Ženske v islamu
Položaj žensk pred islamom
Pred začetkom islama so z ženskami ravnali zelo kruto. Sprejemljivo je bilo, da so dojenčice žive zakopali, ženske pa so dojemali kot sužnje in objekte za potešitev spolnega poželenja. Ženske niso imele v predislamski Arabiji nobenih pravic. Obravnavane so bile kot lastništvo, izbrati niso mogle niti, s kom se bodo poročile ali kdaj se bodo ločile. Rojstvo dekleta je bilo tako sramotno, da je bilo v navadi, da so jo živo pokopali, da bi obvarovali čast družine. Predislamska Arabija je bila podobna današnjemu svetu, kjer ima nasilje nad ženskami epidemične razsežnosti.
Islam je vse to spremenil in uči o enakopravnosti obeh spolov. Ženskam priznava pravico do dedovanja in nujnega deleža, kot je določeno s šeriatskim [islamskim] pravom. Ženska ima pravico do lastnine kot mati, žena, hči in sestra. Te pravice so ženske v Evropi dobile stoletja pozneje.
Prerok Mohamedsa je tako imenovane »uboje iz časti« obsodil. Te barbarske prakse je odpravil in učil, da prava čast prihaja iz obravnavanja žensk kot enakopravnih človeških bitij. Njegov primer je tudi danes zelo uporaben. Na žalost države, kot sta Savdska Arabija in Pakistan, ohranjajo grdo ravnanje z ženskami. Zahod napačno predpostavlja, da te države sledijo Mohamedovemu zgledu. Poročano je, da so nove pravice žensk nekatere Mohamedove spremljevalce tako zmotile, da so se mu pritožili. Takšnim pritožbam se je Mohamedsa smejal in zapovedal, da pravice žensk sprejmejo. Prav tako je Koran (4: 19) moškim rekel:
O vi, ki verjamete! Nezakonito je, da bi podedovali ženske proti njihovi volji … In družite se z njimi s prijaznostjo, in če jih ne marate, morda ne marate stvari, v katero je Bog dal veliko dobrega.
Predislamska Arabija je bila podobna današnjemu svetu, kjer je nasilje zoper ženske epidemično. Glede takšnega barbarstva je Mohamed moškim prepovedal škodovati ženskam na kakršenkoli način. Koran je uvedel sistematično metodo poučevanja moških, da se nikoli ne smejo zateči k nasilju nad ženskami. V času, ko so bile zlorabe žensk običajne, kakor so danes, je bil Mohamed zgled. Njegova žena Ajša je poročala:
»Prerok nikoli ni dvignil roke nad žensko.«
Prerok Mohamedsa je izboljšal intelektualni in duhovni status ženske in dejal, da je pridobivanje znanja dolžnost vsakega muslimana in muslimanke. Zavedal se je bistvene vloge, ki jo bodo ženske odigrale v razvoju družbe, zato je izrazito poudaril vzgojo deklet, ko je rekel:
›Moški, ki ima dve hčeri in ju vzgaja ter izobražuje po svojih najboljših močeh, bo sprejet v raj.‹ Ko je to slišal neki moški, je vprašal: ›O Alahov Prerok, kaj če ima eno hčer?‹ Odgovoril mu je: ›Četudi eno.‹ (Al-Modžam Al-Avsat).
Položaj žensk v islamu
Islam je edina religija, ki ženskam daje pravico do izobrazbe, lastnine, dedovanja in svobodnega odločanja glede poroke in ločitve. Podobne pravice so ženske v Evropi dobile šele stoletja po začetku islama.
Duhovni položaj
Koran pogosto govori o enakopravnosti moških in žensk na duhovni ravni:
Zagotovo, moški, ki se predajo Bogu, in ženske, ki se predajo Bogu, vernikom in vernicam, poslušnim moškim in poslušnim ženskam ter iskrenim moškim in iskrenim ženskam, moškim, ki so trdni v svoji veri, in ženskam, ki so trdne v svoji veri, ter ponižnim moškim in ponižnim ženskam, moškim, ki delijo miloščino, in ženskam, ki delijo miloščino, moškim, ki se postijo, in ženskam, ki se postijo, ter moškim, ki varujejo svojo čistost, in ženskam, ki varujejo svojo čistost, moškim, ki se pogosto spomnijo Nanj, in ženskam, ki se pogosto spomnijo Nanj, je Alah pripravil odpuščanje in bogato nagrado (Koran 33: 36).
