V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.
Povezave vsebine pri temah
  1. Domov /
  2. Članki /

Ramadan – islamski mesec postenja in duhovnosti

    • Ramadan post

    Uvod

    Vsako leto muslimani po vsem svetu veselo pričakujejo post – četrtega od petih temeljnih stebrov islamske vere. Temu primerno začetek ramadana vsako leto vzbuja zanimanje in zavest, ob katerih se pojavi več vprašanj – kaj natančno je post? Ali je to brezciljna naloga v skromnosti ali verska disciplina, ki obljublja moralni, fizični in duhovni razvoj? Je to novost, ki jo je uvedel islam? Kako različne svetovne religije post vključujejo in kakšen je pravi pojem posta v islamu? Kakšen je, posledično, pomen ramadana in kateri so cilji, ki jih musliman v tem mesecu želi doseči?

    Kaj post pravzaprav je?

    Najprej in predvsem je post opredeljen kot »vzdržnost od vseh ali nekaterih vrst hrane in pijače, predvsem kot verski obred«.[1] Načeloma ta opredelitev opiše sam post, ne zajame pa globine in bistva pojma. Vključitev posta v svetovne religije potrjuje, da obseg te prakse daleč presega preprostost vzdržnosti od hrane in pijače. Post se je zgodovinsko uporabljal kot »izraz protesta proti socialnim, etičnim in političnim načelom«.[2] Na primer, Mahatma Gandi je z njim na svoje politične nasprotnike izvajal moralni pritisk, kar je pogosto bila učinkovita in javno odmevna taktika. Vendar pa na splošno svetovne religije post dojemajo predvsem kot način samorefleksije, moralnega stanja in duhovnega napredka.

    Post v svetovnih religijah

    Zanimivo je, da post ni novost, ki bi jo vpeljal islam. Pravzaprav Koran to potrdi in razglaša: »O vi, ki verujete! Post je predpisan vam, kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi postali pravični«.[3] Tako je post v islamu nadaljevanje prakse iz zgodnejših religij.

    Hinduizem

    V hinduizmu post poznamo kot upavasa. To je običajen izraz verske zaveze in jo izvajajo kot del asketske rutine. Post ima lahko razpon od popolne abstinence od vse hrane in vode, izogibanja določeni hrani, do zmanjšanja uživanja hrane za določen čas. Polni post običajno prakticirajo asketi in predani častilci, medtem ko so za ostale vernike preprostejše in prilagodljivejše oblike posta. Upavasa se lahko nanaša tudi na popolno vzdržnost od vseh oblik čutnih užitkov.[4]

    Judaizem

    Judje med določenimi obdobji obeležujejo več vsakoletnih postov. Veliki post jom kipur obsega vzdržnost od prehranjevanja in pitja, umivanja, uporabe mazil in krem, nošnje usnjenih čevljev in spolnih odnosov. Post zaokrožujeta dva družinska obroka, ki odvračata od asketizma in učita, da je enako hvalevredno dobro jesti, kot se je pozneje postiti. Častilci so pozvani, da zapustijo udobje svojih domov in namesto tega ostanejo pri molitvah v sinagogah.[5]

    Tora[6] post poimenuje kot »trpljenje posameznikove duše«, izvaja pa se ga iz več razlogov, tj. poklon spominu osvoboditve judov izpod faraona, pokora za grehe in upanje na ugodno sodbo.[7] Mojzes (mir z njim) naj bi se v življenju postil dvakrat po štirideset dni – prvič, preden je prejel plošče na gori Sinaj in drugič, ko je ugotovil, da so Izraelci malikovali.[8]

    Budizem

    Budova (mir z njim) biografska izročila se na splošno strinjajo, da se je po raziskovanju in eksperimentiranju s skrajnim pomanjkanjem Buda (mir z njim) spomnil izkušnje meditacije iz časa, ko je bil še otrok in ugotovil, da je skrajni asketizem, ki meji na škodovanje telesu, zaman in nepotreben za duhovno uresničitev. Potem ko je sistematično zmanjševal vnos hrane do le nekaj kapljic juhe na dan, se je Buda (mir z njim) odločil, da bo spet jedel v zmernih količinah in se prilagodil prehrani, ki ne bo uživaška, ampak bo zadostovala za oskrbo telesa.[9] Čeprav v budističnih miselnih šolah obstajajo različne oblike posta, za vernike niso predpisane kot obvezne. Nekateri budistični menihi in nune verjamejo, da so daljša obdobja posta koristna njihovi praksi in se zato odločijo za najmanj 18-dnevni post, med katerim zaužijejo le majhne količine vode. V nasprotju s to skrajnostjo pa ostali budisti kot obliko posta iz svoje prehrane preprosto odstranijo meso in mlečne izdelke. Obstaja tudi zmernejša oblika posta, pri kateri se budisti vzdržijo hrane in pijače po poldnevu ob določenih dnevih v mesecu.[10]

