Se lahko muslimani vključijo v zahodne družbe?

Se lahko muslimani vključijo v zahodne družbe?

Hazreti Mirza Masroor Ahmad

Hazreti Mirza Masroor Ahmad

Kalif

Sedanji duhovni vodja in peti kalif mednarodne muslimanske skupnosti Ahmadija.

Več o avtorju

Ozadje dogodka:

Ob sprejemu visokih gostov 5. decembra 2012 v mošeji Bait-ur-Rasheed v Hamburgu je imel govor Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at V. kalif Mesije, vodja svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija, ki se je nanašal na vprašanje vključevanja muslimanov v zahodne družbe. Sprejema so se udeležili številni pomembni dostojanstveniki, akademiki in strokovnjaki, med njimi Christa Goetsch, namestnica hamburškega župana in predsednica Stranke zelenih, Wolfgang Kopitzsch, vodja hamburške policije, Kazim Abaci, predstavnik Socialistične demokratične stranke za integracijo v Hamburgu in član pokrajinske skupščine, Serkan Tören, član nacionalne skupščine in dr. Mohammed Khalifa iz Univerze v Hamburgu.

Osrednji nagovor vodje muslimanske skupnosti Ahmadija

Cenjeni gostje – Assalamu Alaikum Va Rahmatullahi Va Barakatuhu – naj bo mir in blagoslov Alaha z vami.

Najprej bi se rad zahvalil vsem gostom, ki so sprejeli naše povabilo na udeležbo na tem dogodku. Veliko med vami je dobro seznanjenih z našo skupnostjo ali pa vas z ahmadijskimi muslimani povezuje staro prijateljstvo in prepričan sem, da se bo tudi tistim med vami, ki ste se z našo skupnostjo šele nedavno seznanili, v srcih vzbudilo iskreno hrepenenje, da bi se o njej več naučili. Prisotnost vseh vas dokazuje, da verjamete, da ni nobene nevarnosti ali grožnje pri spoznavanju in vzdrževanju stikov z ahmadijskimi muslimani ter pri obiskovanju njihovih mošej.

Res je, da bi v današnjem vzdušju, ko je večina novic in poročil o islamu skrajno negativnih, tisti med vami, ki niste muslimani, lahko hitro dobili pomisleke, da bi vam obisk ahmadijske mošeje lahko povzročil težave ali celo škodo. Vendar, kakor sem že rekel, dejstvo, da ste se tega dogodka udeležili, dokazuje, da pred ahmadijskimi muslimani nimate strahu in jih nimate za grožnjo. Vaša udeležba kaže, da ahmadijce cenite in verjamete, da so iskreni in spodobni ljudje, tako kakor ste vi in večina prebivalstva.

Ko to pravim, ne zavračam možnosti, da je med vami lahko majhno število takih, ki – čeprav ste danes prišli – imate še vedno zadržke ali vas skrbi, da bi zaradi tega lahko prišlo do kakšnih negativnih posledic. Morda vas skrbi, da bi sedeli poleg ljudi s skrajnimi nagnjenji ali miselnostjo. Če ima kdorkoli od vas takšne strahove, naj jih takoj odstrani iz svojih src. V tem smislu smo skrajno pozorni in če bi kakšen skrajnež že skušal vstopiti v to mošejo ali na naše območje, ga bomo iz zgradbe odločno odstranili. Tako ste lahko prepričani, da ste v varnih rokah.

Se lahko muslimani vključijo v zahodne družbe?Nagovor Hazretija Mirze Masroorja Ahmada,at V. kalifa Mesije, vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija, v mošeji Bait-ur-Rasheed v Hamburgu v Nemčiji.

