V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali imajo ženske nepravičen delež pri dedovanju?

Imam
Dedovanje

Pogosto se domneva, da imajo moški in ženske neenake deleže pri dedovanju, kar pogosto izhaja iz dela verza Korana, ki pravi: »Alah vam zapoveduje glede otrok: moški bo imel toliko, kot delež dveh žensk.« (4:12)

Neki kritik pravi takole: »Številni verzi v Koranu se nanašajo na dedovanje in na to, kako so razmerja razdeljena, pri čemer velja splošno pravilo, da moški prejme dvakrat večji delež kot ženska …«

V tem verzu Korana se običajno spregleda, da se ta posebej nanaša na dediščino, ki jo prejmejo otroci pokojnega starša. Koran nikjer ne nakazuje, da nam daje »splošno pravilo« ali splošno načelo, ki se ga moramo držati v vseh situacijah. O tem na široko razpravlja Hadrat Mirza Tahir Ahmadrh in je mogoče jasno razumeti z branjem celotnega verza Korana, o katerem razpravljamo:

Alah vam zapoveduje glede otrok: moški bo imel toliko kot delež dveh žensk; če pa so samo ženske, ki štejejo več kot dve, bodo imele dve tretjini tistega, kar zapusti pokojnik; in če obstaja ena, bo imela polovico. In njegova starša bosta imela vsakega po šestino dediščine, če bo imel otroka; če pa nima otroka in so njegovi starši dediči, bo njegova mati dobila tretjino; in če ima brate in sestre, bo njegova mati dobila šestino po plačilu morebitnih zapuščin ali dolgov. Vaši očetje in vaši otroci, ne veste, kateri od njih vam je najbližji. Ta določitev deležev je od Alaha. Kajti Alah je Vseveden in Moder. (4:12)

Hadrat Mirza Tahir Ahmadrh poudarja, da so nekateri fakih-ji (pravniki) iz zasnove, kjer moški podedujejo dvojni delež žensk, splošno načelo in za vse priložnosti, vendar gre za nesporazum. To pa zato, ker sam Koran načela ni naredil splošnega in ne navaja, da razmerje 2 : 1 velja za vse primere dedovanja. Hadrat Mirza Tahir Ahmadrh ugotavlja: »Zdi se, da je splošno. Toda pogoj aulādikum (vaših otrok) je dodatna izjava … zagotovo bo uporabljeno v zvezi z otroki. V drugih primerih to ni potrebno.“ (Darsul Quran, 8. feb., 1996)

Z drugimi besedami, pri otrocih je treba dediščino deliti ob upoštevanju razmerja 2 : 1, kjer moški otrok podeduje dvojni delež v primerjavi z žensko. Kot taka je osnovna trditev kritikov islama zgrešena in ne naslavlja dejanske zadeve. Vprašanje bi moralo biti povezano z dedovanjem moških oz. ženskih otrok in ne z vsemi moškimi oz. ženskimi sorodniki.

To lahko ponazorimo iz istega verza, kjer piše, da kadar starši dedujejo od umrlega otroka, vsak od njiju prejme šestino. Če bi v vseh primerih ohranili razmerje 2 : 1, zakaj prejema oče pokojnika delež, enak deležu matere v tem primeru? Ali je Koran podal načelo in ga nato kršil v naslednjem trenutku? Seveda ne! (Za podrobno razpravo glej Darsul Quran, 8. feb., 1996)

V luči te resničnosti je včasih precej zaskrbljujoče videti kritike islama, ki si tako želijo obtoževati islam, ne da bi najprej temeljito proučili islamske nauke.

Deleži so enaki

Eden od tako vnetih kritikov celo predlaga nadomestni sistem in svoje argumente utemeljuje na prej omenjenem napačnem razumevanju Korana:

»Na splošno islamsko dedovanje zahteva, da je delež dediščine moškega enak dvakratnemu deležu žensk. Rečeno je, da ker je dohodek in premoženje ženske samo njen in ni odgovorna za finance družine, islamski sistem dedovanja ugodno deluje za ženske. V hipotetičnem nadomestnem sistemu predlagam enake deleže za moške in ženske, vendar bi morala ženska družini predložiti tretjino svojega deleža, drugi dve tretjini pa obdržati zase. To zagotavlja enakost, vendar je še vedno v korist ženski, če je sama, ovdovela itd.«

V nadaljevanju tega kritik predlaga, da se moškim in ženskam podeli po polovicah deleža, tj. 50 odstotkov gre moškemu in 50 odstotkov ženski v hipotetični situaciji. Nato mora ženska eno tretjino svojega deleža dati ožji družini. Takšna delitev je točno to, kar Koran zapoveduje od samega začetka, kjer sta dve tretjini dani moškemu (ta pa ju porabi za ožjo družino), ena tretjina pa ženski (da jo doda osebnemu premoženju). Kritik pa trdi, da je njegov predlagani sistem boljši, ker »ženska že od začetka dobi zagotovljen enak delež«. To je res čuden argument!

Zabavno je opažati, da se kritik strinja s tem načelom Korana, vendar ima daljši, bolj posredni način, da pride do istega zaključka. Res je čudovito videti, da je luč Korana tako svetla in tako čista, da jo znajo ceniti celo kritiki islama. Kritik se je v bistvu tukaj strinjal s Koranom, da je treba delež moških in žensk razdeliti tako, da je na koncu v korist družini.

