V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Kriza v Siriji

Kriza v Siriji

Uvod:

Vsak teden se muslimani celega mesta zberejo ob petkovi pridigi. To je priložnost, da se pogovorijo in skupaj rešujejo tako težave posameznikov kot tudi skupne težave. Tedensko druženje med muslimani krepi skupnost, sodelovanje in povezanost. Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at kalif Obljubljenega Mesije in vodja svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija, pridiga vsak petek. Mednarodna muslimanska televizija Ahmadija – MTA (International Muslim Television Ahmadiyya – MTA) pridige prenaša po svetu v živo s petimi simultanimi prevodi, prenašajo pa jih tudi po spletu. Kalif po MTA ne nagovarja le kongregacije, temveč cel svet. Petkova pridiga je na ta način postala prikaz islamske enotnosti. Kalif ima takrat priložnost, da glede nujnih zadev, s katerimi se muslimani soočajo, svetuje vsem naenkrat. 13. septembra 2013 je Hazreti Mirza Masroor Ahmadat imel zgodovinsko petkovo pridigo v mošeji Baitul Futuh v Londonu, največji mošeji v zahodni Evropi. Njegova Svetost je opozoril, da konflikt v Siriji lahko preraste v katastrofalni globalni konflikt in svetu predlagal rešitve za končanje te krize.

Po recitiranju Tašahhud, Ta’avvuz in Bismillah [tradicionalna arabska recitacija pred petkovo pridigo], je Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at V. kalif Mesije, rekel:

Predvsem zaradi stanja v Siriji današnji svet drvi v katastrofo. Pravzaprav lahko pride do velikega opustošenja, ki se širi ne le v Siriji, ampak tudi po celotnem arabskem svetu. Če se vmešajo velesile, bo to povzročilo ogromno škode ne samo v Siriji, ampak v številnih azijskih državah. Niti arabske oblasti niti velesile ne razumejo, da vojna ne bi ostala omejena na Sirijo, temveč bi lahko bila znanilka svetovne vojne.

Ahmadijski muslimani so sprejeli pravega častilca, preroka Mohameda,sa Hazretija Mirzo Ghulama Ahmada,as ustanovitelja Muslimanske skupnosti Ahmadija, ki časti svojega gospodarja preroka Mohameda,sa ki je prišel na svet, da bi povezal človeka z Bogom in vzpostavil mir in bratstvo. Ahmadijski muslimani se moramo izjemno posvetiti molitvi, da bomo svet rešili pred uničenjem. Razen molitve nimamo sredstev, s katerim bi lahko rešili svet pred opustošenjem. Z zunanjimi prizadevanji opozarjamo velesile in svet na grozovite posledice takega obnašanja.

Kolikor lahko, v največji možni meri svetovne politike in vlade na to opozarjam in bom to počel še naprej. Skupaj z mano so člani skupnosti to sporočilo v veliki meri prenesli v države po celem svetu. Voditelji in politiki nam sicer glasno pritrjujejo, da je naše sporočilo natanko tisto, kar potrebujejo in pravijo, da nas podpirajo, vendar ko bi bilo treba to sporočilo podpreti z dejanji, se prioritete in interesi velesil spremenijo.

To so naša vidna prizadevanja; naše resnično orožje je molitev, z njo si prislužimo Alahove blagoslove in milost. V sedanjih okoliščinah se moramo vsi ahmadijski muslimani posebej posvetiti molitvi za človeštvo na splošno in še posebej za ummah muslimah [muslimansko ljudstvo], da bi jih rešili pred uničenjem. V ta namen moramo še posebej moliti.

Leta 1925, pred približno 88 leti, je Hazreti Musleh Ma’ud [Mirza Bašir-Ud-Din Mahmud Ahmad,ra II. kalif muslimanske skupnosti Ahmadija] imel petkovo pridigo o razmerah v takratni Siriji. Povedal je, da zgodovina Damaska sega daleč nazaj. Damask je bil tudi pred islamom središče veliko religij in je imel poseben pomen. V islamu je bil dolgo središče kalifata. V mestu je bilo najdenih tudi veliko verskih relikvij.

