V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Islamska ekonomija proti kapitalizmu in komunizmu 

Kapitalizem in komunizem pogosto vidimo kot popolnoma nasprotni filozofiji. Ta vidik je razširjen skozi večino ekonomske teorije, od začetnikov teh šol miselnosti do njihovih sodobnikov. Ne da se zanikati, med njima obstajajo ogromne razlike. Na primer, v kapitalizmu so lastniki dejavnikov produkcije (kapitalnih dobrin, naravnih virov, dela itd.) večinoma zasebniki, v komunizmu pa je lastnik država.

Še ena bistvena razlika je, da ima kapitalizem več prednosti za posameznika, medtem ko zanemarja skupno dobro, rezultat tega pa so ogromne neenakosti. Po drugi strani pa je komunistična mantra, da poskrbimo za vse, ne da bi zares nagradili količino dela posameznika. Z drugimi besedami, kapitalizem sloni na »preživetju najmočnejšega«, komunizem pa zanemarja koncept moči v celoti. Zato sta oba neuravnotežena.

Obstaja pa še bolj bistvena kriza v središču obeh sistemov. Nobeden od njiju ne razume človeškega bitja v celoti. Ljudje imamo fizične, moralne in duhovne potrebe. Zgodovinsko je teologija skušala zadovoljiti vse potrebe, ampak zaradi obsežnega zapuščanja vere ni nobeno področje preučevanja zmoglo razumeti človeškega stanja v celoti.

Moderna ekonomija je zavrnila vse te vidike in počasi, a vztrajno zgradila svojo lastno teologijo, kjer častimo Trg, kar je preseglo čaščenje Boga. Kot verska gibanja želijo širiti svoje nauke, sta tudi kapitalizem in komunizem zgodovinsko imela globalni in totalitarni značaj. Ampak namesto širjenja duhovnega sporočila sta podjarmila ves človeški obstoj pod domeno virov in zasebne lastnine.

V primeru Sovjetov je bila zasebna lastnina skoncentrirana v rokah elit Sovjetske zveze, z iluzijo skupne lastnine, ki se je skrivala pod površjem. Hoteli so kolonizirati svet s silovitostjo, ki je bila primerljiva le s silovitostjo njihovih rivalov. Kar se tiče kapitalistov, pa osvajalski zagon svete vojne kapitala obstaja prav v ideji, da vse lahko in mora postati tržni objekt. Skozi ta proces logika kapitalizma teži k posploševanju zakonov trga na vse dele družbe. Zato je rezultat tega, da kulturna raznovrstnost, verski nazori in »duhovni jaz« razpadajo ali veljajo za nepotrebne prednostnemu načelu materializma in potrošništva.

Kapitalizem je individualistična filozofija, osredotočena na pridobivanje zasebnega dobička.

To tržno logiko moderne ekonomije jasno vidimo v njeni metriki. Eden najmočnejših in fundamentalno materialističnih meril danes je bruto domači proizvod. BDP bi naj bil merilo obsega in zdravja državne ekonomije v določenem obdobju. Ampak je izredno problematičen. V popolnosti zasenči človeško izkušnjo s številkami, brez smisla za prikrito neenakost in nepravičnost. Vključuje podsektorje, kot sta ilegalna trgovina z drogami in prostitucija, obe tesno povezani z uničevanjem življenj, trgovanjem z ljudmi in razvrednotenjem duhovnega jaza. V te številke so vključena tudi tveganja finančnega sektorja, kljub njihovim parazitskim in destabilizirajočim učinkom na pravo ekonomijo.

To so vse simptomi družbe, ki ji je mar le za »končni rezultat« in ne za človeško bitje nad to črto. Vseeno ji je za Stvarnika, zato zanemarja stvarstvo. Brez vere v Boga je globoka skrb za dobrobit drugega vredna občudovanja, ni pa nujna. Z resnično vero v Boga je neizbežno tako, kot je naravno obravnavati druge otroke svojih staršev kot prijatelje in sorodnike.

