Osnovna ekonomska načela islama
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Osnovna ekonomska načela islama

V zgodovinskem dogodku je Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at kalif in svetovni vodja muslimanske skupnosti Ahmadija, nagovoril dostojanstvenike iz Singapurja, enega izmed najbolj razvitih gospodarstev na svetu, z namenom zagovarjati ekonomska načela islama.

Kraj: Mandarin Oriental Hotel, Trg Marina Square, Singapur.

Datum: 26. septembra 2013.

Ključni nagovor

Bismillahir Rahmanir Rahimv imenu Alaha, usmiljen in milosten.
Assalamu Alejkum Va Rahmatullahi mir in blagoslov Alaha z vami.

Najprej se želim iskreno zahvaliti vsem, ker ste sprejeli naše vabilo in nas počastili z vašo današnjo prisotnostjo. Namesto da bi se udeležili sprejema za vodjo države, velikega znanstvenika, ekonomista visokega profila ali prominentnega politika, ste prišli na pozdravni sprejem, ki ga je organizirala islamska verska skupnost. Prišli ste, čeprav niste povezani z muslimansko skupnostjo Ahmadija ali našo veroizpovedjo, in zagotovo je to odraz vaše odprtosti in visokih moralnih vrednot. Povezovanje s posvetnimi voditelji je način za povečanje posvetnih povezav in je sredstvo mreženja. Z udeležbo na znanstvenem forumu lahko oseba odkrije nove znanstvene dosežke, medtem ko je družba akademika ali učenjaka način, kako povečati svoje znanje.

Poleg tega v današnjem svetu menijo, da so mnenja ekonomistov izjemno pomembna. To je zato, ker se je gospodarska kriza v zadnjih nekaj letih razširila po vsem svetu, kljub dejstvu, da se ves čas trudijo doseči gospodarsko blaginjo. Čeprav je Singapur majhna država, tudi ta igra svojo vlogo pri napredku svetovnega gospodarstva. Resnično, prepričan sem, da boste številni igrali svojo vlogo v zvezi s tem, zato vas bodo še posebej zanimala nova mnenja ali teorije ekonomistov ali analitikov. V zvezi s politiko ugotavljamo, da se vlade in mednarodne politike od časa do časa spreminjajo, zato ljudje še posebej zanima slišati stališča politikov in spremljati najnovejša politična dogajanja.

Ko pa gre za vero, ji današnji svet ne daje niti približno enakega pomena. Tudi tisti, ki jih zanimajo verske zadeve ali se izpovedujejo kot verne, še vedno dajejo prednost materialnim zadevam, zato je vera, v najboljšem primeru, sekundarnega pomena. Glede na te premisleke menim, da je dejstvo, da ste tu in se udeležujete sprejema svetovnega vodje verske skupnosti, odličen dokaz vaše velike strpnosti in odprtosti za nove ideje. Narobe bi bilo, če se vam ne bi zahvalil, kajti, poleg tega da bi odstopalo od vsakdanjega bontona, bi bilo tudi v protislovju z mojo vero. To je zato, ker je ustanovitelj islama, Prerok Mohamed,sa učil, da oseba, ki ne izkazuje hvaležnosti človeštvu, ne izkazuje hvaležnosti svojemu Stvaritelju. In če ti občutki hvaležnosti niso prisotni, potem so vse oblike verskega čaščenja brez odlike in brez vrednosti.

Po tem kratkem uvodu in zahvali bi zdaj predstavil nekaj točk o naukih moje vere. Islam ponuja svetu duhovne in moralne nauke ter spodbuja ljudi k doseganju najvišjih standardov. Toda islam nam, poleg teh duhovnih naukov, ponuja tudi celovit kodeks ravnanja o tem, kako živeti v družbi in kako voditi naše družbeno življenje. Islam ponuja navodila, kako vzdrževati odnose na vseh ravneh – od osnovne ravni družinske enote do mednarodnih odnosov. Poleg tega nas islam tudi poučuje o tem, kako voditi finančne in gospodarske zadeve ter opiše odgovornosti resničnega muslimana pri njegovem finančnem poslovanju. Medtem ko islamski nauki, ki so podani v Koranu, zapovedujejo muslimanom, da izpolnjujejo pravice do Boga, jih hkrati učijo, naj izpolnjujejo pravice do Božje stvaritve. Ta tema in ti nauki so tako veliki, da mi danes ne bi bilo mogoče razpravljati o vseh njih, zato se bom osredotočil le na gospodarski sistem, ki ga zagovarja islam, čeprav bom zajel le majhen vidik. Omenil bom nekaj točk, ki bodo razložile temeljna ekonomska načela glede na resnične nauke islama.

