Pot do pravičnosti

Pot do pravičnosti

Hazreti Mirza Masroor Ahmad

Hazreti Mirza Masroor Ahmad

Kalif

Sedanji duhovni vodja in peti kalif mednarodne muslimanske skupnosti Ahmadija.

Več o avtorju

Ozadje dogodka:

27. junija 2012 se je na Kapitolu v Washingtonu odvil zgodovinski dogodek. Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at V. naslednik Obljubljenega Mesijeas in vodja muslimanske skupnosti Ahmadija, je nagovoril vodilne kongresnike, senatorje, ambasadorje, osebje Bele hiše in ministrstva za zunanje zadeve, vodje nevladnih organizacij, verske voditelje, profesorje, politične svetovalce, člane diplomatskega zbora, predstavnike možganskih trustov, osebje Pentagona in novinarje. Srečanje, prvo takšne vrste, je bila za nekatere najvplivnejše voditelje v Združenih državah, vključno s spoštovano Nancy Pelosi, predsednico predstavniškega doma, možnost, da neposredno slišijo islamsko sporočilo o svetovnem miru.

Osrednji nagovor vodje muslimanske skupnosti Ahmadija

Spoštovani gosti, Assalamu Alaikum Va Rahmatullahi Va Barakatuhu – naj bo mir in blagoslov Alaha z vami.

Preden nadaljujem, želim izkoristiti to priložnost, da se vam zahvalim, ker ste si vzeli čas in prišli poslušat, kar vam bom povedal. Prosili so me, naj govorim o temi, ki je izredno obširna in zajema veliko področij. Ker pa je veliko različnih vidikov, vseh ne bom mogel obdelati v kratkem času, ki mi je na voljo.

Najpomembnejša naloga človeštva

Tema, glede katere so me prosili, da bi govoril, je vzpostavljanje miru na svetu. Prav gotovo je to bistvena in nujna naloga, s katero se svet danes sooča. Zaradi časovne omejitve pa bom lahko le na kratko predstavil islamsko stališče do vzpostavljanja miru s pravičnimi in enakopravnimi odnosi med državami.

Mir in pravičnost sta neločljivo povezana – drug brez drugega nista mogoča. To načelo prav gotovo razumejo vsi učeni in razumni ljudje. Če odmislimo tiste, ki so na svetu odločeni ustvarjati nemir, nihče iz katerekoli družbe, države ali celo celega sveta, ne more trditi, da lahko obstajajo nemiri in pomanjkanje miru tam, kjer obstajata pravičnost in poštenost. Vendar pomanjkanje miru prevladuje v veliko delih sveta. Takšne nerede vidimo tako znotraj držav kot tudi v odnosih med različnimi državami.

Neredi in spori obstajajo, čeprav vse vlade trdijo, da vodijo politiko, ki je zasnovana na pravičnosti. Vsi trdijo, da je vzpostavitev miru njihov prednostni cilj.

Vendar je na splošno malo dvoma o tem, da nemir in tesnoba po svetu naraščata, s tem pa se širi nered. To jasno dokazuje, da pogoji za pravičnost niso izpolnjeni, zato se je nujno treba potruditi in končati neenakost, ne glede na to, kje in kdaj obstaja.

Pot do pravičnosti

Kot vodja svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija bi rad omenil nekaj svojih opažanj o potrebi in načinih, kako doseči mir, ki temelji na pravičnosti.

Pravičnosti

Muslimanska skupnost Ahmadija je izključno verska skupnost. Trdno verjamemo, da je prišel mesija in reformator, ki mu je bilo usojeno, da se pojavi v tem času in svet poduči o pravih islamskih naukih. Verjamemo, da je bil ustanovitelj naše skupnosti, Njegova svetost Mirza Ghulam Ahmadas iz Kadijana, Obljubljeni Mesija in reformator in kot takega smo ga sprejeli. Svoje privržence je pozval, naj širijo in delujejo glede na prave in čiste nauke islama, ki temeljijo na Koranu. Zato vse, kar bom povedal in je povezano z vzpostavitvijo miru ter vodenjem pravičnih mednarodnih odnosov, izvira iz koranskih naukov.