Hazreti Musleh Ma’udra je pojasnil, zakaj je v petkovi pridigi govoril o Damasku in Siriji. V takratnih razmerah je pleme Druzi začelo glasno zahtevati svobodo in drugi muslimani so se mu pridružili. Čeprav so Druzi živeli v hribih, so se jim muslimani, ki so živeli v mestu, pridružili. Hazreti Muslah Ma’udra je ugotovil, da sta nekatere odločitve sprejemala mufti in maulavi [verska klerika], čeprav je bila z administrativnega vidika v tistem času na oblasti francoska vlada. Zaradi tega so bili tam dva ali trije različni voditelji. Kljub temu so vlado politično vodili Francozi. Vendar če je kdo potreboval dovoljenje, da bi izdal literaturo ali versko knjigo, ki je mufti ni odobraval, je bila vlada popolnoma brez moči.

Hazreti Musleh Ma’udra je omenil primer, ko je muslimanska skupnost Ahmadija že imela guvernerjevo dovoljenje za objavo literature. Po izidu je mufti knjigo prepovedal. Ko so se izdajatelji knjige pritožili guvernerju, je ta odgovoril, da v tem primeru nima nobene avtoritete, saj ima pri tem besedo zgolj mufti.

Francoska vlada je imela administrativno moč. Če ji je kdo politično nasprotoval, je bil ostro kaznovan. Ko so prebivalci zahtevali svobodo in se uprli, je francoska vlada na Damask izvedla obsežen zračni napad, ki je, po pripovedovanju ljudi, trajal 57 ali 58 ur. Zgodovina mesta in njegovi zgodovinski objekti so bili popolnoma uničeni, pobitih je bilo na tisoče ljudi. Zakaj je bilo mesto uničeno? Zakaj so bili ljudje pobiti? Ker so se želeli osvoboditi tuje oblasti. O tem govori tudi razodetje Obljubljenega Mesijeas o katastrofi v Damasku. Hazreti Musleh Ma’udra pravi, da je stanje v Damasku v času zračnega napada izpolnitev prerokbe Obljubljenega Mesije, saj takšno uničenje Damaska ni še nikoli doletelo. Vse zgodovinske zgradbe in verska zgodovina – vse je bilo uničeno. Kot sem že rekel, je uničenje povzročila tuja velesila, Francija.

Nekatere prerokbe so se že večkrat uresničile. Uničenje je povzročila tuja velesila in opustošila mesto z bombardiranjem, ki je trajalo 57 ali 58 ur, in v katerem je, pravijo, umrlo dva tisoč, po drugih podatkih pa dvajset tisoč ljudi. Po natančnejših izračunih naj bi bilo ubitih od sedem do osem tisoč ljudi.

Kriza

Takrat je uničenje povzročila tuja sila. Danes je obžalovanja vredno, da opustošenje povzročajo rojaki; že dve ali dve in pol leti uničujejo, uničenje pa je zajelo ves Damask in Sirijo. Umrlo je več kot sto tisoč ljudi. Nekateri trdijo, da še več. Na milijone ljudi je ostalo brez domov, tako hiše kot trgi so opustošeni. Napadli so tudi predsedniško palačo, letališče in veliko drugih objektov. Skratka, varen ni nihče.

Vladne oborožene sile pobijajo civiliste in civilisti pobijajo vladne uradnike. Vpletene so vladne in druge sile. Alaviti pobijajo sunite in suniti pobijajo alavite. Vsi ti ljudje pa trdijo, da izpričujejo isto kalimo [muslimansko prepričanje].

