2 ženski priči za 1 moško pričo?

Enakost spolov je eno od vprašanj, ki ga kritiki islama pogosto poudarjajo. Da bi ustvarili utemeljitev, da islam diskriminira in zatira ženske, številni kritiki navajajo primer pričevanja in trdijo, da se pričanje ženske šteje za polovico pričevanja moškega. Verz, ki ga predstavljajo, je naslednji:

O, vi, ki verjamete, ko najemate posojilo drug od drugega za določen čas, naj ga pisar vestno zapiše v vaši navzočnosti. Noben pisar naj tega ne zavrne, ker ga je Alah naučil, naj piše. In tisti, ki prevzame odgovornost, naj narekuje; in naj se boji Alaha, svojega Gospoda, in ničesar ne izpusti. Če pa je oseba, ki prevzema odgovornost, pomanjkljive pameti ali mladoletna oseba ali ne more narekovati, naj skrbnik zvesto narekuje zanj. In najdite dve priči izmed svojih mož; in če dva moška nista na voljo, potem en moški in dve ženski, ki sta vam všeč kot priči, tako da, če bo katera od obeh žensk v nevarnosti, da bi pozabila, ji bo druga osvežila spomin. In priče ne smejo zavrniti pričanja, ko so k temu pozvane.[2:283]

Krepko podčrtan del tega zgornjega verza je pogosto predstavljen kot »dokaz«, da je v islamu teža dveh ženskih prič enaka teži ene same moške priče, ter s tem vpletajo vprašanje spola v nekaj tako neškodljivega, kot je pričanje. Trdi se tudi, da islam žensk ne šteje za »dovolj modre« ali »dovolj inteligentne«, da bi lahko pravilno pričale. V podporo svojemu napačnemu pogledu poskušajo navesti nekatere druge verze Korana in/ali hadisa. V tem prispevku se bomo osredotočili predvsem na zadevno vprašanje, to je na pričanje, in ga raziskovali celovito, ne da bi se pri tem zamotili z drugimi verzi Korana ali hadisa, ki govorijo o razlikah med spoloma.

Kot prvo, Hadrat Mirza Tahir Ahmad^rh je zapisal, da se ti verzi nanašajo samo na finančne zadeve in sploh ne pomenijo, da bi bilo treba v vseh pravnih in drugih zadevah zahtevati dve ženski, če moška priča ni na voljo. Drugič, navedel je naslednje pomembne točke, ki so potrebne za popolno razumevanje njihovega resničnega pomena:

1. Verzi sploh ne zahtevajo pričanja obeh žensk.
2. Vloga druge ženske je jasno določena in omejena na vlogo pomočnice.
3. Če druga ženska, ki ne priča, ugotovi, da kateri koli del izjave priče kaže na to, da priča ni popolnoma razumela duha dogovora, jo lahko opomni in ji pomaga pri popravljanju razumevanja ali osvežitvi spomina.
4. Samo od ženske, ki priča, je odvisno, ali se strinja ali ne strinja s svojo pomočnico. Njeno pričanje ostaja neodvisno in v primeru, da se s partnerko ne strinja, bi bila njena beseda zadnja beseda.

[Islam’s Response to Contemporary Issues, str. 198]

1 ženska priča = 1 moška priča

Prva točka, ki jo je izpostavil Hadrat Mirza Tahir Ahmad^ra, je, da verz nikjer ne pomeni, da sta dve ženski pričanji enaki kot eno moško pričanje. Ustrezni del verza navaja le pričanje ene same ženske priče, ne dveh. Šele ko potrebuje pomoč pri priklicu nečesa, lahko uporabi podporo svoje pomočnice. Očitno je vloga pomočnice, da »osveži njen spomin«, kot je zapisano v verzu, ne pa da sama priča.

Če ena sama ženska priča ne bi bila dovolj ali če bi na neki način veljala za pomanjkljivo, bi to veljalo v več drugih scenarijih in okoliščinah. Na primer, v 16. verzu 4. poglavja Korana, kjer so omenjene priče, je uporabljeni jezik spolno nevtralen in ni podanega nobenega kvalifikatorja glede ohranjanja razmerja med 1 moško pričo in 2 ženskima pričama. To pomeni, da je posamezno žensko pričanje dejansko enako enemu samemu moškemu pričanju. Enako velja za pričevanje žene proti možu glede neprimernega vedenja, kot je razloženo v verzih 7–9, 24. poglavja. Tudi tu se šteje, da je teža ene same ženske priče (žene) zadostna in enaka teži ene same moške priče (moža).

