Zakaj islam dovoljuje poligamijo?

Poroka je v islamu sveta ustanova z zelo pomembnimi cilji. V večini primerov je cilj dosežen z monogamijo. Vendar se v določenih situacijah moški lahko poroči z več kot eno ženo, pod pogojem, da do svojih žena ravna pravično in odločitev sprejme s Takwa ali zavestjo Boga.

Zamisel, da islam dopušča poligamijo, da bi moški lahko sledili svoji sli in kot izgovor za izpolnitev čutnih poželenj, je daleč od tistega, kar islam dejansko želi doseči.

Vedno znova se vprašanje poligamije v islamu postavlja kot resno vprašanje in velika ovira za kakršne koli resne razprave o islamu. Splošna ideja je spraševati: Kako lahko islam trdi, da obstaja enakost spolov, ko moškim omogoča, da se poročijo z do štirimi ženami? Če imajo moški lahko več žena, zakaj se tudi ženske ne smejo poročiti z več kot enim možem?

Poglejmo, zakaj islam dovoljuje, da ima moški do štiri žene.

Poligamija je dovoljena, čeprav ni obvezna, kot popravni ukrep za določene situacije, ki se občasno lahko pojavijo.

Ni pravilo!

Prva stvar, ki jo je treba omeniti pri tem vprašanju, je, da poligamija ni splošno pravilo, ki se ga morajo držati vsi muslimani. Namesto tega gre za določbo – nekaj dovoljenega – ob posebnih okoliščinah. Hadrat Mirza Tahir Ahmad^rh to pojasnjuje na naslednji način:

»… kot prvo, ta določba v islamu, da se večkrat poroči, ni splošna. Nanaša se na določene situacije, ko je nujno za ohranitev zdravja družbe in pravic žensk, da je ta določba na voljo.« (Islam’s Response to Contemporary Issues, str. 96)

Priložnost, ob kateri pride v poštev določba o poligamiji, je predvsem v vojnih razmerah. V času vojne se število moških v družbi zaradi vojnih žrtev zmanjša. Posledično se poveča število vdov in sirot. V takih razmerah islam ponuja poligamijo, da bi lahko vdove in sirote še naprej imele družinsko življenje, po smrti moža oz. očeta.

Hadrat Mirza Tahir Ahmad^rh pojasnjuje:

»… iz študije Korana je razvidno, da se govori o posebnem položaju povojnega obdobja. To je čas, ko v družbi ostane veliko sirot in mladih vdov, ravnovesje moškega in ženskega prebivalstva pa je močno moteno. Podobne razmere so vladale v Nemčiji po drugi svetovni vojni … Veliko je bilo devic, starejših neporočenih žensk in mladih vdov, ki se niso mogle poročiti.« (Islam’s Response to Contemporary Issues, str. 98)

Zato islam predlaga poligamijo kot rešitev v času krize. Namesto da bi zapustil večje število družin, vdov in sirot, v upanju, da se v vseh okoliščinah drži pojma »enakosti« in monogamije, islam ponuja praktično rešitev ob upoštevanju dolgoročnega zdravstvenega in duhovnega stanja posameznikov in celotne družbe.

Če bi v tej razpravi kdorkoli apeliral na čustva, bi to moral biti poziv za čustveno stanje teh družin. Namesto da bi jih zapustil, jih islam obravnava sočutno in usmiljeno. Vendar to ne pomeni, da so opuščeni tudi ustrezni zaščitni ukrepi.

Zahteva po pravičnosti

Tiste, ki se zatečejo k tej poti, Koran opominja, naj z vsako svojo ženo ravnajo pravično:

In če se bojite, da ne boste pošteni pri obravnavi sirot, potem se poročite z ženskami, ki vam bodo ugajale, dve, tri ali štiri; in če se bojite, da ne boste ravnali pravično, se poročite samo z eno ali s tisto, ki jo imajo vaše desne roke. To je najbližji način, da se izognete krivici. [4:4]

V tem verzu je treba opozoriti, da je »pravično ravnanje s sirotami« glavna motivacija islama za dovoljenje več zakonskih zvez, čeprav povezanih s strogimi pogoji. Pred odločitvijo, da se poroči z drugo ženo, mora moški najprej zagotoviti, da bo s svojimi ženami in sirotami ravnal pravično. Če tega ne more zagotoviti, naj se drži monogamije.

