V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Pričanja pobožnih ljudi o obstoju Boga

Drugi dokaz, ki ga daje Koran o obstoju Boga, naj­demo v naslednjih verzih:

To pomeni:

Naš argument, ki smo ga dali Abrahamu proti njegovemu narodu. Povišujemo tistega, ki smo mu v veselje. Tvoj Gospod je moder, Vsevedoč. In dali smo mu Izaka in Jakoba; vsakega smo vodili po pravi poti in pred tem smo vodili Noeta in od njegovih potomcev, Davida in Salomona in Joba in Jožefa in Mojzesa in Arona. Tako nagradimo tiste, ki delajo dobro. In vodili smo Zaharijo in Janeza in Jezusa in Elijo; vsak od njih je bil izmed vrlih. Prav tako smo vodili Izmaela in Elizeja in Jono in Lota; in vsakega smo povzdignili nad ljudi njihovega časa.[1]

In potem:

Alah vas je vodil po pravi poti, zato jim sledite.[2]

S temi verzi Vsemogočni Bog sprašuje, ali naj bo sprejeto pričanje številnih krepostnih ljudi in njim dana prednost ali pa trditve nevednih ljudi, katerih integriteta se ne more primerjati s prvimi. Seveda je treba trditvam tistih, ki so s svojim značajem in vedenjem vzpostavili svojo krepost in pobožnost ter so se izogibali grehu in laži, dati priznanje. Zato je obvezno za vse, da jim sledijo in zavračajo nji­hove nasprotnike. Tako lahko vidimo vse tiste, ki so v preteklosti širili dobroto in vzpostavili resnico svoje pobožnosti pred svetom s svojimi dejanji ter pričali o obstoju bitja, ki je v več jezikih znan kot Alah, Bog ali Paramešvara. V Indiji imamo primere krepostnih posameznikov, kot sta Ramačandraas in Krišnaas, v Iranu je krepost Zoroasteras, v Egiptu je bil krepostni Mojzesas, potem krepostni Jezusas iz Nazareta in krepostni Nanakrh iz Pandžaba ter na koncu vrhovni voditelj krepostnih in luč Arabije Mohamedsa Izbrani, ki so mu v mladih letih njegovi ljudje dali naziv Resnicoljuben in ki je rekel:

Vse svoje življenje sem živel med vami, mi lahko dokažete kakšno laž?[3]

In njegovi ljudje temu niso nasprotovali. Vsi ti po­samezniki in še tisoče drugih je od časa do časa pri­šlo na svet in enotno reklo, da je Bog Eden. Ne samo to, trdijo tudi, da so Ga srečali in da so z Njim go­vorili. Še največji filozof, ki je očitno pustil pečat na svetu, ne more predstaviti dosežka, ki bi se meril vsaj s tisočinko dosežkov teh krepostnih posame­znikov. Pravzaprav, če bi primerjali enega z dru­gim, mimo njihovih besed, bi našli malo dejanj v življenju filozofov. Kako lahko ti filozofi tekmujejo s krepostnimi z njihovim prikazom resničnosti in pobožnosti? Ljudi učijo iskrenosti, ampak niti sami ne bežijo pred lažmi. Nasprotno, tisti krepostni ljudje, ki sem jih omenil zgoraj, so doživeli veliko trpljenja zaradi resnice in niso v svojih prepričanjih klonili niti za trenutek. Nasprotniki so načrtovali njihove umore; prisilno so jih izgnali; veliko jih je hotelo ponižati jih na tržnicah in ulicah; in ves svet je prekinil svoje vezi z njimi, vendar so ostali trdni v svojih trditvah in se niso zatekli k lažem, da bi se zaščitili. Njihova dejanja, njihov odpor do mate­rialnih pasti sveta, njihovo zavračanje bahanja do­kazujejo, da so to nesebični posamezniki, katerih dela ne motivirajo sebične želje. Ko taki pošteni in pokončni ljudje v enem glasu zatrjujejo, da so sre­čali Boga, slišali Njegov glas in bili priča Njegovim manifestacijam, kakšen razlog bi imeli za zavrača­nje njihovih trditev? Sprejmemo celo skupno priča­nje znanih lažnivcev in ga imamo za resnico. Po­dobno sprejemamo poročila v časopisih, čeprav ne poznamo okoliščin tistih, ki so jih napisali. Zdi pa se, da kljub temu nismo pripravljeni verjeti besedi krepostnih. Ljudje pravijo, da obstaja mesto Lon­don, in mi se strinjamo; geografi napišejo, da je Amerika celina, in sprejmemo to resnico; popotniki pravijo, da je Sibirija velika redko poseljena pokra­jina, in tega ne zanikamo. Zakaj? Zato ker je veliko ljudi ta dejstva potrdilo. Verjamemo jim, čeprav ne poznamo okoliščin teh ljudi in ali običajno govorijo resnico ali laži. Po drugi strani je iskrenost tistih, ki iz prve roke pričajo o obstoju Vsemogočnega Boga, jasna kot beli dan in govorijo resnico po svetu na račun svojega premoženja, življenja, domovine in časti. Zelo nepošteno je verjeti trditvam popotni­kov in geografov ter hkrati nasprotovati trditvam tako pobožnih ljudi. Če je obstoj Londona mogoče potrditi s pričanjem nekaj ljudi, zakaj ne more biti obstoj Boga podobno potrjen s pričanjem tisočih krepostnih ljudi?

Na kratko, pričevanjem tisočih resnicoljubnih in krepostnih ljudi, ki pričajo o obstoju Boga na pod­lagi svojih osebnih opažanj, ni moč nasprotovati pod nobenimi pogoji. Nenavadno je, da tisti, ki so to doživeli, enoglasno trdijo, da Bog je, drugi, ki ne razumejo duhovnosti, pa še vedno pozivajo ljudi, da prekličejo svoje trditve, čeprav določena načela procesa pričevanja narekujejo, da čeprav dve priči enake integritete podata nasprotne dokaze, bo pri­čevanje očividca sprejeto zaradi dejstva, da je, ob možnosti, da slednji ni videl ničesar, nerazumno sklepati, da tudi prvi ni, ampak je to le domneval. Tako je pričevanje tistih, ki trdijo, da so videli Boga, nad tistimi, ki Ga zanikajo.

[1]     Koran, 6:84–87.

[2]     Koran, 6:91.

[3]     Koran, 10:17.