Pojem pravičnosti v islamu
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Zdaj bom navedel nekaj pomembnih primerov načel islama, ki v današnjem svetu morda potrebujejo poseben poudarek. Prvi zadeva islamske nauke, ki se tičejo pravice in pravičnosti. Druge religije ne predstavljajo celovitih navodil o urejanju pravičnosti in poštene igre, in če te sploh omenjajo, jih na način, ki je za današnji čas komajda uporaben. Pravzaprav se za nekatere dele teh navodil zdi, da so v neposrednem nasprotju z razumom in dovzetnostjo v našem času, in človek ne more drugega kot skleniti, da so se ti nauki ali izpridili ali pa so bili namenjeni le za lokalno in začasno uporabo. Ker judovstvo predstavlja Boga edino in izključno kot Boga Izraela, potem ni čudno, da se ne ukvarja s temeljnim vprašanjem človekovih pravic kot takšnih.

Hinduizem se zdi neposredno sovražen ne le do nehindujcev, ampak tudi do hindujcev nižje kaste, zatorej se področje Božjega usmiljenja zoži na mnogo manjši del človeške rase. Hinduizem določa:

Če brahman ne more vrniti posojila nekomu iz nižje kaste, drugi povračila nima pravice zahtevati. Ampak če nekdo iz nižje kaste ne more vrniti posojila, najetega pri brahmanu, bo moral prvi delati za brahmane kot fizični delavec, dokler ne bo sposoben posojila poplačati v celoti.34

Poleg tega nam v judovstvu tudi ne uspe zaznati pojma pravičnosti v odnosu do sovražnika. Glasi se takole:

In ko jih Gospod, tvoj Bog, izroči, in jih ti premagaš: jih odločno pokončaj z zakletvijo: ne sklepaj z njimi zaveze.35

Zdaj bom za primerjavo navedel nekaj primerov islamskih naukov istih področij. Sveti Koran zapoveduje in jaz navajam:

  • v  In ko razsojate med ljudmi, sodite po pravici.36
  • v  Bodite povsem pravični in pričajte za Alaha, čeprav bi pričali v svojo škodo ali v škodo svojih staršev ali v škodo svojih bližnjih.37
  • v  In naj vas sovraštvo do drugih ljudi ne zavede v nepravičnost! Bodite vedno pravični, kajti to je najbližje kreposti.38
  • v  Na Alahovi poti se bojujte proti tistim, ki se bojujejo proti vam, in ne prestopajte mej! Alah resnično ne mara prestopnikov.39
  • v  Če se bodo oni nagibali k miru, storite tako tudi vi!40

Drugi primer, ki ga od večnih naukov islama želim navesti, zadeva maščevanje in odpuščanje. Ko na tem področju primerjamo nauke islama z nauki drugih ver, nas nenadoma začudi zapoved Stare zaveze:

Ne pokaži usmiljenja: življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo.41

Takšno poudarjanje maščevanja brez dvoma ne povzroči samo začudenja, ampak žalosti tudi naše srce. Vendar pa tega primera ne navajam, da bi grajal drugi nauk, ampak da bi z vidika islamskih načel pokazal, kako so celo tako drastični ukrepi lahko včasih tudi upravičeni. Sveti Koran nam tako pomaga slediti spornim naukom drugih ver v duhu naklonjenosti in razumevanja, kar je prav tako izključna lastnost islama. Po Svetem Koranu je izvajanje popolnega maščevanja predpisano samo za posebne potrebe določenega obdobja. To je bilo za opogumljanje Izraelcev nujno, saj so se lahko postavili za svoje pravice, potem ko so za dolgo obdobje ostali zatirani in zasužnjeni ter so posledično postali strahopetni in razvili globoko zakoreninjeni predsodek o svoji podrejenosti. Očitno bi to* v takšnem položaju potisnilo Izraelce še globlje v njihovo stisko in jih prikrajšalo za zaupanje in pogum, da bi pretrgali vezi suženjske odvisnosti. Ta nauk je bil torej pravilen in v tedanjih razmerah primeren ter seveda poslan od Vsevednega Boga.

Po drugi strani pa s preučevanjem Nove zaveze, v nasprotju s predhodnimi spisi Stare zaveze, spoznamo, da slednja v tolikšni meri poudarja odpuščanje, da Izraelcem popolnoma odvzame pravico do maščevanja. Pravi razlog za to je v dolgotrajnem izvrševanju predhodnih naukov, kar je Izraelce naredilo trdosrčne in krvoločne in kar se lahko odpravi samo z začasno razveljavitvijo pravice do izvajanja maščevanja. Zato jih je Jezusas opozarjal:

Slišali ste, da je bilo rečeno: “Oko za oko in zob za zob.” Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč.42

Ta dva nasprotujoča si nauka islam privzema kot dopolnjujoča si, pri čemer je vsak v skladu s prevladujočim stanjem in situacijo določenega časa, zatorej se lahko sklicuje na svojo univerzalnost oziroma večnost. To se zdi popolnoma razumljivo, saj je bil človek še vedno v procesu zgodnje faze razvoja in še ni postal ena skupnost, ki bi ji bil podeljen dokončni in univerzalni zakon. Verjamemo, da islam je ta dokončni zakon in predstavlja nauk, ki je osvobojen vplivov prostora ali časa in katerega dejstvo je bogato ponazorjeno z nauki v zvezi z obravnavanim področjem.

Sveti Koran pravi:

Sovražnost smete povrniti v enaki meri, toda Alah bo nagradil tistega, ki bo odpustil in se pobotal. On resnično ne mara hudodelcev.43

Na ta način islam združuje najboljše značilnosti obeh zgodnjih naukov; s ključno dopolnitvijo, da je odpuščanje priporočeno, če obstaja verjetnost, da se bo storilec poboljšal. Če to ni verjetno, je kaznovanje nujno, vendar ne sme biti krivično. Seveda je to vodilo v popolnem skladu s človekovo naravo in je uporabno tako danes kot ob svojem odkritju pred 1400 leti.


* Nauki glede odpuščanja. [Založnik]

34.            Manu Smriti 10:35.
35
.            Devteronomij 7:2. 
36
.            Sveti Koran 4:59.
37
.            Sveti Koran 4:136.
38
.            Sveti Koran 5:9.
39
.            Sveti Koran 2:191.
40
.            Sveti Koran 8:62.
41
.            Eksodus 21:24.
42.            Matej 5:35−45.
43
.            Sveti Koran 42:41.