Vladnim nasprotnikom, ki delujejo v imenu svobode (med katerimi je veliko sunitov), so se priključile tudi teroristične skupine in frakcije s pretvezo, da jim pomagajo in jih podpirajo. Kakšen je obseg povzročene škode, ki so jo povzročile te skupine in teroristi, se bo pokazalo šele pozneje. Obžalovanja vredno pa je, da opustošenje, ki je nastalo, vratolomno narašča v nekaj izjemno zahrbtnega. Ti ljudje se ne menijo za dejstvo, da državljani v imenu svobode in vlada v imenu vzpostavljanja miru, drug nad drugim izvajajo grozote. Z medsebojnim bojevanjem hromijo sami sebe do te mere, da velesile z izgovorom, da bodo vzpostavile svobodo, izkoreninile krutost in vzpostavile mir, skušajo uresničiti svoje interese. Ne zavedajo se, da lahko taka prizadevanja v vojno pahnejo ves svet.

Nekatere velike vlade,  podobno kot tiste v regiji, so na strani Sirije in pomagajo sirski vladi. Druge vlade so na strani opozicije; pravzaprav se je večina postavila na stran opozicije.

Iz tega je nastal zelo nevaren položaj. Žalostno je, da muslimanske države trdijo, da sledijo naukom, za katere je Vsemogočni Alah rekel, da so popolni, in trdijo, da spadajo med ljudi, ki jih je Vsemogočni Alah razglasil za khair-ul-ummah [najboljši ljudje].

Kaj dobrega izhaja iz teh muslimanskih držav danes? Nimajo nobenega sočutja niti ne sledijo verskim naukom. Prav tako je izginila čast, saj nemuslimane prosijo za pomoč pri pobijanju svojih ljudi. Kaj pravijo koranski nauki o takšnem stanju? Kaj Vsemogočni Alah pravi glede dveh strani, ki sta v sporu?

In če se dve skupini vernikov borita druga proti drugi, vzpostavite mir med njima; če se potem ena od skupin obrne proti drugi, se borite proti tisti, ki krši pravila, dokler se ne vrne pod Alahovo zapoved. Če se vrne, vzpostavite mir med njima z nepristranskostjo in delujte pravično. Alah ljubi pravične. (Koran 49: 10)

Vsemogočni Alah pravi, da je treba mir vzpostaviti s pravičnostjo in nepristranskostjo. Merilo pravičnosti je postavil Vsemogočni Alah tako visoko, da na drugem mestu še pove: »In naj vas spodbudi, da ne bi delovali drugače kot pravično. Če vam Alahova ljubezen pomeni več kot posvetne želje, potem je dolžnost muslimanov, da ravnajo pravično tako s svojimi rojaki kot s tujci.« V istem verzu Alah še pravi: »To je bliže pravičnosti« (Koran 5: 9). Muslimanom je vedno znova zapovedano, naj iščejo pravičnost.

Sramotno je, da je predsednik Izraela velesilam dal pobudo [da je to arabski konflikt in bi ga zato morale reševati sosednje arabske države], ki bi jo morali dati muslimani. Tudi če muslimanske države in njihovi voditelji tega niso storili sami, bi jo morale sprejeti, ko jo je izraelski predsednik predstavil zahodnim velesilam. Morale bi reči, da se bodo sami soočili z nemiri in korupcijo, ki se pojavlja v njihovi regiji, še posebej v tistih državah, ki imajo isto vero. Verjamemo v istega Boga. Verjamemo v istega Poslanca in sledimo naukom iste knjige, ki jo sprejemamo kot naše vodilo. Med nami so nastale razlike in če se v neki državi spreta dve sekti ali se sprejo državljani in vlada, upravičeno ali neupravičeno, bomo te spore reševali v skladu s svojimi popolnimi nauki. Če ena skupina krši pravila, potem za to, da bi hudodelstvo končali, lahko prosimo za pomoč od zunaj ali od nemuslimanov, bodisi za tehnično podporo bodisi, če je potrebno, za orožje. Vendar bi bili strategija, diplomacija in osebje za izkoreninjenje nemirov ter prepirov, naši. Če bi prevzeli to miselnost, si ne bi upala nobena tuja velesila ali nemusliman muslimanske države niti zlobno pogledati. Kakšne interese ima nekdo v državi, ki se nahaja tisoče kilometrov stran? Bodisi si želijo prisvojiti bogastva in vire te dežele bodisi bi radi druge velesile s podreditvijo revnih in šibkih narodov prestrašili, da bi vzpostavili svojo premoč. Vseeno pa je šibkost muslimanskih držav in dejstvo, da so pozabili na svoje nauke, tisto, kar je tuje velesile in nemuslimane opogumilo do te stopnje, da je ena od držav oznanila, da bo Sirijo napadla, češ da je to njena pravica, čeprav Združeni narodi tega ne dovolijo. Razlog, da si lastijo to pravico, je skrajno otročji, češ da Združeni narodi ne morejo narekovati njihove zunanje politike. Kdaj se je postavilo vprašanje zunanje politike? Kadar se sovražnost do sovražnika tako stopnjuje, da postanejo slepi, takrat tudi na videz izobraženi ljudje dajejo nepoučene izjave. Občudujemo jih, kako izobraženi so, čeprav so nepoučeni o tem, o čemer govorijo.