Koran je edinstvena sveta knjiga. V verzih znova in znova poudarja enakost vseh, tako moških kot žensk. Islam uči, da sta moški in ženska pred Bogom enaka. Bog v Koranu pravi:
Toda, kdor dela dobro, ne glede na to, ali je moški ali ženska, in ki veruje, bo vstopil v raj in mu ne bo storjena nobena krivica, niti tako majhna, kot je luknjica na koščici dateljna (Koran 4: 125).
To se bo zgodilo na dan, ko boš videl, kako bo vernike in vernice spredaj in z desne strani spremljala njihova svetloba: »Blagor vam danes! Večno boste ostali v rajskih vrtovih, prepredenih z rekami. To je veličasten uspeh!« (Koran 57: 13).
Tistemu, ki ravna krepostno, ne glede na to, ali je moški ali ženska, in ki veruje, bomo zagotovo dali čisto življenje in mu zagotovo podelili nagrado za njihova najboljša dela (Koran 16: 98).
Moški in ženske so v islamu enakopravni. Islam se zavzema za praktično pravičnost ter duhovno enakost moških in žensk. Glede na islam je najpomembnejši in največji cilj človekovega življenja doseči pravičnost in bližino z Bogom – tako moški kot ženske imajo enake zmožnosti v doseganju tega cilja. Islam poudarja, da bodo moški in ženske za svoja dejanja enako nagrajeni.
Intelektualni položaj
Čeprav je duhovno področje najpomembnejše, islam neizmerno ceni enak status moških in žensk v sekularnem svetu. Islam je bil prva vera, ki je zagovarjala pravico žensk do izobrazbe in njihove ekonomske pravice. Islam poudarja, da je izobrazba enako pomembna tako za moške kot za ženske. Preroksa je dejal:
Pridobivanje znanja je dolžnost vsakega muslimana in muslimanke (Ibn Madža).
Islam je ženskam priznal pravico do izobraževanja že pred več kot 1400 leti. Na Univerzi v Cambridgeu so ženske lahko začele opravljati izpite šele leta 1886, vse do leta 1948 pa jim omenjena univerza ni priznala akademske izobrazbe. Leta 1920 so ženskam prvič dovolili vpis na Univerzo v Oxfordu.
Preroksa je spodbujal izobraževanje žensk. Njegova žena Ajšara je bila zelo izobražena in Prerok je svojim privržencem dejal: »Od Ajše se naučite vsaj polovico vere.« Po njegovi smrti so se njegovi privrženci pogosto posvetovali prav z Ajšo,ra ki je veljala za avtoriteto na številnih ključnih področjih. Prav tako je odgovorna za nastanek številnih pristnih izročil. To kaže, da so ženske v islamu spoštovane kot pomemben vir znanja. Ni presenetljivo, da je trenutno najstarejša univerza na svetu Univerza al-Qarawiyyin v Maroku, ki jo je leta 859 ustanovila muslimanka Fatima al-Fihri.
Ekonomski položaj
Islam je ženskam zagotovil ekonomske pravice pred štirinajstimi stoletji in jim dal tako pravico do lastnine ter premoženja kakor tudi pravico, da se ločijo, znova poročijo, dedujejo in imajo enako plačo ter jim zagotovil ekonomsko neodvisnost. Islam ženskam dovoljuje imeti denar, lastnino in druge dobrine:
Moški naj imajo svoj delež od tega, kar so oni zaslužili, in ženske naj imajo svoj delež od tega, kar so one zaslužile (Koran 4: 33).
Ob poroki mora mož ženi izročiti doto, ki postane njena last. Ženske lahko služijo denar, a jim ga ni treba prispevati v družinski proračun. Islam jim prav tako zagotavlja pravico do dedovanja. Ženske imajo torej pravico do svojega deleža. O dedovanju Koran pravi:
Za moške je delež tega, kar jim starši in bližnji sorodniki zapustijo, in za ženske je delež tega, kar jim starši in bližnji sorodniki zapustijo, naj bo to malo ali veliko – to je predpisan delež (Koran 4: 8).
Ženske v Angliji niso imele pravice do lastništva vse do leta 1882. Njihova posest je pripadala možu. Nasprotno je islam ženskam nemudoma priznal ekonomske pravice, med katerimi so bile tudi pravica do lastnine, pravica do prisluženega denarja in pravica do dedovanja. Zanimiva je primerjava z angleškimi vdovami, ki so pravico do dedovanja dobile šele po letu 1890. Enako pravico je islam podelil ženskam že več kot dvanajst stoletij prej.