    Krščanstvo

    V krščanstvu se postijo med lentom, v obdobju priprav pred veliko nočjo in med adventnim časom, obdobju pred božičem.[11] Lent pomeni 40-dnevni post (izključujoč nedelje) po vzoru posta Jezusa Kristusa (mir z njim) v divjini.[12] V zgodnjem krščanstvu so bila pravila stroga – dovoljen je bil le en obrok na dan ob večerih; meso, ribe, jajca in maslo pa so bili prepovedani. Ta pravila posta je rimskokatoliška cerkev ukinila med 2. svetovno vojno in sedaj sta v praksi le dva postna dneva – pepelnična sreda (ki označuje začetek postnega časa) in veliki petek (dan obeleževanja križanja Jezusa Kristusa, mir z njim).[13]

    Bistvo posta v islamu

    V islamu izvajanje posta ni samo fizična naloga, ampak tudi duhovna, katere glavni cilj je pridobiti Božje zadovoljstvo s prilagajanjem posameznikovega življenja glede na Njegove predpise. Če musliman upošteva samo zunanje zahteve posta, ne bo dosegel drugega, kot da bo lačen in žejen. Pravo bistvo posta v islamu razloži Hazreti Mirza Ghulam Ahmad, Obljubljeni Mesija in ustanovitelj muslimanske skupnosti Ahmadija (mir z njim), tako:

    »Post ni le biti lačen in žejen, njegovo resničnost in vpliv pridobimo z izkušnjami. V človeški naravi je, da manj kot človek poje, bolj očiščen je njegov duh in tako se poveča njegova sposobnost za (duhovne) vizije. Božja volja je zmanjšati eno oporo in povečanje druge. Kdor se posti, mora razumeti, da se od njega ne zahteva samo to, da bo lačen. Prav nasprotno, misliti mora na Boga zato, da lahko pretrga vezi s posvetnimi željami in razvedrilom ter se Bogu popolnoma preda. Tako je pomen posta samo to, da se človek odpove eni vrsti opore, ki hrani telo, in pridobi drugo vrsto opore, ki je za dušo vir utehe in zadoščenja.«[14]

    V islamu vdajanje nespodobnemu govorjenju in neprimernim dejanjem izničuje sam cilj posta. Zato je islamski Prerok (mir in Božji blagoslov z njim) učil, da »tisti, ki se v besedi in dejanju ne odpove laži, naj ve, da Bog ne potrebuje njegove vzdržnosti od hrane in pijače.«[15] Poleg tega post muslimane uči, da nadzirajo svoje strasti in živijo produktivno. S tem namenom v mislih je prerok Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim) učil preprost nauk o postu: »Post je ščit, zato na dan, ko se postiš, ne boš grdo govoril ali kričal. In če te kdo vznemiri ali se s teboj prepira, mu boš preprosto rekel ›postim, se, postim, se.‹«[16]

    Glede na islam je vsako človekovo dejanje zavoljo njega samega – razen posta, ki je zavoljo Alaha in On je sam po sebi nagrada za to.[17] Tako bi naj vsak musliman, ki se posti, svoj čas namenil opravljanju svojih dolžnosti do Boga in njegovih stvaritev. Bolj bi se naj posvetil petim obveznim molitvam in težil k izrekanju prostovoljnih molitev, kot je molitev tahadžud (molitev po polnoči). Prerok Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim) je poudaril upoštevanje molitve tahadžud med ramadanom z besedami »tistemu, ki moli tahadžud  med ramadanom s trdno vero in z namenom, da doseže Božje veselje, bodo odpuščeni vsi pretekli grehi.«[18]

