V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Sem muslimanka in živim v Franciji: Tako se zares počutimo 

Muslimanka v Franciji

Po nizu barbarskih terorističnih napadov je sumničavost in strah pred muslimani še narasel. Vseeno pa še vedno globoko ljubim to deželo, kljub sovraštvu, ki ga pogosto doživljam.

Dandanes je težko biti musliman v Franciji. Nedavni dogodki in ponavljajoči se napadi so srce parajoči. Kadarkoli se pojavijo take tragične novice, si vsak musliman v Franciji misli »prosim, naj napadalec ne bo musliman«. Srce mi bije vedno hitreje, ko novinar oznani, da je napad storil tako imenovani musliman med vzklikanjem »Allah-u-Akbar«. Ampak, če si francoski musliman, kot jaz, potem veš. Veš, kako je, veš, da biti musliman v tej državi pomeni, da se moraš vedno znova opravičevati. Ne moreš preprosto sedeti doma in biti šokiran kot vsi ostali. Dogodke moraš obsoditi in razložiti, zakaj to nima nič z miroljubnimi in čudovitimi islamskimi nauki – če ne, tvoje stališče ni jasno in nekateri tvoji prijatelji lahko mislijo, da to dejansko podpiraš.

V resnici je večina francoskih muslimanov vedno obsojala grozote, ki se dogajajo v tej državi. Spomnim se velike množice muslimanov, ki so bedele tako za Charlie Hebdo kot za Bataclan. Še vedno pa nekateri politiki najdejo način, da govorijo o tem, kako težko muslimani sprejemajo francoske vrednote. Zakaj? Ker francoski muslimani ne marajo upodabljanja svojega ljubljenega Preroka na tako sramotilen način. Vsakokrat, ko objavijo karikature, njihova srca krvavijo. In končni sklep je, da smo popolnoma šokirani ob pogledu na te karikature in zato »srečni«, ko napadejo časopis, ko ta karikature objavi.

Veste, če si francoski musliman kot jaz, si ujet na sredini – počutiš se, kot da bi te nekdo silil, da izbereš med svojima otrokoma. Ne moreš reči, da sta ti oba ljuba in da ne bi enega prizadel na račun drugega. Obdržati želiš oba, oba želiš ceniti v harmoniji in miru. Ampak družba ti vsiljuje to izbiro, zato čeprav napišeš gorečen članek, ki obtožuje napade na Charlie Hebdo, nočeš pa reči »jaz sem Charlie«, te označijo za ekstremista. Tvoja lojalnost državi je vedno znova na preizkušnji in neprestano te zaslišujejo kot potencialnega storilca.

Veste, kaj je še težje kot biti musliman v Franciji? Biti muslimanka v Franciji. Če preklopite na katerikoli francoski kanal z novicami, se zdi, da so muslimanke prisotne povsod. So v ospredju vsake debate v najbolj gledanem času. Njihove odločitve, njihova dejanja, njihova oblačila, o skoraj vsem se razpravlja, debatira in na koncu kritizira. Ne boste pa našli niti ene muslimanke, ki bi sodelovala v debati in izrazila svoj vidik. Muslimanke veljajo za »nazadnjaške«, ko se odločajo oblačiti po svoji volji, in rezultat tega je, da so postavljene v zaodrje družbe. Muslimanke spadajo sem: ostajajo izolirana in utišana frakcija družbe; ista družba pa hoče, da verjamete, da so povsod, kjer »prodirajo« v prostor in vrednote Republike. Resnica pa je še precej bolj grenka.

Po svojih lastnih izkušnjah lahko rečem, da je nemogoče za muslimanko, ki nosi naglavno ruto, da bi v celoti lahko cenila svojo individualnost ali uspela v družbi. Za nošnjo naglavne rute sem se odločila, ko sem imela približno osemnajst let, ker pa sem bila v pripravljalni šoli, sem si jo pri vhodu v stavbo morala sneti. Ker sem se tako določila sredi leta, so nekateri moji prijatelji to opazili in večina jih je bila presenečenih, da ne rečem šokiranih. Agresiven »zakaj?« je bilo prvo v dolgi vrsti vprašanj o moji odločitvi. Eden od njih je celo izpostavil »neujemanje in zahrbtnost« mojega vedenja z besedami: »Če si jo snameš med poukom, zakaj čutiš potrebo, da jo nosiš zunaj?« V resnici sem samo sledila navodilom, kot nas je učil naš ljubljeni Prerok Mohamed, mir z njim, naj se ne upiramo, ampak se soočamo s stisko s potrpežljivostjo in molitvijo. Bila sem močna, a ne bom lagala: nekatere dni sem prišla domov objokana, z velikim občutkom pritiska v želodcu. Nisem se soočala samo s svojimi prijatelji in ožjim krogom, ampak z naključnimi ljudmi med vožnjo v šolo. Še vedno se spomnim starca, ki me je zaradi pokrivala poslal k vragu in takoj za tem pljunil od gnusa. Deležna sem bila tihih, ampak pomenljivih pogledov, ki povedo tisoč besed. Počutila sem se nezaželeno in nedobrodošlo v lastni državi.

O muslimankah se neusmiljeno razpravlja v medijih, ne da bi jih povabili, da bi izrazile svoje vidike.

Ampak bitka se tu ne konča. Po kratkih, a mirnih letih na univerzi, ko te nihče ne prosi, da si snemi hidžab, ali ti preveri torbo ob vhodu, pride čas za iskanje službe. Tudi tam so vsa vrata zaprta. Imam magisterij s prestižne šole za družbene vede in za svojo raziskavo sem prejela najvišje priznanje. Ko pa sem svoje znanje želela uporabiti v prid svoji državi, me nihče ni hotel. Moje ideje, ki jih je moj profesor nekoč označil za »briljantne«, niso imele nobene vrednosti pri spraševalcih, ki so videli moj hidžab, preden so sploh pogledali moj CV. Ta država mi je dala izobrazbo, ni pa mi dala priznanja. V Franciji se na žensko s hidžabom, ki se jasno izraža, je načitana in inteligentna, ne gleda vedno zviška, ampak prej s pomilovanjem – kakšna škoda in kakšna potrata, si mislijo, inteligentna ženska pod vplivom nazadnjaške ideologije …

Ampak ko pišem te vrstice, si ne morem pomagati, da ne bi potočila solzo ali dve. Saj kljub vsemu ljubim to državo. Država je toliko del mene, kot sem jaz del nje. Karkoli se zgodi v Parizu, Nici ali Lyonu, se zgodi tudi meni. Muslimani v Franciji se morda počutijo izključeni in nezaželeni, ampak še vse napade so vedno obsodili. Na žalost veliko politikov pripisuje dejanja nekaj norcev splošni francoski populaciji, ki je ob nedavnih dogodkih ves čas ostala potrpežljiva. Še potem, ko se je Charlie Hebdo odločil ponovno objaviti karikature našega ljubljenega Preroka Mohameda, mir z njim, večina francoskih muslimanov ni jezno izbruhnila. Raje so klicali k enotnosti in narodni povezanosti ter mirno pozivali vlado, da konča razdiralnost.

Bolj kot kdajkoli prej je zdaj potreben mir. Bolj kot kadarkoli moramo grenke izkušnje dati na stran in stopiti skupaj kot zagovorniki slogana »ljubezen vsem in sovraštva nikomur«.