Svet v krizi – Kako ravnati?
Ozadje dogodka:
17. maja 2016 je imel vodja svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija, Njegova Svetost Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at osrednji nagovor na posebnem sprejemu, pri katerem so obeležili njegov prvi obisk Stockholma, glavnega mesta Švedske. Sprejema se je udeležilo več kot 60 dostojanstvenikov in drugih gostov, vključno z veliko člani parlamenta. Namen članka je predstaviti govor, ki ga je ob tej priložnosti imel Njegova Svetost.
Uvod:
Begunci iz Sirije in od drugod preplavljajo države Evrope, ko poskušajo pobegniti opustošenju in smrti v svojih domovinah. Kako jim lahko svet pomaga, hkrati pa ohrani mir v svojih državah?
Osrednji nagovor vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija
Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at V. kalif Mesije, vodja svetovne skupnosti Ahmadija, je rekel:
Bismillahir-Rahmanir-Raheem – v imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Spoštovani gosti, Assalaamu Alaikum Va Rahmatullahi Va Barakatuhu – naj bo mir in blagoslov Alaha z vami.
Najprej bi rad izkoristil to priložnost, da se vam zahvalim, da ste sprejeli naše vabilo na današnji dogodek. V današnjem svetu so pred nami veliki izzivi. Verjamemo, da je svetovni mir najbolj pereče in ključno vprašanje, s katerim se sooča današnji svet. Kako naj se v teh težkih časih s trenutnim stanjem spopademo?
Verjamem, da je nujno, da si, ne glede na veroizpoved, družbeni razred ali raso, prizadevamo obdržati osnovne človeške vrednote miru, sočutja, strpnosti in medsebojnega spoštovanja. Na svetu ni prostora za diskriminacijo, ki bi temeljila na prepričanju, veroizpovedi ali rasi, zato morata biti tako država kot religija prosta vseh predsodkov. Vsakemu posamezniku bi moralo biti omogočeno, da svobodno izbere, v kaj bo verjel, saj je vera stvar srca in duha. Zato mora biti vsakdo svoboden v odločitvi, katerim verskim naukom bo sledil.
Kot sem že rekel, nujno je, da se osredotočimo na doseganje skupnih prizadevanj za vzpostavitev pravega in vzdržnega miru na svetu. Žal je osrčje svetovne nestabilnosti in prelivanja krvi v muslimanskem svetu, saj so njihovi voditelji in vlade zanemarili prava učenja njihove religije. Kljub temu pa ljudje na Zahodu in v drugih delih sveta ne bi smeli misliti, da so imuni pred nevarnostjo, saj se je svet skrčil na medsebojno povezano vas.
Nemirov v enem delu sveta zato ni več mogoče obravnavati kot lokalnega vprašanja ali kot nekaj, kar bi bilo po svojem obsegu omejeno. Že lahko vidimo, da nestabilnost v muslimanskem svetu vedno bolj vpliva na druge dele sveta in da ima neposreden vpliv tudi tukaj, na Švedskem. Ker je danes mogoče mnogo lažje prepotovati velike razdalje, je na stotine tisoč, če ne milijonov ljudi, zapustilo svoji, od vojn razdejani, Sirijo in Irak v iskanju boljše prihodnosti v Zahodnem svetu.
Zaradi gostoljubnosti švedske vlade in švedskih ljudi je ta država sprejela več kot svoj pošten delež beguncev, še posebej v primerjavi z velikostjo svoje države. Ta gesta in pripravljenost sprejeti toliko beguncev sta zelo hvalevredni in dokazujeta, da je na Švedskem veliko odkritosrčnih in prijaznih ljudi. Vaša dobrota predstavlja za priseljence in begunce odgovornost in pomeni, da morajo tukaj živeti hvaležno kot miroljubni prebivalci, hkrati pa so dolžniki te vlade in ljudi.
