V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Bog Vsemogočni je vzrok vseh vzrokov

Četrti dokaz za obstoj Boga najdemo v Koranu, kot sledi:

وَ اَنَّ اِلٰی رَبِّکَ الۡمُنۡتَہٰی ﴿ۙ۴۳﴾ وَ اَنَّہٗ ہُوَ اَضۡحَکَ وَ اَبۡکٰی ﴿ۙ۴۴﴾ وَ اَنَّہٗ ہُوَ اَمَاتَ وَ اَحۡیَا ﴿ۙ۴۵﴾ وَ اَنَّہٗ خَلَقَ الزَّوۡجَیۡنِ الذَّکَرَ وَ الۡاُنۡثٰی ﴿ۙ۴۶﴾ مِنۡ نُّطۡفَۃٍ اِذَا تُمۡنٰی ﴿۪۴۷﴾[1]

To pomeni, Bog je dal prerokom vedeti, da ima vse svoj konec z Njim. Vse veselje in žalost prihajata od Njega in življenje in smrt sta v Njegovih rokah. On je ustvaril tako moškega kot žensko iz izlitja kapljice.

V teh verzih Vzvišeni Alah usmerja pozornost ljudi na dejstvo, da ima vsako dejanje za seboj pobu­dnika. Zagotovo obstaja nuja storilca, da se neko dejanje zgodi. Če ljudje razmišljajo o delovanju ve­solja, bodo prišli do sklepa, da vse stvari povzroči Bog, ki je poslednji ali prvi vzrok vsega in po ukazu Katerega se vse zgodi. Zato Bog opominja ljudi o njihovem prvotnem stanju in pravi, da so bili ustvarjeni iz nečesa tako majhnega, kot je kaplja sperme. Bolj nazaj, kot sledijo svojim začetkom, manjši postajajo, zato niso mogli ustvariti samih sebe. Ne more biti stvarjenja brez stvarnika in člo­veška bitja niso sredstvo svojega obstoja, kot je jasno iz poti njihovega napredka iz stanja šibkosti v stanje moči; ker človeška bitja niso sredstvo svojega stvarjenja v trenutnem stanju, kako bi lahko bili v stanju svoje šibkosti? Iz tega je treba sprejeti, da so nastali iz neodvisnega stvarnika, či­gar moč je absolutna in neskončna.

Ko posameznik razmišlja o vzrokih za postopen razvoj človeških bitij, sredstva teh napredkov po­stanejo vedno manj zaznavna, do točke, ko vse po­svetne oblike znanja ne ponujajo več nadaljnje raz­lage in uvida v procese teh oddaljenih stopenj člo­veškega obstoja. Tukaj je na delu Božja roka in vsi znanstveniki morajo sčasoma priznati, da ima vse svojo točko vrhunca in da je konec z bitjem, ki ga človeški um ne more dojeti, in ta konec je Bog. To je preprost argument, ki ga razumejo celo slabše iz­obraženi ljudje.

Nekoč naj bi nekdo vprašal beduina, kaj je dokaz, da obstaja Bog. Rekel je: »Če bi videl kamelji iztre­bek v gozdu, bi vedel, da je kamela šla po tisti poti. Zato z opazovanjem čudovitega stvarjenja vesolja, kako ne bi bil sposoben prepoznati, da obstaja naj­višji stvarnik.« Kako resničen in naravni odziv. Če človeška bitja razmišljajo o izvoru stvarjenja, jih to nujno vodi v sprejemanje bitja, ki je najvišji stvar­nik vseh stvari.

[1]     Koran, 53:43–47.