V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.
Islam in Evropa

Islam pogosto obtožujejo, da ogroža zahodni kulturo in civilizacijo. Toda v zgodovinskem govoru 22. oktobra 2019 pred nemškimi dostojanstveniki, ministri in akademiki je Njegova Svetost Hadrat Mirza Masroor Ahmad, vodja svetovne Muslimanske skupnosti Ahmadija, razložil razlikovanje med kulturo in civilizacijo ter naslovil obtožbe o islamu kot grožnji.

Hadrat Mirza Masroor Ahmad (naj mu Alah pomaga), vodja in kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija, je povedal:

Vsi ugledni gostje, As-salamu Alejkum Va Rahmat-ullahi Va Barakatuhu – mir in Alahov blagoslov z vami.

Ob tej priložnosti bi se rad najprej zahvalil vsem gostom, ki so se odzvali našemu vabilu in se nam ta večer pridružili. V današnjem svetu, zlasti v zahodnih in razvitih državah, poteka veliko vročih razprav o priseljevanju in njegovih družbenih učinkih, ki se v veliki meri osredotočajo na muslimane. Razvilo se je namreč mnenje, da med muslimani in drugimi člani družbe obstaja nepremostljiva ločnica.

Nekatere vlade in predstavniki javnosti se bojijo spopada civilizacij in verjamejo, da muslimani ogrožajo njihovo družbo in se ne morejo vključiti v zahodni svet. Preden odgovorimo na to trditev, je pomembno določiti, kaj natančno pomeni »civilizacija«. V zvezi s tem predstavljam definicijo, ki jo je postavil drugi vodja Muslimanske skupnosti Ahmadija, s katero se popolnoma strinjam in po kateri civilizacija pomeni materialni napredek in razvoj družbe.

Dejavniki, ki kažejo na moč neke civilizacije, so gospodarski napredek, raven tehnoloških inovacij, napredek pri načinih potovanja in komunikacije ter intelektualni napredek družbe. Tako so eden od pokazateljev civilizacijske ravni sodobne oblike komunikacije in prevoza, pa tudi finančni sistem, gospodarstvo, javni red in mir, trgovina in industrija, standardi znanstvenih in akademskih raziskav ter splošni izobraževalni standardi. Poleg tega so merilo stopnje razvoja civilizacije tudi prizadevanja posamezne države za spodbujanje miru in stabilnosti, bodisi z organi kazenskega pregona in vojske bodisi z drugimi sredstvi.

Islam in Evropa spopad civilizacij

Ločena in različna od civilizacije je kultura naroda. Kultura je izraz pogledov ljudi, njihovega odnosa do družbenih vprašanj in njihovih praks. Namesto da bi temeljila na materialnem napredku, je zakoreninjena v morali ter verskih vrednotah in tradicijah nekega naroda. Civilizacija torej predstavlja materialni, tehnološki in intelektualni razvoj družbe, kultura pa temelji na verski, moralni in filozofski sestavi te družbe.

Razliko med civilizacijo in kulturo zlahka razumemo, če se ozremo v zgodnje obdobje krščanstva. Takrat je bilo Rimsko cesarstvo na vrhuncu svojih moči in še danes velja za eno največjih civilizacij v svetovni zgodovini. Zaradi materialne blaginje, urbanizacije in načina upravljanja s svojimi ozemlji so Rimljani veljali za izjemno civilizirane in izobražene. Vendar pa njihova prefinjenost ni pomenila, da so imeli višja moralna merila; ravno nasprotno, njihovo ljudstvo je prevzelo napredno kulturo šele v zgodnjem obdobju krščanstva. Slednje je ljudem dajalo vodilna načela, ki temeljijo na veri in morali, medtem ko so Rimljani predpisovali zgolj posvetne zakone in omejitve.

Tako sta visoko civilizacijo Rimljanov zaznamovala razvoj in napredek, medtem ko je krščanstvo ljudem dalo hvale vredno kulturo. Sčasoma je krščanstvo postalo prevladujoča vera Rimskega cesarstva, in tako je kulturo, ki jo je vzpostavila, prevzela visoka civilizacija. Skupaj je njun izjemen vpliv postavil temelje vrednot in tradicij, ki so na Zahodu prisotne še danes. In čeprav se ljudje na Zahodu odmikajo od vere, ostajajo osnovne moralne vrednote, na katerih temelji zahodna družba, tiste, ki jih je dalo krščanstvo.

