Predsodki o muslimanskih ženskah

Maha Ahmad se je rodila v mestu Aden v Jemnu, kamor se je pred več kot 80 leti iz Indije preselil njen ded, ki se je v Adenu zaposlil kot zdravnik. “Moje korenine tako segajo v Indijo oziroma Pakistan. Moj oče me je vedno klical “gudi”, to v dialektu pomeni majhna punčka, saj sem najmlajši otrok. Vedno sem imela rada šolo, kjer sem dobivala le odlične ocene, na osnovni in srednji šoli sem bila vsako leto najboljša učenka v razredu. Ko sem končala srednjo šolo, sem prejela tudi priznanje jemenskega ministrstva za izobraževanje. Tudi na fakulteti sem dobivala dobre ocene … Tako da če vse skupaj ocenim, sem preživela v Jemnu lepih 26 let.”

Čeprav so Jemen notranji spopadi pretresali desetletja, se je vojna, ki je svet pretresla s podobami lakote in totalne humanitarne katastrofe, zares začela marca 2015. Leta 2014, ko se je Maha Ahmed preselila v Maribor, je bila večina ljudi navdušenih, ko jim je povedala, da prihaja iz Jemna. Državo so poznali po lepih turističnih destinacijah in bogati zgodovini. “Od leta 2015 je država v politični krizi, zelo slab je gospodarski položaj. V določenih delih države ljudje tudi umirajo od lakote. Zato zdaj večina ljudi sliši za Jemen v novicah in pogosto me sprašujejo, kako je z mojo družino, ki pa ne živi več v Jemnu. Jaz sem ponosna na svojo državo in na njeno bogato zgodovino.”

Maha Ahmad se je poročila leta 2013 v Jemnu, leto prej sta se z možem začela spoznavati po medmrežju. “Našla sva medsebojne kulturne točke, v katerih sva si enaka.” Mož je tik pred poroko končal študij v Veliki Britaniji in še istega leta prišel v Slovenijo, ona pa je nekaj časa še ostala v Jemnu, da je končala diplomo iz farmacije. Nato se je na slovenskem veleposlaništvu v Egiptu prijavila za vizum, zaprosila za združitev z možem, in se v Slovenijo preselila septembra leta 2014. V Mariboru živi že več kot pet let. Njen mož, imam in islamski teolog, dela za islamsko skupnost Ahmadija, ki je pri nas registrirana kot društvo za informiranje o islamu. V društvu aktivno sodeluje tudi Maha, ki odrasle in otroke poučuje arabščino.

Ahmadijska islamska skupnost je mednarodno organizirana skupnost sunitskih muslimanov, ki verjamejo v vseh pet stebrov islama, razlikuje se le v nekaterih interpretacijah Korana. Ahmadijski muslimani npr. ne verjamejo, da mora biti vernik, ki se odloči, da bo opustil islam, ubit. “To je napačna interpretacija in razumevanje enega verza iz Korana, zato mi tega ne verjamemo. A to je le en primer, obstaja še veliko drugih,” pojasni Maha.

Predsodek: V islamu je ženska podrejena moškemu

“Ne, to ne drži,” je prepričana Maha. “Če pogledamo na islamski svet na splošno, na žalost seveda obstajajo ženske, ki so podrejene moškim. A na islam moramo gledati kot na učenje, ne kot na dejanja posameznih držav, skupin ali vlad. Islam tega ne uči, pravzaprav je dvigoval status in položaj ženski kot materi, ženi, hčeri.” Vloga matere je v islamu trikrat pomembnejša od očeta.

“Islam uči enakopravnost med možem in ženo, a to ne pomeni, da sta si podobna na vseh področjih, že zaradi fizičnih razlik. Vsak ima v življenju svojo vlogo, vlogi pa se med seboj dopolnjujeta. Ni nekdo podrejen drugemu. Mož in žena se ujemata kot se obleka ujema s telesom. Sama ne verjamem, da islam uči, da je žena podrejena možu. Tudi to, da imata vsak svojo vlogo, ne pomeni, da si ne moreta vlog zamenjati. Če moški dela in služi za celo družino, to ne pomeni, da ženska tega ne more. Ali pa če ženska skrbi za otroke, to ne pomeni, da moški ne more skrbeti za otroke. Ne trdim, da ima vsak svojo vlogo in mora vsak ostati v svoji vlogi, vloge se lahko tudi zamenjajo in dopolnjujejo. Islam odnos moža in žene opisuje kot partnerja, ki sta skupaj v medsebojni zaščiti na vseh področjih življenja.”