Od nas so oddaljeni tisoče kilometrov in s tem nimajo nobene zveze. Če že imajo kaj s tem opraviti, je to po Združenih narodih, saj so pristopili k njihovi ustanovni listini. Vendar listine niso podpisali s katero od posameznih držav, zato ta ne more biti njihova skrb. Neposredne nevarnosti, ki bi prihajala iz države, v kateri vladajo nemiri in korupcija, ni. Kako je to torej vprašanje zunanje politike? Tega ne razumem. To je le trmoglavost in poskus, da bi vzpostavili premoč. Na takšen način se svetovnega mira ne bo vzpostavilo. Da bi ga vzpostavili, morajo biti izpolnjeni pogoji za pravičnost. Za izpolnitev teh pogojev so islamski nauki naravnost čudoviti. Islam pravi: »Sovraštvo kateregakoli ljudstva ali naroda naj vas ne spodbudi, da bi delovali drugače kot pravično« (5: 9). V tej luči sem večkrat skušal pritegniti pozornost svetovnih voditeljev, da bi vzpostavili mir. Vzpostavi se skozi koranski nauk v verzu, ki sem ga prebral. Če Združeni narodi vzpostavijo mir po tem načelu, bo nastal pravi mir. Vse države bi se morale združiti, ko vidijo grozodejstva in preganjanje; v takih razmerah nobena država ne bi smela imeti pravice do veta ali pravice, da počne, kar želi. Ne gre za vprašanje zunanje politike katerekoli države.

Neka druga država je rekla, da za mir v Siriji ne bo poslala kopenskih sil, bo pa izvedla zračni napad. Z drugimi besedami, mesta in država bi bili zravnani z zemljo. Pobijali bi nedolžne, pobijali bi otroke in pobijali bi ženske, tako kot se je zgodilo v Iraku in Libiji. Kaj je bilo doseženo tam, da bi dosegli tukaj? Mesta so ostala v ruševinah, mir pa še vedno ni vzpostavljen. Vsemogočni Alah je prav tako med njimi izbral nekoga, ki jim bo pokazal, da delajo narobe. Nedavno je ruski predsednik izjavil, ali pa je bilo zapisano v članku, da je nepravično takšne odločitve samostojno sprejemati; zakaj so bili ustanovljeni Združeni narodi, če bi se odločitve naj sprejemale na takšen način? Njegovo sporočilo je enako tistemu, ki ga mi prenašamo svetu: če se te stvari ne bodo spremenile, se bo Združenim narodom zgodilo to, kar se je zgodilo Ligi narodov. Zagotovo je to, kar je rekel, pravilno.