Vsi redno izražate svoja mnenja v povezavi z vzpostavitvijo miru v svetu in si zanj dejansko veliko prizadevate. Ustvarjalni razum vam omogoča predstaviti veličastne ideje, načrte in vizije o miru. Ta tema ne bo temeljila na govoru o miru s svetovnega ali političnega vidika, temveč se bom osredotočil na to, kako vzpostaviti mir na osnovi vere. V ta namen bom, kot sem že povedal, predstavil nekatere pomembne smernice, ki temeljijo na naukih Korana.

Božji zakon je pravičen

Pomembno je imeti v mislih, da človekovo vedenje in razum nista popolna, temveč omejena. Kadar pride do odločanja ali oblikovanja misli, lahko nekateri dejavniki vplivajo na človeški razum, kar zamegli zmožnost presojanja in vodi do tega, da človek skuša izpolniti svoje osebne interese. To lahko nazadnje vodi k nepravičnemu rezultatu in nepravični odločitvi.

V nasprotju s tem pa je Božji zakon popoln; ni osebnih interesov ali nepravičnih določil. Bog namreč želi za Svoje stvarstvo le dobro in izboljšanje, zato Njegov zakon v celoti temelji na pravičnosti. Dan, ko bodo ljudje z vsega sveta to ključno točko prepoznali in razumeli, bo dan, ko bo postavljen temelj za pravi in trajen mir.

Po drugi strani pa ugotavljamo, da kljub neskončnemu trudu za vzpostavitev svetovnega miru, ta doslej še ni prinesel oprijemljivih koristi.

Pomanjkljivosti Lige narodov in Združenih narodov

Po koncu prve svetovne vojne so voditelji nekaterih držav želeli vzpostaviti dobre in mirne odnose med vsemi državami v prihodnosti. Liga narodov je nastala kot prizadevanje za vzpostavitev svetovnega miru. Njen najpomembnejši cilj je bil ohraniti svetovni mir in preprečiti izbruh novih vojn. Na žalost pa so pravila in sprejeti dogovori Lige narodov imeli nekatere pomanjkljivosti in slabosti, saj niso enakopravno zaščitile pravic vseh ljudstev in vseh držav. To je bil razlog, da so začele države iz Lige narodov druga za drugo izstopati. Tako se trajen mir zaradi obstoječih neenakosti ni mogel uveljaviti.

Prizadevanja Lige narodov so propadla, kar je vodilo naravnost v drugo svetovno vojno. Vsi se zavedamo uničenja in opustošenja, ki je sledilo in v katerem je po vsem svetu izgubilo življenje 75 milijonov ljudi; veliko od teh je bilo nedolžnih civilistov. Ta vojna, ki nima primerjave, bi morala biti več kot dovolj, da bi svetu odprla oči. Moral bi obstajati način, s katerim bi se razvila razumna politika, ki bi vsem stranem zagotovila pravice, ki jim pripadajo in temeljijo na pravičnosti, kar bi se izkazalo kot sredstvo za vzpostavljanje miru po svetu.

Vlade so si v tistem času v neki meri prizadevale in skušale vzpostaviti mir in tako so nastali Združeni narodi. Kmalu pa je postalo očitno, da plemenit in vseobsegajoč cilj, ki je bil temelj Združenih narodov, ni mogel biti dosežen. Celo iz nekaterih javnih izjav današnjih vlad je mogoče razbrati, da je šlo za neuspeh.

Koran: vsi ljudje so enaki

Kaj pravi islam o mednarodnih odnosih, ki temeljijo na pravičnosti in so sredstvo za vzpostavljanje miru?

V Koranu je Vsemogočni Bog pojasnil, da medtem ko nacionalno in etnično ozadje delujeta kot sredstvo identitete, ne dajeta kakršnekoli oblike nadmoči. Koran je jasen: vsi ljudje se rodijo enaki.

Poleg tega je prerok Mohamedsa v svoji zadnji pridigi poučil muslimane, da Arabec ni boljši kot Nearabec in Nearabec ni boljši od Arabca. Učil je, da belec ni boljši od črnca, niti ni črnec boljši od belca. Nauki islama so jasni: ljudje vseh narodov in ras so enakopravni.