V večjem delu sveta danes vlada prepričanje ali dojemanje, da je islam religija ekstremizma in nasilja. Tako, ko omenjam gospodarski sistem, ki ga uči islam, morda mnogi mislijo, da bo v imenu Boga in kot sredstvo za izpolnjevanje pridobljenih interesov islamski gospodarski model temeljil na nasilju in prisili. Naj povem na začetku, da je to povsem napačno in da je resničnost popolnoma nasprotna. Takšni nesporazumi so nastali, ker številni muslimanski duhovniki niso razumeli pravih naukov Korana in zato nemuslimanskemu svetu predstavljajo popolnoma napačno sliko islama.

Poleg tega, in z velikim obžalovanjem, je resnica, da obstajajo tudi nekateri sebični muslimani, ki niso številni, vendar obstajajo tisti, ki hočejo zadovoljiti samo lastne interese. Da bi izpolnili svoje ambicije in želje, so islamski nauk interpretirali na popolnoma napačen način, in s tem omogočili razne neutemeljene obtožbe proti islamu. Njihova dejanja nepošteno škodujejo čisto ime islama, čeprav v resnici islam v vsakem primeru zagotavlja samo racionalne in logične odgovore, ki so povsem pošteni in pravični. Resnica je, da islam, kot pri vsakem vprašanju, uči, da je treba vse gospodarske zadeve izvajati z modrostjo in ustreznim preudarkom. Dovolite mi, da predstavim eno izmed temeljnih načel iz Korana. Vsemogočni Alah pravi:

»On je Tisti, ki je ustvaril za vas vse, kar je na zemlji …« (Koran 2: 30)

Tako Koran uči, da je bilo vse na svetu ustvarjeno v korist človeštva. Na primarni ravni, če je država blagoslovljena z naravnimi viri, potem so namenjeni v korist ljudi tega naroda. Vendar pa islam v nadaljevanju razširi obseg tega in pravi, da bi morali tudi za naše sosede skrbeti in jim pomagati. Soseska, opredeljena v Koranu, je vaš neposredni sosed, vaš kolega, oseba, ki potuje z vami, in po mnenju Preroka Mohameda,sa se na vseh štirih straneh razteza do štirideset hiš. Še naprej jo je mogoče razširiti na sosednja mesta in države. Vidimo, kako daleč lahko to gre. Tako, če na eni strani narod uspeva zaradi virov, ki jim jih je podaril Bog, mora po drugi strani to bogastvo uporabiti tudi za pomoč tistim državam in ljudem, ki ga potrebujejo. Tovrstno bogastvo je treba uporabiti na povsem pošten in nesebičen način brez kakršnekoli oblike diskriminacije in brez pohlepa ali želje po osebnem dobičku.

Če pogledamo naravni svet, ugotovimo, kako ga je Bog obogatil s takšno množico naravnih virov, da ima vsak od njih pomembno vlogo pri gospodarskem napredku sveta. Na primer, ugotovimo, da imajo gore pozitivno vlogo pri zagotavljanju gospodarske blaginje. Prav tako najdemo množico naravnih virov prisotnih pod zemljo; tam na primer najdemo dragocene in izjemno vredne kamne in minerale. Potem so tukaj ogromne zaloge nafte v številnih delih sveta, ki še naprej zagotavljajo veliko bogastvo. Nadalje obstajajo tekoče reke in gotovo je voda najpomembnejša dobrina, po kateri je vedno večje povpraševanje. Kronično pomanjkanje vode v nekaterih delih sveta postaja že vse bolj kritično in obupno. Kakorkoli že, to je le nekaj primerov številnih oblik naravnega bogastva, ki jih je Bog Vsemogočni razporedil po vsem svetu. Islam trdi, da so vsi ti viri skupna last in bogastvo vsega človeštva. Tako so vsi ti blagoslovi namenjeni vsem ljudem, zato morajo vsi imeti korist od njih. Ti neizmerni zakladi, ki jih je Bog Vsemogočni položil na zemljo in pod njo, niso le za nekatere posameznike, temveč se jih lahko okorišča vsak posameznik v vsakem delu sveta.

Seveda obstajajo tisti, ki vlagajo ali uporabljajo svoje znanje, da olajšajo uporabo teh blagoslovov in imajo pravico do določenih spodbud ali koristi. Obstajajo znanstveniki, ki odkrivajo nove in boljše načine za iskanje in pridobivanje takšnih virov ter razvijajo stroje ali naprave za lažjo pozitivno izkoriščanje naravnih virov. Seveda so za takšne napore upravičeni do nekega honorarja. Podobno obstajajo tudi inženirji, ki so z naprednimi kvalifikacijami vstopili v različne posebne stroke in si prizadevajo razvijati te vire, zato so tudi ti upravičeni do koristi. Nadalje obstajajo strokovnjaki z različnih drugih področij, ki so upravičeni do svojih deležev. Vendar pa je treba tudi jasno opredeliti, da nobena oseba ali skupina nima pravice, da običajnemu zaposlenemu ali delavcu zanika ustrezen delež za njegova prizadevanja.

