Sem zdravnik in mislim, da delam v peklu

Če si v bolnišnici kot bolnik, je to zelo težko, če pa si na oddelku za intenzivno nego, je grozno. Predstavljajte si, da ne nadzorujete niti najosnovnejših funkcij svojega telesa, na primer globine ali hitrosti dihanja. Predstavljajte si, da se morate zanašati na druge, da vam zmočijo usta in očistijo najintimnejše dele telesa, saj zaradi traheostome v grlu pogosto ne morete govoriti.

Če si na intenzivni negi, je kot v peklu. Zdi se, da se opis pekla v Koranu popolnoma ujema z intenzivno nego, kot je podrobno opisano v predavanjih o Koranu Hadrata Maulane Noor-ud-Dina^ra, prvega kalifa Muslimanske skupnosti Ahmadija, znanega zdravnika svojega časa.

Govoril je o tem, kako Koran govori o peklu kot o ummahu ali »doječi materi«. V obrazložitvi je dejal:

»Beseda »umma«, doječa mati, opisuje tudi odnos med materjo in otrokom … V tem bivališču prebivalca pekla negujejo in vzgajajo na enak način, kot negujejo in vzgajajo otroka. Tako kot sta ljubezen in usmiljenje matere do njenega nevzgojenega, porednega in nevljudnega otroka močnejša od njene jeze in kazni, sta tudi ljubezen in usmiljenje Vsemogočnega Gospoda.«

Analogija se pri tem ne ustavi, ampak postane veliko bolj dobesedna. Prvi kalif je poudaril besede, ki so bile uporabljene za opis pekla v Koranu, kot je Al-Mihad. Ta beseda izhaja iz besede mahada, kar pomeni »bivališče, počivališče z živili«, ali, kot je rekel kalif, »nekakšen dom za okrevanje«. V sodobnem jeziku bi temu rekli dom za ostarele ali bolnišnica.

Tako kot na intenzivnem oddelku, kjer stanje vsakega pacienta natančno preučijo in nadzorujejo vsako njegovo telesno funkcijo, tako je tudi v Koranu pri opisu pekla. Sveta knjiga pekel opisuje kot Al-Mirsad, kar se običajno prevede kot »mesto zasede«. To pa je zgolj interpretacija prvotnega, jasnega pomena: »kraj natančnega opazovanja«. »Bolnike, ki jih zdravijo, pozorno opazujejo,« je ugotovil prvi kalif. »Ko so na intenzivni negi, so pod budnimi očmi.«

Tako kot je lahko bivanje v bolnišnici ognjena sodba, tudi Koran pekel opisuje z besedo Fitna, kar pomeni »test«. V arabščini ima ta beseda konotacijo čiščenja zlata s segrevanjem in odstranjevanjem vseh nečistoč.

Prvi kalif strne opis pekla v Koranu kot:

»Dom za ostarele, bolnišnico in center za okrevanje, kraj, kjer človeka pozorno opazujejo … Pekel je torej zdravilišče. Namen ni mučenje ali maščevanje in povračilni ukrepi, temveč priprava pokvarjenih človeških duš na nadaljnji neskončni napredek, da je lahko duša prebujena za višje večno življenje.«

Tako kot bolnišnica je tudi pekel kraj bede in tesnobe, vendar ni brezpredmeten, kajti njegov končni cilj je negovanje duše do popolnega zdravja. Ob tem pa se postavi vprašanje: Kaj se po islamu zgodi, ko je zdravljenje končano? Odgovor je ponudil sam Prerok^sa islama, ko je opisal dan, ko bi zadnji prebivalec pekla vstopil v raj in imel pogovor z Bogom.

Tako za vernika kot nevernika je po svoje enostavno narediti karikaturo nežnih, niansiranih zasnov verskih naukov, zlasti tistih, ki se nanašajo na življenje po smrti. Vendar pa to ni tako fantastično in tuje, kot bi si sprva morda lahko predstavljali. Sam vidim pekel vsak dan, ko grem v službo. To je moja resničnost in resničnost mojih pacientov. A vedenje, da bodo naše duše tudi po smrti požele zdravje ali bolezen naših dejanj, tako kot to počnemo v zvezi s svojim telesnim zdravjem v tem življenju, se zdi ne le intuitivno, ampak globoko popolno: povračilo, ki zajema oba svetova, materialnega in duhovnega.

Ko vidim svoje paciente, ki težko dihajo, ali jih slišim jokati v posteljah ali ko pozno v noč opazujem njihove ljubljene ob njih, pomislim na stanje svoje duše in premišljujem o njenem zdravju. Tolažim se s pripovedjo iz Korana o Božjem odgovoru Mojzesu^as, ko je slednji iskal odpuščanje za grešnike med svojim ljudstvom:

»Kaznoval bom, kogar želim; vendar MOJA MILOST ZAJEMA VSE STVARI.«