Koran: enake pravice za vsakogar

Prav tako je pojasnjeno, da morajo biti za vse ljudi, brez razlikovanja ali predsodkov, zagotovljene enake pravice. To je ključ in zlato vodilo za sožitje med različnimi skupinami in državami ter za vzpostavitev miru.

Danes lahko vidimo delitve in razlikovanja med močnimi in šibkejšimi državami. Tako razlikovanje na primer opažamo v Združenih narodih. Tako so v Varnostnem svetu nekatere države stalne članice, nekatere pa nestalne. Te razlike so povzročile notranji vir strahov in nezadovoljstva in tako redno slišimo za poročila o protestih nekaterih držav proti tej neenakopravnosti.

Koran: pravičnost tudi za nepravičnega

Islam uči o popolni pravičnosti in enakosti v vseh zadevah. Pomembno smernico o tem najdemo v tretjem verzu 5. poglavja Korana. V tem verzu piše, da je treba, da bi zadostili zahtevam pravice, pravično in enakopravno obravnavati tudi tiste, ki so prestopili vse meje sovraštva. Koran uči, da je treba, ne glede na to, od koga in od kod prihaja nasvet, ki vodi h kreposti in dobroti, takšen nasvet upoštevati, in ne glede na to, kdo in kje poziva h grešnemu in nepravičnemu ravnanju, je treba takšen poziv odkloniti.

Poraja se vprašanje, kakšen je standard pravičnosti, ki ga zahteva islam?

Koran: pravičnost tudi takrat, ko je usmerjena proti sebi

V 136. verzu 4. poglavja Koran pojasnjuje, da moramo biti pravični in resnicoljubni tudi takrat, kadar pričamo proti sebi ali svojim staršem ter drugim bližnjim.

Pravičnosti

Močne in bogate države ne smejo posegati v pravice revnih in šibkejših držav, da bi zaščitile svoje pravice, prav tako ne smejo revnejših držav obravnavati nepravično. Po drugi strani pa revne in šibke države ne smejo stremeti k škodovanju močnejšim in premožnejšim, kadar imajo za to priložnost. Namesto tega bi se morali obe strani truditi, da se spoštujejo načela pravičnosti. To je za ohranjanje miroljubnih odnosov med državami ključno.

Koran: pazite na naravne vire drugih držav

Naslednja predpostavka za mir med državami, ki temelji na pravičnosti, je opisana v 89. verzu 15. poglavja Korana, po katerem ne smemo biti zavistni zaradi naravnih virov ali bogastva drugih. Podobno si ne sme nobena država prilaščati naravnih virov druge države, kakor tudi ne sme drugi državi s pretvezo ponujati pomoči ali podpore z namenom, da bi ji naravne vire odvzela. Tako na osnovi nudenja tehničnega znanja vlade ne bi smele izkoriščati drugih držav z nepravično trgovino ali pogodbami. Podobno vlade, na osnovi zagotavljanja strokovnih znanj ali podpore, ne bi smele nadzorovati naravnih virov ali lastnine držav v razvoju. Kjer je treba, naj se manj izobražene ljudi in vlade poduči, kako naj svoje naravne vire sami izkoriščajo.

Države in vlade bi si vedno morale prizadevati pomagati tistim z manj sreče. Vendar tega ne bi smele narediti zaradi nacionalnih ali političnih koristi ali zaradi zadovoljitve lastnih interesov.

Ugotovimo lahko, da so v preteklih šestih ali sedmih desetletjih Združeni narodi začeli veliko programov ali fundacij s ciljem, da bi revnim državam pomagali, da bi se razvile. V ta namen so raziskali tudi, kakšni so njihovi naravni viri. Kljub tem prizadevanjem pa ni nobena od revnejših držav dosegla ravni razvitih držav. Eden izmed razlogov je zagotovo široko razširjena korupcija vlad v manj razvitih državah. Z obžalovanjem moram povedati, da razvite države, da bi zadovoljile svoje interese, s takšnimi vladami poslujejo še naprej. Nepravični trgovski dogovori, mednarodne pomoči in poslovne pogodbe se še naprej izvajajo. Kot rezultat tega se je povečalo nezadovoljstvo revnih in socialno ogroženih, kar je v teh državah vodilo k uporom in nemirom.