Prva žena preroka Mohamedasa Hadidžara je bila lastnica in upravljavka uspešnega trgovskega posla
Družbeni položaj
Islam je s svojimi učenji izboljšal družbeni položaj žensk; z njimi je zagotovil, da možje, sinovi, bratje in očetje z ženskami ravnajo spoštljivo. Mož in žena si morata nuditi enako mero opore, tolažbe in zaščite. Drug z drugim se ujemata, kot se obleka ujema s telesom:
Oni so vaša obleka in vi ste njihova obleka (Koran 2: 188).
Ženske imajo enake pravice tako v zakonu kot ob ločitvi. Islam zapoveduje negovanje dobrih odnosov med možem in ženo ter od obeh zahteva, da upoštevata potrebe in želje drugega ter drug z drugim ravnata ljubeče. To je utemeljitelj islama čudovito ubesedil takole:
Moški, ki grdo ravna s svojo ženo podnevi in jo ljubi ponoči, ravna v popolnem nasprotju z lepoto človeške narave.
Dejal je tudi:
Ženska je krhka kot steklo, zato mora moški z njo ravnati tenkočutno in nežno, povsem tako, kot bi ravnal z dragocenostjo iz stekla.
Preroksa je prav tako rekel:
Najboljši med vami so tisti, ki najboljše ravnajo s svojimi ženami (Abu Davd).
Islam izrecno poudarja pomembnost šolanja deklet in izobrazbe. Preroksa je dejal:
Človek, ki dobro vzgoji svojo hčer in ji zagotovi kakovostno izobraževanje ter šolanje, si zasluži raj.
Islam določa, da so poleg sinov tudi hčere dedinje svojih staršev. Poudarek je na upoštevanju in spoštovanju potreb in želja matere. Preroksa je rekel:
Raj leži ob nogah tvoje matere (Ibn Nesai).
So muslimanke podrejene muslimanom?
Muslimanke muslimanom niso podrejene. Moški in ženske imajo podobne pravice in na nekaterih področjih ženske uživajo celo določene privilegije, ki za moške ne veljajo. Ženskam so priznane pravice do lastnine in svobodnega odločanja glede poroke in ločitve. Ženske je treba upoštevati in zanje primerno poskrbeti. Islam je ženskam podelil pravice, ki zgodovinsko niso primerljive s pravicami žensk nobene druge veroizpovedi. Bog je v Koranu pojasnil, da je ustvaril moške in ženske kot enakovredna bitja:
Gospod vas je ustvaril iz enega človeka. Iz njega je ustvaril njegovo družico(Koran 39: 7).
Znan je tudi hadis [rek] Preroka:sa
Tisti, ki je blagoslovljen s hčerjo ali hčerami in med njimi ter svojimi sinovi ne dela nobenih razlik in jih vzgaja z ljubeznivostjo in naklonjenostjo, mi bo v paradižu tako blizu, kot sta si blizu kazalec in sredinec (Sahih Muslim).
Ta hadis ovrže trditve, da so ženske v islamu podrejene. V Koranu je veliko sklicevanj, ki se nanašajo na različne sfere življenja, kjer je bil status žensk povzdignjen. Nekoč je Preroka Mohamedasa spremljevalec vprašal:
›Kdo izmed človeštva je najbolj upravičen, da z njim ravnam dobro?‹ Odvrnil mu je: ›Tvoja mati.‹ Mož je vprašal: ›Kdo je naslednji?‹ Odvrnil je: ›Tvoja mati.‹ Potem je mož vprašal še tretjič: ›Potem kdo?‹ In Prerok je znova rekel: ›Tvoja mati.‹ Mož je vprašal: ›In kdo potem?‹ Prerok je rekel: ›Tvoj oče in nato drugi najbližji sorodniki.‹ (Sahih Buhari).
Že ta hadis zavrne napačno predstavo, da so ženske v islamu podrejene moškim. Hkrati lahko iz njega spoznamo, kako zelo islam spoštuje ženske, še posebej matere.
Enakopravnost moških in žensk
Koran pravi, da so vsi verniki, brez izjeme, enaki in da so le pravična dejanja tista, ki neko osebo povzdignejo nad drugo. Muslimani zato neizmerno spoštujejo pravične in dobronamerne moške ter ženske. Zgodovina islama je polna primerov, ko so tako moški kot ženske služili v najrazličnejših vlogah: kot učitelji, zdravniki, vodje in celo vojaki v vojnah, ko so bili muslimani napadeni. Vendar pa islam tudi poudarja, da takšna enakost ne pomeni, da so moški in ženske enaki. Opozarja na njihove različne fizične in čustvene vrline in glede na to določa njihove glavne vloge v življenju. Vloga torej ni vprašanje podrejenosti ali nadrejenosti, temveč vprašanje naravnih zmožnosti in pravilnega delovanja.