To ni samo teorija. Religija za razliko od sodobne ekonomije želi poskrbeti za vse človekove fizične in duhovne potrebe. Njena ekonomska načela so zgrajena na takih premislekih. Moralnost, duhovnost in ekonomija so bile integrirane v en okvir.

Nekaj primerov lahko to osvetli. Ena od verskih kritik komunizma je bila, da ne dovoli ljudem zaslužiti poštenega prihodka za vloženo dela. Tako so bili izvzeti iz skupnega dobička in so namesto tega živeli od minimalne plače.

Brez dodatnega dobička pa niso mogli uporabiti dodatnega denarja za dobrodelne namene. To je seveda škodovalo njihovi duhovnosti, saj je preprečilo njihovo sposobnost žrtvovanja svojega imetja na račun drugih. To je bistveni del duhovnosti, saj tako posameznik odmakne svoje srce od sveta in ga namesto tega priključi Bogu. Tako verski vidik nasprotuje komunističnemu osredotočanju na minimalno plačo. Nagrajuje bolj cenjeno delo z višjim prihodkom in svobodo, da ga posameznik uporabi, kakor želi.

Drugi problemi, ki pogosto veljajo za »ekonomske probleme«, so v resnici moralni in duhovni. Pohlep opazimo predvsem v finančnem svetu z nešteto govorečimi glavami, ki govorijo o potrebi po »več regulacije«. Pohlepni pa bodo vedno našli način, kako obiti pravila, saj nobena zakonodaja ne more regulirati vseh kompleksnosti človeškega vedenja. V religiji pa so premoženjski ponos, požrešnost in lakomnost obravnavani kot največji grehi. Zavisti in pohlepa ne regulira vladna vpletenost, ampak občutek zavedanja Boga.

Okvir religije ponuja uravnotežen pristop, ki spodbuja ekonomski napredek znotraj moralnega ekonomskega okvira. To je v ostrem kontrastu s prevladujočo kapitalistično paradigmo, ki išče proizvodnost za vsako ceno. Če bi ekonomski sistem upošteval moralnost kot bistveno v človeškem vedenju in v ekonomsko enačbo dodal odgovornost Vrhovnemu Bitju, bi se začele pojavljati resnične in prave alternative kapitalizmu in komunizmu.

Do sedaj smo razpravljali o religiji v abstraktnem smislu. Sedaj bomo kapitalizem in komunizem bolj natančno primerjali z islamskimi načeli.

BOG JE »AR-RAHMAN« IN »AR-RAHIM«

Spominjanje Boga je alfa in omega islamske vere. Med neskončno Božjimi atributi sta dva posebej pomembna za razumevanje filozofije njegovih ekonomskih naukov. To sta atributa »Ar-Rahman» in »Ar-Rahim«. Ob splošnem prevodu kot »Milostni« in »Usmiljeni« je treba še povedati, da je ena od posebnosti arabskega jezika, da njegove besede ne podajajo le definicijskega pomena, ampak tudi globljo filozofijo.

»Ar-Rahman« pomeni, da je za vsako obliko stvarstva Bog že poskrbel za potrebne vire, ki jih potrebuje za napredek. To je splošen atribut, ki vključuje vsako vrsto obilja in deluje glede na potrebe vseh živih stvari popolnoma brez obvez za prejemnike. Ta milost je brezpogojna in so je deležni tudi tisti, ki si je ne zaslužijo. Božja Rahmaniyyat (milost) je dala površje zemlje za bivanje, sonce in luno za svetlobo, zrak za dihanje, vodo za pitje, vse vrste hrane za prehranjevanje in tako naprej.

Po islamu Bog poskrbi za nujne pogoje za naš obstoj, še preden obstajamo.