Glede na prevladujoče okoliščine časa je naloga vlad, da takšnim delavcem zagotovijo ustrezne plače in najboljše možne delovne pogoje, tako da se lahko razlika med bogatimi in revnimi čim bolj zmanjša. Zagotavljanje takšnih ugodnosti in pravic zaposlenih je tudi odgovornost bogatih podjetij ali organizacij, ki zaposlujejo takšne delavce. Za razliko od socializma, islam ne govori, da bi bilo treba bogastvo bogatim prisilno odvzeti in jim dovoliti, da obdržijo le osnovno plačo. Islam se ne zavzema za sistem, v katerem sta delodajalec in delavec enakovredna. Namesto tega islam pravi, da državni viri tvorijo nacionalno bogastvo, zato jih je treba uporabiti za služenje vsaki skupini in vsakemu segmentu družbe. Z bogastvom naroda je treba zagotoviti, da ima vsak član družbe dostop do določenih osnovnih ugodnosti.

Na primer, islam uči, da je treba prav vsakemu otroku, ne glede na njegovo ozadje, zagotoviti ustrezno izobrazbo, da bi se lahko razvil v kvalificiranega in resnično koristnega člana družbe. Podobno obstaja še veliko drugih ugodnosti, ki jih je potrebno enakomerno razdeliti po vsem svetu. Čeprav se današnji sistemi zavzemajo za skrb za te ugodnosti, pa ne kažejo na to, glede na islamski nauk. Poleg tega gre islam še en korak naprej, ko navaja, da je potrebno ne le pomagati samemu sebi, temveč tudi svojim sosedom. Tako morajo države izkoristiti svoje bogastvo, da bodo služile in koristile tudi sosednjim državam. Kadar je država v stiski ali na kakršenkoli način prikrajšana, je dolžnost sosede, da ji pomaga. Res je, da se islam zavzema, da bi moral krog, ki koristi drugim, še naprej širiti, zato narodi ne bi smeli zgolj pomagati svojim bližnjim sosedom, temveč bi morali uporabiti tudi njihove vire za pomoč drugim revnim in prikrajšanim narodom po vsem svetu.

Druga stvar, ki jo moram izpostaviti, je, da je Alah Vsemogočni različnim državam podelil različne vire in oblike bogastva. Če torej ena država nima znanja za izkoriščanje ali olajšanje izrabe lastnega bogastva, bi ji morali pomagati tisti narodi, ki takšno znanje in spretnosti imajo. Takšno pomoč je treba nuditi na nesebičen način, brez želje po izpolnitvi lastnih interesov. Naveze ali prijateljstva s posameznimi narodi ne bi smele biti odločilni dejavnik pri odločanju, ali naj drugim državam pomagajo, ali ne. Favoriziranja vsekakor ne sme biti – cilj bi moral biti pomagati drugim, da se postavijo na lastne noge. Ne bi se smeli postavljati nepravični pogoji, kot na primer, da državam ne bi pomagali, dokler le-te ne bi izpolnile določenih zahtev ali dokler ne bi privolile v vzpostavitev posebnih odnosov z neko tretjo državo; ne bi se smelo pojavljati niti to, da bi države, ki bi nudile tehnološko pomoč, postavile tako zahtevne pogoje, da se država prejemnica pomoči ne bi mogla v celoti okoristiti z lastnimi viri; in tudi takšni pogoji se ne bi smeli postavljati, zaradi katerih bi država, ki pomaga, imela večje koristi od virov od države, ki ji viri pripadajo. Takšna nepravična dejanja vsa nasprotujejo nauku islama in povzročajo nemir, da se razvija in vre­. Če se takšno stanje pojavi, bo zagotovo prišel čas, ko bosta zaskrbljenost in občutek nepravičnosti povzročila odprto sovraštvo. Če se to dovoli, bo povzročilo uničenje miru – tako v zadevni državi kot tudi na mednarodni ravni.

