V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

So ahmadijci muslimani? Vprašajmo Preroka Mohameda

Ahmadijci

Nedavno je bil v Glasgowu do smrti zaboden ahmadijski musliman in trgovec g. Asad Shah. G. Tanveer Ahmad, sunitski musliman pakistanskega rodu, je to storil, ker Asad ‘ni spoštoval islama’. V njegovih očeh je bil Asad bogokletnik. Sunitska ekstremistična skupina Almi Majlis Tahaffuz Khatme Nubuwat (AMTKN), ki je povezana z Al Kajdo, je za Asadov umor čestitala vsem muslimanom. Samo nekaj dni pozneje so se v njihovi mošeji v Stockwellu pojavili letaki ‘pobijte ahmadijce’. Druge sunitske skupine v Pakistanu so hvalile g. Tanveerja kot islamskega junaka in čestitale Sunitom za to ‘pogumno dejanje’.

Po umoru je Muslim Council of Britain podal izjavo, kjer je pojasnil, da ne bo identificiral g. Asada Shaha kot muslimana. Akademik King’s Collega g. Shiraz Maher je izrazil enako mnenje z vprašanjem, ali je problematično, če ne šteje g. Asada Shaha kot ‘pravega muslimana’. Prav tako po umoru so v največji sunitski mošeji v Sloughu v Veliki Britaniji postavili napis, ki je Sunite pozival k bojkotu ahmadijskih muslimanov in prekinitvi vseh vezi z njimi. »Kadijani (slabšalno za ahmadijske muslimane) … niso muslimani,« je pisalo.

Umor g. Asada Shaha je nekatere skupnosti zbližal v solidarnosti, hkrati pa je v ospredje postavil globoko zakoreninjen, skrb vzbujajoč, sektaški fenomen.

Ahmadijske muslimane, ki sestavljajo največjo organizirano muslimansko skupnost na svetu, v državah s sunitsko večino že dolgo preganjajo. Leta 1974 je Pakistan v svoji ustavi razglasil ahmadijce za nemuslimansko manjšino. Leta 1984 so bili sprejeti novi zakoni, ki jim kratijo versko svobodo. Od takrat je bilo na desetine ahmadijskih muslimanov – vključno s tremi mojimi strici – zaprtih, ker so recitirali Koran, molili kot muslimani, klicali k molitvi kot muslimani, se izrekali za muslimane itd. Zanimivo je, da je g. Toaha Qureshi iz zloglasne stockwellske mošeje, ko so ga vprašali o dobro znanem apartheidu ahmadijskih muslimanov v Pakistanu, za to prikladno okrivil žrtve same. »Ne živijo v strahu. Njihova želja je priti sem in dobiti politični azil. Nič drugega,« je zatrdil.

Ne samo Pakistan, tudi Savdska Arabija prepoveduje ahmadijskim muslimanom, da bi se svobodno izrekali kot take. Indonezija ima stroge zakone, ki omejujejo versko svobodo ahmadijskih muslimanov. Temelj tega zatiranja je ortodoksni vidik Sunitov (ki ga imajo tudi nekateri šiitski kleriki), da zaradi nekaterih ahmadijskih prepričanj niso primerni, da bi se izrekali za muslimane. Tu se postavlja vprašanje, kdo je musliman? In kdo ima avtoriteto zavrniti samooklicane muslimane kot ‘nevernike’?

Ko so se ljudje spreobrnili v islam, je Prerok Mohamedsa – ustanovitelj islamske vere – zahteval samo, da se zaobljubijo enosti Boga in resničnosti njegove preroške misije. Nobene druge zahteve ni postavil. Zato so muslimani dolgo verjeli, da je šahada (razglasitev enosti Boga in Mohamedovegasa preroštva) temelj islamske vere. Vprašanje o tem, kdo je musliman, se je postavilo pri prvem popisu prebivalstva v Medini. Prerok Mohamedsa je velel, naj se šteje za muslimana vsak, ki trdi, da je musliman. Njihovo izrekanje za islam je vse, kar je zahteval, da se jih upošteva kot del muslimanske skupnosti. Ni bilo verskega preizkusa, ki bi preverjal posameznikovo ‘muslimanskost’. Prerok Mohamedsa je dobro vedel, da v Medini živijo zahrbtneži, med njimi nekateri, ki so se celo zarotili proti njemu. Prerok Mohamedsa je vedel, da ga nimajo za pravega preroka. A jim kljub temu ni prepovedal, da se izrečejo za muslimane in odprtega dostopa do njegove mošeje. Raje, kot da bi jim prepovedal moliti in jih kaznoval, ker se ‘pretvarjajo, da so muslimani’, je dejansko molil z njimi in za njih.