Poleg tega je pričevanje v verskih zadevah veliko pomembnejše od pričevanja v posvetnih zadevah. Ko gre za verske zadeve, kakršne najdemo v hadisu – izjave in tradicije Preroka^sa –, ugotovimo, da je ena od najpogostejših pripovedovalk Ajša^ra, žena Preroka^sa. Tudi številne druge ženske so pripovedovale o Preroku Mohamedu^sa. V nobenem od teh primerov noben musliman še nikoli ni trdil, da pričevanje ženske ni sprejemljivo, razen če ga potrdi druga ženska.

Pravzaprav so se številni spremljevalci in drugi iz zgodnjih dni islama pogosto o zadevah verskega pomena posvetovali z Ajšo^ra. Če bi bilo pričanje ene same ženske le polovica pričanja moškega, nobeno od pripovedovanj ene same ženske ne bi bilo nikoli sprejeto. Vendar jih ne samo sprejemajo, ampak jih tudi častijo. Pomembno je razumeti pomembnost tega. Obravnavani verz (2:283) se nanaša samo na finančne zadeve, ki se nanašajo na posvetno bogastvo, in niso tako pomembne kot verske zadeve, kjer je ogroženo človekovo odrešenje in povezanost z Bogom. Kljub temu pa je v vsakem primeru – in teh je tisoč – eno samo žensko pričanje o tem, kaj je rekel ali storil Prerok Mohamed^sa, sprejeto brez dvoma!

Glavna priča in pomočnica

V komentarju na 4-točkovni povzetek 283. verza 2. poglavja Korana, ki ga je napisal Hadrat Mirza Tahir Ahmad^ra, je neki kritik skušal vzbuditi nekaj dvomov. Na primer, trdi, da v Koranu ni nobenega dokaza za razlikovanje med »prvo pričo« in »pomožno pričo«. Vpraša se tudi, zakaj je sploh potrebna ženska priča? V nadaljevanju, ko poskuša utemeljiti svoj argument, se sprašuje, zakaj pri prevodu obravnavanega verza uporabljajo besede »katera od obeh žensk«, ne da bi ugotovil, katera od njiju je glavna priča in katera pomočnica?

Težava je v tem, da kritiki, ki to trdijo, ne poznajo dobro arabskega jezika. Opozoriti je treba, da je koranski jezik nekaj, kar imenujemo mubīn – zgovoren, prepričljiv in močan. Iz enega odlomka, celo ene besede, je mogoče izpeljati več pomenov. Ob upoštevanju tega se obrnemo na vprašanja, ki so jih postavili takšni kritiki in se nanašajo na naslednji odlomek Korana:

اَنۡ تَضِلَّ اِحۡدٰٮہُمَا فَتُذَکِّرَ اِحۡدٰٮہُمَا الۡاُخۡرٰی

Besede, prevedene kot »katera od obeh žensk«, so ihdāhumā in se v zgornjem odlomku pojavijo dvakrat. Dobesedni prevod ihdāhumā je »ena od dveh žensk«. Posledično bi bil dobesedni prevod celotnega zgornjega odlomka:

Če bi eni od dveh žensk grozila pozaba, lahko ena od dveh žensk osveži spomin druge ženske.

Da bo sodobnim bralcem lažje in razumljivo, prevod zapiše celoten stavek, kot sledi:

Če bi, kateri od dveh žensk grozila pozaba, ji druga lahko osveži spomin.