Zaradi človekovih pravic je bila strmoglavljena egiptovska vlada. Trdijo, da ljudje niso smeli uveljavljati svojih pravic in je vlada brez milosti pobijala ljudi, da bi se zaščitila. Ravnanje vlade je bilo napačno, vendar je v vladi, ki je v Egiptu prišla na oblast po strmoglavljenju prejšnje, veliko skrajnežev in verskih fanatikov. Velesile je ponovno skrbelo, kaj se bo zgodilo. Novinar enega izmed znanih časopisov v ZDA me je vprašal, ali obstaja kakšna možnost za mir v Egiptu. Odgovoril sem mu, da so morda res zrušili vlado, da bi ohranili svoj vpliv, vendar so se ušteli. Sedanja vlada ne ustreza niti njim niti egiptovskemu ljudstvu. Se pravi, večinsko prebivalstvo Egipta je proti njej. Plameni tam še vedno plapolajo in v nekaj mesecih bo ponovno tekla kri, sem rekel. Vendar je kri tekla veliko prej, kot sem mislil. Nedavni dogodki, ki so se zgodili v Egiptu, so pred našimi očmi. Ne glede na to, kakšni so razlogi za nemir in strah v muslimanskih državah, sta s strani naroda verjetno upravičena; ko se velesile vmešajo na napačen način, nastanejo nemiri in korupcija. V začetku leta 2011 sem na to temo imel dve ali tri pridige. Poudaril sem, da bodo, glede na okoliščine, kakršnekoli vidne ali prikrite strategije ali politika, ki jih bodo velesile skušale izpeljati, navsezadnje škodovale muslimanom. Velesile ne bodo nikoli ogrožale svojih interesov, kar lahko zdaj natančno vidimo.

Ko je tekla kri v času Hosnija Mubaraka, so podprli prebivalstvo. Veliko truda je bilo vloženega v zamenjavo režima in širjenje propagande. Vendar naslednja vlada ni poskrbela za interese ljudi, se pravi, ko je prevzela oblast vojska in se je prelilo še več krvi kot prej, ni do ljudi nihče pokazal sočutja, nihče jih ni podprl.

Na koncu gre za dvojna merila in nedoslednost. Vlade muslimanskih držav bi morale pokazati samospoštovanje in iti preko svojih interesov ter dati prednost interesom muslimanskega ljudstva. To pa se lahko zgodi le, če v srcih gojimo pravičnost; v srcih vladajočih in v srcih ljudstva. To se lahko uresniči, če se skupaj s trditvami, da ljubijo Preroka,sa po njem potrudijo tudi zgledovati. To se bo zgodilo, ko bodo voditelji in ljudstvo občutili bolečino preroka Mohamedasa in si prizadevali živeti po njegovih naukih.

Predstavil bom nekatere izjave in vodila Prerokovihsa naukov, ki opozarjajo voditelje in državljane na njihove dolžnosti. Najprej bom bral iz hadisov [Prerokovesa izjave], ki se nanašajo na voditelje in vladarje.

Hazreti Abu Hurairara pripoveduje o izročilu, ki pravi: »Preroksa je rekel: ›Na dan, ko ne bo obstajala druga senca kot Božja, bo On s svojo senco pokril sedem ljudi; prvi med njimi bo imam-ul-aadil [pravični vodja]‹« (Sahih Buhari). Tako zelo je pravičnost pomembna.

Hazreti Abu Sa’idra pripoveduje, da je Preroksa dejal: »Na sodni dan bo Vsemogočni Alah našel najpravičnejšega vladarja, ki je najbolj ljubljen in Njemu najbližji. Kruti vladar bo najmanj ljubljen in od Boga najbolj oddaljen« (Tirmizi).

Izročilo (hadis) omenja, da je Preroksa rekel: »Tistemu, ki je bil določen za varuha ali odgovornega za ljudi, in svoje dolžnosti ne bo primerno izpolnjeval ali bo blagor ljudi zanemarjal, bo po smrti Vsemogočni Alah raj prepovedal« (Sahih Buhari).

