Ali je Jezus umrl na križu?
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali je Jezus umrl na križu?

Ali je Jezus umrl na križu

Muslimanska skupnost Ahmadija ima edinstveno prepričanje, da je Jezus (mir z njim) preživel križanje in potoval v Indijo, da bi nadaljeval svoje poslanstvo med izgubljenimi plemeni Izraela. Prepričani smo, da so v Indiji nedavno odkrili njegov grob, kjer ležijo njegovi posmrtni ostanki in ga je moč obiskati še danes. Ahmadijski muslimani prav tako trdimo, da to prepričanje podpirajo tako Koran kot Mohamedovesa besede in celo samo Sveto pismo.

Življenje pred križanjem

Ahmadijski muslimani verjamemo, da je bil Jezusas Božji prerok, ki ga je rodila devica Marijara in je bil mesija Izraelcev, Mojzesas ga je napovedal.

  • Brezmadežno rojstvo: čudež njegovega rojstva je potrjen v Koranu.
  • Njegovi čudeži: znamenje njegove resnice, kot pri veliko drugih Božjih prerokih.
  • Božji sin: Jezusas je uporabljal svojo metaforo za vse vernike, ne samo zase.
  • Njegova misija: omejena na dvanajst izraelskih plemen, ne na ves svet.

Preživetje križanja

Ahmadijski muslimani trdimo, da je Jezusas preživel križanje, ker so ga sneli s križa v stanju nezavesti – ne smrti.

  • Jonovoas znamenje: Jezusas je napovedal, da bo preživel, tako kot je Jona.as
  • Molitev na vrtu Getsemani: Molil je za rešitev pred smrtjo na križu.
  • Pilatova zgodba: Iz sočutja je Jezusaas hotel rešiti.
  • Nepolomljene noge: To bi preprečilo smrt zaradi težav z dihanjem.
  • Kri in voda: kipeli sta iz rane s sulico, znak bijočega srca.
  • Kratko trajanje: Smrt na križu traja več dni, ne samo nekaj ur.
  • Zdravilna zelišča: Uporabljena za zdravljenje živih – ne balzamiranje mrtvih.
  • Njegovo zanikanje: Ni hotel biti privid, pokazal je rane in prosil za hrano.

Po križanju

Po križanju je Jezusas potoval celo do Kašmirja v Indiji ter pridigal izgubljenim plemenom Izraela. Njegov grob lahko tam najdemo še danes.

  • Najdena izgubljena plemena: Potoval je v Indijo, da bi našel izgubljena plemena.
  • Antična besedila: Budistična in hinduistična besedila potrjujejo njegovo potovanje v regijo.
  • Jezusovas grob: Nedavno odkrit in ohranjen v Kašmirju v Indiji.
  • Njegova poslednja zmaga: Rešen križa je dokončal svojo misijo.

Brezmadežno rojstvo

Marijara — krepostna Božja služabnica

Koran potrjuje brezmadežno rojstvo Jezusa in zavrača trditve, da Marijara ni bila verna in je bilo njeno rojstvo nezakonsko. Koran navaja Marijinora izjavo angelu: »Kako naj bi imela dečka, ko pa se me noben moški še ni dotaknil in nisem prešuštnica?« (Koran 19: 21)

Še več, zaradi njenega pobožništva je poglavje 19 v Koranu dobilo naslov in vsi verni muslimani bi si naj prizadevali biti kot ona.

Zelo redek fenomen

Brezmadežno rojstvo Jezusasa je brez dvoma bilo čudež. Z vidika ahmadijskih muslimanov se čudeži vedno dogajajo v skladu z Božjimi zakoni, ne glede na to, kako omejeno je naše razumevanje teh zakonov. Moderna znanost je šele začela proučevati ta redek fenomen.

Na primer, pri živalih so redki primeri brezmadežnih rojstev dobro dokumentirani, kar predstavlja popolno presenečenje za zoologe. Obstajajo tudi poročila, čeprav redka, o človeškem spočetju brez očeta.

Seveda se raziskave nadaljujejo in se ta pojav, da je mogoče nekaj, kar je veljalo za nemogoče, tukaj omenja le za prikaz.

Njegovi čudeži

Jezusovi čudeži v Koranu

Koran navaja več Jezusovihas čudežev, vključno z njegovo sposobnostjo ustvarjanja ptic, zdravljenja obolenj, vključno s slepoto, in vstajenje mrtvih v življenje (Koran 3: 50).