Ne glede na zgornjo prilagoditev za lažje branje, besedna zveza ihdaahumaa dobesedno pomeni »ena od dveh žensk« in je bila uporabljena v drugih delih Korana, kot je naslednji verz:

فَجَآءَتۡہُ اِحۡدٰٮہُمَا تَمۡشِیۡ عَلَی اسۡتِحۡیَآءٍ ۫ قَالَتۡ اِنَّ اَبِیۡ یَدۡعُوۡکَ لِیَجۡزِیَکَ اَجۡرَ مَا سَقَیۡتَ لَنَا

Tukaj prevod ne zahteva prilagoditve »katera« in je zapisan tako:

[28:26] In ena od dveh žensk je prišla k njemu sramežljivo. Rekla je: »Moj oče te kliče, da te nagradi, ker si nam napojil naše črede.«

Beseda ihdā izhaja iz korenskih črk A-H-D (ā-ha-da), kar pomeni »ena«. Dobesedni prevod ihdā je torej »ena«, implicitna razlaga pa »katera (koli)«. To ne pomeni, da je prevod »katera od dveh žensk« napačen. To preprosto pomeni, da je to, kar je ugotovil Hadrat Mirza Tahir Ahmad^ra, iz dejanskega arabskega besedila tega odlomka, popolnoma veljavno in natančno razumevanje in razlaga tega odlomka. Pravzaprav je bližje dobesednemu pomenu besedne zveze ihdāhumā.

V bistvu je trdil, da Koran neposredno ne pravi, da lahko katerakoli od dveh žensk opomni drugo. Koran namesto tega pravi, da lahko ena od dveh žensk opomni drugo. V slovenskem jeziku se to morda zdi nepomembno, vendar je to izredno pomembna razlika, ki se jasno vidi v izvirnem arabskem besedilu. Brez nekega osnovnega znanja arabščine človek ne more zares razumeti te fine razlike.

Kar zadeva vprašanje prepoznavanja glavne priče in njene pomočnice, je Koran to ureditev nakazal z dodatkom besede Al-Uhrā na koncu stavka. Beseda Al-Uhrā pomeni, »slednji, zadnji, drugi« (Lane’s Lexicon).

Zato je glavna priča izpostavljena v besedni zvezi ihdāhumā (omenjena na začetku), pomočnica pa je označena z besedno zvezo ihdāhumal-uhrā (tj. ena od dveh žensk, ki je druga / slednja / zadnja).

Pravzaprav besedilo celotnega odlomka celo opisuje časovni potek, ki to problematiko opredeljuje še podrobneje. Če verz razdelimo na štiri dele, si sledijo takole:

1. An-Tadilla – če pozabi
2. Ihdāhumā – ena od dveh žensk (imenujmo jo Ajša)
3. Fa-tudakkira – lahko opomni
4. Ihdāhumal-uhrā – drugo od dveh žensk (imenujmo jo Mirjam)

V bistvu odlomek pravi: Če Ajša pozabi, jo lahko Mirjam opomni. To je, kar nam dobesedno, navadno branje arabskega verza Korana zlahka razkrije. Tu je Ajša glavna priča, Mirjam pa pomočnica.

Zakaj sploh potreba po pomočnici?

Vprašanje zdaj postaja preprostejše: Zakaj je Koran čutil potrebo po dveh ženskih pričah – eni glavni in eni pomočnici – pri finančnih poslih? Ali so ženske na neki način manj sposobne, ko gre za posel? Ali se štejejo za manj učinkovite pri pomnjenju števil?

Vsa ta vprašanja se zdijo poštena, vendar izhajajo iz nerazumevanja tega, kar Koran uči na širši ravni. Opozoriti je treba, da med spoloma res obstajajo razlike glede tega, kako si stvari zapomnita. Zato je predpostavka Korana zares pravilna. Moški in ženske si stvari zapomnijo drugače. Medtem ko imajo moški prednost pri ohranjanju določenih vrst spomina, imajo ženske prednost pri drugih vrstah spomina.

Tisti, ki so raziskovali to področje, trdijo, da na splošno noben spol ni boljši v spominu. Vendar se v načinu, kako si moški in ženske zapomnijo stvari, pojavijo fine razlike. Raziskovalka Elizabeth Loftus ugotavlja naslednje:

Rezultati so bili jasni. Moški so bili bolj natančni in manj sugestivni glede moško usmerjenih zadev, ženske pa bolj natančne in manj sugestivne glede žensko usmerjenih zadev. Ta ugotovitev je jasno podkrepila hipotezo, da so ženske in moški navadno natančni pri različnih vrstah zadev, kar morda kaže na njihovo različno zanimanje za določene zadeve in ustrezne različne količine pozornosti, namenjene tem zadevam.

