Univerzalna religija
Prva stran Svetega Korana hvali Gospodarja, ki je Vzdrževalec vseh svetov, njegov zadnji odstavek pa nas nagovarja, da molimo h Gospodarju človeštva. Tako prve kot zadnje besede Svetega Korana predstavljajo koncept celotnega vesolja in ne zgolj tistega od Boga Arabcev ali muslimanov. Resnično, pred Svetim Prerokom islamasa ni nihče nagovoril vsega človeštva in nobena knjiga pred Svetim Koranom ni naslovila celotnega sveta. To poslanstvo je bilo dano Svetemu Preroku islamasa z naslednjimi besedami:
Mi te pošiljamo vsem ljudem, da oznanjaš vesele vesti in kot opominjevalca, toda večina ljudi tega ne ve.6
In nato:
Reci: „O, ljudje, resnično sem Alahov Poslanec za vse vas …“7
In ko se Sveti Koran imenuje napotilo svetovom,8 sam sebe potrdi kot vodilo, s katerim sta povezana pravi razvoj in napredek človeštva.
Sveti Koran je bil večkrat poimenovan potrjevalec verodostojnosti ostalih knjig in muslimane opominja, naj verjamejo v vse druge prerokeas na enak način, kot verjamejo v svojega lastnega Preroka.sa V naši veri je prepovedano razlikovati med njimi, še manj pa verjeti zgolj v nekatere in zavračati druge. Sveti Koran pravi:
Vsi (mi) verujemo v Alaha in v Njegove angele in v Njegove knjige in v Njegove poslance.9
Morda bi bilo pomembno raziskati, ali je univerzalnost sama po sebi zaželena lastnost in zakaj ji islam pripisuje tolikšen pomen. Vse odkar je islam prinesel sporočilo o enotnosti človeštva, se je hitrost pohoda k takšni enotnosti pospešeno nadaljevala na vseh področjih. Primer tega procesa v našem času je ustanavljanje različnih mednarodnih teles in zvez. Seveda so to zgolj mejniki na dolgem in ovinkastem potovanju k enotnosti vsega človeštva. Torej je bila potreba, ki jo napreden in civiliziran človek današnjega časa močno čuti, s posevkom semena njene razrešitve v sporočilu islama pred 1400 leti že zadovoljena. Seveda je današnji hitri razvoj transporta in komunikacije prispeval k novemu zagonu napredovanja k enotnosti med ljudstvi in narodi.
Razlike in protislovja med verami – njihova resničnost
Vprašanje, ki se poraja, je: Če so vse religije v resnici ustvarili Božji Poslancias, zakaj potem v njihovih naukih obstajajo razlike? Ali lahko isti Bog posreduje različne nauke?
Na to vprašanje odgovori samo islam in tudi to je razločevalna lastnost te religije. Islam navaja dva temeljna vzroka za razlike med religijami. Prvič, spremenljivi pogoji so zahtevali spremenljiva navodila in pravila in Vsevedni in Modri Bog je zagotovil vodstvo za različne čase, regije in ljudstva glede na njihove potrebe.
Drugič, vsebine mnogih ver so pod težo spremenljivosti časa zbledele in odmrle; zatorej se v svoji izvorni obliki niso ohranile. V nekaterih primerih so sledniki sami predstavili novosti in spremembe, ki naj bi ustrezale spreminjajočim se potrebam in zaradi katerih so bile prvotno razodete knjige dopolnjene. Seveda je v končni fazi takšno prenarejanje Božjega sporočila zahtevalo novo smernico od prvotnega vira. Kot je dejal Bog v Svetem Koranu:
Prestavljali so besede s prvotnih mest in pozabili velik del prepovedi.10
Če v luči načel, zapisanih v Svetem Koranu, raziščemo zgodovino razlik med raznimi verami, ugotovimo, da s približevanjem samemu izvoru razlike slabijo. Če se na primer omejimo na primerjavo krščanstva in islama samo z vidika Jezusovegaas življenja in štirih evangelijev v Svetem pismu, potem se bodo v temeljnih naukih Svetega pisma in Svetega Korana pokazale le manjše razlike. Ampak ko potujemo v času naprej, postaja prepad med temi razlikami vse večji in večji, dokler ne postane popolnoma nepremostljiv − in vse to zaradi človekovega prizadevanja spremeniti, kar je bilo prvotno razodeto. Zgodovina drugih ver prav tako razkrije isto temeljno dejstvo in potrdi islamski vidik, da so človekove težnje v zvezi s spremembami in popravki Božjega sporočila usmerjene od čaščenja enega Boga k mnogim, od resničnosti k izmišljotinam in od človečnosti k apoteozi ljudi.
Sveti Koran nas uči, da je najbolj gotov način za prepoznavanje prave religije, kljub kasnejšim okrnitvam le-te, raziskovanje njenega izvora. Če izvor razkrije nauke o enotnosti Boga in če ne časti nobenega Edinega Boga, temveč pristno naklonjenost celotnemu človeštvu, potem mora biti takšna religija, kljub kasnejšim spremembam, sprejeta kot prava. Ustanovitelji religij, ki so zadostili temu kriteriju, so bili zares pravični in pobožni posamezniki ter pravi poslanci Boga, pri čemer med njimi ne smemo razlikovati, v njihovo resnico moramo povsem verjeti.
Določene temeljne značilnosti so ne glede na čas in prostor skupne vsem. Sveti Koran to razlaga takole:
Zapovedano jim ni bilo nič drugega, kot to, da častijo Alaha, da Mu iskreno izpovedujejo pravo vero, da redno opravljajo molitev in dajejo zakat. To je prava vera!11
Večna religija
Druga razločevalna značilnost islama je, da ne razglaša samo svoje univerzalnosti, ampak se tudi sklicuje na svojo večnost, nato pa preide k izpolnjevanju predpogojev za takšno zahtevo; na primer, sporočilo je lahko večno, samo če je z vseh vidikov dovršeno in popolno ter prav tako zajamčeno z ozirom na resničnost svoje vsebine. Povedano z drugimi besedami, njegove razodete knjige naj bi prinašale božansko jamstvo pred človekovimi popravki in vmešavanji. Kar se tiče naukov Svetega Korana, Vsemogočni v njem zahteva:
Danes sem izpopolnil vašo vero in izpolnil Svojo milost do vas in vam za vero izbral islam.12
6. Sveti Koran 34:29.
7. Sveti Koran 7:159.
8. Sveti Koran 81:28.
9. Sveti Koran 2:286.
10. Sveti Koran 5:14.
11. Sveti Koran 98:6.
12. Sveti Koran 5:4.