Skupnost ahmadijskih muslimanov je skupnost, iz katere je vsak član, ki kadarkoli izrazi skrajna nagnjenja, prekrši zakon ali povzroča nemir, izključen. Dolžni smo tako odločno ukrepati zaradi našega absolutnega spoštovanja besede »islam«, ki dobesedno pomeni »mir« in »varnost«. Pravi prikaz besede »islam« je v naši skupnosti. Ta, prava upodobitev islama, je bila pravzaprav napovedana v veliki prerokbi ustanovitelja islama, preroka Mohameda,sa pred več kot 1400 leti. Preroksa je v prerokbi dejal, da bo prišel čas, ko bo velika večina muslimanov pozabila prava in čista islamska učenja. Glede na prerokbo bo v tem času Alah poslal eno osebo kot reformatorja, mesijo in mahdija zato, da na svetu znova vzpostavi pravi islam.

V muslimanski skupnosti Ahmadija verjamemo, da je bil ustanovitelj naše skupnosti, Hazreti Mirza Ghulam Ahmadas iz Kadiana, tista oseba, ki je bila poslana kot izpolnitev velike prerokbe. Z Alahovim blagoslovom se je ta skupnost razcvetela in razširila v 202 državi sveta. V vsaki od teh držav so lokalni prebivalci iz vseh okolij sprejeli Ahmadijo. Poleg tega, da so ahmadijski muslimani, imajo v njihovih državah vlogo lojalnih državljanov. Ni nobenega nasprotja ali konflikta med njihovo ljubeznijo do islama in njihovo ljubeznijo do svoje države. Dejansko sta obe vrsti zvestobe med sabo prepleteni in povezani. Ahmadijski muslimani, ne glede na to, kje živijo, spadajo med tiste ljudi, ki zakone najbolj spoštujejo. Zagotovo lahko brez sence dvoma rečem, da ima te lastnosti tudi velika večina članov naše skupnosti.

To so razlogi, zaradi katerih ahmadijcem nikoli ni bilo treba skrbeti, da se ne bi mogli vključiti v družbo, ko so se preselili ali ko so se lokalni prebivalci spreobrnili v našo vero. Prav tako jih ne skrbi, kako bodo prevzeli vlogo širjenja državnih interesov držav, v katere so se preselili. Kamorkoli ahmadijci gredo, bodo ljubili svoje nove države, kakor bi jih morali vsi pravi državljani in svoja življenja bodo preživeli v aktivnem iskanju izboljšanja in napredka države. Islam je tisti, ki nas uči, da naj naša življenja živimo na takšen način. Islam se za to ne zavzema le posredno, temveč nam zapoveduje, da smo državi našega bivanja absolutno lojalni in predani. Preroksa je posebej poudaril, da je ljubezen do posameznikove države del vere vsakega pravega muslimana. Če je ljubezen do svoje države islamska temeljna prvina, kako bi lahko katerikoli pravi musliman svoji državi izkazal nelojalnost ali jo izdal in se s tem odrekel svoji veri? Na vsakem večjem dogodku vsi člani naše skupnosti, naj gre za moške, ženske, otroke ali starejše, vstanejo in se zaobljubijo Bogu kot priči. V tej zaobljubi prisežejo, da se bodo odrekli svojim življenjem, bogastvu, času in časti ne le za svojo vero, temveč tudi za svojo državo. Kdo bi se torej lahko izkazal kot lojalnejši državljan kakor tisti, ki so nenehno opomnjeni, da morajo služiti državi svojega bivanja in katerih zaobljuba vedno znova pravi, da se je treba žrtvovati za svojo vero in državo?