[Vir: Loftus, E. F., Banaji, M. R., Schooler, J. W. in Foster, R. A. (1987). Who Remembers What? Gender Differences in Memory. Michigan Quarterly Review, 26, 64–85]

Izjemno je, da predpostavka, ki jo Koran uporablja za pomočnico ženski priči, kaže na spominsko razliko med spoloma, kar se proučuje in dokazuje šele 1400 let po razodetju Korana! Ne glede na neznatne razlike ni mogoče zanikati, da obstajajo.

To nas pripelje do širšega vprašanja priznavanja razlik med spoloma, o katerem govori islam. Islam uči enakost spolov v najboljšem pomenu, priznava prednosti in slabosti obeh spolov in si ne zatiska oči. Za razpravo o tem, kakšne so razlike med spoloma in kako so jih priznali zdravniki in psihiatri, glejte naš članek Enakost spolov v islamu.

Vse to ne pomeni, da islam uči, da imajo ženske pomanjkljiv spomin za nekatere zadeve, kot so tiste, povezane s finančnimi zadevami. To samo pomeni, da islam ustvarja družbeno okolje, ki koristi ženskam in krepi njihovo vlogo.

Razlog št. 1: Krepitev vloge žensk

Z zagotovitvijo pomočnice za glavno žensko pričo je islam okrepil vlogo žensk in jih naučil sodelovati, ko so soočene s patriarhatom. Ni mogoče zanikati dejstva, da je patriarhat obstajal že od nekdaj, in številni trdijo, da tudi danes v svobodnih družbah Zahoda še naprej vztraja. Glede na to življenjsko dejstvo je islam zavrnil vsako stališče, da bi morale ženske biti prikrajšane pri procesu pričanja o finančnem poslu. Hkrati je prepoznal, da lahko patriarhat stoji na poti, in odvrača ženske od sodelovanja v takšnih postopkih. Posledično se ženskam reče, naj gredo v paru in se v takšnih postopkih ne čutijo ustrahovane. Vendar to ostaja možnost za glavno pričo, ki se, kot smo že omenili, morda ne bo odločila, da bo sprejela kakršno koli pomoč svoje pomočnice.

Razlog št. 2: Islamska družbena klima

Drugič, opozoriti je treba, da je islam vera, v kateri moški in ženske ne komunicirajo svobodno, kot to počnejo v nekaterih kulturah. Islam varuje ženske in moške pred promiskuiteto in drugimi zli, tako da med druženji zagotavlja določeno razdaljo. To je del večje teme, ki se nanaša na hidžab, zmerno oblačenje in spuščen pogled, o njej pa lahko preberete tukaj.

Vse to kaže na islamsko družbeno klimo kot ideal, h kateremu naj stremijo muslimanski moški in ženske. Če se torej zgodi finančni posel, v katerega je vpletenih več moških, se lahko ena sama ženska v takšnem okolju počuti neprijetno glede na družbeno okolje, ki ga vzpostavlja islam. Zato je spodbujena s prisotnostjo druge, pomožne priče. V bistvu gre za podporni sistem, ki ga islam želi vzpostaviti, ne da bi zatiral ženske, temveč jih spodbudil. Zaradi razkritij, ki jih je v zadnjih letih prineslo gibanje #MeToo, nam ni tuje, da se ženske včasih v določenih situacijah izkoriščajo in se počutijo bolj udobno, sproščeno in močno, ko so v družbi drugih žensk.

Prav tako moramo priznati, da je bil Koran sprva razkrit arabski družbi, kjer so z ženskami ravnali zelo slabo in sploh niso imele pravic. Upoštevati je bilo treba okoliščine takšnih žensk in ustvariti sredstva za to, kar Maryam Khalil imenuje »rušenje ovir za ženske v islamski družbi«. S prihodom islama se je rojevala nova civilizacija, kjer bodo ženske uživale enak status kot moški. Ta sprememba je zahtevala veliko poguma in prizadevanj za izpodbijanje norm.

Zaključek

Povsem napačno je domnevati, da islam žensko pričanje šteje za polovico moškega. En verz, iz katerega naj bi izhajal ta nauk, sploh ne pomeni tega. Govori le o glavni priči in njeni pomočnici, ki ji lahko pomaga pri nekaterih podrobnostih, če glavna priča meni, da je to potrebno. Takšen nauk obstaja v islamu, da bi okrepil vlogo žensk v islamski družbeni klimi.