    Poleg molitve in duhovnosti je islam religija, ki vsakemu muslimanu nalaga skrb za dobrobit družbe. Prizadevanje za blaginjo človeštva je ambicija, ki jo islam želi muslimanom vcepiti v vsak trenutek njihovih življenj in bistvo posta v ramadanu vključuje prav ta duh. V razlagi o blagoslovih posta in njegovi pomembnosti za blaginjo naše družbe Hazreti Mirza Masroor Ahmad, islamski kalif in vodja muslimanske skupnosti Ahmadija (naj mu Vsemogočni Alah pomaga), pravi:

    »Ko post temelji na takvi [kreposti], nastane čudovita družba, ki drug za drugega ustvarja duh požrtvovalnosti. Posameznika opozori na potrebe njegovih manj privilegiranih bratov, in to je zelo pomembno, kajti bil je blagoslovljen vzor Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim), po katerem je med ramadanom dobrodelnost dobila izjemen zagon kot hudo neurje. To postane v družbi vir preprečevanja tesnobe in ustvarja občutke sočutja pri tistih, ki so premožni, do tistih, ki imajo manj sreče; in občutke ljubezni in hvaležnosti v srcih manj privilegiranih vernikov do svojih premožnejših bratov.«[19]

    Ali je post med ramadanom obvezen?

    Islam predpisuje post vsem odraslim muslimanom, saj je religija, ki želi, da duhovne višine doseže vsak musliman in je prejemnik Božje milosti. Islam ne želi, da bi običaj postal breme za tiste, ki se ne morejo postiti. Tako so tisti, ki se v mesecu ramadana ne morejo postiti zaradi bolezni ali potovanja oproščeni posta in se morajo postiti pozneje, da nadoknadijo.[20] Nosečnice, ženske med menstruacijo in doječe ženske so prav tako oproščene posta. Nadaljnja popuščanja so namenjena muslimanom, ki zamujenega posta ne morejo nadoknaditi; zato morajo opraviti fidjo (poplačilo za neopravljen post – nahraniti revne in obubožane).[21]

    To poplačilo ni mišljeno kot kazen za nezmožnost postenja, ampak je predpisano kot majhno žrtvovanje, da bi jim Bog namenil sposobnost in moč, da bi se postili sami. [22]

    Prostovoljni post v islamu

    Modrost posta, ko se ga izvaja z vso iskrenostjo in izpolnjevanjem vseh pogojev, je da ko se posameznik odpove dovoljenemu zadovoljevanju svojih želja za obdobje enega meseca, vsekakor pridobi tudi moč in voljo odpovedati se nedovoljenemu zadovoljevanju svojih čutov. Prav iz tega razloga se posta v islamu ne spodbuja in omejuje samo na mesec ramadan. Prostovoljni post, kot ga izvajajo preroki in svetniki, so se izkazali za vir velikih blagoslovov in Božanskih darov Vsemogočnega Boga. Prerok Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim), Obljubljeni Mesija (mir z njim), Jezus (mir z njim), Mojzes (mir z njim), David (mir z njim) – se pravi, skoraj vsi preroki in svetniki, so se prostovoljno postili in pokazali, da so s tem Bogu posebej priljubljeni. Post posamezniku v Njegovih očeh omogoča doseči duhovno uglednost.

    Postenje med ramadanom je v bistvu osnovna in minimalna zahteva v islamu za izpolnjevanje posameznikove vere. Dopolnitev k temu je prostovoljno postenje tistih, ki iščejo bližino in dodatno naklonjenost Boga, ki jih ima za resnično pravične služabnike. Takšne muke in odrekanja so poplačane z enakovrednimi nagradami. Tako v hadisu kudsi (razodetje preroku Mohamedu, mir in Božji blagoslov z njim, ki ga Bog sam ni vključil v Koran) Vsemogočni Bog razkriva nagrade za posameznika, ki si s prostovoljnimi dejanji prizadeva poglobiti svojo duhovnost,  rekoč:

    »Najljubše stvari, s katerimi se mi moj služabnik približa, so tiste, ki so zanj obvezne; in moj suženj se mi še bolj približa s prostovoljnim trudom, ki predpisano presega, dokler ga ne ljubim [s posebno ljubeznijo]. Ko ga ljubim, postanem ušesa, s katerimi sliši, oči, s katerimi vidi, in dlani, s katerimi prijema, in noge, s katerimi hodi. Za kar me prosi, mu poklonim in ko potrebuje mojo zaščito, ga zaščitim.«[23]

    Z mislijo na morebitne duhovne koristi, ki jih post obljublja, se lahko zagreti muslimani postijo kadarkoli je to razumno, je pa prostovoljni post prepovedan ob posebej blagoslovljenih in veselih priložnostih v islamu, kot so petki in med dvema vsakoletnima praznovanjema ida [bajrama].