Podobno je Bog, po islamskem vidiku, ustvaril vesolje za dobrobit vsega človeštva. Bog je naredil vire na tej zemlji dostopne človeštvu, ki ima veliko odgovornost, da jih uporabi glede na svoje potrebe in poskrbi, da so izpolnjene. O tem Koran pravi:

In dal vam je, kar je v nebesih in kar je v zemlji, vse to je od Njega. V tem so zagotovo Znamenja za ljudstvo, ki razmišlja. Koran, 45:14

Islamski vidik, ki tvori podlago vseh islamskih ekonomskih načel, je, da končno lastništvo posameznikovega premoženja pripada Bogu. Vse premoženje in naravni viri so pod Božjim nadzorom in je dano človeškim bitjem le v uporabo. Človeška bitja so odgovorna Bogu, ali pravično delijo družbi, kar jim je bilo zaupano. Pod nobenimi pogoji niso vsi ti viri bili ustvarjeni, da bi bili v prid le določeni skupini ljudi, izključujoč druge. Bogat ali reven, nihče si ne more lastiti Zemljinega obilja in trditi, da je vse bilo ustvarjeno le zanj.

Zato bi premoženje naroda moralo zagotavljati, da vsak član družbe ima in da bodo prihodnje generacije imele dostop do določenih storitev:

Poskrbljeno je, da ne boš lačen in ne boš gol. In ne boš žejen in ne izpostavljen soncu. Koran, 20:119–120

 In v njihovem bogastvu je delež za tega, ki prosi za pomoč, in za tega, ki tega ni mogel. Koran, 51:20

Islam ne govori, da bi morali imeti le minimalne stvari za preživetje (hrano, vodo, zavetje, obleko); pravi, da mora biti na voljo vse, kar je potrebno za polno rast in popoln razvoj talentov in sposobnosti v največji možni meri.

Pod drobnogledom lahko vidimo podobnosti med Božjim Rahmaniyyat in nekaterimi elementi komunizma. V komunizmu morajo biti vse premoženje in vsa sredstva nacionalizirana. Posameznikova lastnina naj bi postala kolektivna lastnina. Premoženje, ustvarjeno v kolektivni organizaciji iz skupnih virov, bi moralo biti razdeljeno pod skupnim nadzorom med posameznike glede na njihove potrebe, temelječ na tako imenovanem pravičnem sistemu. Vsi naj delajo po svojih zmožnostih, razdeljevanje pa je odvisno od potreb posameznika in ne od njegovega vloženega dela. Ali so človekove potrebe zadovoljene »zgolj s kruhom«, pa je seveda problem zase.

Drugi atribut je Rahimiyyat, ki prihaja iz Božjega atributa »Ar-Rahim«. To se nanaša na milost, ki se intenzivno ponavlja in je povezana s trudom posameznika. Je nagrada, ko je posredi trud, ko je bilo opravljeno delo. Tako tistega, ki si to zasluži s svojim trudom, Bog bogato nagradi in mu nenehno pošilja svojo Milost, veliko več kot bi si dejansko zaslužil. Celo arabska oblika besede nakazuje vrsto milosti, ki je osredotočena in se ponavlja.

Ko katerakoli Božja stvaritev popolnoma izpolni svoje obveze, On ta dejanja nagradi in jim omogoči večji uspeh, kot si ga zaslužijo. Ta posebna nagrada v njih ustvari željo, da nenehno napredujejo.

Islam ne uči, da Bog ne upošteva trdega dela. Trdo delo namreč nagradi v materialnem in duhovnem svetu.

Islam pa vseeno ne zavrača socialnih razlik v celoti. Zgolj vizualizira družbo, v kateri so relativne razlike v družbenoekonomskih pogojih manjše, kot jih vidimo v kapitalističnih družbah, in bolj upoštevajo dejanske razlike v zmožnostih in trudu. Medtem ko so na človeški ravni posamezniki ustvarjeni neenako v različnih vidikih (fizična privlačnost, inteligenca ali pridobljeno premoženje itd.), te razlike obstajajo zato, da bi gojili vzajemno sodelovanje. O tem Koran pravi:

In Alah je nekaterim dal več posvetnih virov kot drugim, ampak tisti s prednostjo nikakor ne bodo delili svojih virov s tistimi pod sabo, zato da bi bili enakovredno deležni le-teh. Ali lahko zanikajo Alahovo dobroto? Koran, 16:72