Ker veliko muslimanov, ki živijo v Nemčiji, prihaja iz Pakistana, Turčije ali drugih azijskih držav, utegne nekatere ljudi zaskrbeti, da bi, če bi se bilo treba žrtvovati za svojo državo, mnogi prej izbrali državo svojega izvora kot pa Nemčijo. Zato naj pojasnim in razložim, da če nekdo pridobi nemško državljanstvo ali državljanstvo katerekoli druge države, postane polnopravni državljan te države. To sem poudaril na začetku tega leta, ko sem imel nagovor v nemškem vojaškem poveljstvu v Koblenzu. Razložil sem, kaj bi se moralo zgoditi, če bi prišlo do stanja, ko bi bila Nemčija v vojni z državo, iz katere izvira imigrant, ki je postal nemški državljan. Če imigrant čuti naklonjenost do države, iz katere izvira, in meni, da obstaja tveganje, da bi si lahko zaželel povzročiti škodo Nemčiji, se mora nemškemu državljanstvu ali statusu imigranta takoj odpovedati in se vrniti v svojo matično državo. Če pa se odloči ostati, islam ne dovoljuje nobene oblike nelojalnosti do države, v kateri ostane. To je absolutno in nedvoumno učenje. Islam ne dovoljuje nobene oblike uporniškega obnašanja niti zarotništva proti državi – bodisi proti državi, v kateri posameznik živi, ali sicer – ali da bi ji kakorkoli škodil. Če posameznik deluje proti državi, v kateri živi, ali ji povzroči škodo, mora biti obravnavan kot sovražnik države, izdajalec in biti kaznovan glede na zakone te države.

To pojasnjuje položaj v zvezi z muslimansko integracijo. V primeru, da se tukajšnji Nemec ali prebivalec katerekoli države spreobrne v islam, je povsem jasno, da zanj ali zanjo ne more biti druge poti kot izkazati absolutno zvestobo njegovi ali njeni državi bivanja. Drugo vprašanje, ki se včasih pojavi, je: Katere ukrepe naj muslimani, ki živijo na Zahodu, sprejmejo, ko je zahodna država udeležena v vojni z muslimansko državo? Da bi na to odgovoril, naj najprej omenim ustanovitelja naše skupnosti, Obljubljenega Mesijo,as ki je pojasnil, da sedaj živimo v dobi, ko so se verske vojne povsem končale. V preteklosti so bili časi vojn in bitk med muslimani in pripadniki drugih ver. V teh bitkah je bil cilj nemuslimanov pobiti muslimane in uničiti islam.

V večini zgodnejših vojn so bili nemuslimani tisti, ko so naredili prve agresivne korake. Muslimani tako niso imeli druge izbire, kot da branijo sebe in svojo vero. Vendar je Obljubljeni Mesijaas pojasnil, da takšne okoliščine več ne obstajajo, saj v sodobnem svetu ni več vlad, ki bi razglasile ali načrtovale vojno s ciljem uničiti islam. Nasprotno, v večini zahodnih in nemuslimanskih držav obstaja dokajšnja svoboda veroizpovedi. Naša skupnost je izjemno hvaležna, da obstajajo take svoboščine, ki ahmadijskim muslimanom dovoljujejo, da širijo sporočilo islama v nemuslimanskih državah. Zaradi tega lahko zahodni svet seznanjamo s pravimi in resničnimi učenji islama, ki so učenja miru in harmonije. Zagotovo lahko danes zaradi svobode veroizpovedi stojim pred vami in vam predstavim pravi islam. Očitno je torej, da danes ni več verskih vojn. Edini drugi možni položaj je, da sta večinsko muslimanska država in večinsko krščanska država, ali katerakoli druga država, v neverski vojni. Kako se naj muslimanski državljan, bodisi v krščanski bodisi kateri drugi državi, odzove na take okoliščine? Da bi na to odgovoril, ima islam zlato načelo, po katerem nobena oseba ne sme nikoli biti udeležena v krutosti ali zatiranju. Če je torej krutost ali zatiranje zagrešila muslimanska država, mora biti ustavljena. Če je krutost zagrešila krščanska država, mora prav tako biti ustavljena.