Torej ni treba iti po dolgi poti, da bi prišli do istega zaključka. Zapovedi Korana so jasne, prepričljive in neposredne. Ničesar ni treba storiti posredno, kadar je to mogoče storiti neposredno z delitvijo deležev moških in žensk na tak način, da je finančno stanje družine čim bolje zaščiteno. Pot Korana to doseže na najkrajši, najjasnejši način, zato bi ji bilo treba slediti brez pridržka.

V vsakem primeru je tudi napačna domneva, da moški oz. ženski otroci prejemajo neenake deleže. V komentarju 4:12 Obljubljeni Mesijaas piše:

»To je zato, ker je ženska dedič staršev svojega moža. Zato je njena (dejanska) dediščina enaka dediščini moškega, ker dobi del dediščine od svojih staršev ter od tasta in tašče,« (Chashma-e-Ma’arifat, Ruhani Khaza’in, knj. 23, str. 212)

Kritiki islama se ne zavedajo, da islamskih naukov ni mogoče razumeti iz enega ali dveh odlomkov Korana, in gradijo hiše iz kart na podlagi hipotetičnih predpostavk. Islamske nauke se je treba naučiti iz celotnega Korana in ravnanja Preroka Mohamedasa.

Kaj podedujejo ženske?

Vprašanje je: Kako islam zagotavlja, da ženske dobijo pravičen delež dediščine? Da bi to bolje razumeli, spodaj navajam različne načine dedovanja ženske – na koncu pa je zagotovljeno, da so njeni kolektivni viri dedovanja pravični:

  1. Ko moški umre, je treba preveriti njegove dolgove, preden se izpolni njegova volja. Eden takih dolgov je hakmehr (dota, ki jo obljubi svoji ženi v času sklenitve zakonske zveze). Če ženi ni izplačan hakmehr, se to šteje za dolg in mora biti izplačan ženi pred izpolnitvijo njegove volje in razdelitvijo dediščine.
  2. Po plačilu dolgov se vidi, ali je moški zapustil oporoko. Na podlagi islamskih naukov moški ne more ravnati ugodneje do enega dediča v primerjavi z drugim. Vendar je pri tem izjema njegova žena. Islam moškemu dovoljuje, da zapusti večji del svojega posestva izrecno svoji ženi, da ne bo imela finančnih težav po njegovi smrti (Fiqah Ahmadiyya, II. del, str. 118). Koran pravi: »Tisti, ki umrete in za seboj pustite žene, jim boste zapustili dovolj, da bodo preskrbljene za eno leto.« (2:241)
  3. Če moški umre in ima otroke, je za ženo dodeljena ena osmina, če pa otrok ni, dobi eno četrtino dediščine. To je poleg zgornjih dveh delov dediščine, ki jih je ženska že prejela.

Hadrat Mirza Bašir-ud-Din Mahmud Ahmadra, drugi kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija zapiše glede določb, kjer morajo starši pokojnega poskrbeti za ženo, naslednje:

»Dediščina, ki jo vdova prejme iz zapuščine svojega pokojnega moža, s tem ni povezana. To je ločena zapoved, ki meni, da morata (tast in tašča) skrbeti za vdovo in poskrbeti za njeno nastanitev za (vsaj) eno leto, poleg njenega deleža dediščine.«(Tafsir-e-Kabir, knj. 2, str. 540)

Zaključek

Če pogledamo vse iz te perspektive, lahko razumemo, da lahko ženska prejema dediščino od moža, otrok ali staršev. Pred poroko za njene stroške skrbijo starši. Po poroki za njene stroške skrbijo njen mož ter tast in tašča. Če njen mož umre, Koran 2:241 nalaga tastu in tašči, naj še dodatno skrbita zanjo vsaj še eno leto po preteku njenega žalovanja, ki traja 4 mesece in 10 dni.

Vse te določbe so poleg določb, preko katerih prejme hakmehr, poleg oporoke pokojnega moža in poleg njenega zakonitega dednega deleža iz moževe zapuščine. To je tudi dodatek k njenim lastnim virom dohodka iz zaposlitve, poslovanja itd. Poleg tega islam to bogastvo ženske obravnava kot del njenega osebnega premoženja in ji ga ni treba porabiti za družino.

V primerjavi takšne določbe za moškega ne obstajajo. Če na primer umre njegova žena, prejme le del njene dediščine in v Koranu ni zahteve, da mu tast in tašča eno leto zagotavljata nastanitev in dodatno oskrbo. Povrh tega mora to, kar moški prejme, porabiti za svojo družino in se ne obravnava kot njegovo osebno premoženje.

Glede te obveznosti, kjer morajo moški skrbeti za družine, je treba vedeti, da je navodilo v Koranu naslednje:

In sicer: »Tisti, ki ima veliko sredstev, naj skrbi (za svojo družino) od svojega obilja. In tisti, čigar sredstva za preživljanje so omejena, naj porabi tisto, kar mu je dal Alah.« (65:8) Z drugimi besedami, tudi če so sredstva moškega za preživljanje omejena, jih mora še vedno porabiti za svojo ženo in družino, ne glede na to, kako bogata je njegova žena.