Maha je pred osmimi meseci rodila hčerko, in kot opisuje, si z možem doma, odkar sta postala starša, vsak dan razdelita vloge. “Če imam jaz pouk arabščine, ker še vedno imam individualni pouk, ali druge opravke, on skrbi za dom in za hčerkico. In obratno. Tudi preden sva postala starša, sva delala oba.”

Maha z možem govori urdujsko, torej v jeziku, ki ga govorijo v Pakistanu. To je bila ena izmed skupnih točk z možem, ko sta se spoznala. Hčer bosta naučila urdujščine in slovenščine. “Če se ne bo naučila arabščine, se ne bom sekirala, drugih jezikov pa se bo naučila v šoli.”

Predsodek: Muslimanke so neizobražene in ne hodijo v službo

Maha je po izobrazbi farmacevtka, ko je živela še v Jemnu, je delala v lekarni. Ko se je preselila v Slovenijo in še ni znala jezika, v lekarni ni mogla delati. Zato je leta 2015, ko je Slovenijo prečkalo rekordno število beguncev, začela delati kot prevajalka za ljudi, ki iščejo mednarodno zaščito. “Več kot tri leta sem delala kot prostovoljka in pri projektih, za katere sem bila plačana. Tu sem pridobila veliko izkušenj. Zdaj pa bi se želela vrniti na svoje področje, k farmaciji.” A Maha se zaveda, da to ne bo še tako hitro, saj mora na fakulteti opraviti še nekaj strokovnih izpitov, da bi bila njena izobrazba polno priznana. “Manjka mi tudi še nekaj strokovnega jezikovnega znanja, a bi vseeno želela spet delati na svojem področju.”

Za muslimansko žensko ni mišljeno, da ostane doma. “Iskanje izobrazbe je v islamu obvezno tako za muslimane kot za muslimanke. Zato ima tudi ženska to svobodo, če to seveda ne vpliva na njeno družino. Večina ljudi tudi ne ve, da daje islam v finančnem smislu ženski več svobode kot moškemu. Če ženska dela, plačilo, ki ga za delo prejme, pripada njej. Moški pa mora služiti za celo družino, torej za ženo in za družino. Tak je bil tudi moj primer. Ko sem delala leta 2016 na enem od projektov, sem zaslužila trikrat več kot moj mož. S tem denarjem sem odpotovala v Ameriko in naredila vozniški izpit.” Maha je v ZDA obiskala brata, sestro in mater, ki so zaradi vojne zapustili Jemen.

V nasprotju s katoličani, ki načeloma ne morejo razdreti zakona, ki so ga sklenili pred Bogom, ločenci, ki so se znova poročili, pa ne smejo prejemati obhajila, se muslimani lahko ločijo. “Ženska ima v islamu pravico, da se loči od moža, po arabsko se tej pravici reče “hula“,” pojasni Maha. Ženska tako lahko ločitev od sodišča zahteva sama, ne da bi vanjo privolil njen mož. “Islam je to pravico dal ženski že pred 1400 leti.”

Predsodki: Muslimani se ne želijo prilagoditi zahodni družbi

“Sama živim kot muslimanka tu v Sloveniji, v zahodni družbi, in ne vidim nič slabega v nobeni prilagoditvi. Islam namreč uči, da moramo spoštovati zakon države, in zagovarja delitev med državo in religijo. Da sem muslimanka, ne pomeni, da ne morem živeti v Evropi in Ameriki. Hkrati me običaji islama ne ovirajo ali omejujejo, da bi se prilagodila. Tudi če nosim ruto, lahko delam na različnih področjih … V medicini, pravu. Z delodajalci lahko brez težav sodelujem. Nekateri res mislijo, da se muslimani ne moremo prilagoditi principom zahodne družbe, kar pa sploh ni res. Če vzamem svoj primer. Jaz sem muslimanska ženska, ki upošteva svoje verske nauke oziroma neke smernice oblačenja in vedenja. A to ne pomeni, da me islam ovira pri pridobitvi izobrazbe ali pri svobodni izbiri moža. Če želim, se lahko tudi ločim. Aktivno lahko sodelujem na vseh področjih življenja. Dobro, ne pijem alkohola in ne jem svinjine, a to ne pomeni, da sem družbeno neprilagojena! Sama verjamem, da ima vsak človek, ne le muslimani, svobodo, kako želi živeti.”