    Prostovoljni post se izvaja na enak način in z enakim namenom kot post v mesecu ramadanu.

    Bistvo meseca ramadana

    Beseda ramadan je izpeljanka arabske besede ramd, ki pomeni »zelo vroče« ali »goreče«.[24] Mesec ramadan se tako imenuje iz treh razlogov:

    • Tistemu, ki se posti, zaradi žeje postane vroče.
    • Čaščenje in pobožnost v tem mesecu požgeta sledi greha.
    • Pobožnost v tem mesecu ustvari potrebno toplino ljubezni v človeku do njegovega Stvarnika in drugih bitij.[25]

    Ramadan je bil izbran kot mesec posta in duhovnega napredka zaradi svoje povezave in sorodnosti z razodetjem Korana. Koran navaja: »Mesec ramadan je mesec, v katerem je bil Koran poslan kot napotek za človeštvo z jasnimi dokazi, ki ločijo resnico od zla.«[26] To lahko bodisi pomeni, da se je razodetje Korana začelo v ramadanu bodisi se nanaša na dejstvo, da bo nadangel Gabriel vsak mesec ramadana preroku Mohamedu (mir in Božji blagoslov z njim) Koran ponovil. Muslimani si v tem mesecu še posebej prizadevajo, da vodijo in uravnavajo svoja življenja glede na koranske napotke.

    Blagoslove tega meseca lahko razumemo s Prerokovimi besedami (mir in Božji blagoslov z njim): »Ko nastopi mesec ramadan, se odprejo nebeška vrata, vrata pekla se zaprejo in Satan je privezan z verigami.«[28] Se pravi, ko bistvo meseca vstopi v posameznikovo srce, takrat so vrata pekla zaprta in je Satan, ki posameznika vabi k zlu, privezan z verigami. Tako blagoslovljen čas in priložnost prideta z enakimi odgovornostmi. Hazreti Mirza Ghulam Ahmad, Obljubljeni Mesija (mir z njim), je tako rekel:

    »Med tem mesecem bi posameznik moral opustiti skrb za hrano in pijačo in z odrekanjem od teh potreb bi se naj posameznik popolnoma posvetil Bogu. Nesrečen je tisti, ki mu je dan kruh, in se ne ozira na duhovni kruh. Materialni kruh krepi telo, duhovni kruh oskrbuje dušo in ostri duhovne sposobnosti. Iščite Božjo milost, saj vsa vrata odpira Njegova milost.«[29]

    Komponente meseca ramadana

    Tipični dan v življenju muslimana med ramadanom je aktiven, deloven in discipliniran. Spodaj je seznam komponent ramadana, ki jih musliman upošteva, izvaja in se jih veseli izkusiti med mesecem in še naprej.

    • (Prostovoljne) molitve tahadžud: molitve, ki se izrekajo posamezno po polnoči in pred zoro, zgodaj zjutraj.
    • (Prostovoljne) molitve taravih: molitve, ki se izrekajo ponoči v kongregaciji. Te molitve se lahko nadomestijo tahadžud.
    • Sahur: Tradicionalni islamski obrok pred začetkom posta.
    • Iftar: Tradicionalni islamski obrok po zaključku posta.
    • Dars-ul-kuran: Posebne pridige o verzih iz Korana, ki potekajo v mošejah med ramadanom. Prisostvovanje pri teh posebnih pridigah da posamezniku uvid v koranske nauke in med mesecem dopolnjuje njegovo duhovno pot.
    • I’tikaf (osamitev): Se upošteva med zadnjimi desetimi dnevi ramadana, po možnosti v mošeji.
    • Lejlat-ul-kadr (noč usode): Posebej blagoslovljena noč med neparnimi nočmi v zadnjih desetih dneh ramadana.
    • Id-ul-fitr (bajram): Islamski praznik, ki označuje zaključek ramadana. Praznuje se ga s skupnimi molitvami, ki jim sledi pridiga. Muslimani se veselijo, ker jim je bila dana moč, da so izpolnili svojo obveznost posta.
    • Post v šavvalu (mesec, ki sledi ramadanu): Posameznik se lahko po dnevu id-ul-fitr šest dni prostovoljno posti med islamskim mesecem šavval. Prerok (mir in Božji blagoslov z njim) je rekel, da kdorkoli to stori, bo nagrajen, kot bi se postil neprestano.[30]

    Naj Vsemogočni Bog muslimanom omogoči duhovne koristi med mesecem ramadanom. Amen!