Drugi razlogi za poligamijo

Medtem ko je glavni razlog za več zakonskih zvez, predvidenih v Koranu, skrb za sirote, lahko pride do drugih situacij, ko se lahko poišče druga žena. Podroben komentar Korana obravnava nekatere od teh situacij v luči 4: 4. O tem vprašanju na široko govori tudi knjiga Hadrata Mirze Baširja Ahmada^ra The Life and Character of the Seal of Prophets – knjiga II, strani 250–266.

Preden lahko popolnoma razumemo te drugotne razloge za poligamijo, moramo razumeti, kaj Koran opredeljuje kot namen poroke same. V Koranu so za poroko določeni štirje cilji:

1. Zaščita pred telesnimi, moralnimi in duhovnimi boleznimi (4:25; 2:188)
2. Nadaljevanje človeškega življenja (2:224)
3. Druženje in duševni mir (30:22)
4. Rast odnosov ljubezni in sočutja (30:22; 4:2)

Pomembno je omeniti, da Koran ni navedel namena zakonske zveze kot potešitev poželenja in čutnosti. To ni namen poroke v islamu, ne glede na to, ali gre za eno ženo ali več žena. Zato je kakršno koli pojmovanje, da islam tukaj predvideva, da moški vodijo poželjivo življenje, popolnoma napačno prepričanje.

Med zakonsko zvezo, ki naj bi izpolnila poželjiva prizadevanja, in zakonsko zvezo, namenjeno zadovoljevanju naravnih želja, je fina razlika. V primeru prvega lahko zakonska zveza postane sredstvo za raziskovanje čutnosti brez meja in takšni zakoni sčasoma izgubijo udobje, mir, smisel in ljubezen. V primerjavi pa v slednjem primeru zakonska zveza postane sredstvo za obvladovanje in uresničitev naravnih želja, skupaj s predvidenim ciljem iskanja udobja, ljubezni, razmnoževanja in zaščite pred zli.

Nekatere vere gledajo na vsako izpolnitev naravnih želja kot na nizko ali posvetno in so zavzele stališče, da je najbolj duhoven način življenja celibat. Na drugi strani pa islam ne zavzema tega skrajnega pristopa in meni, da je zakonska zveza nujno sredstvo za zaščito človeka pred zli, tako da se zagotovi odvod za tiste naravne želje, ki obstajajo, da se zagotovita razmnoževanje in nadaljevanje človeškega življenja. Brez poroke bi bil človek v nenehni nevarnosti, da bi zagrešil greh, da bi izpolnil te želje. Priznanje obstoja takih želja pa še ne pomeni, da je islam odprl vrata za čutno iskanje poželenja kot edini cilj.

Poroka je torej ustanova v islamu, katere cilj je pomagati človeku, da postane bolj duhoven in povezan z Bogom. Če ima človek odvod za te naravne želje, lahko človek svobodno in mirno zasleduje resnični življenjski cilj, ki je čaščenje Boga. Ne glede na to, ali gre za monogamno ali poligamno poroko, ta cilj ostaja enak.

Poleg tega lahko zgoraj našteti štirje nameni poroke veljajo tako v primeru monogamne kot poligamne poroke. Na primer, če je namen zakonske zveze zaščititi se pred zlom in ta namen z eno ženo ni izpolnjen, ima mož dovoljenje, da se poroči z drugo ženo. Hadrat Mirza Bašir Ahmad^rh te okoliščine pojasnjuje na naslednji način:

»… en namen poroke je ihsān, tj. da se s tem oseba zaščiti pred različnimi boleznimi, zli in hudodelstvi. Vendar pa je možno, da se oseba sooči z okoliščinami, ko ne more ohraniti svoje pravičnosti in čistosti, in hkrati ohranjati odnose z eno gospo, ki občasno prestaja menstruacijo, nosečnost, porod, dojenje in druge oblike bolezni itd. Potem čeprav se z izjemnimi napori lahko zavaruje pred praktično nespodobnostjo, vsaj en vidik nečistote še vedno prevladuje nad njegovimi mislimi, ali morda obstaja nevarnost, da ga prizadene kakšna fizična bolezen. Zato je pravilno sredstvo za takšno osebo poligamija. Z drugimi besedami, za takšno osebo bo isti namen, ki je bil motivacijski dejavnik za en zakon, v tem primeru katalizator za drugi zakon.« (Life and Character of the Seal of Prophets – Volume II, str. 253)

To je le en primer. Obstajajo lahko tudi druge situacije, ko kateri od namenov zakonske zveze z eno ženo ni dosežen. V takih okoliščinah lahko moški poišče rešitev za svojo situacijo z drugo ženo.