Ahmadijski muslimani to razlagamo metaforično. Ljudje, ki so sprejeli Jezusa,as so kot ptice poleteli v duhovni svod nad zemeljski, kar vzbuja pomisleke. Podobno je, v metaforičnem smislu, povrnil vid duhovno slepim in življenje duhovno mrtvim.

Sam Jezusas je svoje sovražnike imenoval za »zaslepljene«, zaradi njihove hinavske narave v verskih zadevah (Mt 23,26). Že narava njegovih besed o ozdravitvi izražajo duhovno spremembo, ne fizične. Ne smemo pozabiti, da je Jezus govoril v parabolah, kot je znana vrstica, »pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrliče« (Mt 8,22).

Koran prav tako opisuje nevernike kot gluhe, neumne in slepe (Koran 2: 19) in Prerok Mohamedsa jim je ponudil »življenje« in prebujenje iz take smrti (Koran 8: 25).

Dobesedne interpretacije

Vsekakor je težko vztrajati pri dobesednih interpretacijah vseh bibličnih čudežev. Celo avtoritativna Harper’s Bible Commentary gre tako daleč, da priporoča ignoriranje naslednjega čudeža povezanega z vstajenjem.

»Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so umrli, je vstalo. Po njegovem vstajenju so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se mnogim prikazali.« (Mt 27,52-53)

Mirza Ghulam Ahmad,as Obljubljeni Mesija in ustanovitelj Muslimanske skupnosti Ahmadija, pojasnjuje pomembnost teh verzov v svoji prelomni knjigi Jesus in India (Jezus v Indiji), v kateri razlaga, da se Sveto pismo nanaša na podrobnosti o duhovni viziji. In v jeziku vizij, če nekdo vidi »da so mrtvi prišli iz grobov in se namenili v svoje domove, je interpretacija, da bo zapornik osvobojen svojih okovov in bo osvobojen svojih tožnikov«. Po naključju je ta interpretacija potrjena tudi v knjigi Gustavusa Millerja 10,000 Dreams Interpreted (Interpretacija 10000 sanj).

Ironično so kristjani nasprotovali iskanju pomena iz določenih biblijskih verzov, musliman, ki pa je trdil, da je Obljubljeni Mesija,as je branil Biblijo s prikazom nekaterih metaforičnih lepot, ki jih vsebuje.

Čudeži in božanskost

Ne smemo pozabiti, da je tudi Elija oživljal mrtve (1 Kr 17,19-22). Težko je argumentirati Jezusovo božanskost, razen če govorimo tudi o božanskosti Elije. Argumentu, da je Jezus izvajal čudeže z lastno močjo, pri Eliji pa je Bog deloval skozi njega, nasprotuje tudi Nova zaveza sama. Apostolska dela (Apd 2,22) pišejo: »Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarejca, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem delal med vami …«

Božji sin

Izraz »Božji sin«

Čeprav se izraz »Božji sin« nanaša na Jezusa,as je treba povedati, da je Bog uporabil to imenovanje za veliko Svojih izbrancev.

Na primer, Bog v Stari zavezi govori o Davidu: »Oznanil bom Gospodov sklep; Gospod mi je rekel, Moj sin si ti; jaz sem te danes rodil.‹« (Ps 2,7)

Še več, v genealogiji Nove zaveze je Adam zapisan kot »Božji sin« (Lk 3,38). Pravzaprav bi lahko kdo trdil, da je Adam imel več pravice do naziva »Božji sin«, saj nima, nasprotno od Jezusa, zemeljskega niti očeta niti matere.*

Zato da bi izenačili te omembe in veliko drugih, ni nerazumno priti do zaključka, da biblijska uporaba izraza »Božji sin« ne pomeni nujno dobesednega Božjega očetovstva, ampak metaforičnega.

Jezusova narava

Metaforično razumevanje potrjujejo Jezusoveas lastne besede in dejanja. Znano je, da je Jezusas sodeloval v veliko človeških pobožnih dejavnostih, kot sta post in molitev. Ampak morda najbolj pomemben dokaz je, da je Jezusas trdil, da ne vidi v prihodnost, saj ima samo Oče popolno znanje (Mr 13,32).