Glede razprav o priseljevanju lahko povemo, da se je v zadnjih desetletjih demografska slika nekaterih zahodnih držav precej spremenila. Priseljenci so prihajali iz mnogih držav, vendar je največja zaskrbljenost in preplah povzročil prihod muslimanov. Mnogi domačini se bojijo, da množično priseljevanje iz muslimanskih držav ogroža njihove civilizacijo, kulturo in vrednote, ki obstajajo že stoletja.

Kot sem že razložil, civilizacijo razumemo kot materialni napredek in razvoj družbe, in namesto neodobravanja, nasprotovanja ali zanikanja rasti in razvoja na Zahodu ju države v razvoju poskušajo posnemati. Namesto da bi zahodno civilizacijo zavračale, tako opažamo ravno nasprotno.

Zaradi sodobnih sredstev in možnosti potovanja in komuniciranja je svet postal globalna vas. Pojav televizije, množičnih medijev in zlasti interneta je pomenil, da na svetu ni nič več skritega, zato lahko ljudje iz gospodarsko ogroženih držav vidijo, kako živijo tisti v bogatih državah. Nanje tako vpliva zahodna civilizacija in poraja se želja po podobni stopnji materialnega napredka in inovacij.

Trditev, da je zahodna ali evropska civilizacija ogrožena zaradi prisotnosti muslimanov, ne drži; prej zahodna civilizacija vpliva na druge dele sveta, kar vključuje tudi muslimanski svet. Po drugi strani pa je bolj upravičena skrb, da bi bila verska in moralna kultura Zahoda ogrožena, če bi se islam širil po Evropi, zato se bom v nadaljevanju temu argumentu podrobneje posvetil.

Nedvomno velja, da se ljudje hitro odmikajo od vere, ta trend pa je še posebej izrazit na Zahodu. V zahodnih državah se namreč ob vsakem popisu prebivalstva izkaže, da so ljudje vse manj nagnjeni k veri ali verovanju v Boga, zato verjamem, da hiter porast ateizma veliko bolj ogroža zahodno kulturo kot islam. Vrednote zahodne kulture so stare stoletja in temeljijo na njenih verskih tradicijah, zlasti na krščanski in judovski dediščini. Vendar so te verske vrednote in kulturne norme pod pritiskom tistih, ki nasprotujejo vsem oblikam vere in verovanja.

Kot muslimanski voditelj verjamem, da bi morali zaščititi svoji dediščino in kulturo s tem, da svoje moči usmerite v zaustavitev upada vere in ljudi spet usmerite k verovanju, pa naj gre za krščanstvo, judovstvo ali katero koli drugo vero. V imenu napredka se namreč ne smejo nenadoma opustiti vrednote in moralni standardi, ki so že stoletja del družbe.

Verjamem tudi, da je upad vere na Zahodu glavni razlog, da se ljudje bojijo islama, ker vedo, da so muslimani še vedno močno navezani na svojo vero. Ravno zato želim pojasniti, da kljub vsemu, kar slišite ali berete v medijih, ni razloga za strah pred islamom. Muslimani verjamemo, da je Koran končni in popoln verski nauk, in zaradi svoje ljubezni in poslušnosti Koranu trdno verjamemo, da je vera stvar srca in osebna stvar vsakega posameznika.

V 257. verzu drugega poglavja Korana izrecno piše, da v verskih zadevah ne sme biti prisile. Zato se nemuslimanom ni treba bati, da bodo muslimani poskušali na silo širiti svoja prepričanja ali vsiliti svoja stališča temu delu sveta. Sovražna ideologija manjšine t. i. muslimanov, ki so sprejeli ekstremizem, nima nobene povezave z nauki Korana in velikokrat sem tudi sam rekel, da bi morale vlade in pristojni organi zelo odločno ravnati s skrajneži – muslimani ali nemuslimani.

V Muslimanski skupnosti Ahmadija sledimo načelu, da islam v nobenem primeru ne dovoljuje uporabe sile ali kakršne koli vrste prisile pri širjenju vere. Zakaj se je torej treba bati islama? Zakaj ljudje mislijo, da muslimani ogrožajo njihovo civilizacijo ali kulturo?