Revni ljudje iz držav v razvoju so tako nezadovoljni, da se niso obrnili zgolj proti svojim voditeljem, temveč tudi proti velikim svetovnim političnim silam. To so izkoristile ekstremistične skupine, nezadovoljstvo uporabile sebi v korist in tako opogumile te ljudi, da se jim priključijo in podprejo njihovo sovražno ideologijo. Končni rezultat tega je porušen svetovni mir.

Poti k miru

Islam je našo pozornost usmeril na več poti za vzpostavitev miru. Tako zahteva:

–          absolutno pravičnost,

–          verodostojno pričanje,

–          da nismo zavistni zaradi bogastva drugih,

–          da razvite države opustijo lastne interese in namesto tega pomagajo ter poskrbijo za manj razvite ter

–          da revnejšim državam pomagamo s pravim nesebičnim odnosom in duhom.

Šele ko bodo vse te zahteve upoštevane, bo vzpostavljen pravi mir.

Ukrepi v primeru vojne

Če kljub omenjenim ukrepom katerakoli država nedopustno napade drugo državo in poskuša nepošteno prevzeti njene naravne vire, bi morale druge države ukrepati tako, da te grozote končajo, obenem pa morajo vedno ravnati pravično.

Napotki za ravnanje v skladu z islamskimi nauki so podrobno opisani v 49. poglavju Korana. Ta uči, da kadar sta dve državi v sporu, ta pa vodi v vojno, bi jim morale druge vlade odločno svetovati dialog in diplomacijo, da bi prišlo do sporazuma in sprave na podlagi dogovora. Če ena od strani ne sprejme pogojev za spravo in se odloči za vojno, bi se morale druge države skupaj boriti, da napadalca zaustavijo. Ko je agresivna država premagana in se strinja z obojestranskimi pogajanji, bi se morali obe strani dogovoriti za trajen mir ter spravo. Pogoji za to pa ne smejo biti tako težki ali nepravični, da bi kateri državi zvezale roke, saj lahko to na dolgi rok vodi k nemirom, ki se lahko hitro razpihajo in razširijo. Rezultat takšnih nemirov pa je nadaljnji kaos.

Če si tretja vlada prizadeva za spravo med sprtima stranema, mora biti njeno delovanje iskreno in povsem nepristransko. To nepristranskost bi morala ves čas ohraniti, tudi če bi katera stran govorila proti njej; tretja stran v takih okoliščinah ne sme pokazati jeze, niti se ne sme maščevati ali ravnati nepravično.

Vsaka stran ima svoje pravice. Za uspešno izpolnitev pogojev za pravičnost je pomembno, da države, ki so sklenile sporazum, ne težijo k izpolnitvi lastnih interesov in ne skušajo doseči koristi, ki jim ne pripadajo. Ne smejo se neutemeljeno vmešavati ali na katero od držav izvajati pritiska.

Pravičnosti

Države ne smejo na nepošten način izkoriščati naravnih virov katerekoli druge. Prav tako državam ne smejo biti naložene nepotrebne in nepoštene omejitve, saj to ni niti pravično niti ne more biti podlaga za izboljšanje odnosov med državami.

Soočanje z možnostjo ogromnega uničenja

Zaradi omejenega časa sem te točke omenil le na kratko. Skratka, če želimo, da bo na svetu ustvarjen mir, moramo svoje osebne in nacionalne interese pustiti ob strani v korist občega dobrega in vzpostaviti vzajemne odnose, ki v celoti temeljijo na pravičnosti.

Nekateri med vami se boste strinjali z mano, da zaradi zavezništev lahko nastanejo oziroma so že začeli nastajati bloki in verjetno bo nemir na svetu še naraščal, kar lahko vodi k velikemu uničenju. Učinki takšnega opustošenja in vojn lahko občuti še veliko generacij. Zaradi tega bi morale Združene države, kot največja politična moč, odigrati svojo vlogo in ravnati z resnično pravičnostjo in dobrimi nameni, kakor sem jih prej opisal. Če se bo to zgodilo, si bo svet z velikim občudovanjem zapomnil vaša prizadevanja. Molim, da bi to postala realnost.

Najlepša hvala.