V Boga bomo verjeli šele, ko ga bomo videli na lastne oči!
Od vseh nasprotovanj materialističnega sveta veri je v današnjem času največje tisto, ki se nanaša na obstoj Boga. Malikovalci Bogu pripisujejo partnerje, vendar vsaj verjamejo v Njegov obstoj. Po drugi strani pa ateisti v celoti zavračajo samo idejo o božanstvu. Temelji moderne znanosti so zgrajeni na načelu opazovanja; zato ateisti trdijo, da če je Bog, bi ga morali videti, drugače je zanje nemogoče verjeti vanj. Modernost je izbrisala zasnovo Svetega Boga iz src večine naše mladine. Na stotine študentov, odvetnikov in drugih v takih poklicih se odvrača od prepričanja v Njegov obstoj in vsak dan se število povečuje. Še več, srca tisočih drugih so brez vere v Boga, čeprav tega javno ne priznajo iz strahu pred družbenimi posledicami. V skladu s tem sem se že dolgo tega odločil, da če me bo Bog blagoslovil s priložnostjo, bom napisal in izdal kratko razpravo o tem, v upanju, da bo nekaj srečnih duš od tega imelo korist.
Ateisti najprej trdijo, da bi verjeli v Boga, če bi Ga lahko videli. Ta argument sem velikokrat slišal in vedno sem presenečen glede na to, da ljudje dojemajo različne tipe fizičnih lastnosti z različnimi čuti; na primer nekatere lastnosti zaznavajo z vidom, druge pa s tipom, vohom, sluhom ali okusom. Dober primer je, da barvo prepoznavamo z vidom in ne z vohom, tipom ali okusom. Bi potem človeka imeli za norega, če bi zanikal njen obstoj na podlagi tega, da je ne more zaznati kot zvok? Podobno zvok zaznavamo s sluhom. Spet, ali ne bi bilo ignorantsko, če bi posameznik vztrajal, da bo verjel, da nekdo zna govoriti šele, ko bo videl njegov glas? Podobno vonjave zaznavamo s čutom voha; če bi nekdo trdil, da bo sprejel resnico vonja vrtnice le, če ga bo lahko okusil, ali bo ta veljal za razgledanega in inteligentnega? Nasprotno, okuse, kot so sladko, kislo, grenko, slano in tako naprej, zaznamo z okusom in jih ne moremo zaznati z vohom. Tako ni nujno dvomiti o tem, česar se ne da videti, in sprejeti samo tisto, kar je vidno z golim očesom. Če bi to naredili, bi zanikali obstoj vonja vrtnice, kislosti limete, sladkobe medu, grenkobe aloje, trdnosti železa in lepote človeškega glasu; nobenega od teh pojavov ne zaznavamo z vidom, temveč s sposobnostmi voha, okusa, tipa in sluha. Tako je trditev, da je Boga treba videti, da bi vanj verjeli, grobo napačna. Ali taki kritiki zaznavajo vonj vrtnice ali sladkobo medu z vidom? Če ne, zakaj vztrajajo, da je vid določilni dejavnik za vero v Boga?
V obstoj številnih delov telesa verjamemo, ne da bi jih videli, in dejansko smo primorani priznati njihov obstoj. Ali ljudje verjamejo v srce, jetra, možgane, črevesje, pljuča in vranico šele potem, ko so jih videli, ali jih priznavajo drugače? Če bi posameznik poskušal odstraniti svoje organe v upanju, da bi jih videl in dokazal, da ti organi obstajajo, bi umrl, še preden bi jih videl.
Do sedaj sem citiral primere, ki prikazujejo, da vseh predmetov ne zaznavamo samo z vidom, ampak nekatere zaznavamo s petimi čuti. Zdaj bom govoril o pojavih, ki jih zaznavamo na različne načine, ne neposredno s petimi čutili. Na primer, obstoj razuma, uma in spomina je sprejeta resnica, ki je nihče na svetu ne zanika; vendar, ali je kdo kdaj videl um ali ga slišal, okusil, zavohal? Kako potem um prepoznamo in zaznamo obstoj spomina? Tu je še moč: sposobnost, ki jo imajo vsa bitja, močna ali šibka, do neke stopnje. Vendar jo je kdo kdaj videl, slišal, zavohal, okusil ali se je dotaknil? Kako je bil obstoj moči določen? Tudi najbolj nevedni ljudje zlahka razumejo, da teh pojavov ne moremo določiti s čuti, temveč z razmislekom o njihovih učinkih. Na primer, ko si ljudje vzamejo čas za razreševanje raznih problemov, ki jih težijo, je očitno, da jim je nekaj v njih samih v tistem trenutku pomagalo; temu pravimo inteligenca. Tako uma ne odkrijemo neposredno s petimi čuti. Njegova temeljna resnica je določena z opažanjem njegovih čudes. Podobno je, ko človek nosi težko breme in je jasno, da ima nekakšno sposobnost, ki mu omogoča težo dvigniti ali fizično usmerjati šibkejši predmet; temu rečemo moč.