Po razlagi razlik med civilizacijo in kulturo z islamskega vidika bi rad predstavil še nekaj temeljnih naukov islama. Razširili so se številni miti in napačne predstave o islamu in njegovem ustanovitelju Preroku Mohamedu (mir in Alahov blagoslov z njim), in čeprav v kratkem času, ki nam je na razpolago, ni mogoče zajeti vseh vidikov islamskih naukov, bi rad omenil nekatere človekove pravice, ki jih je vzpostavil islam.

S tega vidika je zelo pomemben 37. verz četrtega poglavja Korana, ki pravi:

»In častite Alaha in nikogar ne imejte za enakega Njemu in bodite prijazni do staršev in sorodnikov in sirot in pomoči potrebnih in soseda, ki je sorodnik, in soseda, ki je tujec, in svojega sopotnika in popotnika in tistih, ki jih poseduje vaša desna roka…«

V tem verzu, v katerem Alah Vsemogočni ukazuje muslimanom, naj ga častijo, jim tudi naroči, naj se do svojih staršev obnašajo z ljubeznijo in naklonjenostjo. Kako je lahko to učenje, ki od muslimanov zahteva, da ljubijo in častijo svoje starše, v nasprotju s katero koli vero ali državo? Kako lahko tak nauk spodkopava zahodno družbo? Verz od muslimanov zahteva tudi, da se do sorodnikov in bližnjih obnašajo prijazno in uvidevno ter da podpirajo in tolažijo najbolj ranljive in neprivilegirane člane družbe, na primer sirote.

V zvezi s tem smo mnenja, da je eden ključnih načinov pomoči revnim izobraževanje. Če se bodo izobraževali mlajši člani družbe, ki prihajajo iz razdrtih družin ali jih prizadeva revščina, jim bo to omogočilo, da se rešijo njenih spon. Odprle se jim bodo različne priložnosti in tako bodo brez frustracij in zamer postali bolj produktivni člani družbe ter se ne bodo pustili zvabiti v kriminalno življenje ali kulturo tolp. Muslimanska skupnost Ahmadija zato daje velik poudarek izobraževanju in tako smo v okviru svojih omejenih sredstev zgradili šole v različnih afriških državah in financiramo štipendije za študente, ki si ne morejo privoščiti visokega šolanja.

Verjamemo tudi, da bi morale bogate države pomagati šibkejšim pri gradnji trdnih temeljev. Če bodo namreč revnejše države lahko vzpostavile lastna gospodarstva in infrastrukture, bodo lahko tamkajšnji prebivalci iskali priložnosti doma in bodo imeli veliko manj razlogov za selitev v tujino. Če bodo njihove države stabilne in uspešne, bosta od tega posledično imela korist tako posamezna pokrajina kot širši svet.

V omenjenem verzu iz Korana je posebej poudarjeno spoštovanje pravic sosedov ne glede na to, ali so muslimani ali nemuslimani, razumevanje sosedov pa je zastavljeno zelo široko. Prerok islama (mir in Alahov blagoslov z njim) je dejal, da je Vsemogočni Bog tako močno poudaril pravice sosedov, ker je menil, da bodo ti vključeni med zakonite dediče neke osebe. Poleg tega v islamu sosedje niso samo tisti, ki živijo v bližini, ampak tudi tisti, ki živijo dlje, spremljevalci na potovanjih, sodelavci, podrejeni in mnogi drugi. Vsemogočni Alah je dejansko postavil moralno obvezo za muslimane, da spoštujejo pravice vseh članov družbe.

Ustanovitelj islama (mir in Alahov blagoslov z njim) je učil tudi, da človek, ki ni hvaležen soljudem, ne more biti hvaležen Vsemogočnemu Alahu. Kako čudovito načelo! Zato je nujno, da musliman poleg čaščenja Boga spoštuje tudi človekove pravice.

Kako torej lahko tak nauk ogroža zahodno civilizacijo? Ta islamski nauk je namreč sredstvo za gojenje miru in stabilnosti v družbi in lahko kvečjemu pomaga pri napredku gospodarske proizvodnje in družbenega razvoja. Zato je po mojem mnenju za zahodne ljudi nesmiselno trditi, da za islam ali muslimane ni prostora v tem delu sveta, kajti če ti prihajajo vanj, da bi se integrirali, spoštovali pravice sosedov in si prizadevali za mir in izboljšanje družbe, je to zagotovo nekaj, kar je treba pohvaliti, ne pa obsojati ali kaznovati.

