V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Koncept zakrivanja v islamu

Zakrivanje

V Koranu so ženske posvarjene, naj si pokrivajo glavo in nedra. Vendar se slog in stopnja pokrivala razlikujeta glede na družbo in situacijo. Pokrivalo daje ženski skromnost, spoštovanje in dostojanstvo ter jo s tem, ko zakrije svojo lepoto, zaščiti pred škodo in zlom družbe. Končni cilj pokrivanja je, da krepost srca navdihne skromnost tako v moških kot ženskah.

Pokrivalo lahko zavzame več oblik. Hidžab se na splošno nanaša na naglavno pokrivanje, ki pokriva glavo in vrat, obraz pa je razkrit. Ta naglavna pokrivala so v veliko oblikah in slogih, njihov primarni namen pa je, da povsem zakrivajo lase. Hidžab prav tako ščiti muslimanske ženske pred neželenimi pogledi moških. Pri ženski v hidžabu opazovalci vidijo, da varuje svoje dostojanstvo. Njeno sporočilo je jasno – ne želi, da bi jo moški gledali.

Nikab je na splošno razumljen kot obleka, ki pokriva tako obraz kot glavo, oči so vidne ali pa jih zakriva mreža.

Burka je pokrivalo, ki pokriva glavo, obraz in telo ženske od glave do pete, tančici podobna snov pa ji omogoča, da vidi. Ta slog pokrivanja je pogosteje videti na Bližnjem vzhodu kot na Zahodu in je način, za katerega se nekatere muslimanke odločijo, da se bodo pokrile. (Nekatere kulturne tradicije lahko vplivajo na slog oblačenja, za katerega se bodo ženske odločile, da ga bodo izbrale.)

Pokrivanje glave ni koncept, ki bi bil edinstven v islamu, temveč ga je najti tudi v svetopisemski literaturi. Sveto pismo je učilo nošenje rute veliko pred islamom. V Stari zavezi beremo:

Tudi Rebeka je vzdignila oči in zagledala Izaka. Spustila se je s kamele. Rekla je služabniku: »Kdo je človek, ki nam prihaja naproti po polju?« Služabnik je rekel: »To je moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila. (Geneza 24: 64–65).

V Novi zavezi beremo:

Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela sramoto svoji glavi, ker je to prav tako, kakor če bi bila ostrižena. Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še striže! Če pa je za žensko sramotno, da bi se strigla ali brila, naj se pokriva. (11: 5–6).

V islamu ni zakona, ki bi kaznoval ženske, ker ne nosijo pokrivala in glede na islamsko pravo moški nima pristojnosti, da bi žensko prisilil nositi tančico ali hidžab. Če ima nad žensko nekaj avtoritete (kot mož, oče ali brat), jo lahko opomni, pozove, v primeru, da je njen oče, pa zahteva, da sprejme hidžab, v nobenem primeru pa je v to ne more prisiliti. Kljub temu pa je ženskam močno priporočeno, da se primerno pokrijejo, da bi obdržale svojo čast in dostojanstvo.

Morda je pogled, da tančica zavira svobodo in enakost, odziv na izvirne svetopisemske edikte, kjer sveti Pavel uči:

Moškemu ni treba, da bi si pokrival glavo, ker je podoba in slava Boga. Ženska pa je slava moškega. Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega. In ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega. Zato mora ženska imeti na glavi oblast – zaradi angelov. (1 Korinčanom, 11: 7–10).

Glede na sv. Pavla je pokrivalo znak moške avtoritete nad žensko. Možno je, da zaradi izjav sv. Pavla številni na Zahodu pokrivalo vidijo kot simbol manjvrednosti, podložnosti in degradacije. V resnici pa pokrivalo v islamu pomeni spodobnost, služi pa tudi kot način zaščite.

Tančica že dolgo velja za simbol podrejenega položaja muslimank, ki jih Zahod pogosto prikazuje kot odtujene, izolirane in brez besede. O muslimankah velja prepričanje, da jih muslimani zatirajo in jim v imenu vere delajo krivico. Zahodni mediji nenehno poskušajo ustvariti vtis, da muslimanke v islamu niso enakopravne muslimanom in da jih zatirajo celo najzmernejši islamski režimi. Vklenjenezatiranezakrite in zasužnjene so izrazi, ki se uporabljajo za širjenje podobe, da so muslimanke last svojih mož ali moških sorodnikov ter da so brez vsakršnih osebnih pravic. Sčasoma se je spornost tančice v zahodni družbi stopnjevala in nastale so številne zmote o njenem pravem namenu. Tako so številne družbe prepričane, da je treba muslimanke osvoboditi tančice.

