Najstarejši dokaz o obstoju Boga

V skladu s svojim prepričanjem, da je Koran po­jasnil vse bistvene načine, kako doseči duhovni na­predek, se bom, če bo Božja volja, obračal le k nje­govim verzom, ko bom govoril o dokazih za obstoj Boga.

Glede na to, da je prva zaznavna izkušnja novorojen­čka na svetu zvok, bo moj uvodni dokaz povezan z zvočnostjo.

V Koranu Bog pravi:

Resnično se razvija in uspeva tisti, ki se očiščuje in izreka ime svojega Gospoda in ki se ne izraža samo besedno, ampak tudi časti, da pokaže svojo vero z dejanji. Am­pak ljubše vam je življenje na tem svetu, Onstranstvo pa je boljše in trajnejše. In to ni argument, ki ga predstavlja le Koran; to je dejansko to, kar učijo prejšnji sveti zapisi – tako so sveti zapisi Abrahama in Mojzesa dali svetu isti nauk.[1]

V tem verzu Vzvišeni Alah predstavi argument nas­protnikom Korana, da tisti ljudje, ki se ogibajo se­bičnim željam, ki potrjujejo obstoj Boga in kažejo sebe kot Njegove prave služabnike, vedno dosežejo zmago in uspeh. In dokaz v prid temu nauku je nje­gova skupna točka vseh verstev v preteklosti.

In tako vsem privržencem prevladujočih verstev tistega obdobja – krščanstva, judaizma in Mečano­vega poganstva – Bog odločno zagotavlja, da je nauk Abrahama^as in Mojzesa^as, ki ga vsi spreje­majo, popolnoma enak nauk. Zato je načelo, da so ljubljenci Boga vedno uspešni, in enoglasno strinja­nje vseh ver o tem nauku ter vsenavzočnost te re­snice med vsemi narodi prikazano v Koranu kot po­memben dokaz za obstoj Boga.

Bolj ko posameznik razmišlja o tem argumentu, bolj prepričljiv in verodostojen ta je. V resnici se vse svetovne vere strinjajo o obstoju bitja, ki je stvarnik vesolja. Morda obstajajo razlike v doktrini in prepričanjih zaradi geografskih razlik ali razlik v okoliščinah, vse vere pa univerzalno sprejemajo obstoj Boga, čeprav se razhajajo v podrobnostih, kot je razumevanje Njegovih atributov. Vse velike moderne vere – islam, krščanstvo, judaizem, budi­zem, sikhizem, hinduizem in zaratustrstvo – verja­mejo v obstoj Enega Boga, Elohima, Paramešvare, Paramatme, Satguruja ali Jezdana.

Arheološki dokazi prav tako kažejo, da so bile celo vere, ki so danes izumrle, v svojih osnovnih pote­zah monoteistične; najsi so jih našli v odročnih kra­jih v Amerikah, gozdovih Afrike ali v Rimu, Angliji, na Javi – Sumatri, na Japonskem, Kitajskem, v Sibi­riji ali Mandžuriji. Kako je ta harmonija prepričanj nastala, kdo je seznanil prebivalce Amerike s pre­pričanji prebivalcev Indije in kdo je Kitajcem pove­dal o prepričanjih Afričanov? V preteklosti sred­stva za prevoz in komunikacijo, kot so vlaki, tele­grami in pošta, niso obstajali kot danes, niti ni bilo letal ali velikih ladij, s katerimi bi redno potovali sem in tja. Potovali so običajno s konji ali mulami in plovila tistega časa so potrebovala mesece, da so zaključila svoja potovanja, danes pa trajajo le nekaj dni. Velika območja sveta so bila v tem obdobju ne­odkrita. Kako je lahko nastalo soglasje o tem dolo­čenem prepričanju med oddaljenimi skupnostmi različnih dispozicij in kultur? Že tako dva posame­znika težko soglašata o nečem izmišljenem; dejstvo, da je toliko narodov in držav prišlo do soglasja pri enem načelu, ne da bi si izmenjali ideje, je dokaz verodostojnosti tega prepričanja, ki ga je skriv­nostno razkril islam in ki je bil v preteklosti razkrit ljudem vseh narodov in držav. Zgodovinarji se stri­njajo, da ko je trditev ali vir potrjen v kronikah raz­ličnih starodavnih skupnosti, ga lahko imamo za avtentičnega. Ker je na stotine in tisoče ljudi so­glašalo o tem temeljnem načelu, zakaj ne bi veljalo, da so začeli verjeti vanj z neko vrsto Božanske manife­stacije?

[1]     Koran, 87:15–20.