V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

V Boga bomo verjeli šele, ko ga bomo videli na lastne oči!

Od vseh nasprotovanj materialističnega sveta veri je v današnjem času največje tisto, ki se nanaša na obstoj Boga. Malikovalci Bogu pripisujejo partnerje, vendar vsaj verjamejo v Njegov obstoj. Po drugi strani pa ateisti v celoti zavračajo samo idejo o božanstvu. Temelji moderne znanosti so zgrajeni na načelu opazovanja; zato ateisti trdijo, da če je Bog, bi ga morali videti, drugače je zanje nemogoče verjeti vanj. Modernost je izbrisala zasnovo Svetega Boga iz src večine naše mladine. Na stotine študentov, odvetnikov in drugih v takih poklicih se odvrača od prepričanja v Njegov obstoj in vsak dan se število povečuje. Še več, srca tisočih drugih so brez vere v Boga, čeprav tega javno ne priznajo iz strahu pred družbenimi posledicami. V skladu s tem sem se že dolgo tega odločil, da če me bo Bog blagoslovil s priložnostjo, bom napisal in iz­dal kratko razpravo o tem, v upanju, da bo nekaj srečnih duš od tega imelo korist.

Ateisti najprej trdijo, da bi verjeli v Boga, če bi Ga lahko videli. Ta argument sem velikokrat slišal in vedno sem presenečen glede na to, da ljudje doje­majo različne tipe fizičnih lastnosti z različnimi čuti; na primer nekatere lastnosti zaznavajo z vi­dom, druge pa s tipom, vohom, sluhom ali okusom. Dober primer je, da barvo prepoznavamo z vidom in ne z vohom, tipom ali okusom. Bi potem človeka imeli za norega, če bi zanikal njen obstoj na podlagi tega, da je ne more zaznati kot zvok? Podobno zvok zaznavamo s sluhom. Spet, ali ne bi bilo ignorant­sko, če bi posameznik vztrajal, da bo verjel, da ne­kdo zna govoriti šele, ko bo videl njegov glas? Po­dobno vonjave zaznavamo s čutom voha; če bi ne­kdo trdil, da bo sprejel resnico vonja vrtnice le, če ga bo lahko okusil, ali bo ta veljal za razgledanega in inteligentnega? Nasprotno, okuse, kot so sladko, kislo, grenko, slano in tako naprej, zaznamo z okusom in jih ne moremo zaznati z vohom. Tako ni nujno dvomiti o tem, česar se ne da videti, in spre­jeti samo tisto, kar je vidno z golim očesom. Če bi to naredili, bi zanikali obstoj vonja vrtnice, kislosti limete, sladkobe medu, grenkobe aloje, trdnosti že­leza in lepote človeškega glasu; nobenega od teh pojavov ne zaznavamo z vidom, temveč s sposob­nostmi voha, okusa, tipa in sluha. Tako je trditev, da je Boga treba videti, da bi vanj verjeli, grobo na­pačna. Ali taki kritiki zaznavajo vonj vrtnice ali sladkobo medu z vidom? Če ne, zakaj vztrajajo, da je vid določilni dejavnik za vero v Boga?

V obstoj številnih delov telesa verjamemo, ne da bi jih videli, in dejansko smo primorani priznati nji­hov obstoj. Ali ljudje verjamejo v srce, jetra, možgane, črevesje, pljuča in vranico šele potem, ko so jih videli, ali jih priznavajo drugače? Če bi posa­meznik poskušal odstraniti svoje organe v upanju, da bi jih videl in dokazal, da ti organi obstajajo, bi umrl, še preden bi jih videl.

Do sedaj sem citiral primere, ki prikazujejo, da vseh predmetov ne zaznavamo samo z vidom, ampak ne­katere zaznavamo s petimi čuti. Zdaj bom govoril o pojavih, ki jih zaznavamo na različne načine, ne ne­posredno s petimi čutili. Na primer, obstoj razuma, uma in spomina je sprejeta resnica, ki je nihče na svetu ne zanika; vendar, ali je kdo kdaj videl um ali ga slišal, okusil, zavohal? Kako potem um prepoz­namo in zaznamo obstoj spomina? Tu je še moč: sposobnost, ki jo imajo vsa bitja, močna ali šibka, do neke stopnje. Vendar jo je kdo kdaj videl, slišal, zavohal, okusil ali se je dotaknil? Kako je bil obstoj moči določen? Tudi najbolj nevedni ljudje zlahka razumejo, da teh pojavov ne moremo določiti s čuti, temveč z razmislekom o njihovih učinkih. Na pri­mer, ko si ljudje vzamejo čas za razreševanje raznih problemov, ki jih težijo, je očitno, da jim je nekaj v njih samih v tistem trenutku pomagalo; temu pra­vimo inteligenca. Tako uma ne odkrijemo ne­posredno s petimi čuti. Njegova temeljna resnica je določena z opažanjem njegovih čudes. Podobno je, ko človek nosi težko breme in je jasno, da ima ne­kakšno sposobnost, ki mu omogoča težo dvigniti ali fizično usmerjati šibkejši predmet; temu rečemo moč.