V drugem izročilu je Hazreti Ajšara rekla: »Povedala ti bom, kar sem v njegovi hiši slišala reči Preroka.sa Rekel je: ›O Alah [»o Alah« je tudi vrsta molitve], do tistega, ki je odgovoren za moje ljudi in je do njih strog, bodi tudi ti strog. In do tistega, ki je odgovoren za moje ljudi in je blag ter prijazen do ummah [muslimansko ljudstvo], bodi tudi ti prijazen« (Sahih Muslim).

So vidiki, ki bi jih voditelji morali upoštevati in o katerih bi morali razmisliti. Če trdijo, da so muslimani in želijo biti deležni Božje milosti, in to željo vsekakor imajo, potem morajo ravnati pravično. Če želijo biti od Boga ljubljeni, morajo z grozodejstvi in zatiranjem prekiniti. Pri sprejemanju odločitev morajo ravnati onkraj svojih interesov. Če želijo priti v raj, morajo biti dobri in brez razlikovanja skrbeti za blagor vsakega ljudstva. V nasprotnem primeru bodo, kot je rekel Prerok,sa šli v pekel. V tem hadisu je molitev, ki pravi: »O Alah, z voditeljem, ki je strog, naj bo Alah strog in s tistim voditeljem, ki je prijazen in blag, naj bo Alah prijazen in blag.« Verniki ob tej molitvi trepetajo. Naj da Vsemogočni Alah našim muslimanskim voditeljem modrost, da bi to upoštevali in o tem razmišljali.

Kakšna navodila je Preroksa dal ljudstvu? Kako naj se vedejo do voditeljev in vladarjev?

Hazreti Zaid bin Vahabra pravi: »Slišal sem Abdullaha bin Mas’udara povedati, da je Preroksa rekel: ›Po moji smrti vam bodo pravice odvzete, prednost bodo dobili drugi. Zatem boste videli stvari, ki vam ne bodo všeč.‹ Ko je to slišal privrženec, je vprašal: ›Alahov Poslanec, kaj svetuješ v takšni situaciji?‹ Preroksa je rekel: ›V takem primeru izpolnite svoje dolžnosti do vladajočih.‹ Čeprav vse to opazite, je Preroksa rekel, da morate izpolniti dolžnosti do svojega vladarja in prosite Alaha za svoje pravice« (Sahih Buhari). Udarci, prelivanje krvi in odvzemanje pravic niso dovoljeni. Če Alaha prosimo za svoje pravice, Vsemogočni Alah sprejme nepredstavljive odločitve.

V izročilu je omenjeno (o tem me sprašuje veliko ahmadijskih muslimanov v arabskem svetu), da je eden od privržencev Prerokasa vprašal:

O Alahov Poslanec! Če nam vladajo vladarji, ki hočejo, da spoštujemo njihove pravice, vendar nam ne priznajo naših, kaj naj naredimo v takem primeru? Preroksa mu ni odgovoril. Privrženec je ponovil vprašanje, vendar mu Preroksa spet ni odgovoril. Ko pa je svoje vprašanje ponovil drugič ali tretjič, ga je Aš’as bin Kaisra povlekel nazaj (z drugimi besedami, skušal ga je utišati) in mu rekel, da Prerokusa njegovo vprašanje ni bilo všeč in naj se umakne ter ga tega več ne sprašuje. Zatem je Preroksa rekel: »V takšnih okoliščinah spoštujte svoje vladarje in jih ubogajte. Za svoja dejanja se bodo sami zagovarjali in vi se boste zagovarjali za svoja.« (Sahih Muslim)