Zatorej, bolj ko je stvar prefinjena, manj zaznavna je golemu očesu. Njen obstoj zaznamo z njenimi učinki namesto s pogledom nanjo, z vonjanjem, okušanjem ali dotikanjem.
Zato je, ko želimo določiti obstoj Vzvišenega Alaha, ki je najbolj prefinjen od vseh, nepravično omejevati zahteve za vero v Njegov obstoj, kot je, da je Njegov obstoj mogoče potrditi le z vidom. Je kdo že videl elektriko? Vendar ali lahko zanikamo resničnost elektrike, ko se z njeno pomočjo pošiljajo telegrami, delujejo stroji in svetijo žarnice? Moderne raziskave o etru so spodbudile velike preboje v fizikalnih vedah, vendar ali so znanstveniki lahko odkrili metodo, s katero bi videli, slišali, vonjali, se dotikali ali okušali to spojino? Ampak če kdo zanika njen obstoj, ne moremo razložiti procesa, s katerim sončna svetloba doseže zemljo. Zato v teh okoliščinah ni prav, da ateisti želijo videti Boga, da bi Vanj verjeli. Vzvišeni Alah je vsekakor viden, vendar vidijo Ga lahko le tiste oči, ki so Ga sposobne videti. Za tiste, ki Ga želijo videti, Bog stoji pred svetom s Svojo močjo, in čeprav je skrit, je najbolj viden od vseh. Vsemogočni Bog to razlaga v Koranu z naslednjimi kratkimi, vendar neprimerljivimi besedami:
لَا تُدۡرِکُہُ الۡاَبۡصَارُ ۫ وَ ہُوَ یُدۡرِکُ الۡاَبۡصَارَ ۚ وَ ہُوَ اللَّطِیۡفُ الۡخَبِیۡرُ
Bitje Vzvišenega Alaha je tako, da Ga oči ne dosežejo, ampak On doseže oči. In On je Nedoumljiv, Vsezavedajoč.[1]
Tukaj Vzvišeni Alah pritegne pozornost človeka k dejstvu, da njegove oči ne morejo videti Njega, saj je Njegovo bitje prefinjeno in najbolj prefinjenega ne moremo zaznati z vidom. Moči, inteligence, duše, elektrike in etra ne moremo videti; kako bi lahko človeški vid prodrl v prefinjenost Božjega bitja?
Kako naj bi torej ljudje videli Boga in si pridobili znanje o Njegovem bitju? Na to Koran pravi:
وَ ہُوَ یُدۡرِکُ الۡاَبۡصَارَ
Se pravi, On Sam doseže človeško oko, in čeprav je prešibko, da bi prodrlo do resnice Njegovega bitja, se Bog razodene človeku s Svojo močjo in manifestacijo Svojih popolnih atributov. Človeško oko Ga ne more videti in zato se na različne načine prikaže s Svojo neskončno močjo – ali s hudimi kaznimi, s preroki, z božansko milostjo ali z uslišanjem molitev.
Če je po tej razlagi resničnost obstoja Boga še vedno odvisna od vida in je argument, da nič ne more biti sprejeto, dokler tega ne vidimo, potem bi morali zanikati skoraj štiri petine pojavov na svetu. Glede na nekatere filozofe je to res za vse pojave; v skladu z njihovimi prepričanji noben posvetni objekt ni zaznaven, le njihove lastnosti lahko vidimo.
Sedaj bom poskusil predstaviti tiste dokaze, ki določajo obstoj Boga in podprejo človeka v prepričanju, da imajo stvarnika in se niso ustvarili sami.
[1] Koran, 6:104.