Nekateri tudi trdijo ali verjamejo, da je muslimanom naročeno, naj izvedejo džihad, zato se bojijo, da bodo ti prišli na Zahod in vodili nasilno vojno za uveljavitev islamske civilizacije in kulture ter rušenje miru v družbi. To temelji na očitnem nerazumevanju tega, kaj džihad je in zakaj so se v zgodnjem obdobju islama vodile verske vojne.

Islam ni krvoločna ali nasilna vera. V njegovem zgodnjem obdobju so se bili muslimani res prisiljeni braniti v okviru vojne proti njim, zato je spremljevalec Preroka Mohameda (mir in Alahov blagoslov z njim) prosil, ali se sme pridružiti muslimanski vojski, da bi lahko sodeloval v džihadu.

Prerok Mohamed (mir in Alahov blagoslov z njim) je zavrnil njegovo prošnjo in rekel, da mora ostati doma, ker so starši v šibkem stanju in mora skrbeti zanje ter to šteti za svoj džihad [trud]. Če bi bili cilji džihada osvajanje, prelivanje krvi in vojskovanje, bi Prerok islama (mir in Alahov blagoslov z njim) zagotovo sprejel njegovo ponudbo in skušal okrepiti muslimansko vojsko.

Pojasniti je treba, da čeprav so se muslimanske vojske v zgodnjem obdobju islama res borile v nekaterih verskih vojnah, namen teh ni bil nikoli premagati, zatirati ali prisiliti ljudi, da sprejmejo islam. Te vojne so se vodile za zaščito verske ustanove in spoštovanje načela verske svobode.

V 40. in 41. verzu 22. poglavja Koran zelo jasno navaja, da bi bile resno ogrožene vse cerkve, sinagoge, templji, mošeje in druga mesta bogoslužja, če napadalcev ne bi ustavili, kajti resničen namen nevernikov iz Meke je bil izbrisati vse sledi vere z obličja zemlje. To pa jasno dokazuje, da islam ščiti vsa verstva.

Kar zadeva vzgojo naših otrok, Koran v 152. verzu šestega poglavja navaja, da muslimani ne smejo »ubijati svojih otrok«. Ta zapoved muslimanom nalaga, naj svoje otroke negujejo z ljubeznijo in naklonjenostjo, jih moralno vodijo in izobražujejo, tako da ti odraščajo v sposobne in moralne posameznike, ki so v korist svoji skupnosti in državi.

Podobno je islam naučil muslimane, da branijo pravice ranljivih članov družbe. V 7. verzu četrtega poglavja Korana tako lahko beremo, da so muslimani dolžni otroke sirote zaščititi pred izkoriščanjem in pošteno varovati njihovo dediščino, dokler niso dovolj stari, da sami upravljajo z njo.

V zahodnem svetu je zelo pogost tudi očitek, da muslimani ne spoštujejo žensk ali njihovih pravic. Najprej je treba omeniti, da je bil islam prva vera, ki je ženskam, poleg mnogih drugih pravic, podelila pravici do dedovanja in ločitve. Poleg tega islam poudarja velik pomen izobraževanja deklet in dajanja možnosti za osebno rast in razvoj. Nobena deklica ali ženska ne sme biti nikoli prikrajšana za izobraževanje ali biti deležna kakršne koli diskriminacije.

V obdobju, ko so bile pravice žensk in deklet rutinsko zanemarjane in so te veljale za slabše od fantov, je Prerok islama (mir in Alahov blagoslov z njim) povzročil revolucijo na tem področju. Muslimanom je naročil, naj ljubijo, cenijo in spoštujejo svoje hčere in naj jih nikoli nimajo za manj vredne od svojih sinov.

Poleg tega je Prerok Mohamed (mir in Alahov blagoslov z njim) v znamenitem izreku dejal, da »raj leži pod nogami tvoje matere«. Te besede ponazarjajo pomembno vlogo žensk v družbi ter njihov edinstven status in ugled. Vloga matere je predvsem v tem, da neguje svoje otroke v njihovih zgodnjih letih, zato ima vodilno vlogo pri zagotavljanju, da prihodnje generacije odraščajo v moralno poštene državljane, ki prispevajo k svoji družbi. Matere so osebe, ki imajo moč in vpliv, da svoje narode spremenijo v raj na zemlji in lahko svojim otrokom odklenejo vrata v večni raj.