Moškim je tako na primer naložena dolžnost, da delajo in preskrbujejo družino, ženskam pa je dodeljena vloga materinstva in skrbi za gospodinjstvo. V islamu sta obe vlogi enako pomembni in nista izključujoči ali togi. Delitev vlog torej ne pomeni, da ženske ne morejo delati ali služiti družbi ali da moški nimajo nobenih dolžnosti ali odgovornosti za družino ali gospodinjstvo. Pomembno je poudariti, da v primeru, ko ženska dela, zasluženi denar pripada njej; moški nima do njega nikakršne pravice, obenem pa je njegova dolžnost, da finančno oskrbuje celotno družino. Navedeno je v neposrednem nasprotju s položajem žensk pred pojavom islama. Medtem ko enakopravnost moških in žensk ni vprašljiva, moramo poudariti dejstvo, da so bili moški in ženske ustvarjeni za različne, a dopolnjujoče se namene. S tem je izpostavljena razlika v vlogah in naravi, ne pa tudi v položaju.
Ob neki priložnosti je Preroksa razložil, da je ženska po naravi kot rebro (Sahih Buhari). To pomeni, da izpolnjuje svoje dolžnosti znotraj določenega okvirja s sposobnostmi, ki se razlikujejo od tistih, ki jih imajo moški. Nespametno bi bilo, da bi jo moški želel stlačiti v svoj okvir. Njena očarljivost je ravno v tem, kar je, in ne v tem, da postane podoba moškega.
Islam je ženske počastil s tem, ko jim je dal vrednost v odnosu do Boga – ne v odnosu do moških. Čast in spoštovanje žensk v islamu zato ni v tem, da bi moškim morale biti podobne, temveč da imajo svojo lastno identiteto in vlogo. Islam moškim in ženskam daje dostojanstvo v njihovi različnosti – ne v njihovi podobnosti.
Vstop v mošejo
Mošeje uporabljajo moški in ženske, vendar molijo v različnih prostorih, najpogosteje v različnih dvoranah. Ločevanje moških in žensk je smiselno zaradi položaja telesa med molitvijo. Tako lahko oboji ostanejo osredotočeni samo na Boga. Nekatere mošeje po svetu nimajo ločenih molitvenih dvoran za moške in ženske, vendar jih velika večina ima. Odličen primer mošeje z ločenima molitvenima dvoranama je mošeja Baitul Futuh v Londonu. Obe dvorani sta enako veliki, tako da ni razlikovanja med moškimi in ženskami. V mošeji je tudi previjalnica za dojenčke in celo zvočno izolirane otroške jasli. Tako lahko vsakdo obišče mošejo nemoteno.
Preroksa je muslimanom naročil, naj svojim ženam ne preprečujejo obiskovanja mošeje, niti ponoči ne. Dejal je:
Ženam dovolite, da ponoči obiskujejo mošeje (Sahih Buhari).
Mošeje namreč niso namenjene le čaščenju, temveč so tudi pomembna učna središča in igrajo pomembno vlogo v duhovnem in družabnem življenju muslimanov in muslimank. Namenjene so vsem in vsi imajo lahko od njih korist.
Koncept zakrivanja v islamu
V Koranu so ženske posvarjene, naj si pokrivajo glavo in nedra. Vendar se slog in stopnja pokrivala razlikujeta glede na družbo in situacijo. Pokrivalo daje ženski skromnost, spoštovanje in dostojanstvo ter jo s tem, ko zakrije svojo lepoto, zaščiti pred škodo in zlom družbe. Končni cilj pokrivanja je, da krepost srca navdihne skromnost tako v moških kot ženskah.
Pokrivalo lahko zavzame več oblik. Hidžab se na splošno nanaša na naglavno pokrivanje, ki pokriva glavo in vrat, obraz pa je razkrit. Ta naglavna pokrivala so v veliko oblikah in slogih, njihov primarni namen pa je, da povsem zakrivajo lase. Hidžab prav tako ščiti muslimanske ženske pred neželenimi pogledi moških. Pri ženski v hidžabu opazovalci vidijo, da varuje svoje dostojanstvo. Njeno sporočilo je jasno – ne želi, da bi jo moški gledali.