To je posebej opazno, saj krščanska doktrina trdi, da je Jezusova narava »hipostatična združitev«. To pomeni, da je bil hkrati »v celoti božanski« in »v celoti človeški«. Če bi to bilo res, potem ne bi nikdar zanikal svoje vsevednosti.

Ti in drugi filozofski premisleki vodijo v izpraševanje biblijskega izraza »Božji sin« in njegovega dobesednega nanašanja na Jezusa.

Njegova misija

Ovce Izraela

Geografski okvir Jezusove misije je bil omejen na kraj, kjer so živeli Izraelci. Jezusas je celo rekel, »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« (Mt 15,24).

Izraelci so sledili Tori in Jezusas je prišel obudit pravega duha Tore v srcih Izraelcev in razjasnit morebitno nerazumevanje. Bil je Mojzesovas privrženec in ni spremenil ali zavračal Mojzesovih zakonov. Nova zaveza trdi, da je Jezusas prišel le, da bi zakon dopolnil in ne, da bi ga odpravil (Mt 5,17).

Izgubljena plemena v Afganistanu

Od dvanajstih plemen Izraela sta le dve ostali v svoji domovini. Preostala plemena so postala znana kot izgubljena plemena ali izgubljene ovce Izraela, saj se nikoli niso vrnili domov. Večina plemen se je ustalila v Afganistanu, severni Indiji in celo tako daleč, kot je Kitajska. Zato je bilo pomembno, da je Jezus potoval v tiste kraje.

Danes obstaja veliko dokazov, da so določeni narodi Afganistana in Indije ter sosednjih območij izraelskega porekla. To temelji na njihovi lastni pisni in ustni tradiciji, fizičnih lastnostih, jeziku, folklori, spomenikih in običajih. Večina sebe imenuje »bani Israel« ali »otroci Izraela«.

Jonovoas znamenje

Jezusovas največji čudež

Jezusas je prerokoval, da bo njegova usoda takšna, kot je bila usoda preroka Jona.as

Jezusas je rekel:

»Hudobni in Bogu nezvesti rod zahteva znamenja, toda ne bo mu dano drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona tri dni in noči v trebuhu velike ribe, tako bo Sin človekov tri dni in noči v osrčju zemlje.« (Mt 12,39-40)

Preživetje – ne vstajenje

O Jonovemas znamenju piše Sveto pismo:

»Gospod je poslal veliko ribo, da je Jona požrla. Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči. Jona je molil h Gospodu, svojemu Bogu, v ribjem trebuhu, rekoč: »V svoji stiski sem klical h Gospodu in mi je odgovoril; iz osrčja podzemlja sem vpil, ti si uslišal moj glas.« (Jon 2,1-3)

Znamenje, ki ga je Jona dal Ninivencem, je bilo, da je rešen gotove smrti. Nekaj časa je bil v nevarnosti, a se je na koncu rešil. Živ je šel v trebuh ribe, ostal živ nekaj dni in prišel ven živ.

Enaka usoda je bila prerokovana za Jezusa.as V grob bi šel živ, ostal živ nekaj dni in prišel ven živ. Če bi Jezusas umrl, ne bi imel veliko podobnosti z Jono.as

Jonovaas zgodba je zgodba preživetja – ne vstajenja.

Molitev na Getsemani

Molitev na vrtu

Ko se je zdelo nemogoče izogniti zlim načrtom Judov, da ga križajo, je Jezusas goreče molil, »naj gre ta kelih mimo mene«, da bi se izognil križanju (Mr 14,36).

Jezusas je popolnoma zaupal, da bo njegova molitev na vrtu Getsemani uslišana, kot je sam povedal svojim apostolom:

»Vse boste prejeli, kar boste prosili v molitvi, če boste verovali.« (Mt 21,22)

»Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, ki prosi, prejme, in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga prosi za ribo?« (Mt 7,7-10)

Bog je uslišal njegovo molitev

Molitev na vrtu Getsemani je bila Jezusova najpomembnejša molitev, ki je bila slikovito prikazana v evangelijih. Nepredstavljivo je, da molitev ni prišla do Božanskega prestola, še posebej, ker je Jezusas učil svoje apostole o moči molitve.

Ni nam treba ugibati. Evangeliji dokazujejo, da je njegova molitev bila uslišana.