Ustanovitelj islama, prerok Mohamed,sa je učil, da se tistega, ki ne izrazi hvaležnosti drugim prebivalcem, ne more imeti za nekoga, ki je hvaležen vsemogočnemu Bogu. Zato imajo begunci in priseljenci versko dolžnost, da ne pozabijo uslug, ki jih je zanje naredila ta država s tem, ko jim je dovolila tu živeti in izkoriščati njeno blaginjo.
Begunci so zapustili svoja prejšnja življenja v iskanju miru. S tem, ko sta jim bila tu dodeljena zatočišče in varnost, je postala njihova dolžnost, da tu živijo miroljubno in spoštujejo zakone države. Dolžnost priseljencev je, da se vključijo v družbo in zapomnijo, da je Prerok islamasa rekel, da je ljubezen do posameznikove države bivanja ključen del njegove islamske vere. Priseljenci bi morali povsem ostati zvesti svoji novi državi in po svojih najboljših zmožnostih pomagati pri napredku države.
Prav tako pa je naloga oblasti, da poskrbijo, da ne bodo povsem zaposlene z nameščanjem beguncev tako, da bi pričele zanemarjati pravice sedanjih državljanov. V medijih je že bilo nekaj pritožb lokalnih prebivalcev, da so bili begunci deležni prednostne obravnave. Glede na eno izmed poročil starejša švedska gospa ni bila deležna primerne zdravstvene oskrbe, celo primerna hrana ji je bila odrečena, medtem ko je bilo za begunce preskrbljeno na veliko boljši način.
Le Bog ve, do katere mere ta poročila držijo, toda če je v njih kaj resnice, je to skrb vzbujajoče in nevarno. Če se bo takšna obravnava priseljencev dolgoročno nadaljevala, bi to lahko imelo resne posledice. Takšne krivice bodo seveda v srcih domačinov spodbudile nezadovoljstvo in frustracije, kar bi zlahka preraslo v sovraštvo zoper begunce. Švedski ljudje so že dolgo znani po svoji velikodušnosti in odkritosrčnosti, toda kakršnakoli diskriminacija zoper njih lahko sproži spremembo v njihovem odnosu, kar bi lahko ogrozilo in spodkopalo družbeni mir. Namesto izkoriščanja pozitivnih učinkov integracije in priseljevanja, bi ta diskriminacija lahko vodila v porast sporov in sovraštva. Zato bi predlagal in svetoval, da vlada in oblikovalci politik zagotovijo, da pravice lokalnih prebivalcev niso na kakršenkoli način neupravičeno prizadete ali zanemarjene. Gre za zelo občutljivo vprašanje, ki ga je treba obravnavati z izjemno previdnostjo in skrbjo, kajti če pri lokalnih ljudeh obstaja kakršnokoli nezadovoljstvo, lahko to vodi do zelo nevarnih verižnih reakcij.
Domačini lahko postanejo sovražni do beguncev, kar lahko pripelje do marginalizacije priseljenske populacije, ta občutek izolacije pa lahko nekatere begunce izpostavi radikalizaciji skrajnežev. Na ta način lahko pride do zelo nevarnega začaranega kroga, ki ogroža mir in stabilnost države. Če bi lahko, Bog ne daj, skrajneži radikalizirali le nekaj ljudi, bi to resno ogrozilo in spodkopalo mir, varnost in blaginjo države. Kot sem rekel, treba je najti ravnovesje, zato boste morali stopati zelo previdno. Medtem ko bi vlada morala pomagati beguncem, da se ustalijo, bi jim prav tako morala dati jasno vedeti, da se od njih pričakuje, da se bodo postavili na svoje noge in čim prej prispevali k družbi.
Po drugi strani pa domačini ne bi smeli pozabiti, da se je Švedska odločila, da bo begunce sprejela zaradi svoje moralne dolžnosti služiti človeštvu. Javnost bi zato v duhu služenja in sočutja morala pozdraviti tiste, ki prihajajo.
Ponavljam, da je ključno, da ste zelo pozorni na vključevanje nedavnega pritoka priseljencev v družbo, sicer lahko razmere uidejo vašemu nadzoru. V smislu islamskih naukov naj vam zagotovim, da je islam vera miru, varnosti in ljubezni do vseh.