Zakaj moški ne morejo enostavno ostati potrpežljivi?

Glede na zgornje razumevanje razlogov za poligamijo so kritiki postavili dve pomembni vprašanji:

1. Zakaj moški ne morejo biti potrpežljivi, namesto da si iščejo drugo ženo?
2. Če je moškim dovoljeno, da se večkrat poročijo na podlagi zgoraj navedenih razlogov, zakaj se ženske ne morejo večkrat poročiti na podlagi istih razlogov? Ali islam stvari ne vidi jasno z vidika ženske?

Odgovor na prvo vprašanje je, da mora človek biti zelo naiven, da predlaga, naj moški ves čas ostanejo potrpežljivi in se nikoli ne obrnejo k drugi ženi. Neizpodbitno je dejstvo, da je poligamija v zgodovini človeške civilizacije vedno obstajala^[*]. To je še posebej očitno v dolgi vrsti prerokov v Svetem pismu, ki so bili Božji možje, a so imeli več žena.

Neki kritik se je posebej lotil ideje, da se moški odloči za drugo ženo, ker od prve žene ne more imeti moškega otroka. Trdi, da je imeti otroka veliko pomembnejše za ženske v primerjavi z moškimi. Zakaj so v takšnih primerih ženska čustva spregledana in je moški tisti, ki ima možnost, da se poroči z drugo ženo?

Če se mož in žena skupaj odločita, da si moški lahko vzame drugo ženo, ker prva žena ne more roditi otrok ali imeti moškega otroka, kako jima lahko nasprotuje kateri koli kritik? Kakšno moralno avtoriteto imajo kritiki nad možem in ženo, ki sta se za to odločila zaradi lastnih okoliščin in skupne sreče?

Pravzaprav to ni le hipotetična situacija. Ženske in moški so resnično izbrali to možnost, kadar prva žena ni mogla imeti otrok. Moški se je poročil drugič in z drugo ženo je lahko imel otroke, ki jih je imela prva žena zelo rada.

Temeljno vprašanje je namen, ne pa dejanje samo. Prerok^sa je lepo rekel:

إِنَّمَا الأَعْمَالُ بِالنِّيَّاتِ [Abu Davud]

Kar pomeni: »Dejanja se sodi po nameri.« Islam uči, da je treba vsa človeška dejanja soditi po namerah. Temeljna zahteva je, da muslimani živijo svoje življenje s takwa (zavest Boga). Neprestano bi se morali zavedati, da Bog opazuje njihova dejanja in se bodo morali zagovarjati celo za njihove zle misli, kot pravi Alah v Koranu:

… ne glede na to, ali boste razkrili, kaj je v vaših mislih, ali boste to skrivali, se boste morali zagovarjati pred Alahom; tedaj bo odpustil, komu bo hotel, in kaznoval, kogar bo hotel; in Alah ima moč, da dela vse, kar hoče. [2:285]

Če ima mož hudoben namen, da se poroči s katero od svojih žena, bo moral odgovarjati Alahu. Če pa je njegov namen čist in se njegova odločitev sprejme s takwa in je trdno prepričan, da je odgovoren pred Alahom, noben kritik ne sme izražati pomislekov iz kakršne koli domnevne vloge, kjer bi zastopal visoko moralno stališče.

Zakaj ženske ne smejo imeti več kot enega moža?

Moški in ženske niso enake enote. To, da smo si podobni, pomeni tudi, da nismo enaki. Ker smo odstopili od božanske zasnove in namere, je to ključni razlog, da so številni tako zmedeni glede poligamije. Zaradi načina, kakor je Bog zasnoval moške, bi dva moža na eno ženo zagotovo povzročilo konflikt in nasilje v družini ter v celotni družbi. Rod vsakega otroka bi bil skoraj vedno sumljiv kljub DNK-testiranju. Islam je univerzalna vera in pravila se oblikujejo ob upoštevanju večjega dobrega družbe in skupnosti.

Z vidika ženske, če cilji njenega zakona niso izpolnjeni, ji islam dovoli, da se loči in si poišče drugega moža. To je pot, ki ji bo prinesla veliko večjo korist v primerjavi z dvema ali več možmi.