 Mi med njih razdelimo, kar potrebujejo za preživetje v tem življenju, in nekatere povišamo nad druge, zato da bi služili eden drugemu vzajemno. Milost tvojega Gospoda je boljša od tega, kar lahko oni nakopičijo. Koran, 43:33

Prvi verz je jedrnato podal islamski nauk o zasebni lastnini. Verz kritizira tiste, ki so premožni na račun svojega skopuštva in jih opominja, da je njihovo bogastvo od Boga in da bi ga morali deliti. Čeprav se po eni strani priznava pravica do lastništva, je poudarjeno tudi načelo skupnega lastništva vseh človeških bitij. Človek je po naravi in temperamentu nagnjen k družabnosti in ne more veliko doseči brez sodelovanja z vrstniki.

Drugi verz poudarja, da tisti z več posvetnih prednosti ne bi smeli biti ponosni na svoje udobje, saj je bilo zanje poskrbljeno z verigo dogodkov, na katere niso imeli vpliva. Veriga se konča v Božjih rokah. Skozi take neenakosti je človek na preizkušnji: ali na preizkušnji obilja ali na preizkušnji pomanjkanja; naša dejanja v blaginji in stiski določajo našo božansko nagrado, »ki je boljša od tega, kar nakopičiš«.

V božanski shemi stvari so živa bitja organi istega telesa. Če en organ izkusi nelagodje, celo telo čuti bolečino. Zato da bi ustvarili resnični čut sočutja v srcu človečnosti, islamski nazor zahteva, da se tisti, ki so blagoslovljeni z nekaj bogastva, prostovoljno odrečejo delu svojega udobja in pomagajo drugim izboljšati njihovo ekonomsko usodo:

Nikoli ne boste dosegli pravičnosti, če ne boste delili tega, kar ljubite, in kar boste delili, za to bo Alah vedel. Koran, 3:93

Tako po analizi Božjega Rahimiyyat vidimo nekaj lastnosti kapitalizma. Kapitalizem res podpira načelo, da ima vsaka oseba pravico, da se osebno potrudi v ustvarjanju bogastva, da zasluži nagrado in posledično porabi zasluženi dobiček.

Tudi v islamu je najmočnejši motiv, ki spodbudi človeka, da dela karseda dobro, v nagradi za individualno pobudo in osebni trud. Trdo delo dovoli žetev sadežev lastnega dela, ne da bi bili odvisni od drugih. Ampak seveda, kapitalizem pogosto nekatere bogato nagradi, nekaterih pa sploh ne. Družbe postajajo vedno bolj polarizirane, rezultat tega pa je družbeni in duhovni nemir.

ZLATA ISLAMSKA »SREDNJA POT«

V nasprotju s sistemoma komunizma in kapitalizma, prvi prekomerno kolektiviziran in drugi prekomerno individualističen, islam orisuje zlato srednjo pot, ki spodbuja človeški ideal bratstva, napredka in civilizacije. Srednja pot, ki jo je ubral islam, prežema vso njegovo filozofijo in nauke, ne v smislu nejevoljnega kompromisa med obema ekstremoma, ampak kot odlično in optimalno ravnovesje, ki vsemu človeštvu omogoča razcvet:

In tako smo ustvarili vznesen narod, da boste pazili človeka (…) Koran 2:144

Arabska beseda, uporabljena v tem verzu, je »Al-Wassat.« To pomeni »vznesen«, ampak tudi kaže »zavzemati srednjo pozicijo«. Ta referenca morda daje vtis, da je »zlata sredina« normativni koncept oziroma prisiljena in prisilna odredba. Islamska vera pa zagovarja, da je ta koncept povezan s samo naravo človeka. Vzdrževanje ravnovesja v različnih dimenzijah posameznikovega življenja je tako predstavljeno kot koristna naravnanost prej kot pa normativna.