Zatorej, bolj ko je stvar prefinjena, manj zaznavna je golemu očesu. Njen obstoj zaznamo z njenimi učinki namesto s pogledom nanjo, z vonjanjem, okušanjem ali dotikanjem.

Zato je, ko želimo določiti obstoj Vzvišenega Alaha, ki je najbolj prefinjen od vseh, nepravično omeje­vati zahteve za vero v Njegov obstoj, kot je, da je Njegov obstoj mogoče potrditi le z vidom. Je kdo že videl elektriko? Vendar ali lahko zanikamo resnič­nost elektrike, ko se z njeno pomočjo pošiljajo tele­grami, delujejo stroji in svetijo žarnice? Moderne raziskave o etru so spodbudile velike preboje v fizi­kalnih vedah, vendar ali so znanstveniki lahko od­krili metodo, s katero bi videli, slišali, vonjali, se do­tikali ali okušali to spojino? Ampak če kdo zanika njen obstoj, ne moremo razložiti procesa, s katerim sončna svetloba doseže zemljo. Zato v teh okoli­ščinah ni prav, da ateisti želijo videti Boga, da bi Vanj verjeli. Vzvišeni Alah je vsekakor viden, ven­dar vidijo Ga lahko le tiste oči, ki so Ga sposobne videti. Za tiste, ki Ga želijo videti, Bog stoji pred svetom s Svojo močjo, in čeprav je skrit, je najbolj viden od vseh. Vsemogočni Bog to razlaga v Ko­ranu z naslednjimi kratkimi, vendar neprimer­ljivimi besedami:

لَا تُدۡرِکُہُ الۡاَبۡصَارُ ۫ وَ ہُوَ یُدۡرِکُ الۡاَبۡصَارَ ۚ وَ ہُوَ اللَّطِیۡفُ الۡخَبِیۡرُ

Bitje Vzvišenega Alaha je tako, da Ga oči ne dosežejo, ampak On doseže oči. In On je Nedoumljiv, Vsezavedajoč.[1]

Tukaj Vzvišeni Alah pritegne pozornost človeka k dejstvu, da njegove oči ne morejo videti Njega, saj je Njegovo bitje prefinjeno in najbolj prefinjenega ne moremo zaznati z vidom. Moči, inteligence, duše, elektrike in etra ne moremo videti; kako bi lahko človeški vid prodrl v prefinjenost Božjega bi­tja?

Kako naj bi torej ljudje videli Boga in si pridobili znanje o Njegovem bitju? Na to Koran pravi:

وَ ہُوَ یُدۡرِکُ الۡاَبۡصَارَ

Se pravi, On Sam doseže človeško oko, in čeprav je prešibko, da bi prodrlo do resnice Njegovega bitja, se Bog razodene človeku s Svojo močjo in manife­stacijo Svojih popolnih atributov. Človeško oko Ga ne more videti in zato se na različne načine prikaže s Svojo neskončno močjo – ali s hudimi kaznimi, s preroki, z božansko milostjo ali z uslišanjem mo­litev.

Če je po tej razlagi resničnost obstoja Boga še ve­dno odvisna od vida in je argument, da nič ne more biti sprejeto, dokler tega ne vidimo, potem bi morali zanikati skoraj štiri petine pojavov na svetu. Glede na nekatere filozofe je to res za vse pojave; v skladu z njihovimi prepričanji noben posvetni objekt ni zaznaven, le njihove lastnosti lahko vidimo.

Sedaj bom poskusil predstaviti tiste dokaze, ki do­ločajo obstoj Boga in podprejo človeka v pre­pričanju, da imajo stvarnika in se niso ustvarili sami.

[1]     Koran, 6:104.