Takrat še nisem vedel, da obstaja razlika med ahmadijskimi muslimani in drugimi ločinami. Šel sem na petkovo molitev. Ko sem sledil gibanju bratov – stanje, priklanjanje, ležanje – sem začel jokati.
Ne glede na njegove argumente sta njegova prijaznost in pristna narava resnično vplivali name. Kar prihaja od srca, gre do srca.
Govorila sva o verstvih, ki so prišla pred islamom, in tako mi je Ghaffar naslikal celostno sliko vere in pojasnil, da je islam zadnji del Božjega načrta, da bi človeku prinesel popolno življenjsko kodo. Iskreno lahko rečem, da so bili vsi odgovori, ki mi jih je dal, popolnoma smiselni.
Ko sem naletel na islam, me je resnično ujel nepripravljenega. Presenečen pa sem bil ob spoznanju, da je islam zelo preprost in tolažljiv. Nikoli nisem razmišljal o tem. Zdelo se mi je tako tuje in o tem nisem vedel ničesar.
To je bila taka vrsta neumnosti, ki me je že prej vodila v ateizem, in tega nikakor nisem mogel verjeti. Moja vera v islam je prišla racionalno in tega nisem mogel zavreči.