Obstajajo izročila, ki še bolj osvetljujejo ta problem. Prerok Mohamedsa je bil rekel:

»Kdorkoli reče ‘samo Alah ima pravico biti čaščen’, se obrača k naši kibli (Meka) med molitvijo, moli kot mi in je naše zaklane živali, je musliman in ima enake pravice in obveznosti kot drugi muslimani.« (Buhari)

V drugi podrobni pripovedi je Prerok Mohamedsa definiral tako islam kot načela vere:

»Nekega dne, ko je Alahov apostol sedel med ljudmi, je k njemu prišel mož in rekel: ‘O, Alahov apostol. Kaj je vera?’ Prerok je rekel: ‘Vera je verjeti v Alaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove apostole in v srečanje z Njim in v Vstajenje.’ Mož je vprašal: ‘O, Alahov apostol. Kaj je islam?’ Prerok je odgovoril: ‘Islam je čaščenje Alaha in ne čaščenje še česa, razen Njega, izrekanje molitev v popolnosti, obvezne dajatve, kot je zakat in postenje v mesecu ramadanu.« (Buhari)

Dobro znanih pet stebrov islama in šest členov vere temelji na teh in drugih podobnih izročilih. Ahmadijski muslimani verjamejo v vsa ta načela islama.

Te besede Preroka Mohamedasa jasno kažejo, kako je definiral muslimana. Samooklicanega muslimana ni razglasil za nemuslimana. Takšne zavrnitve in izključitve so bile zaščitni znak njegovih nasprotnikov. Večkrat je opozoril, da je sodba o posameznikovi resnici ali iskrenosti v izrekanju za islam pravica lastna le Bogu. Nekoč je slavni general Khalid bin Waleedra namignil Preroku,sa da veliko ljudi navzven izraža islam, v njihovih srcih pa ni vere. Prerok Mohamedsa je v odgovor zatrdil:

»Nisem dobil ukaza prebadati človeška srca ali odpirati njihovih trebuhov (da bi videl, kaj je v njih).« (Muslim)

Še en znan incident se je zgodil, ko je musliman ubil nemuslimana med bitko, čeprav je ta recitiral šahado. Ko je Prerok Mohamedsa to slišal, je pobesnel. Muslimanski vojak je rekel: »O, Alahov poslanec, mož je bral šahado le, da bi se obvaroval našega meča.« Prerok Mohamedsa ga je ukoril:

»Si odprl njegovo srce in pogledal vanj?«

Niti ustanovitelj islamske vere ni imel avtoritete, da bi sodil o posameznikovi »muslimanskosti«. Bog je v Koranu zapovedal:

»Arabci v puščavi pravijo: ‘Verjamemo.’ Ne verujete še, zato raje recite ‘Sprejeli smo islam,’ saj resnično verovanje še ni vstopilo v vaša srca.« (Koran 49: 14)

Ta verz govori o tistih Beduinih, ki jih je Bog sam označil kot popolnoma brezverne, so se pa lahko izrekli za muslimane. Ta prepoved izobčenja ali takfir je poudarjena v besedah Preroka Mohameda,sa ki je tako izključevanje enačil z umorom.

Kako se je lahko kultura takšnega družbenega bojkota in izobčenja (takfir) razširila v muslimanskem svetu? Zakaj veliko muslimanskih skupin spodbuja izključitev in predsodke? Zakaj celo tako imenovani kleriki sodijo o veri drugih muslimanskih skupnosti na tako brezbrižen način? Ali ti kleriki mislijo, da so višja avtoriteta kot Prerok Mohamed?sa

Skupine, kot so Muslim Council of Britain ali ekstremistične sunitske skupine, zavračajo druge muslimane kot neverneže na dva načina. Prvi je zavrženje definicij Preroka Mohamedasa in domišljanje svojih. Drugi je napačno prikazovanje prepričanj drugih muslimanov in njihovo odstranjevanje iz Prerokovihsa definicij.

Pozivam te muslimanske klerike, organe in države k zavedanju, da je njihovo sektaštvo neposredno povezano z nasiljem nad ahmadijskimi (in drugimi) muslimani. Da bo tragični umor Asada Shaha vodil v več izključevanja, je žalostno in boleče zavedanje. Pozivam te muslimanske organe, da uvidijo lepoto v različnosti in cenijo vrednost sprejemanja pluralizma in vključevanja znotraj islama. Pozivam jih k potem Preroka Mohameda.sa Po njegovem je bilo jasno, koga šteti k muslimanom: kogarkoli, ki je trdil, da to je. In kdo je bil pravi musliman v sebi? Pustil je, da je o tem sodil Bog!