Takrat še nisem vedel, da obstaja razlika med ahmadijskimi muslimani in drugimi ločinami. Šel sem na petkovo molitev. Ko sem sledil gibanju bratov – stanje, priklanjanje, ležanje – sem začel jokati.
Ne glede na njegove argumente sta njegova prijaznost in pristna narava resnično vplivali name. Kar prihaja od srca, gre do srca.
To je bila taka vrsta neumnosti, ki me je že prej vodila v ateizem, in tega nikakor nisem mogel verjeti. Moja vera v islam je prišla racionalno in tega nisem mogel zavreči.
Napačne informacije se morajo končati. To se mora začeti pri vrhu, pri muslimanskih voditeljih; drugače ima muslimanska mladina malo upanja.