Seveda je to natanko tisto, čemur smo priča danes po svetu. Ne smemo pozabiti, da če bi premožni razredi uporabljali svoje bogastvo na pravilen in pošten način, vrzel med bogatimi in revnimi ne bi bila niti slučajno tako velika, kot je danes. Gledano z mednarodne ravni, če bi bilo vse bogastvo in sredstva za pomoč revnejšim narodom porazdeljeno na ustrezen način, ne bi videli neenakosti in trenja med narodi, kot jih vidimo danes. Obstaja veliko organizacij, ki so bile ustanovljene s ciljem zagotavljanja podpore in pomoči ogroženim ljudem po svetu. Najpomembnejše so različne organizacije Združenih narodov, ki so bile ustanovljene z namenom, da s sveta odpravijo revščino in lakoto. Žal pa ugotavljamo, da več kot šestdeset let po ustanovitvi Združenih narodov revne države ostajajo revne in prikrajšane, medtem ko razvite države ostajajo močne in bogate. Islam pojasnjuje, da je temeljni vzrok za to stalno neenakost ta, da svet ne razume, da je bogastvo virov, ki jih je Bog dal človeku, namenjeno skupni rabi celotnega človeštva.

V današnjem svetu se ne pojavlja le v manj razvitem svetu, da se ljudje s težavo prebijajo skozi življenje, pač pa tudi v razvitem svetu, kjer ljudje trpijo posledice finančne krize, ki traja zadnjih nekaj let. Razlog za to stanje je, da države svojih obilnih sredstev in virov niso uporabile na pravi način. Namesto da bi svoje bogastvo izkoristili za zagotovitev bistvenih življenjskih potrebščin vseh ljudi, se veliko tega bogastva potroši na nepotrebnem razkošju in ekstravagantnosti. Rezultate tega vidimo v Evropi, kjer so nekatere države, ki niso bile tako bogate kot nekatere njihove evropske vzornice, poskušale posnemati svoje bogatejše sosede. Namesto da bi ravnali konservativno, so šli preko svojih zmožnosti, da bi poskušali izpolniti takšne nerealne ambicije in zdaj trpijo posledice. Medtem ko so si drugi člani Evropske unije prizadevali jim do neke mere pomagati, se sedaj tudi njim porajajo dvomi in razmišljajo o tem, kako dolgo naj še naprej pomagajo šibkim narodom. Ugotovili smo, da temeljni vzroki za težave in naraščajoče trenje prihajajo z obeh strani. Po eni strani so tisti, ki so zaprosili za pomoč, od njih zahtevali neracionalne usluge, po drugi strani pa bogatejši narodi niso bili pripravljeni žrtvovati dovolj za višje dobro. Oba dejavnika sta povzročila izrazito poslabšanje trenutnega položaja.

Vendar pa islam opozarja, da je najboljše stanje, tj. mir in harmonijo, možno vzpostaviti le, če obe strani sodelujeta za višje dobro. Revni morajo izpolnjevati svoje odgovornosti in trdo delati, da bodo imeli koristi od svojih virov in bogastva. Po drugi strani pa bi morali bogati z veseljem prikazati pravega duha žrtvovanja in bi pomagali svojim bratom in sestram. Razumeti bi morali, da je Alah vire in bogastvo poklonil vsem, zato jih morajo uporabiti za izpolnjevanje pravic Njegovega Stvarstva. Na žalost se danes takšni ideali ne izvajajo v muslimanskem svetu, ki mu je bil ta nauk dan, izvajajo pa se ne niti v nemuslimanskem svetu, kjer se ustvarjajo velike zahteve za izpolnjevanje človekovih pravic.

Dejansko je tudi v razvitih državah na stotine in tisoče ljudi, ki trpijo zaradi lakote in revščine. Na koncu bi rad še pojasnil, da je to izredno obsežna tema in da sem je tukaj zajel zgolj zelo majhen del. Gotovo je, da svet nujno potrebuje naše prizadevanje v smeri vzajemnega uresničevanja pravic. Svet že spominja na globalno vas, in če ne bomo izpolnjevali pravic drug drugega, potem lahko nemir, ki se je že zakoreninil, povzroči izredno nevarne in uničujoče posledice. Če pogledamo nazaj v zgodovino, spoznamo, da je bil glavni dejavnik, ki je pripeljal do prvih dveh svetovnih vojn, prevladujoča gospodarska situacija in tudi ta del sveta, v katerem živite, je čutil njene posledice. Če bi takšne okoliščine znova začele prevladovati, bi bilo izredno težko napovedati, kdo bi bil varen in kdo v nevarnosti. Lahko samo molimo in se potrudimo, da vsem predstavimo dejstva in realnost ter upamo, da bo svet možno rešiti pred vsemi oblikami uničenja in nevarnosti. To je ključnega pomena, saj bodo na nas naše prihodnje generacije sicer gledale z jezo in obsojanjem. Pred koncem naj se še enkrat zahvalim vsem, ker ste si vzeli čas in se potrudili, da ste prišli.

Naj vas Alah vse blagoslovi. Najlepša hvala.