Predsodek: Muslimani imajo veliko otrok. Najverjetneje zato, da bi islamizirali Evropo

Maha je nad predsodkom nekoliko presenečena in odgovarja, da je imeti otroke ali ne imeti otrok posameznikova odločitev. “Ni res, da imajo vsi muslimani veliko otrok. Pravzaprav mi je to malo smešno. Seveda so nekatere družine, ki želijo imeti veliko otrok, a ne, ker bi želeli islamizirati Evropo. Islam uči svobodo religije in pravi, da vera ni sila, ampak stvar srca. Sila lahko upogne glave, ne more pa upogniti srca. Če kakšne islamske države mislijo, da bodo koga islamizirale, je to v čistem nasprotju učenja islama. Islam, kot ga jaz poznam, uči svobodo religije in svobodo vesti in ne uči sile.”

Predsodek: Islam je nasilna religija

Islam ni nasilna religija, je prepričana Maha. Pripadniki Islamske države ali kdor koli drug, ki izvaja nasilje v imenu religije, zanjo ni pravi musliman. A prav zaradi takih primerov ima občutek, da se marsikateri Evropejec boji muslimanov. “V novicah spremljamo predvsem dejanja teroristov, a to, kar vi vidite po televiziji, ni pravi islam. Teroristi ne predstavljajo pravega islama.”

Na vprašanje, kakšen odnos imajo muslimani do kristjanov, izstreli: “To so naši bratje in sestre. Koran uči dve pomembni stvari: da moramo imeti dober odnos do Boga in dober odnos do soljudi, ne glede na njihovo vero ali raso. Kristjani, judje, hindujci … Vsi smo ljudje. Koran uči, da je Bog ustvaril različne narode in različne ljudi, da se med seboj spoznamo in spoštujemo.”

Predsodek: Muslimanke so se prisiljene pokriti

“Želim poudariti, da v islamu ne obstaja noben zakon, ki bi kaznoval žensko, če ne nosi rute.” Kot pojasni Maha, doma nosi čisto običajna oblačila, hlače, majice, pa tudi tradicionalna pakistanska oblačila, ki so udobnejša. “Ko grem ven, pa si oblečem naglavno ruto in dolg plašč, ki se v arabščini imenuje ‘abaja’. Obleke so različnih barv, oblik in slogov.” Muslimanke, ki živijo po vsem svetu, nosijo zelo različna oblačila, Maha nosi hidžab.

“A beseda hidžab ne pomeni le naglavne rute, ampak tudi odmaknjenost.” Kot pojasnjuje, si tudi moški med molitvijo v mošeji nadenejo pokrivalo. “Nadeti si pokrivalo v islamu pomeni dati in pridobiti spoštovanje. Zato je ruta, ki jo nosim, zame simbol spoštovanja, dostojanstva in skromnosti. Tako moški kot ženska morata nositi skromna oblačila. Nekateri so mi rekli, da nosim hidžab, ker hočem na druge prenesti svojo vero. A jaz ga nosim, da imam dober odnos z Bogom in upoštevam nauke islama.”

Prvič si je naglavno pokrivalo nadela, ko je bila stara 12 let, plašč je začela nostiti pri trinajstih. “Ženske naglavno ruto včasih nosijo tudi zaradi kulturne navade, tudi zame je bila to na začetku navada. Sicer pa je to duhovna izkušnja, pride trenutek, ko se za to odločiš. Ker sem jo sama začela nositi iz kulturne navade, sem pozneje želela razumeti, zakaj to nosim. Ko sem razumela, kaj je namen tega, sem čutila, da sem na pravi poti.”