Lukov evangelij piše, da je prišel angel iz nebes in »ga krepčal« (Lk 22,43). To nakazuje, da je Bog slišal njegovo srčno molitev.

Po njegovi prošnji na vrtu, ko so Jezusaas zajeli, je eden od njegovih privržencev potegnil meč, udaril služabnika visokega svečenika in mu odrezal uho. Jezusas ga je strogo okaral in rekel:

»… vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov …« (Mt 26,52-53)

To kaže, da je Jezusas zagotovo vedel, da je njegova molitev bila uslišana in lahko vse prepusti Božjim rokam, brez aktivne samoobrambe.

Na koncu, ko se je smrt zdela neizbežna, je zaklical »Eli Eli lama sabakthani« [Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?] (Mt 27,45-46), saj ni pričakoval, da bo do tega prišlo. Popolnoma prepričan je bil, da je njegova molitev bila uslišana.

Pilatova zgodba

Prepričan o njegovi nedolžnosti

V pričevanju Nove zaveze vidimo, da je Poncij Pilat verjel v Jezusovoas nedolžnost in ga ni hotel usmrtiti. Eden od vplivov so bile sanje Pilatove žene, ki so jo prepričale o Jezusovi nedolžnosti in sporočilo, ki ga je predala Pilatu, je bilo »nič ne imej s tem pravičnim« (Mt 27, 19)

Pilat je nazadnje ugodil zahtevi Judov, da naj bo Jezus križan, saj se je netil upor. Potem pa je prosil za posodo z vodo in si pred množico umil roke in razglasil »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. To je vaša stvar!« (Mt 27,24)

Načrt za Jezusovoas rešitev

Analiza evangelijev jasno razkriva, da je Pilat po svojih najboljših močeh poskušal rešiti Jezusovoas življenje, medtem pa poskušal slediti uradnemu poteku procedure, kot jo narekuje rimski zakon. Poudariti je treba tri ključne točke:

Za križanje je določil dan pred šabatom, ko je po judovskih zakonih posebej prepovedano, da bi trupla križanih še visela. Smrt se ne bi zgodila v šestih urah.

Ko je prišel čas, da so Jezusaas in druga dva sneli s križa, so Judje zahtevali od Pilata, da Jezusuas polomijo noge (Jn 19,31). Vojaki, ki so sledili Pilatovim ukazom, Jezusuas nog niso polomili (Jn 19,33). Ker je tako preventivno ukrepal, je bil Pilat presenečen, ko so mu povedali, da je Jezusas »že mrtev« (Mr 15,44).

Rimski protokol je bil, da truplo pustijo ležati na kraju križanja in je izpostavljeno elementom in živalim. Pilat pa je dovolil nekaj zanimivega, s čimer je odstopal od standardne prakse. Dovolil je Jezusaas predati njegovim prijateljem in ne njegovim sovražnikom.

Nepolomljene noge

Rešen pred usodnim udarcem

Potem ko je Jezusas domnevno »umrl« na križu, se je rimski vojak odločil, da mu ne bo polomil nog, ko je Jezusas bil na križu. Ta dogodek je izpolnil prerokbo in ni brez pomena.

Janezov evangelij (19,36) nam pove, da se je Sveto pismo izpolnilo (temelječ na Knjigi psalmov 34,20) – njegove kosti ne bodo polomljene. Rimski vojak se ni zamujal z lomljenjem Jezusovih nog, da bi pospešil smrt, saj je mislil, da je že mrtev. Lomljenje nog bi bilo pogubno zaradi hude travme ob izgubi krvi in posledično hipovolemični šok z zlomom ene od večjih kosti v telesu, golenice, v vsaki nogi.

Pozornost Svetega pisma na nepolomljenje nog ima lahko pomen le, če je telo živo – za truplo je brez pomena. Pozorno branje Knjige psalmov 34, verzov 20 in 21 to še poudarja:

»Mnogo nadlog zadeva pravičnega, a iz vseh ga Gospod rešuje. Varuje vse njegove kosti: niti ena izmed njih se ne bo strla.«

Kri in voda

Trupla ne krvavijo

Pomembna informacija je omenjena v Janezovem evangeliju, ki podpira vidik, da Jezusas ni umrl na križu:

» … je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda.« (Jn 19,34)

Prelita kri je znak nemotene cirkulacije, ko je sulica poškodovala arteriole. Besedi »nenaden pritok« nakazujeta krvni tlak. »Voda« bi lahko bila plevralna tekočina, ki je prisotna med rebri in pljuči.