Kako lahko posamezni državljan ustavi krutost in nepravičnost svoje države? Odgovor na to je zelo preprost. Dandanes v zahodnem svetu prevladujejo demokracije. Če pravičen državljan vidi delovati svojo vlado na zatirajoč način, mora temu glasno nasprotovati in poiskati način, da bo svojo državo popeljal na pravo pot – glasno nasprotuje lahko celo skupina ljudi. Če državljan vidi, da njegova država krši neodvisnost druge države, mora pritegniti pozornost vlade in izraziti svoje skrbi. Biti zavzet in na miren način izraziti svoje pomisleke ni znak upora. V resnici gre za izraz ljubezni do svoje države. Pravičen državljan ne more prenesti, da bi bil ugled njegove države omadeževan ali celo, da bi njegova država bila osramočena v mednarodni skupnosti. S tem, ko svojo državo poziva k odgovornosti, do nje izraža ljubezen in lojalnost.

Kar se tiče mednarodne skupnosti in njenih institucij, islam uči, da če je država nepravično napadena, se morajo druge države združiti in poiskati način, da agresorja ustavijo. Če se agresivna država spametuje in umakne, se zoper njo ne smejo uvesti kazni ali izkoristiti nastalega stanja. Islam torej daje odgovore in sredstva za vse možne situacije. Bistvo muslimanskih učenj je, da je treba širiti mir do take stopnje, da je Preroksa muslimana definiral kot osebo, pred katero roko in jezikom so vsi varni. Kot sem že rekel, islam uči, da nikoli ne smeš sodelovati v krutosti ali zatiranju. Ta prelepa in modra učenja so tista, ki resničnega muslimana vodijo do časti in dostojanstva, ne glede na to, v kateri državi živi. Nobenega dvoma ni, da si vsi iskreni in spodobni ljudje znotraj svoje družbe želijo imeti tako miroljubne in obzirne ljudi.

se-lahko-muslimani-vkljucijo-v-zahodne-druzbeNagovor Hazretija Mirze Masroorja Ahmada,at V. kalifa Mesije, vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija, v mošeji Bait-ur-Rasheed v Hamburgu v Nemčiji.

Prerok Mohamedsa je muslimanom dal še en prelep nauk, po katerem naj živijo. Učil je, da mora pravi vernik vedno iskati tisto, kar je dobro in čisto. Učil je, da mora musliman vedno, ko zasledi besedo modrosti ali karkoli plemenitega, to obravnavati kot svojo osebno dediščino. Z enako odločnostjo kot nekdo išče svojo dediščino, so muslimani naučeni, da si prizadevajo za modrost in dobroto, kjerkoli ju lahko pridobijo. Gre za prelepo in popolno vodilo v času, ko je toliko skrbi glede integracije imigrantov. Da bi se lahko vključili v svoje lokalne skupnosti in razvili medsebojno spoštovanje, so bili muslimani naučeni, da si morajo prizadevati naučiti vse o dobrih vidikih vsake družbe, vsake pokrajine, vsakega mesta in vsake države. Ni dovolj, da se o teh vrednotah zgolj učimo – muslimani si morajo prizadevati, da jih uporabljajo v svojih osebnih življenjih. To je vodilo, ki zares omogoča povezanost in duha medsebojnega spoštovanja in ljubezni. Zares, kdo je lahko bolj miroljuben kot pravi vernik, ki razen tega, da izpolnjuje zahteve svoje vere, prav tako poskuša posvojiti vse dobre lastnosti svoje ali katerekoli druge družbe? Kdo lahko bolj širi mir in varnost kot on?

