Ni monopola nad resnico
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ko govorimo o razločevalnih značilnostih islama, je prva in najpresenetljivejša značilnost njegovo vabljivo odrekanje monopolu nad resnico in zanikanje trditve, da obstaja samo ena in edina prava religija. Prav tako ne zahteva, da so prejemniki Božje ljubezni samo Arabci. Islam je edina religija, ki popolnoma zavrača idejo, da je resnica monopol ene same vere, rase ali narodnosti; namesto tega razglaša, da je Božje vodstvo splošni blagoslov, ki je ohranil človeštvo skozi vse čase. Sveti Koran razlaga, da ni ne rase ne ljudi, ki jih ne bi blagoslovilo Božje vodstvo, in ne  regije na zemlji ne skupine ljudi, ki ne bi prejela Božjih prerokov in poslancev.1

V nasprotju s splošno znanim islamskim prepričanjem o Alahovi naklonjenosti vsem ljudem na zemlji preseneča dejstvo, da nobena knjiga katere koli druge religije ne potrjuje ali vsaj omenja možnosti, da so druga ljudstva in narodi na kateri koli zgodovinski stopnji prejeli Alahovo luč in vodstvo. Pravzaprav se resnica in veljavnost lokalne ali regionalne religije pogosto tako močno poudarjata, resnica ostalih ver pa se tako popolnoma ignorira, kot če bi sonce resnice vzšlo in zašlo le nad omejenim obzorjem določenega ljudstva in ostali svet zapustilo ter obsodilo na večno temo. Sveto pismo, na primer, govori samo o Bogu Izraela in ponavlja:

Slavljen bodi, Gospod, Izraelov Bog.2

Niti bežno ne preveri religioznih razodetij v drugih deželah in pri drugih ljudstvih. Judovsko prepričanje, da so bili vsi izraelski preroki poslani le izraelskim plemenom, je tako v polnem soglasju z namenom in sporočilom Svetega pisma. Jezusas je prav tako razodel, da je njegov prihod namenjen samo hebrejskim rodovom, in dejal, da je bil poslan samo k izgubljenim ovcam hiše Izraelove3, ter na ta načela opomnil z naslednjimi besedami: „Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite svinjam.“4

Podobno tudi hinduizem svoje knjige naslavlja samo na višji sloj ljudi. Rečeno je: Če kdo iz običajnega rodu po naključju sliši besedo iz Ved, mora kralj temu zamašiti ušesa s stopljenim voskom in svincem. In če ponavlja del spisov, mu je treba prerezati jezik; in če z branjem Ved nadaljuje, je treba njegovo telo razsekati na kose.5

Tudi če ne upoštevamo teh ostrih predpisov oziroma predlagamo njihovo prizanesljivejšo razlago, ostaja dejstvo, da svete knjige ostalih ver same po sebi ne nakazujejo na veljavnost religij drugih dežel in narodov. Temeljno vprašanje, ki se ob tem poraja, je naslednje: Če so vse vere prave, zakaj koncept Boga predstavljamo na tako omejen način? Sveti Koran ima rešitev. Pravi, da so bili tudi pred razodetjem Svetega Korana in pred prihodom Svetega Preroka Mohamedasa božanski poslanci resnično poslani vsakemu narodu in po vsej zemeljski obli, a je bilo njihovo področje omejeno regionalno, njihove naloge pa časovno. Vzrok je v tem, ker naša civilizacija še ni dosegla stopnje razvoja, na kateri bi bila vredna vesoljnega poslanca, ki bi nosil univerzalno sporočilo.


1.            Sveti Koran 35:25.
2.            1. kroniška knjiga 16:36.
3.            Samuel 25:32.
4.            Matej 15:21−25.
5.            Gautama Smriti: 12.