    Opombe

    1. Oxford Dictionaries Language Matters, “Fasting” Fast: Definition of Fast in Oxford Dictionary (British & World English), Oxford Dictionaries, http://www.oxforddictionaries.com/definition/english/fast?q=fasting#fast-2.
    2. Encyclopedia Britannica and Wendy Doniger, Britannica Encyclopedia of World Religions (Chicago, IL: Encyclopaedia Britannica, 2006), 348.
    3. Koran, 2: 184.
    4. W. J. Johnson, Oxford Dictionary of Hinduism (Oxford: Oxford UP, 2009), 335.
    5. Nicholas De Lange, An Introduction to Judaism (Cambridge, UK: Cambridge UP, 2000), 105.
    6. Levitik 23: 27.
    7. Nicholas De Lange, An Introduction to Judaism (Cambridge, UK: Cambridge UP, 2000), 105.
    8. Devteronomij 9: 9-18.
    9. John Strong, The Buddha: A Short Biography (Oxford: Oneworld, 2001), 83.
    10. Heng Sure, Rev. »A Buddhist Perspective on Fasting.« Urban Dharma- Buddhism in America. http://www.urbandharma.org/udharma9/fasting.html.
    11. Encyclopedia Britannica and Wendy Doniger, Britannica Encyclopedia of World Religions (Chicago, IL: Encyclopaedia Britannica, 2006), 348.
    12. Matej 4: 1-2.
    13. Jaroslav Pelikan, Britannica Encyclopedia of World Religions (Chicago, IL: Encyclopaedia Britannica, 2006), 658.
    14. Hazreti Mirza Ghulam Ahmad,as Malfuzat zv. 5, (Rabwah: Nazarat Isha’at Rabwah Pakistan), 102.
    15. Sahih Al-Buhari, Kitab Al-Savm, Bab: Man lam jada‘ kavlazzuri wal‘amala bihi.
    16. Sahih Al-Muslim, Kitab Al-Sijam, Bab: Hifz al-lisan li al-sa’im.
    17. Sahih Al-Buhari, Kitab Al-Savm, Bab: Hal jakulu inni sa’imun iza šutima.
    18. Sahih Al-Buhari, Kitab Al-Savm, Bab: Man sama ramadana imanan vah-tisaban va nijjatan.
    19. Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at »Friday Sermon: Ramadhan – Virtues of Fasting.« Al Islam. http://www.alislam.org/friday-sermon/2013-07-12.html.
    20. Koran, 2: 185-186.
    21. Koran, 2: 185.
    22. Hazreti Mirza Ghulam Ahmad,as The Essence of Islam zv. 2. (Tilford: Islam International Publications, 2004), 313.
    23. Sahih Al-Buhari, Kitab Ar-Rikak, Bab: At-Tavadhu’i.
    24. Hazreti Mirza Bašir-ud-Din Mahmud,ra The Holy Qur’an with English Translation and Commentary. zv. 1, (2:186) (Tilford: Islam International Publications, 1988), 239.
    25. Ibid.
    26. Koran, 2: 186.
    27. Hazreti Mirza Bašir-ud-Din Mahmud,ra The Holy Qur’an with English Translation and Commentary. zv. 1, (2:186) (Tilford: Islam International Publications, 1988), 239.
    28. Sahih Al-Buhari, Kitab Al-Savm, Bab: Hal jukalu ramadanu av šahru ramadana.
    29. Hazreti Mirza Ghulam Ahmad,as The Essence of Islam zv. 2. (Tilford: Islam International Publications, 2004), 316.
    30. Sahih Al-Muslim, Kitab Al-Sijam, Bab: Istidžabi savmi sittati ajjamin min šavvalin ittiba’an liramadan.