Ker kri ne priteče iz trupel, je bil citiran verz problematičen za vsaj enega cerkvenega Očeta, Origena. V Janezovi eksegezi 19,34 je priznal, da se kri po smrti strdi, vendar je tok krvi v tem primeru veljal za čudež in ni potreboval pojasnila. (Contra Celsus, Origen, prevod H. Chadwick, Cambridge).

Sunek sulice v Jezusovoas stran ni bila namenjena končnemu udarcu, ampak kot grobo (in dejansko nenatančno) preverjanje, ali je smrt že nastopila. Če bi ga nameraval pokončati, bi ga vojak zabodel spredaj, da bi ga ranil v srce. Če pa oseba ni bila na križu dovolj dolgo, so smrt povzročili z lomljenjem nog, kot so to storili pri posameznikoma, ki sta visela ob Jezusu.as

Kršenje protokola

Poudariti je treba, da je pričevanje evangelija nedosledno o tem, da je vojak želel zagotoviti Jezusovo smrt. Na eni strani je vojak videl, da je Jezusas »že mrtev«, zato se ni zamujal z lomljenjem njegovih nog nasprotujoč zahtevi Judov, naj pospeši smrt z lomljenjem njegovih nog zaradi sabata (Jn 19,31), kar je bil standardni protokol. Po drugi strani pa je vojak prebodel Jezusovoas stran. Če ni bil gotov, ali je to storil, da bi povzročil smrt? Če je tako, zakaj ni lomil kosti, kot je bila standardna kruta metoda? Kako ne bi sklepali, da so nekateri Rimljani začenši s Pilatom na vrhu in navzdol po verigi komande pokazali elemente sočutja?

Domnevno so bili rimski krvniki hladni, kruti in krvoločni strokovnjaki v ubijanju ljudi. Ne samo, da so nedoslednosti v dejanih dokumentirane s strani vojaka, imamo tudi, kot je videti, zelo sočutnega rimskega uradnika in celo prikritega privrženca Jezusa,as kar označujejo njegove besede, ko je gledal na križ, ko je Jezusas domnevno umrl: »Resnično, ta človek je Božji sin.« (Mr 15,39)

Kratko trajanje

Umiranje na križu traja nekaj dni

Ko je novica o domnevni smrti Jezusaas prišla do Pilata, je bil presenečen, da je Jezus umrl tako hitro (Mr 15,44). Njegovo pričanje je zelo pomembno in zgovorno. Tu je mož, ki je najbrž vedel največ o naravi križanja in je najbrž nadzoroval veliko takih križanj.

Čeprav se je veliko podrobnosti križanja izgubilo s koncem Rimskega imperija, pa obstaja veliko zapisov, ki kažejo, da je taka kazen trajala vsaj dva ali tri dni, da je osebo pokončala. Na primer, dobro pričevanje prihaja od zgodovinarja Jožefa Flavija v prvem stoletju n. š., ki je opisal preživele križanja. Pisec Plutarh (75 n. š.) omenja nekatere posameznike, ki so na križu preživeli tudi do deset dni.

New Bible Dictionary (Novi biblijski slovar) vključuje na zgodovinskih dejstvih temelječa dejstva o križanju, »smrt s to metodo je običajno bila dolgotrajna, redko se je zgodila v manj kot 36 urah in je včasih trajala tudi do devet dni.« (izd. 1962 Intervarsity Press, stran 282)

Zdravilna zelišča

Aloja in mira

Po križanju je Jezusovoas telo prišlo v roke apostola Jožefa iz Arimateje in Nikodema.

Janezov evangelij piše, da je Nikodem prinesel »okrog sto funtov zmesi mire in aloje« (Jn 19,39). Te rastline, še posebej rastline aloje, štejemo za zdravilne in jih nanašamo na rane. Široko so jo uporabljali v veliko antičnih kulturah in jo uporabljajo še danes, da blažijo odprte rane. Rimski zdravnik Pedanij Dioskrorid (75 n. š.) je priporočal alojo za rane in kožne bolezni. Mentor Aleksandra Velikega, Aristotel, ga je prepričal, da je zavzel otok Sokotra, da bi nabral rastline aloje za zdravljenje ranjenih vojakov.