V eni izmed hadisov Džunaadah bin Abi Umajja poroča: »Ko smo šli k Ubadahu bin Saamitu, ki je zbolel, smo mu rekli, naj mu Alah da dobrega zdravja. Prosili smo ga naj nam pove hadis, ki ga je slišal od Preroka,sa naj mu Vsemogočni Alah to povrne. Rekel je: ›Preroksa nas je poklical in naredili smo bai’at [zaprisego]. Zaprisegel je, da bomo v vseh okoliščinah, v sreči ali nesreči, v stiski ali udobju in tudi, ko nam odvzamejo pravice, poslušali in ubogali. Zaobljubil se je tudi, da se ne bomo prepirali z vladajočim, razen če javno stori kufar [nevernost], za kar imate Alahove razloge in argumente‹« (Sahih Muslim). To se nanaša na kufar, ki je podprt z dokazi; ne na način, na katerega te uleme [islamski učenjaki] dandanes razglašujejo fatve [verske obsodbe] nad ljudmi.

Hazreti Abu Zarra v hadisu kudsi [hadis, ki vključuje izjavo Alaha, ki je v Koranu ni], poroča da je Preroksa posredoval besede Vsemogočnega Alaha: »O moji služabniki, nepravičnost sem prepovedal sebi, prav tako je prepovedana med vami. Ne bodite torej drug do drugega kruti in nepravični.« Če se želite izogniti Alahovi kazni, potem še naprej izpolnjujte svoje dolžnosti in nadaljujte z molitvijo. Zadeve z voditelji bodo prepuščene Vsemogočnemu Alahu.« Voditelja nehajte ubogati, ko obstajajo jasne kršitve šeriatskega prava. Ne imejte svojih razlag. Poglejte na primer, kaj se dogaja z ahmadijskimi muslimani v Pakistanu. Ne smejo recitirati kalime [muslimansko prepričanje], ne smejo moliti muslimanskih molitev in ne smejo pozdravljati s salaam [islamski pozdrav]. Mi smo muslimani in vse to počnemo. Tisti, ki nas ustavljajo, nas skušajo prisiliti v kršenje zapovedi in zakonov Korana, česar pa ne bomo storili. Poleg tega pa moramo spoštovati državne zakone. V zadnjem hadisu je v tem smislu zapisan povzetek vseh naukov: »Ne bodite kruti in nepravični drug do drugega.« Voditelj do državljanov naj ne bo krut, državljani pa ne smejo početi ničesar nepravičnega ali krutega, da bi uveljavili svoje pravice.

Zdaj je naloga tako vladajočih kot državljanov, da premislijo, ali se ravnajo po teh naukih. Ali voditelji dosegajo najvišjo raven pravičnosti? Ali je Bog priča vsaki odločitvi in sledijo Njegovim naukom? Razen očitnih kršitev šeriatskega prava Vsemogočnega Alaha, ali se državljani ravnajo po ostalih zapovedih voditelja s »slišimo in ubogamo«? (Koran 2: 286). Ali so pokorni in zaradi krutih voditeljev jočejo le pred Gospodom? Če danes kdorkoli deluje na tak način, so to le ahmadijski muslimani. Če nihče drug ne bo temu sledil, bomo nazadovali v obdobje, ki je v Koranu omenjeno kot poguba, ki »je prišla čez kopno in morje« (Koran 30: 42). Glede na prerokbo Korana in Prerokasa naj bi bilo obdobje, ko se bodo takšne razmere razvile, muslimanom usojeno v času Obljubljenega Mesije in Imama Mahdija.as Zato bi morali vladarji in ljudstvo o tem razmisliti. Glede na Alahove obljube morajo poiskati tistega, ki ga je poslal Alah in mu slediti, da bi ustavili nemire in korupcijo.

Če bi, še posebej prebivalci v Siriji in muslimani nasploh, samo razmislili o sledenju razodetju Obljubljenega Mesijeas glede katastrofe v Damasku, bi spoznali, da je človeka, ki je naznanil prerokbo, poslal Bog. Morajo mu prisluhniti. V nasprotnem primeru ne bo nikogar več, ki bi jih v tem obdobju vodil. Zaradi drže držav bodo verski ekstremizmi in organizacije, ki vzpostavljajo svojo avtoriteto ali vlado, edine, ki bodo imele korist. Temu bo sledilo nepredstavljivo ogromno prelivanja krvi in pobijanja.