Islam od muslimanov zahteva, da svojo državo ljubijo, so ji zvesti in spoštujejo njene zakone. To je sporočilo, ki bi ga morali imami in muslimanski kleriki prenesti vsem muslimanom, ki prihajajo na Zahod. Treba bi jim bilo povedati, da je njihova islamska dolžnost, da so hvaležni državi, ki jih je posvojila, in njenim ljudem. Treba bi jih bilo opomniti, da jim je bila dana druga življenjska priložnost s tem, da vzgojijo svoje otroke v državi, v kateri ni vojne in neredov, zato je njihova dolžnost, da svoj novi dom cenijo.
V nadaljevanju bi rad predstavil nekatera islamska učenja, za katera verjamem, da lahko igrajo veliko vlogo pri razvoju miru na lokalni, nacionalni in tudi mednarodni ravni.
V devetem verzu 5. poglavja Korana Vsemogočni Alah navaja:
»O vi, ki verujete! Bodite čvrsti zaradi Alaha, in ne dovolite, da bi vas sovraštvo ljudi napeljalo, da delujete kako drugače, kot pravično. Vedno bodite pravični, to je bližje kreposti. In bojte se Alaha. Alaha zagotovo ve, kaj počnete.«
Besede tega verza so zelo jasne. Z njimi je muslimanom naloženo, da naj nikoli nimajo zamer in da naj se ne poskušajo maščevati svojim sovražnikom, temveč so podučeni, naj vedno ostanejo pravični in pošteni v vseh zadevah in v vseh okoliščinah. Vidite, kako lepa je zapoved, s katero naj se vzpostavi družbeni mir. Islam muslimanov ni pozival le, naj bodo pravični, temveč je za pravičnost vzpostavil tudi primerne standarde. V 136. verzu 4. poglavja je Vsemogočni Alah rekel:
»O vi, ki verujete! Bodite dosledni pri ohranjanju pravičnosti in pričajte v Alahovem imenu, čeprav bi bilo to zoper vas ali vaše starše in sorodnike.«
Islam zato uči, da mora musliman biti pripravljen pričati tudi zoper sebe, svoje starše in druge, ki so mu blizu, zato da se ugotovi resnica in prevlada pravičnost. Zagotovo ne more biti višjega standarda pravičnosti, kot je ta. Ta nauk je tako prehod k vzpostavitvi pravega miru v svetu.
Drugo zlato načelo za vzpostavitev miru je podano v 10. verzu 49. poglavja Korana, kjer je navedeno, da če obstaja spor med narodi ali skupinami, se morajo tretji združiti in skušati doseči mirno rešitev spora. Če mirna rešitev ni možna, se morajo narodi povezati v prizadevanju, da zaustavijo krutosti in krivice, ki se pojavljajo. Če svet razume pravo vrednost tega načela, je za človeštvo še vedno čas, da uide krempljem prihodnjih vojn.
V kratkem času, ki mi je na voljo, sem predstavil le nekaj primerov, ki dokazujejo, da islam ni to, kar ste morda slišali ali prebrali v medijih.
Koran zato ni, Bog ne daj, knjiga terorizma ali ekstremizma, temveč učenje ljubezni, sočutja in človečnosti. Če bi muslimanske države delovale glede na prava učenja njihovih religij, ne bi bilo državljanskih vojn ali konfliktov, njihovih težav pa se niti v najmanjšem obsegu ne bi izvažalo v tujino.
Če želimo videti pravo sliko islama, pa seveda moramo proučiti čas preroka Mohamedasa in njegovih štirih pravilno vodenih naslednikov. Njihov blagoslovljeni primer dokazuje, da je islam svetilnik miru in pravičnosti, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi in pluralizem. Na primer, v času Umarja,ra drugega naslednika preroka Mohameda,sa se je islam razširil v Sirijo in bila je oblikovana muslimanska vlada. Vendar so bili po napadu rimskega imperija muslimani prisiljeni zapustiti državo. Zgodovina je priča dejstvu, da je njihov odhod kristjane v Siriji pripeljal do solz. Goreče so molili, da bi se muslimani vrnili, saj so videli, da je muslimanska vlada vedno zaščitila njihove pravice.