Zanimivo je, da srednjeveški bližnjevzhodni klasični učbenik medicine z naslovom Canon of Medicine (Medicinski kanon) avtorja Avicena, omenja mazilo imenovano »Marhami Isa« (Jezusovo mazilo).

Njegovo zanikanje

Ranjen, vendar živ

Po križanju so za Jezusaas poskrbeli njegovi vdani privrženci, ki so ga odnesli v prostorno grobnico.

Če je človek preživel smrtno kazen, bi pričakovali, da bo ta oseba kazala jasne znake poškodb. Pričakovali bi, da bo odšel s kraja križanja, saj bi ga lahko znova ujeli. Njegovi privrženci bi se bali za svojega gospodarja.

Pričanje evangelija vodi do natanko tega zaključka.

Jezusas pokaže svoje rane Tomažu (Jn 20,25-27) in mu pokaže, da nima nadnaravnega telesa, ampak telo pacienta.

Hitro je odpotoval s kraja križanja in se srečal samo s svojimi najbližjimi privrženci:

»Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« (Mt 28,10)

Jezusovias privrženci so bili tako prestrašeni, da so se odločili nikomur povedati o njegovem prihodu iz grobnice (Mr 16,8).

Niti enkrat se Jezusas ni pokazal svojim tožnikom ali zašel v središče Jeruzalema in pričakoval od ljudi, da ga sprejmejo kot vstalega Mesijo, ki se je spokoril za njihove grehe.

Imamo samo človeka v svojem zemeljskem telesu iz mesa in kosti (Lk 24,39), ki je trpel lakoto (Lk 24,41) in se otepal pozornosti. Da bi prepričal svoje apostole, da ima isto ranjeno telo, jim je dejansko pokazal, da ni umrl, saj ga je Bog rešil, kot je rešil Jona,as da je prišel živ iz ribe.

Izgubljena plemena najdena

Onstran Evfrata

Tradicionalna judovska zgodovina in biblijski teksti so semitski narod razdelili v dvanajst plemen. V Jezusovemas času sta bili samo dve plemeni v regiji, kjer je pridigal Jezus, medtem ko je lokacija preostalih desetih vedno bila nekoliko skrivnostna.

Zgodovinar iz drugega stoletja Jožef je v svoji knjigi Antiquities of the Jews (Judovske antikvitete) napisal, da je v njegovem času deset plemen »onstran Evfrata«, vzhodno od današnjega Iraka in v Perzijskem imperiju, ki se je v tistem času raztezal do Indije.

Poudariti gre, da zgodnja cerkvena zgodovina dokumentira obstoj evangelija v hebrejskem jeziku najdenega v Indiji, kar potrjuje prisotnost Izraelcev v Indiji. Sveti Hieronim (400 n. š.) je napisal, da je učenjak Pantaenus v drugem stoletju na svojem potovanju naletel na ta dokument. Sveti Hieronim je še napisal, da Izraelci v njegovem času še vedno živijo v Perzijskem imperiju.

Jezusovaas misija je bila doseči izgubljena plemena (ali »ovce«) Izraela, kot je zapisano v Mateju 15,24. Zato je bilo pomembno, da migrira na vzhod.

Količina dokazov, ki kažejo, da imajo ljudstva v Afganistanu, severozahodni Indiji (posebej v Kašmirju) in sosednjih območjih izraelsko poreklo, še naprej raste. Njihove fizične lastnosti, jezik, folklora, običaji in prazniki pričajo k njihovi izraelski dediščini. Dokaz so tudi imena njihovih vasi, spomenikov in antičnih zgodovinskih del.

Nekatere pilotske genetske študije v Indiji, ki se do danes imenujejo »Bene Israel« ali »otroci Izraela«, potrjujejo njihov srednjevzhodni izvor.

Antična besedila

Pričevanje hindujskih in budističnih besedil

Severna Indija je v prvem stoletju n. š. bila veliko središče ne samo za hinduizem, temveč tudi budizem. Izraelska ljudstva, ki jim je Jezusas služil v teh krajih, so v manjšini prakticirala judaizem, možno pa je, da jih je veliko prevzelo domorodno verovanje tako hinduizma kot budizma.

Jezusovimas stopinjam v teh krajih je možno slediti v nekaterih njihovih besedilih.