Poleg tega v 20. verzu četrtega poglavja Korana piše, da morajo muslimanski moški s svojimi ženami ravnati ljubeče in spoštljivo. V zahodnih državah ne mine dan, da policija ali sodišča ne bi bila prisiljena posredovati in obravnavati grozljivih primerov zlorab v družinah. Različne študije in poročila, na primer poročilo Urada za državno statistiko iz Velike Britanije za leto 2018, dokazujejo, da taka kazniva dejanja niso povezana z nobeno vero, drugo nedavno poročilo pa je pokazalo, da enako velja tudi v Nemčiji. Tako je popolnoma nepravično, da islam označujemo kot vero, ki je sovražna do žensk. Kot sem namreč že omenil, je islam vera, ki ženskam izkazuje čast in dostojanstvo, in vsak moški, ki kruto ravna z žensko, je kriv hude kršitve naukov islama.

Islam od svojih privržencev zahteva tudi spoštovanje verovanj in prepričanj drugih ljudi. Resnična ponazoritev tega nauka je bila Medinska ustava, v okviru katere je bila Tora priznana in spoštovana kot judovska knjiga zakonov.

Islam je celo vzpostavil pravice človekovih sovražnikov in nasprotnikov, pri čemer 191. verz iz drugega poglavja Korana določa, da se ne sme storiti nobena krivica ali prestopek zoper sovražnika, niti med vojnim stanjem. Na žalost pa v današnjem svetu, ki se s ponosom baha z večjima civiliziranostjo in napredkom kot v prejšnjih obdobjih, posamezniki in države rutinsko zanemarjajo pravice svojih nasprotnikov in izvajajo krutosti ter ne izgubljajo priložnosti za maščevanje. V 9. verzu petega poglavja Korana je Vsemogočni Alah razglasil, da sovražnost države ali ljudstva nikoli ne sme spodbuditi človeka k žrtvovanju načel pravice in pravičnosti. Islam namreč, ravno nasprotno, uči, da morate v vseh okoliščinah, ne glede na to, kako zahtevne so, ostati trdno navezani na načela pravičnosti in integritete ter da vas nikoli ne sme voditi želja po maščevanju.

Kot rezultat tega veličastnega učenja lahko podamo neprimerljiv primer milosti, sočutja in usmiljenja, ki ga je Prerok Mohamed (mir in Alahov blagoslov z njim) izkazal nasprotnikom po zmagi v Meki. Zgodovina namreč dokazuje, da so muslimane v Meki ubijali, ropali in mučili, na koncu pa so jih pregnali iz lastnih domov in so se morali preseliti. Toda ko se je Prerok (mir in Alahov blagoslov z njim) zmagovito vrnil v Meko in je bilo celo mesto pod njegovim poveljstvom, je bila njegova prva izjava, da ne bo maščevanja proti tistim, ki so okrutno preganjali muslimane. V trenutku zmage je torej pokazal izjemno ponižnost in strpnost. Povedal je, da je treba v skladu z nauki islama vsem, ki so mučili muslimane, takoj odpustiti in da z nikomer ne bodo krivično ravnali, ne glede na to, ali je islam sprejel ali ne.

Druga moralna revolucija v korist najšibkejšim članom družbe, ki jo je prinesel islam, se nanaša na suženjstvo, ki je bilo pred islamom zelo razširjeno in je veljalo za normalen del družbe. Na ukaz Vsemogočnega Alaha je Prerok islama (mir in Alahov blagoslov z njim) poskušal ukiniti to ravnanje. Tako Koran v 34. verzu 24. poglavja navaja, da če suženj išče svobodo, ga je treba izpustiti, in če se zaračunajo določene denarne dajatve, morajo biti te razumne in plačljive v majhnih, enostavno obvladljivih obrokih ali pa se jim popolnoma odpustijo. Kot sem že dejal, je bilo suženjstvo v tisti dobi sestavni del družbe, zato je Prerok Mohamed (mir in Alahov blagoslov z njim) s pozivom k emancipaciji sužnjev povzročil veliko spremembo v stališčih.