Spodobnost, skromnost in čistost so zelo pomembna načela islama, ki jih izpolnimo z upoštevanjem določenih pravil obnašanja in oblačenja. V Koranu piše:

Vernicam reci, naj hodijo s spuščenim pogledom in naj pazijo na svoje sramne dele. Naj ne dovolijo, da bi se videlo kaj od njihove lepote in njihovega okrasja – razen tega, kar je tako ali tako vidno. Tančice naj imajo čez prsi, svojega okrasja pa naj ne kažejo naokrog! Kazati ga smejo le svojim možem … (Koran 24: 32).

Islam je razširjen po vsem svetu, zato za muslimanke ni predpisanega posebnega ali obveznega oblačila. Vsaka država oziroma skupnost prilagodi svoja pravila oblačenja tako, da spoštujejo navodila Korana tudi glede nošenja tančice. Ženske se pravzaprav same odločajo, do katere mere se bodo zakrile, da bodo spodobne glede na nauke islama, kot jih navaja prejšnji verz. Nošenje tančice je torej del vere muslimank, ki utrjuje njihovo dostojanstvo in ugled. Družba jih tako obravnava kot posameznice in jih spoštuje zaradi njihove inteligence, osebnosti in akademskih dosežkov, ne pa zaradi fizične lepote.

Sodobna zmota je, da tančico nosijo samo muslimanke. Zgodovinska dejstva dokazujejo, da so tančico nosile tudi pripadnice drugih ver. Eden najbolj znanih primerov verne ženske v krščanstvu, ki je spoštovala načela nošenja tančice, je Marija,ra Jezusovaas mati. Tančica je bila zmeraj simbol njene spodobnosti in ponižnosti. Zelo znan sodoben primer nošenja tančice so tudi krščanske nune, ki si pokrivajo lase in nosijo skromna zunanja oblačila. Iz spodobnosti si lase pogosto pokrivajo tudi judinje.

Tančica ni ovira do uspeha. V sodobni družbi nošenje tančice muslimank ne ovira pri udejstvovanju v profesionalnem okolju. Muslimanke ne potrebujejo oziroma ne pričakujejo posebnega načina obravnavanja zaradi tančice in lahko profesionalno sodelujejo s svojimi sodelavci na različnih področjih, vključno z medicino, pravom, znanostjo in izobraževanjem. Tančica pri poklicih na omenjenih in drugih področjih ne ustvarja nobenih preprek.

Tančico številni vidijo kot sredstvo, s katerim možje ali moški na splošno obvladujejo žene in sorodnice. Kljub temu tančica ni znak moške avtoritete nad žensko in njeno nošenje ne pomeni, da žensko kdorkoli nadzoruje. Z nošenjem tančice ženska prostovoljno izpolnjuje Božjo zapoved in upošteva nauke islama. Muslimankam, ki se odločijo za nošenje tančice, tančica predstavlja simbol zaščite, spoštovanja in dostojanstva.

Islam razglaša dejstvo, da so ženske in moški enakovredni partnerji in medsebojni zaščitniki. Po načelih islama imajo torej vsi ljudje enake pravice in priložnosti, ne glede na spol. V Božjih očeh so ženske enakovredne moškim, čeprav se od njih telesno razlikujejo. Zaradi telesnih razlik so ženske pri nekaterih obveznostih boljše od moških, a tudi dovzetnejše za nekatere nevarnosti v družbi. Ker so ženske ranljivejše in jih je zato enostavneje izkoristiti in zlorabiti, islam svetuje, naj same poskrbijo za svojo varnost, in sicer tako, da se zakrijejo in s tem fizično preprečijo, da bi se jim zgodilo kaj hudega. Tančica se torej ne uporablja za razlikovanje žensk od moških, temveč jih osvobodi in jim pomaga, da se izkažejo v vseh družbenih dimenzijah.

Čeprav islam spodbuja oba spola, da se oblačita spodobno in pazita na svoje poglede, je ženskam naročeno, naj si pokrijejo glavo in nosijo vrhnja oblačila, da zakrijejo svojo lepoto pred neznanci. Njena obleka družbo spodbuja, da se osredotoči na njene intelektualne vrednosti namesto na fizične značilnosti. V nasprotju z nekaterimi domnevami so muslimanke aktivne v vsaki sferi življenja in so med najbolj izobraženimi ženskami na svetu. Nekatere muslimanke so tako vodje držav, zdravnice, pravnice, novinarke, inženirke, pa tudi matere, žene, sestre in hčere. Islam torej priznava enakopravnost žensk.

Nobena vlada ali državni organ nima pravice prepovedati tančice, saj bi s tem kršil posameznikovo svobodo izražanja in omejil svobodo veroizpovedi. Vsak poskus prepovedi nošenja tančice bi kršil človekove pravice. Večina muslimank se za nošenje tančice odloči prostovoljno in se zaradi nje ne počuti omejeno. Prepoved nošenja tančice za muslimanke torej ne bi bila osvoboditev, temveč ponižanje.