Odločitev, da se pokrije, mora ženska sprejeti sama. “Noben moški nima pravice, da žensko sili, da nosi pokrivalo. A na žalost taki primeri obstajajo in nekatere ženske so v to prisiljene, seveda tega ne zanikam, vendar islam tega ne uči, in tudi moja izkušnja je drugačna.” Na vprašanje, kdaj se v življenju deklice zgodi tista prelomnica, ko si nadene pokrivalo, Maha ne zna popolnoma natančno odgovoriti. Lahko je to prva menstruacija, a ni nujno. “Če je deklica dobila menstruacijo in postala ženska, ne pomeni, da se mora takoj pokriti. Pokrije se, ko začuti, da to želi. Tudi sama imam hčer in lahko ji razložim stvari, jo učim in informiram, a ko bo zrasla, ji ne bom mogla reči, da se mora pokriti, za to se bo morala odločiti sama. Tudi oče lahko hčerko opomni, a je v to ne more prisiliti. Po učenju islama, kot ga jaz razumem, nima moški nikakršne pravice, da to zahteva.”

Predsodek: Pokritim muslimankam je poleti vroče

“Imam dve vrsti šalov, zimske in poletne. A poletja tukaj zame niso nič, v Jemnu smo imeli po 40, 50 stopinj!” se zasmeji Maha in nato doda, da je vse odvisno od vrste blaga, iz katerega je ruta. “Poleti nosim bombažne rute iz lažjega blaga. Tudi ovijem si jih manj na tesno, da se malo zrači. Tudi plašče imam poletne in zimske. Poletni so bombažni in ohlapnejši in v njih sploh ni vroče.”

Na vprašanje, ali nosi burkini, Maha odgovori, da ni pravi naslov za to, saj zelo slabo plava. “Nikoli nisem šla na kakšen bazen. Čeprav je bila naša hiša v Adenu v Jemnu oddaljena le 15 minut od morja, v njem nisem plavala, saj se plavati nisem naučila. Burkinija torej še nikoli nisem nosila, a če bi se mogoče odločila, da se naučim plavati, in bi šla na kakšen bazen, bi verjetno nosila kaj podobnega kot burkini. Slišala sem, da je narejen iz enakega materiala kot kopalke … Meni je najpomembneje, da mi je udobno. Nošenje pokrivala je del moje identitete in jaz se v svojih oblačilih počutim udobno in svobodno. Na bazenu pa moram nostiti nekaj, v čemer je meni udobno in je tudi primerno za plavanje.”

Predsodek: Burka bi morala biti prepovedana

“Jaz burke ne nosim, a se ne strinjam z zakonom, s katerim so nekatere evropske države burke prepovedale.” Ta zakon jemlje svobodo veroizpovedi, je prepričana Maha. “Prepričana sem, da ima vsak človek svobodo glede tega, kaj želi obleči. Zato je tak zakon v nasprotju s človekovimi pravicami in svobodo veroizpovedi. Vlada, ki kaj takega prepove, ni drugačna od islamske države. Nekateri silijo ženske, naj se za vsako ceno pokrijejo, drugi silijo ženske, da odstranijo pokrivalo. Oba primera sta ekstremna in nasilna do žensk.” Maha pravi, da sama verjame v ločitev Cerkve od države, a to po njenem mnenju tudi pomeni, da država ne sme posegati v verske običaje.

Predsodek: Muslimani so izolirani in se ne družijo z nemuslimani

“Ko sem prišla v Slovenijo, sem želela postati aktivna prostovoljka. Kontaktirala sem nekaj nevladnih organizacij v Mariboru, kar je bila zame zelo dobra platforma za srečevanje z ljudmi.” Tam je spoznala nekaj dragih prijateljic. A jezikovni izziv je bil na začetku kar velik. “Najprej sem veliko govorila angleško, a s tečajem slovenščine in pri prostovoljnem delu in v službi sem se veliko naučila. Nekega dne sem se odločila, da bom govorila le še slovensko in vsem svojim prijateljicam naročila, da se odslej z mano pogovarjajo le še v slovenščini. Potem sem tudi lažje komunicirala z ljudmi okoli sebe … Izboljšal se je odnos s sosedi. Slovenija je zdaj moj dom, in rekla bi, da sem že postala del družbe. Tu je moje življenje in tudi moja družina.”

Slika: MMC RTV SLO