V današnjem svetu fizično suženjstvo ne obstaja več, ampak ga je nadomestilo gospodarsko suženjstvo, pri čemer je odnos med najmočnejšimi in šibkejšimi državami sveta postal podoben odnosu med gospodarjem in sužnjem. Kot primer lahko omenimo posojila, preoblečena v pakete pomoči, ki jih bogate države dajejo šibkejšim, ki nimajo druge možnosti, kot da jih sprejmejo, vključno z vsemi dodatnimi pogoji. Izjemno visoke obresti vedno pomenijo, da kratkoročna posojila vodijo v dolgoročno bedo in zadolženost. Končni rezultat pa je, da državi, ki ne izpolnjuje obveznosti, ne preostane drugega, kot da se ukloni volji prevladujoče države. Takšno suženjstvo je popolnoma nemoralno.

Islam je že v samem začetku vzpostavil pravice nemuslimanov in muslimanom svetoval, naj bodo zadržani zaradi miru in enotnosti družbe. V 109. verzu šestega poglavja Koran na primer izjavlja, da muslimani ne bi smeli govoriti niti proti malikom neverujočih ljudi, ker bi jih to lahko spodbudilo, da govorijo proti Vsemogočnemu Alahu. Da ne bi povzročali napetosti in da bi družbo zaščitili pred začaranim krogom sovraštva in sovražnosti, je muslimanom tako zaukazano, naj bodo vedno potrpežljivi.

V kratkem času, ki mi je bil na razpolago, sem omenil le nekaj točk, ki ponazarjajo človekove pravice, ki jih je vzpostavil islam. Upam, da vas bo to prepričalo, da islam ne ogroža zahodne civilizacije ali njene kulture. Če obstajajo muslimani, ki kratijo pravice nemuslimanov, je to samo zato, ker zavračajo nauke islama ali pa jih sploh ne poznajo, s tem pa sramotijo islam in črnijo njegovo dobro ime.

Skratka, jasno je, da živimo v svetu, ki je na trnih, in bojim se, da bi se lahko negotove razmere v vsakem trenutku zaostrile. Ljudje se morajo zavedati, da imajo lahko besede daljnosežne posledice, zato naj se vzdržijo napadov na verske nauke drug drugega, namesto da govorijo o spopadu civilizacij ali po nepotrebnem stopnjujejo napetosti med različnimi skupnostmi.

Namesto da poskušajo omejiti izraze vere, bi se morali zavedati, da smo vsi del ene človeške rase, ki je povezana bolj kot kadar koli prej. Morali bi sprejeti raznolikost in se osredotočiti na vzpostavljanje enotnosti, da bi se lahko v svetu razvil dolgoročni mir. Vendar smo trenutno priča ravno nasprotnemu. Muslimanske in nemuslimanske države postavljajo lastne interese pred interese širšega sveta in v zasledovanju svojih ciljev prestopajo vse meje pravičnosti in morale. Podobno kot v temnih dneh preteklosti se tvorijo nasprotujoči si bloki in zavezništva in zdi se, da svet drvi uničenju nasproti.

Danes obstaja vrsta držav, ki so pridobile jedrsko ali drugo orožje, ki lahko uniči civilizacijo, kot jo poznamo. Kdo upa trditi, da to orožje ne bo nikoli uporabljeno ali da ne bo pristalo v napačnih rokah? Potrebna je le ena napačna presoja ali en napačen korak, da sovražnosti sprožijo nepredstavljivo. Posledice takšne vojne bi bile zagotovo nepredstavljive, z gotovostjo pa lahko rečemo, da svet ne bi bil nikoli več enak.

Če bomo kdaj uporabili jedrsko orožje, posledic ne bomo nosili samo mi, temveč tudi naši otroci in prihodnje generacije, ki bodo morali plačevati za naše grehe. Generacije otrok se bodo rodile z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, njihovi upi in sanje pa se bodo razblinili brez lastne krivde. Je to zapuščina, ki jo želimo zapustiti tistim, ki prihajajo za nami? Zagotovo ne!

Namesto da spodbujamo sovraštvo, ne glede na to, ali temelji na verskih ali etničnih razlikah ali pa je posledica političnih ciljev, moramo prepoznati opozorilne znake in spremeniti svoje vedenje, preden bo prepozno. Ne glede na medsebojne razlike bi se morali vsi združiti in delovati v duhu medsebojnega spoštovanja, strpnosti in naklonjenosti svetovnemu miru ter spodbujati svobodo prepričanja.

Naj Alah podari modrost in pamet tistim, ki v imenu vere povzročajo spore, in naj prevladata mir in pravičnost – amen.

S temi besedami bi se vam rad ponovno zahvalil, da ste se nam ta večer pridružili.

Najlepša hvala.