Na eni strani so muslimanski moški in ženske, ki vztrajajo, da naj se ženske za vsako ceno pokrijejo od glave do pet, s čimer v glavah ljudi ustvarjajo vtis zatiranja. Na drugi strani so evropske vlade in zahodne skupine, ki vztrajajo, naj muslimanske ženske ne nosijo nobenega pokrivala in si zelo prizadevajo, da si naglavne rute odstranijo ne glede na to, ali si ženske to želijo ali ne. Pozabljajo, da tudi krščanstvo predpisuje nošenje rute, zaradi česar si je ameriška prva dama Melania Trump pokrila glavo, ko je obiskala papeža. Nobena stran nima pravice, da bi ženske prisilila, kaj naj nosijo. Kljub temu pa sta obe strani muslimankam povzročile grozodejstva.

Verski skrajneži so muslimanke šikanirali. Nekatere ženske na Bližnjem vzhodu nimajo druge izbire, kot da se pokrijejo od glave do pet. Zelo veliko žalostnih zgodb je o možeh, očetih ali tako imenovanih vodjih, ki so ženske zlorabili ali celo umorili, ker niso bile dovolj pokrite. Tovrstna dejanja so popolnoma napačna.

Muslimanske ženske je šikaniral tudi sekularni ekstremizem. Nemčija muslimanskim učiteljicam prepoveduje nošenje pokrivala, ker niso v skladu z »zahodnimi« vrednotami. Lahko pa imajo v šolah glave zakrite rimskokatoliške nune. Leta 2004 je Francija muslimanskim dekletom prepovedala vstop v javne šole, če so imele zakrito glavo. Podobno je, če so bile njihove glave zakrite, Turčija desetletja vstop na univerze prepovedovala ženskam. Nekdanji predsednik Obama je pravilno rekel, da »ženski, ki ji je odrečena izobrazba, je odrečena enakost,« in dejanja Nemčije, Francije in Turčije predstavljajo madež na njihovih tako imenovanih demokracijah. Na žalost bi celo devici Marijira — vedno prikazani s pokrito glavo — bila v teh državah odrečena izobrazba. O podobnih prepovedih se je prav tako razpravljalo ali pa so jih uvedli v drugih državah. Na primer v Avstriji, Belgiji in na Nizozemskem. Nedavno je kanadska provinca Quebec sprejela zakon o prepovedi nošenja burke, o tem pa je Justin Trudeau, kanadski predsednik vlade, rekel, da ni stvar vlade, da bi ženskam govorila, kaj naj nosijo in česa ne.

Kaj naj torej muslimanke naredijo? Naj osrečujejo muslimanske države? Ali naj osrečujejo zahodne skupine in vlade? Pravilen odgovor je: niti eno niti drugo! Islam ženskam pravi, da naj se ukvarjajo le s tem, da je zadovoljen Bog, in to počnejo tako, da prostovoljno ubogajo Njegove zapovedi.

V 24. poglavju Korana Bog pravi moškim in ženskam, naj odvračajo pogled od članov nasprotnega spola in naj varujejo svoje zasebne dele. V 32. verzu tega poglavja je posebej ženskam naročeno, da »naj ne razkrijejo svoje lepote, razen tiste, ki je očitna, in da naj si z naglavne pokrivali zakrijejo naročje«.

Vendar so različice obleke povsem kulturne. Obstaja burka, ki je obleka celotne dolžine ali zunanje oblačilo, ki pokriva glavo, obraz in telo. Hidžab (naglavno pokrivalo) po drugi strani pokriva zgolj glavo in vrat, s posebnim delom — kakor šal ali dolg plašč —, ki pokriva telo. Obraz ni pokrit s tančico. Koranska odredba v 24. poglavju je bolj usklajena z naglavno ruto. Za kateri slog nošenja se bo muslimanka odločila, je odvisno od tradicije in kulturnih razlik.

Na koncu je prepuščeno odgovornosti vsake posamezne muslimanke, da sledi Božjim zapovedim. Muslimani ne morejo prisiliti žensk, da prakticirajo islam glede na razumevanje moških.

Prav tako se morajo zahodni sekularisti naučiti, da ni nič narobe z odločitvijo ženske, da se pokrije. Pokrivanje ne predstavlja zatiranja, prav tako ne pomeni vsiljevanja posameznikove vere drugim. Skrajneži, tako religiozni kot sekularni, bi se morali izobraziti glede prave narave in namena islamskih smernic oblačenja – zmernosti in zaščite. Nihče ne more muslimanskih žensk prisiliti, da upoštevajo ali zapustijo svojo religijo. Če so njihova dejanja napačna, odgovarjajo Bogu in zgolj Bogu.