V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Človeška narava je dokaz o obstoju Boga

Tretji dokaz, ki ga je mogoče ugotoviti iz Korana, je, da je človeška narava sama po sebi dokaz za ob­stoj Vsemogočnega Boga, saj ima človeška narava do določenih zlobnosti inherenten odpor. Na pri­mer, do krvoskrunskih odnosov z mamo, sestro ali hčerjo; do stika z urinom, telesnimi izločki in dru­gimi podobnimi vrstami umazanije; do laži in vseh drugih takih stvari, ob katerih se zdrznejo tudi ateisti. Zakaj bi to bilo res, če ne bi bilo Boga? Če Bog ne obstaja, zakaj moški razlikujejo svoje ma­tere in hčere od drugih žensk; zakaj se jim laganje zdi narobe; po katerih merilih se jim zgoraj ome­njene stvari upirajo? Če njihova srca ne občudujejo višje sile, zakaj se izogibajo tem stvarem? Zanje bi resnica in laž, pravica in krivica morale imeti enako vrednost in bi se svobodno odločali glede na svoje notranje želje. Kaj je ta Božanski zakon, ki usmerja čustva in vlada v srcih ljudi, da tudi če jih ateist s svojimi besedami zanika, se ne more ločiti od svoje inherentne narave in se izogiba grešnim dejanjem ali vsaj temu, da bi jih obelodanil? Je to oblika oseb­nega dokaza, da se v svojem srcu boji zagovora pred kraljem, čeprav zanika njegovo najvišjo oblast?

V Koranu Vzvišeni Alah pravi:

لَاۤ اُقۡسِمُ بِیَوۡمِ الۡقِیٰمَۃِ ۙ﴿۲﴾وَ لَاۤ اُقۡسِمُ بِالنَّفۡسِ اللَّوَّامَۃِ ؕ﴿۳﴾[1]

To pomeni, ljudje se motijo, ko mislijo, da ni ne Boga niti poslednjega sojenja, ko pa je Bog manife­stiral dva dokaza za to. Prvič, vse se mora soočiti s Sodnim dnevom, ko se odloča o njihovih zadevah. Dobro sreča dobro in zloba sreča zlobo. Če ni božanstva, zakaj sta zaukazani nagrada in kazen? In ljudje, ki zanikajo Sodni dan, bodo morda priče, da se sojenje začne že v tem življenju. Na primer, prešuštniki so bolj nagnjeni k okužbi s sifilisom ali gonorejo kot ljudje, ki so poročeni, čeprav so nji­hova dejanja enaka. Drugi dokaz je samoobtožu­joča duša. Posameznikova lastna vest je sposobna prepoznati greh in tisto, kar je narobe ali zlobno. Celo ateisti prepoznajo prešuštvo in laži kot narobe in nimajo arogance in ljubosumja za vrlini. Zakaj je tako? Ne nazadnje se ne držijo nobenega verskega zakona. Vseeno pa imajo njihova srca do nekaterih stvari odpor – in srce je k temu nagnjeno, ker ve, da se bo soočilo z ocenjevanjem nekaterih dejanj od višje sile, čeprav tega ne zna ubesediti. V podporo tej ideji nekje drugje v Koranu Bog pravi:

فَاَلۡہَمَہَا فُجُوۡرَہَا وَ تَقۡوٰہَا ۪ۙ

In srcu je razodel, kar ni dobro zanj in kaj je dobro zanj.[2]

Tako je inherenten smisel za prav in narobe čudovit dokaz, da Bog obstaja. Brez Boga ni razloga, da bi kategorizirali določene stvari kot vrline in druge kot nemoralne. V takem primeru bi ljudje počeli, karkoli bi hoteli, brez oziranja na to, kaj je prav in kaj narobe.

[1]      Ne! Za pričo kličem Dan Vstajenja. In za pričo kličem samoobtožujočo dušo, da je Sodni dan gotovost. (Koran, 75:2–3).

[2]     Koran, 91:9.