrepenim, da bi jim dal mir, toda oni meni ne dajo miru. Poleg tega si celo prizadevajo, da bi mi povzročili bolečino in muke.‹ V odgovoru ga je Bog potolažil, rekoč: ›Ne meni se za to, kar počnejo in se obrni proč od njih. Tvoja edina naloga je, da širiš in vzpostaviš mir na svetu. Na njihovo sovraštvo in kršitve bi moral preprosto odgovoriti: »mir z vami« in jim povedati, da si jim prinesel mir.‹

Zato je Preroksa svoje celotno življenje živel v širjenju miru na svetu. To je bilo njegovo plemenito poslanstvo. Zagotovo bo prišel dan, ko bodo ljudje spoznali in razumeli, da ni prinesel nobenega učenja ekstremizma. Spoznali bodo, da je vse, kar je prinesel, sporočilo miru, ljubezni in dobrote. Razen tega, če privrženci tega plemenitega poslanca na krutosti in nepravičnosti odgovorijo na enak ljubezniv način kot Prerok,sa ni dvoma, da bodo tisti, ki imajo ugovore zoper islamska sijajna učenja, nekega dne spoznali njihovo resnico in lepoto. Muslimanska skupnost Ahmadija tem načelom sledi in po njih živi. To so ta učenja razumevanja, strpnosti in sočutja, ki jih promoviramo in širimo v vse kotičke sveta. Sledimo zgodovinskemu in neprimerljivemu primeru prijaznosti in dobrohotnosti, ki ju je pokazal prerok Mohamed,sa ko se je, potem ko se je leta soočal z najbolj grenko in grozno krutostjo in preganjanjem, bil zmožen zmagovito vrniti na ulice Meke. Njemu in njegovim privržencem je bil leta preprečen dostop do najbolj preprostih potrebščin, kot sta hrana in voda, tako da so veliko dni preživeli v stradanju. Veliko njegovih privržencev je bilo napadenih, nekateri pa so bili celo ubiti na najbolj barbarski in neusmiljen način, ki si ga ni možno niti predstavljati. Prihranjeno ni bilo niti starejšim muslimanom, muslimankam in otrokom, temveč so bili obravnavani na brezobziren in okruten način. Vendar pa Prerok,sa ko se je zmagovito vrnil v Meko, ni iskal maščevanja. Namesto tega je razglasil:

›Nobene kazni ne sme biti za nikogar izmed vas, saj sem vam vsem oprostil. Sem sel ljubezni in miru. Imam največje znanje Alahovega prispevka k »izviru miru« – On je tisti, ki daje mir. Zato vsem odpuščam vaše prejšnje prestopke in vam zagotavljam mir in varnost. Svobodno lahko ostanete v Meki in svobodno prakticirate svojo vero. Nihče ne bo na noben način v ničesar prisiljen.‹

Nekaj izmed najbolj neomajnih nevernikov je v strahu pred kaznijo zapustilo Meko, ker so vedeli, da so prestopili vse meje krutosti zoper muslimane. Toda ko so videli sočutje in dobroto brez primere in edinstveni prikaz miru in sožitja, so njihovi sorodniki nevernikom poslali sporočilo, naj se vrnejo. Obveščeni so bili, da jim Preroksa ni naklonil ničesar drugega kot mir in varnost; tako so se vrnili. Ko so, potem ko so prej bili najbolj odločni nasprotniki islama, sami videli dobrohotnost in milost Preroka,sa so islam sprejeli prostovoljno. Kar sem rekel, je del zabeležene zgodovine in večina nemuslimanskih zgodovinarjev in orientalistov temu pritrjuje. To so prava učenja islama in to je bil plemenit primer odpuščanja preroka Mohameda.sa In torej označiti islam in njegovega Ustanovitelja kot nasilnega in zoper njega uperiti takšne obtožbe, je kruta nepravičnost. Nedvomno smo vedno, ko se pojavijo takšne izmišljene obtožbe, globoko užaloščeni.

Religija miru

Naj znova povem, da je danes naša skupnost, muslimanska skupnost Ahmadija, tista skupnost, ki sledi izvirnim in miroljubnim učenjem islama in po njih živi. In naj znova povem, da s sovraštvom napolnjena zlobna dejanja, ki jih zagrešijo skrajne organizacije ali posamezniki, nimajo s pravimi učenji islama nobene zveze. Prava pravica zahteva, da se osebnih interesov posameznikov ali skupin ne sme pripisati verskim naukom. Njihova dejanja pa ne smejo biti uporabljena kot izgovor za nepošteno kritiko katerekoli vere ali njihovega ustanovitelja. V tem času je nujno potrebno, da v prizadevanju zagotoviti svetovni mir in sožitje vsi ljudje pokažejo spoštovanje drug do drugega in do vseh ver. Alternative so grozljive. Svet je postal globalna vas. Pomanjkanje medsebojnega spoštovanja in neuspeh pri povezovanju za namen promoviranja miru ne bi škodil le lokalnemu okolju, mestu ali državi, temveč bi končno vodil k uničenju celotnega sveta. Dobro se zavedamo grozljivih posledic, ki sta jih povzročili zadnji svetovni vojni. Zaradi dejanj nekaterih držav so na obzorju znaki, da je pred nami nova svetovna vojna. Če bo izbruhnila, bo globoko prizadet tudi zahodni svet, z daljnosežnimi in uničujočimi posledicami. Ubranimo se pred takšnim uničenjem. Obvarujmo prihodnje rodove pred nesrečnimi in uničujočimi posledicami. Očitno bi najbolj grozljiv tip vojne bila jedrska vojna, in glede na to, v katero smer gre svet, za kaj takega obstaja realna možnost. Da bi preprečili tak grozljiv izid, moramo sprejeti pravičnost, integriteto in poštenost ter se združiti, da zatremo in ustavimo tiste skupine, ki si želijo razširiti sovraštvo in uničiti svetovni mir. Moje upanje in molitev je, da bo Vsemogočni Bog omogočil svetovnim silam, da izpolnijo svojo odgovornost in dolžnosti na najbolj pošten in pravičen način – amen. Preden končam, bi se rad še enkrat vsem zahvalil, da ste si vzeli čas in nocoj prišli. Naj vas Alah blagoslovi. Najlepša hvala.«