Zaradi sodobnih komunikacijskih sredstev današnjemu svetu pravimo globalna vas. Gre za to, kar je Preroksa napovedal pred približno 1400 leti, ko je rekel, da bo prišel čas, ko bo svet postal kot eno, za razdalje pa se bo zdelo, da se krajšajo. Rekel je, da bodo zaradi hitrih in modernih načinov sporazumevanja ljudje lahko videli cel svet. Gre za prerokbo v Koranu, ki jo je podrobno razložil. Glede tega je Preroksa učil, da ko pride ta čas, naj si ljudje prizadevajo učiti se dobrih lastnosti pri drugih ljudeh in jih sprejemati na enak način, kot bi iskali svojo izgubljeno lastnino. Z drugimi besedami, vse pozitivno je treba posvojiti, vsemu slabemu pa se izogniti. Koran je razložil zapoved z zapisom, da je pravi musliman tisti, ki predpisuje dobro in prepoveduje slabo. Če imamo to v mislih, katera država ali družba lahko reče, da ne more tolerirati islama ali sprejeti tako miroljubnih muslimanov? Zadnje leto sem imel priložnost govoriti z županom Berlina in pojasnil sem mu, da islam uči, da moraš vsako dobro lastnost kateregakoli naroda obravnavati, kot da bi bilo tvoje osebno premoženje. Odgovoril je, da če se ravnaš po tem nauku, potem ni dvoma, da se bo celoten svet združil in te podprl.

Kar osupne in razžalosti me, ko slišim, da so v nekaterih delih Nemčije ljudje, ki trdijo, da se niti muslimani niti islam nista sposobna vključiti v nemško družbo. Zagotovo drži, da islam, kot ga predstavljajo skrajneži ali teroristi, nima možnosti, da bi se vključil v katerokoli državo ali družbo, kaj šele Nemčijo. Zagotovo bo prišel čas, ko se bodo glasovi nasprotovanja takim skrajnim ideologijam glasno slišali celo v muslimanskih državah. Kljub temu pa bo pravi islam, kakor ga je predstavil prerok Mohamed,sa zagotovo vedno privabljal iskrene in spodobne ljudi. V tej dobi je Alah, da bi obnovil izvirna učenja, poslal Obljubljenega Mesijo,as da bi služil Preroku,sa zato njegova skupnost uči in pridiga resnično sporočilo islama.

Nagovor Hazretija Mirze Masroor Ahmada,at V. kalifa Mesije, vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija, v mošeji Bait-ur-Rasheed v Hamburgu v Nemčiji.

Nagovor Hazretija Mirze Masroorja Ahmada, V. kalifa Mesije, vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija, v mošeji Bait-ur-Rasheed v Hamburgu v Nemčiji.

Naj bo jasno, da nihče ne more utemeljeno trditi, da se pravi islam ne more vključiti v nobeno družbo. Pravi islam je tisti, ki širi pravičnost in dobroto ter se izogiba vsem oblikam zla in hudodelstva. Pravi islam muslimane uči, da ustavijo zlo in krutost, kjerkoli obstaja. Ne le, da se islam lahko vključi v družbo, temveč pravi islam privablja družbo kot magnet. Islam uči, da si posameznik ne sme prizadevati le za svoj mir, temveč se mora z enakim hrepenenjem truditi, da bi mir in sožitje dosegli tudi drugi ljudje. Ta nesebičen odnos je način, kako vzpostaviti mir na svetu. Obstaja katera družba, ki ne ceni takih učenj in ne odobrava takega pristopa? Zagotovo si dobra družba nikoli bo želela, da bi se v njej razširila nemoralnost in zlo in nikoli ne bo nasprotovala podpiranju dobrote in miru.

Ko želimo opredeliti »dobroto«, je možno, da bi jo verna in neverna oseba opredelili različno. Med vidiki dobrote in kreposti, o kateri govori islam, sta dve splošni vrlini, iz katerih nastanejo vse druge oblike dobrote. Ena je dolžnost do Vsemogočnega Alaha, druga pa je dolžnost do človeštva. Medtem ko pri prvem vidiku obstaja razlika med verno in neverno osebo, ni nobene razlike pri drugem vidiku, tj. dolžnosti do človeštva. Dolžnost do Alaha se nanaša na čaščenje, kar poznajo vse vere. Kar se tiče dolžnosti do človeštva, gre za nekaj, kar imajo skupnega tako religije kot družbe. Islam nas zelo natančno uči o pravicah človeštva in bilo bi nemogoče, da bi v tem kratkem času obdelali vsa njegova učenja. Bom pa omenil nekaj pomembnih pravic, ki jih je vzpostavil islam in ki so nujne, da se v družbi vzpostavi mir.