Zato je to, da so današnje muslimanske vlade in njihovi voditelji pozabili prava učenja njihove vere, ter to, da skrbijo zgolj za svoje položaje moči in osebne interese, razlog za globoko obžalovanje. Njihove krivice in krutosti so povzročile, da je med lokalnim prebivalstvom pričelo vreti nezadovoljstvo, slednje pa je dalo gorivo skrajnežem in terorističnim organizacijam.
Kakorkoli že, v teh težkih časih je odgovornost velikih sil in mednarodnih institucij, da vedno ravnajo pravično. Ko se pojavijo spori, bi morale mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, delovati nepristransko in pravično, njihov edini namen pa bi moral biti vzpostavitev miru in sprave. Očitna resnica je, da če bi države in skupine v preteklosti delovale pravično, se nered in nestabilnost, ki ga vidimo danes, ne bi razširila in zagotovo se ne bi spopadali s sedanjo begunsko krizo.
V devetem verzu 23. poglavja Korana je podano še eno, izjemno pomembno islamsko načelo, ki pravi, da so pravi muslimani tisti, ki se zavedajo svojih obljub in zavez in ki si prizadevajo izpolniti zaupanje, ki jim je bilo dano. Po mojem mnenju to načelo ne velja le za muslimane, temveč je univerzalno za vse ljudi in narode. V vse vlade in mednarodne institucije je položenega ogromno zaupanja. Dolžnost njihovih voditeljev je, da zagotovijo, da je to zaupanje upravičeno s poštenostjo, integriteto in pravičnostjo. Odgovornost vlad in politikov je, da služijo svojim ljudem in zaščitijo prihodnost svojih narodov. Te odgovornosti ne bi nikoli smeli jemati zlahka. To je tudi glavni cilj, določen v Ustanovni listini Združenih narodov: »obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, »živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih« in ohraniti »mednaroden mir in varnost«.
Ustanovna listina posebej navaja, da je njen osnovni cilj, da se človeštvo izogne napakam, ki so vodile do dveh svetovnih vojn 20. stoletja. S tem, ko so sprejeli to veliko odgovornost, si morajo Združeni narodi prizadevati izpolniti svoje plemenite cilje in resnično ceniti svetovni mir kot najpomembnejše vprašanje našega časa.
Ta odgovornost je na žalost prezrta. Trdim pa, da če se vse strani zavedajo svoje odgovornosti, delujejo pravično in spoštujejo medsebojne pravice, je še vedno čas, da se črni oblak vojskovanja in konflikta, ki se pojavlja vse naokrog nas, varno razblini.
Glavnim svetovnim silam zato znova svetujem, da si z vsem srcem in iskrenostjo prizadevajo za svetovni mir. Naj da Alah ljudem sveta modrost in jim omogoči, da v skupno dobro pustijo osebne interese ob strani. Če nam pri tej nalogi ne uspe, se bo svet, kot sem povedal že ob več priložnostih, hitro približal novi svetovni vojni, katere posledice lahko, glede na to, koliko držav ima danes jedrsko orožje, trajajo še rodove. O posledicah take vojne si ne drznemo niti razmišljati.
Vprašanje, ki si ga vsi moramo postaviti, je, ali si želimo zapustiti boljši svet za svoje otroke in prihodnje rodove? Ali pa jim želimo izročiti zapuščino vojskovanj, prelivanja krvi in neizmerne žalosti ter trpljenja?
Naj Alah zaščiti človeštvo in se nas usmili ter vsem ljudem omogoči, da delujejo pravilno, z zdravim razumom in dobro voljo do drugih, tako da bomo lahko zaščitili svoje otroke in prihodnje rodove. S temi besedami vas bom zdaj moral zapustiti. Še enkrat se vam zahvaljujem za sprejetje našega vabila. Naj vas Alah blagoslovi. Najlepša hvala.