Zgodba o spreobrnjencu: Mahershala Ali
MAHERSHALA ALI, OAKLAND, KALIFORNIJA
V osnovni šoli sem začel dvomiti o svoji veri v Jezusovoas božanskost in, še pomembneje, se spraševati, zakaj so me učili, naj molim k Jezusuas namesto k Bogu. V mojih mislih je Bog ustvaril Jezusaas, mar torej ne bi moral moliti k Stvarniku? Bilo mi je težko priznati, a ko sem se spraševal, zakaj verjamem temu, v kar verjamem … sem lahko odgovoril le z »tako so mi rekli«. Nisem imel svojih dokazov ali resničnega znanja, pri čemer bi lahko samozavestno vztrajal. In za mnoga temeljna vprašanja, ki so predstavljala vrzeli v mojem razumevanju, so mi pogosto rekli: »Moraš imeti vero v to.«
[…] Sošolka, Amatus Karim, me je povabil v mošejo. Takrat še nisem vedel, da obstaja razlika med ahmadijskimi muslimani in drugimi ločinami. Šel sem na petkovo molitev. Ko sem sledil gibanju bratov – stanje, priklanjanje, ležanje – sem začel jokati. Toda to niso bile solze žalosti ali veselja. Čeprav nisem razumel niti ene besede molitve, sem ironično imel na licih solze razumevanja. Prvič v življenju sem vedel, kje sem, duhovno gledano.
V zadnjem letniku diplomskega študija sem se spreobrnil v islam in kmalu po tem, ko sem diplomiral, začel delati. […] Ko sem bil v Los Angelesu, sem začel študirati z nekaterimi večinskimi sunitskimi muslimani. Predvidevam, da so bili suniti – poimenovanje takrat zame ni bilo tako pomembno. Želel sem se le naučiti in razumeti vero in prakso. A čas, ki sem ga preživel z nekaterimi brati v Los Angelesu, me je pripeljal do skupnosti Ahmadija. Neahmadijska muslimanska perspektiva v nekaterih pogledih ni bila praktična, zaradi česar se mi je islam zdel težak do te mere, da sem razvil strah pred njim. Menim pa, da Alah ne bi hotel, da bi bilo koga strah vere.
Neahmadijski brat musliman, ki se je na tem zborovanju (neahmadijev) izkazal za precej učenega, je celo popravil mojo držo rok, ko sem stal v molitvi. Še posebej se spominjam, kako sem se bal vprašati, pa sem vseeno vprašal: »No, zakaj je to pravi način, katera ločina je prava? Videl sem, da ljudje držijo roke na različne načine. Nekateri jih celo pustijo ob strani.« Odgovoril je z besedami: »Način, ki vam ga kažem, je pravilen.« To me je zares zmotilo.
In ko me je tisti neprijeten občutek v trebuhu začel opozarjati, da je to narobe, sem zagledal besede, ki so se svetile na hrbtni strani sesalnika: »ZA NAVODILA GLEJTE PRIROČNIK.« Takoj sem pomislil na svojo ahmadijsko molitveno knjigo. Čeprav se sliši neverjetno, mi je nekaj pomenila … Vedel sem, da je to znak!
Leto in pol pozneje, 23. junija 2001, sem se pridružil Muslimanski skupnosti Ahmadija na 53. letni konvenciji v Silver Springsu v Marylandu. Branje Vabila k Ahmadijatu drugega kalifa, natančneje dela o prerokbah, skupaj z zelo preprostimi, logičnimi odgovori brata Alija Murtaze na vprašanja, ki so se mi zdela težka, me je prepričalo o resnici Hadrata Mirze Ghulama Ahmadaas in Muslimanske skupnosti Ahmadija.