Islam uči, da je treba spoštovati čustva drugih ljudi. To vključuje tako verska čustva kot čustva drugih v odnosu do splošnih družbenih vprašanj. Ob neki priložnosti se je, zato da bi zaščitil njegova čustva, Preroksa postavil na stran žida, potem ko je slednji poročal o sporu, ki se je zgodil med njim in muslimanom. Da bi obvaroval židova čustva, je Preroksa oštel muslimana rekoč, da ne bi smel trditi, da je Preroksa nadrejen Mojzesu, čeprav je musliman vedel, da je Preroksa prinesel zadnjo knjigo zapovedi. To je način, s katerim je Preroksa zaščitil čustva drugih in v družbi vzpostavil mir.

Drugo veliko učenje islama zahteva, da se zagotovijo pravice revnim in prikrajšanim. Da bi se to omogočilo, islam uči, da morajo ljudje iskati priložnosti, da se socialno stanje prikrajšanih slojev družbe lahko izboljša. Prizadevati si moramo na nesebičen način pomagati prikrajšanim, in jih ne smemo nikoli na noben način izkoriščati. Na žalost so v današnji družbi projekti in priložnosti narejeni tako, da na videz pomagajo ogroženim, vendar pogosto temeljijo na sistemu posojil, kjer je poplačilo podvrženo obrestim. Na primer, študenti pogosto prejmejo posojilo, da bi dokončali šolanje, ali ljudje pogosto vzamejo posojilo, da bi ustanovili podjetje, vendar potrebujejo leta, če ne desetletja, da jih poplačajo. Po letih naporov ali v primeru ekonomske krize, je lahko njihov dolg tako velik kot na začetku ali celo višji. V zadnjih letih, ko je ekonomska kriza prizadela številne dele sveta, smo bili priča številnim takim primerom ali pa smo o njih slišali.

Pogost očitek zoper islam je, da naj ne bi obravnaval žensk na pošten ali enakopraven način. Ti očitki so brez kakršnekoli osnove. Islam je ženskam dal dostojanstvo in čast. Omenil bom primer ali dva. Islam je ženskam dal pravico do ločitve v primeru, da se njen mož vede neprimerno, in to v času, ko se je ženske obravnavalo kot lastnino ali sužnjo. V razvitem svetu so ženske dobile te pravice šele v zadnjem stoletju. Islam je ženskam prav tako dal pravico do dedovanja v času, ko se jih je obravnavalo, kot da nimajo nobenega statusa ali vrednosti. Tudi ta pravica je bila ženskam v Evropi dodeljena šele v razmeroma novejšem času.

Islam je prav tako dal pravico posameznikovim sosedom. Koran daje podrobne smernice o tem, kdo je tvoj sosed in kakšne so njegove pravice. Med sosede spadajo tisti, ki sedijo poleg tebe, bližnje hiše, vključno s sosedi, ki jih poznaš, kakor tudi tistimi, ki jih ne poznaš. Med sosede pravzaprav spada štirideset okoliških hiš. Tvoji sosedje so tudi tisti, s katerimi potuješ. Zaukazano nam je, da moramo zanje skrbeti. Ta pravica je bila tako poudarjena, da je Preroksa rekel, da je mislil, da med sosede spadajo tudi zakoniti dediči. Preroksa je šel celo tako daleč, da je rekel, da tisti, pred komer njegov sosed ni varen, ne more biti označen kot vernik ali musliman.

Zahodne druzbe

Nagovor Hazretija Mirze Masroorja Ahmada, V. kalifa Mesije, vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija, v mošeji Bait-ur-Rasheed v Hamburgu v Nemčiji.