Naj da Vsemogočni Alah muslimanskim voditeljem in ljudstvu modrost, da bodo razumeli pomen verza »pomagajte si med sabo s pravičnostjo in pobožnostjo« (Koran 5: 3) in da bi oni postali tisti, ki bodo rasli v pobožnosti in vrlinah, da postanejo tisti, ki širijo ljubezen in osvajajo srca ljudi. Vladanje ne more biti uspešno brez osvojitve človeških src in brez spoštovanja pravic državljanov. To mora razumeti vsak muslimanski voditelj.

Ozrite se v svojo zgodovino. Bil je čas, ko so kristjani, ko so videli pravičnost muslimanske vlade, molili, da bi bili kmalu odrešeni krščanske vlade in bi namesto njej pripadali muslimanski oblasti. Danes pa so muslimani žrtve krivic, ki jih počnejo drugi muslimani. Namesto da bi sledili zapovedi »izražajte vzajemno sočutje« (Koran 48: 30), se muslimani med sabo pobijajo. Muslimani bežijo v krščanske dežele, da bi našli zavetje in dobili pravico do svobodnega življenja. Ko bi le muslimanske dežele in njihovi voditelji razumeli svoje dolžnosti. Naj Alah poskrbi, da naše sporočilo, ki sem ga pravkar povedal, vendarle doseže zahodne države in velesile. Na več različnih načinov sem povedal, da bi lahko operacija v Siriji prešla državne meje in cel svet pahnila v prepad. Tako se od vsakega ahmadijskega muslimana pričakuje, da ljubi svojo državo, še posebej pa od ahmadijskih muslimanov, ki živijo v zahodnih državah, da posvarijo politike pred prihajajočim uničenjem.

Molim k Vsemogočnemu Alahu, da bi svetu omogočil sprejeti resničnost Obljubljenega Mesije;as da bi se izpolnile dolžnosti vladarjev in državljanov; da bi končali vojskovanje in da bili zaščiteni pred uničenjem. Naj odpre oči zahodnim državam in evropskim voditeljem, da oblast izvajajo pravično in se odrečejo krutosti in zatiranju. Naj skušajo spoštovati tudi pravice najmanjših držav. Naj ne sledijo zgolj lastnim interesom, ampak njihove pravice dejansko spoštujejo. Naj v teh okoliščinah Vsemogočni Alah ahmadijskim muslimanom omogoči, da bodo varni pred vsakim zlom. V Siriji trpijo predvsem ahmadijski muslimani. Vsemogočni Alah je Siriji razodel opozorilo o »katastrofi v Damasku«. Naj se kmalu izpolni radostno razodetje, ki bo izvir veselja v naših očeh, v katerem je Vsemogočni Alah rekel: »Sirski častilci in arabski Alahovi služabniki prosijo za dobrobit vseh.«

Naj Vsemogočni Alah celotnemu arabskemu svetu omogoči, da se hitro združi pod zastavo Mesije preroka Mohameda.sa Da bi se nemiri v arabskem svetu, ki jih svet imenuje arabska pomlad, namesto v posvetne spremenili v izvir duhovnih blagoslovov. Naj postanejo ti ljudje tisti, ki molijo in prosijo za Obljubljenega Mesijoas in se z njim povežejo ter širijo pravi islamski nauk, to je nauk ljubezni, naklonjenosti in miru. Naj nam Vsemogočni Alah omogoči razumeti in izpolnjevati svoje dolžnosti. Naj bomo tisti, ki sprejemamo milost Vsemogočnega Alaha in vedno vodimo svet v izpolnitev pravic. Naj bomo tisti, ki vzpostavljamo pravičnost in mir ter širimo ta nauk. Naj Vsemogočni Alah obvaruje svet pred grozljivimi posledicami vojne. Amen.