Nikab je na splošno razumljen kot obleka, ki pokriva tako obraz kot glavo, oči so vidne ali pa jih zakriva mreža.
Burka je pokrivalo, ki pokriva glavo, obraz in telo ženske od glave do pete, tančici podobna snov pa ji omogoča, da vidi. Ta slog pokrivanja je pogosteje videti na Bližnjem vzhodu kot na Zahodu in je način, za katerega se nekatere muslimanke odločijo, da se bodo pokrile. (Nekatere kulturne tradicije lahko vplivajo na slog oblačenja, za katerega se bodo ženske odločile, da ga bodo izbrale.)
Pokrivanje glave ni koncept, ki bi bil edinstven v islamu, temveč ga je najti tudi v svetopisemski literaturi. Sveto pismo je učilo nošenje rute veliko pred islamom. V Stari zavezi beremo:
Tudi Rebeka je vzdignila oči in zagledala Izaka. Spustila se je s kamele. Rekla je služabniku: »Kdo je človek, ki nam prihaja naproti po polju?« Služabnik je rekel: »To je moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila. (Geneza 24: 64–65).
V Novi zavezi beremo:
Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela sramoto svoji glavi, ker je to prav tako, kakor če bi bila ostrižena. Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še striže! Če pa je za žensko sramotno, da bi se strigla ali brila, naj se pokriva. (11: 5–6).
V islamu ni zakona, ki bi kaznoval ženske, ker ne nosijo pokrivala in glede na islamsko pravo moški nima pristojnosti, da bi žensko prisilil nositi tančico ali hidžab. Če ima nad žensko nekaj avtoritete (kot mož, oče ali brat), jo lahko opomni, pozove, v primeru, da je njen oče, pa zahteva, da sprejme hidžab, v nobenem primeru pa je v to ne more prisiliti. Kljub temu pa je ženskam močno priporočeno, da se primerno pokrijejo, da bi obdržale svojo čast in dostojanstvo.
Morda je pogled, da tančica zavira svobodo in enakost, odziv na izvirne svetopisemske edikte, kjer sveti Pavel uči:
Moškemu ni treba, da bi si pokrival glavo, ker je podoba in slava Boga. Ženska pa je slava moškega. Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega. In ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega. Zato mora ženska imeti na glavi oblast – zaradi angelov. (1 Korinčanom, 11: 7–10).
Glede na sv. Pavla je pokrivalo znak moške avtoritete nad žensko. Možno je, da zaradi izjav sv. Pavla številni na Zahodu pokrivalo vidijo kot simbol manjvrednosti, podložnosti in degradacije. V resnici pa pokrivalo v islamu pomeni spodobnost, služi pa tudi kot način zaščite.
Je muslimanska tančica izbira ali zatiranje žensk?
Tančica že dolgo velja za simbol podrejenega položaja muslimank, ki jih Zahod pogosto prikazuje kot odtujene, izolirane in brez besede. O muslimankah velja prepričanje, da jih muslimani zatirajo in jim v imenu vere delajo krivico. Zahodni mediji nenehno poskušajo ustvariti vtis, da muslimanke v islamu niso enakopravne muslimanom in da jih zatirajo celo najzmernejši islamski režimi. Vklenjene, zatirane, zakrite in zasužnjene so izrazi, ki se uporabljajo za širjenje podobe, da so muslimanke last svojih mož ali moških sorodnikov ter da so brez vsakršnih osebnih pravic. Sčasoma se je spornost tančice v zahodni družbi stopnjevala in nastale so številne zmote o njenem pravem namenu. Tako so številne družbe prepričane, da je treba muslimanke osvoboditi tančice.
Spodobnost, skromnost in čistost so zelo pomembna načela islama, ki jih izpolnimo z upoštevanjem določenih pravil obnašanja in oblačenja. V Koranu piše:
Vernicam reci, naj hodijo s spuščenim pogledom in naj pazijo na svoje sramne dele. Naj ne dovolijo, da bi se videlo kaj od njihove lepote in njihovega okrasja – razen tega, kar je tako ali tako vidno. Tančice naj imajo čez prsi, svojega okrasja pa naj ne kažejo naokrog! Kazati ga smejo le svojim možem … (Koran 24: 32).