Islamska ekonomska filozofija dovoli zasebno podjetništvo, istočasno pa pričakuje, da se del dobička razdeli med revne za zagotavljanje večje enakosti in zaviranje pohlepa. Modro je ustvarila mehanizme, s katerimi se bogastvo ne more akumulirati v rokah peščice, kot so prepoved interesa, uporaba marginalnega davka na premoženje in poziv k dobrodelnosti. Naredila je korake, da bi zagotovila ne samo, da bogati ne bi neodgovorno postajali vse bogatejši, ampak tudi, da se ločijo od svojega bogastva, da bi povzdignili revne. Vedno zavzema srednjo pot, da bi se vzdrževalo ravnovesje med imeti in ne imeti.

Država kot odsev »Ar-Rahman« mora zagotoviti, da imajo vsi vsaj nujne vire, da uspejo, v kakršnikoli obliki so potrebni. Kot odsev »Ar-Rahim« mora dovoliti, da posamezniki obdržijo in oplajajo, kar zaslužijo s svojim delom. Napaka komunizma je, da hoče biti Rahman, ne da bi bil Rahim, in kapitalizma, da hoče biti Rahim brez Rahmana. Komunizem tako na koncu zaduši človeški trud in s tem človeški duh, medtem ko so rezultat kapitalizma vrtoglave neenakosti.

Zlato načelo ekonomske pravičnosti je lahko vzpostavljeno, če obe strani skupaj delata za skupno dobro. Revni morajo izpolnjevati svoje lastne odgovornosti in trdo delati, da bi imeli korist od virov in bogastva. Po drugi strani bi morali bogati z veseljem pokazati pravi duh žrtvovanja, da bi pomagali sočloveku. Razumeti morajo, da jim je bogastvo in vire dal Bog, in jih morajo uporabiti za izpolnitev pravic Njegovega Stvarstva.

Islam najde srednjo pot med ekstremi kapitalizma in komunizma.

KJER SE SREČATA EKONOMIJA IN DUHOVNOST

Če povzamemo, islam ne sprejema kapitalizma v celoti pa tudi v celoti ne zavrača komunizma, pač pa vključuje dobre točke obeh sistemov in hkrati zavrača njuno zlo. Daje specifične mehanizme, ki ščitijo družbo pred temi pomanjkljivostmi, in usmerja družbo proti splošnemu dobremu. Medtem ko imata oba konvencionalna ekonomska sistema značilne lastnosti, je situacija nedavne preteklosti pokazala neuspeh socialističnega ekonomskega eksperimenta in kapitalizem, kljub velikim korakom na področju ekonomske rasti, je v mukah vedno globlje krize.

Tukaj ne gre za zanikanje fenomenalnih dosežkov 20. in 21. stoletja, ampak prepoznavanje, da so v zadnji analizi zamaskirali trajno erozijo moralnega temelja človeške kulture. Kar kapitalizem in komunizem na koncu dosežeta, ni samo »smrt« enega Boga. Pač pa prebudita številne bogove: vsak posameznik postane prevzet v popolni zavezi, da streže svojim interesom za vsako ceno. Na koncu se te želje okrepijo, postanejo vseprešinjajoče in družbo pogoltnejo.

Da bi ublažili svojo usodo, moramo uporabiti rešitev z dvema obrazoma – z enim, ki deluje od zgoraj navzdol, in z drugim od spodaj navzgor.

Od zgoraj navzdol potrebujemo ekonomski sistem, ki je dobro oblikovan in se nagiba bolj k enakosti kot neenakosti. Ampak ker vsak ekonomski sistem implementirajo ljudje, morajo delovati iskreno in nesebično, potrebujemo pa tudi moralno revolucijo, da bi delali iz srca. To ni mogoče brez vere v dobrega Boga, ki je edina povezovalna točka in točka srečanja vseh oblik stvarstva. Ta vera v Vrhovno Bitje predstavlja pravi čut odgovornosti, kjer posameznik služi Božji stvaritvi iz ljubezni do Njega.

Skozi vero v Boga je človek prost posvetnih verig in je eksistencialna osamljenost našega kapitalističnega sveta končno olajšana.

Več preberite v Islam and Communism (Islam in komunizem, op. prev.) avtorja Hadrata Mirze Bashirja Ahmadara, ki je srednjo pot islama poudaril že pred šestimi desetletji.