Antične knjige Hindujcev se imenujejo Puranas. Ena od knjig, Bhavišja Maha Purana (napisana v sanskrtu) vsebuje poročilo o indijskem kralju Salivahani, ki je srečal »Isa-Masiha« (Jezus Mesija) – versko osebnost svetle polti, ki je bil tujec.

Budistična besedila vsebujejo prerokbo o prihodnjem Budi, bodhisatva, imenovanem »Bagva Meteja« palijska fraza, ki dobesedno pomeni »svetlopolt« ali »beli popotnik«. Etimološka podobnost besed »meteja« in »mesija« je ugotovljena in eden od pomenov besede »mesija« je popotnik.

Ko je sonce krščanstva vzšlo v Indiji, ko je Jezusas sam prišel v regijo, se je veliko Jezusovihas naukov prepletlo z nauki Gavtame Bude.as Celo nekatere parabole, ki so zapisane v Novi zavezi povezujejo z Budo,as kot je parabola o sejalcu, ki jo najdemo v budističnih tekstih.

Besedi Yuz Asaf, ime osebe pokopane v Kašmirju, naj bi bili izpeljani iz Buddha Asaf, saj bi bil Jezusas vključen v budistični panteon svetnikov. Termin bi tako pomenil Buda,as ki združuje ljudi ali združuje čredo resnične vere.

Jezusovas grob

Kašmirski grob

Jezusovas grob v Kašmirju lokalno prebivalstvo pozna kot Rauzabal, kar pomeni čaščen grob.

Znan je kot grob Yuz Asaf, kar je budisična izpeljanka ali možno iz Yusu ali Yehoshua (Jezus) Združevalec.

Lokalna tradicija trdi, da je pokopani prerok iz Ahle-Kitab, ali Ljudske knjige in njegovo ime je bilo Isa – koransko ime za Jezusa.as

Glede na antične dokumente, ki jih čuva trenutni oskrbnik groba, je prerok Yuz Asaf prišel v Kašmir z zahoda (Sveta dežela), ko je kraljeval Raja Gopdatta (1. stoletje n. š.).

Eno izmed najbolj široko zastavljenih raziskav o grobnici je izvedel zdaj upokojeni znani zgodovinar in nekdanji predstojnik arheologije države Kašmir profesor Fida Hassnain.

Grob je judovski, kot je dokazano po smeri, v kateri grob leži. Zraven groba je stopinja vtisnjena v kamen, umetniška predstavitev ran križanja.

Njegova poslednja zmaga

Izpolnjen namen

Jezusaas so sprejeli v deželah izgubljenih plemen in izpolnil je svojo misijo, ko je potoval vzhodno k tem antičnim izraelskim skupnostim.

Eden od ugovorov je, če je Jezusas večino svojega življenja preživel v Indiji, zakaj je tisti del njegovega življenja tako neznan in pozabljen?

Pomisliti je treba na fenomen, kaj se zgodi religijski prisotnosti, ko jo prevzame neka druga religija. Na primer, moderni Afganistan je bil veliko središče budizma in je imel enega največjih kipov Budeas izklesanega iz kamna na svetu. Vera je tam sedaj izginila. Še en primer so poganske religije Evrope, preden je tja prispelo krščanstvo.

Izraelska ljudstva v Afganistanu in Kašmirju so sprejela islam. Jezusas je napovedal prihod glasnika za seboj, pomočnika evangelijem, izpolnjenega v osebi Preroka Mohameda.sa

Sčasoma je bila skozi generacije stara vera krščanstva pozabljena, zato so sedaj po večini »ortodoksni muslimani« na enakem področju in verjamejo enako kot drugi »ortodoksni muslimani«.

V bližini Herata v Afganistanu pa še obstajajo privrženci Jezusa Kristusa.as Britanski učenjak O. M. Burke je v svoji knjigi »Among the Dervishes« (Med derviši) opisal ta ljudstva. Čeprav so sedaj muslimani, niso pozabili krščanske zapuščine. Imajo posebno povezavo z Jezusomas in ga imenujejo »Yuz Asaf Kashmiri«, ki jim je prišel pridigat.

*Ahmadijski muslimani verjamemo, da Adam, ki je živel pred 6000 leti, ni bil prvi človek, ampak prvi Božji prerok, ki je bil povzdignjen za vodenje človeštva.