Da bi se uresničila blaginja ljudi, je druga zapoved islama, da si morajo vse strani pomagati in drug drugega podpirati v pomoči šibkim in ranljivim, da bi se dvignili in izboljšali svoje stanje. Da bi izpolnili svojo vlogo in uveljavili ta učenja, muslimanska skupnost Ahmadija v revnih in prikrajšanih delih sveta zagotavlja primarno in visokošolsko izobraževanje. Gradimo in upravljamo šole, zagotavljamo štipendije in subvencioniramo šolnine za visokošolsko izobraževanje, da se lahko tisti, ki so prikrajšani, postavijo na lastne noge.

Zapoved islama je tudi, da moraš izpolniti svoje obljube in zaveze. To vključuje obljube, ki si jih dal drugim, kakor tudi, da moraš kot državljan izpolniti svojo zavezo lojalnosti do države. O tem sem že prej govoril.

Omenil sem le nekaj točk, da bi vam pokazal, v kakšnem obsegu je islam sočutna in ljubeča religija. Zelo žalostno je, da ga z enako močjo, kot islam uči in zagovarja mir, nasprotniki islama ali tisti, ki niso seznanjeni z njegovimi pravimi učenji, neutemeljeno obtožujejo. Kot sem rekel, v tej dobi se skupnost Ahmadija širi in razkriva prava sporočila islama. V tej luči bi tiste, ki o islamu izražajo pomisleke na temelju dejanj manjšine, prosil, da jih naj vsekakor sprašujejo in pozivajo k odgovornosti, ne bi pa smeli teh nepravičnih primerov uporabljati kot izgovor za sramotenje in diskreditacijo islama.

Učenja islama ne obravnavajte kot nevarnost ali kot grožnjo Nemčiji ali katerikoli drugi državi. Naj vas ne skrbi, ali se musliman lahko vključi v nemško družbo. Kot sem že rekel, posebnost islama je, da muslimane uči, naj posvojijo vse dobro in tako ni dvoma, da se muslimani lahko vključijo in živijo znotraj katerekoli družbe. Če nekdo naredi nekaj, kar je v nasprotju s tem, je musliman po imenu, ni pa sledilec resničnih islamskih učenj. Če se muslimanom naroči, naj naredijo nekaj, kar ni prav, ali se jim reče, naj ne upoštevajo učenj Korana, ki se nanašajo na načela spodobnosti ali na načelo svetosti vere, ali da naj delujejo zoper pravičnost, potem muslimani tega ne morejo narediti. No, ampak taka vprašanja niso vprašanja integracije, temveč svobode veroizpovedi.

Kršitve svobode veroizpovedi niso nekaj, čemur naj bi se zoperstavili le muslimani, pač pa bi se jim morali zoperstaviti vsi iskreni in dostojni ljudje ter neposredno izjaviti, da se v posameznikovo svobodo veroizpovedi ne bi smela vmešavati nobena vlada ali družba. Molim, da bo ne le Nemčija, temveč vsaka država, ki je postala dom za ljudi različnih narodnosti in kultur, pokazala najvišje standarde tolerance in spoštovanja čustev drugih. Naj to postane standard za tiste, ki izkazujejo medsebojno ljubezen, naklonjenost in mir. To bo jamstvo za trajni svetovni mir in varnost, tako da bo svet lahko rešen totalnega uničenja, ki drvi naproti kot rezultat popolnega pomanjkanja medsebojne strpnosti.

Grožnja strašnega uničenja preži nad nami; da bi se pred takim opustošenjem rešili, se mora vsaka država in vsak posameznik, naj je veren ali ne, zelo, zelo truditi, da do tega ne bi prišlo. Naj vsaka oseba na svetu spozna to stvarnost.

Na koncu bi se vam še enkrat rad vsem zahvalil, da ste si vzeli čas, prišli in poslušali, kar sem danes povedal. Naj vas Alah blagoslovi. Najlepša hvala.