Islam je razširjen po vsem svetu, zato za muslimanke ni predpisanega posebnega ali obveznega oblačila. Vsaka država oziroma skupnost prilagodi svoja pravila oblačenja tako, da spoštujejo navodila Korana tudi glede nošenja tančice. Ženske se pravzaprav same odločajo, do katere mere se bodo zakrile, da bodo spodobne glede na nauke islama, kot jih navaja prejšnji verz. Nošenje tančice je torej del vere muslimank, ki utrjuje njihovo dostojanstvo in ugled. Družba jih tako obravnava kot posameznice in jih spoštuje zaradi njihove inteligence, osebnosti in akademskih dosežkov, ne pa zaradi fizične lepote.
Sodobna zmota je, da tančico nosijo samo muslimanke. Zgodovinska dejstva dokazujejo, da so tančico nosile tudi pripadnice drugih ver. Eden najbolj znanih primerov verne ženske v krščanstvu, ki je spoštovala načela nošenja tančice, je Marija,ra Jezusovaas mati. Tančica je bila zmeraj simbol njene spodobnosti in ponižnosti. Zelo znan sodoben primer nošenja tančice so tudi krščanske nune, ki si pokrivajo lase in nosijo skromna zunanja oblačila. Iz spodobnosti si lase pogosto pokrivajo tudi judinje.
Tančica ni ovira do uspeha. V sodobni družbi nošenje tančice muslimank ne ovira pri udejstvovanju v profesionalnem okolju. Muslimanke ne potrebujejo oziroma ne pričakujejo posebnega načina obravnavanja zaradi tančice in lahko profesionalno sodelujejo s svojimi sodelavci na različnih področjih, vključno z medicino, pravom, znanostjo in izobraževanjem. Tančica pri poklicih na omenjenih in drugih področjih ne ustvarja nobenih preprek.
Tančico številni vidijo kot sredstvo, s katerim možje ali moški na splošno obvladujejo žene in sorodnice. Kljub temu tančica ni znak moške avtoritete nad žensko in njeno nošenje ne pomeni, da žensko kdorkoli nadzoruje. Z nošenjem tančice ženska prostovoljno izpolnjuje Božjo zapoved in upošteva nauke islama. Muslimankam, ki se odločijo za nošenje tančice, tančica predstavlja simbol zaščite, spoštovanja in dostojanstva.
Islam razglaša dejstvo, da so ženske in moški enakovredni partnerji in medsebojni zaščitniki. Po načelih islama imajo torej vsi ljudje enake pravice in priložnosti, ne glede na spol. V Božjih očeh so ženske enakovredne moškim, čeprav se od njih telesno razlikujejo. Zaradi telesnih razlik so ženske pri nekaterih obveznostih boljše od moških, a tudi dovzetnejše za nekatere nevarnosti v družbi. Ker so ženske ranljivejše in jih je zato enostavneje izkoristiti in zlorabiti, islam svetuje, naj same poskrbijo za svojo varnost, in sicer tako, da se zakrijejo in s tem fizično preprečijo, da bi se jim zgodilo kaj hudega. Tančica se torej ne uporablja za razlikovanje žensk od moških, temveč jih osvobodi in jim pomaga, da se izkažejo v vseh družbenih dimenzijah.
Čeprav islam spodbuja oba spola, da se oblačita spodobno in pazita na svoje poglede, je ženskam naročeno, naj si pokrijejo glavo in nosijo vrhnja oblačila, da zakrijejo svojo lepoto pred neznanci. Njena obleka družbo spodbuja, da se osredotoči na njene intelektualne vrednosti namesto na fizične značilnosti. V nasprotju z nekaterimi domnevami so muslimanke aktivne v vsaki sferi življenja in so med najbolj izobraženimi ženskami na svetu. Nekatere muslimanke so tako vodje držav, zdravnice, pravnice, novinarke, inženirke, pa tudi matere, žene, sestre in hčere. Islam torej priznava enakopravnost žensk.
Bi prepoved tančice osvobodila muslimanke?
Nobena vlada ali državni organ nima pravice prepovedati tančice, saj bi s tem kršil posameznikovo svobodo izražanja in omejil svobodo veroizpovedi. Vsak poskus prepovedi nošenja tančice bi kršil človekove pravice. Večina muslimank se za nošenje tančice odloči prostovoljno in se zaradi nje ne počuti omejeno. Prepoved nošenja tančice za muslimanke torej ne bi bila osvoboditev, temveč ponižanje.
Na eni strani so muslimanski moški in ženske, ki vztrajajo, da naj se ženske za vsako ceno pokrijejo od glave do pet, s čimer v glavah ljudi ustvarjajo vtis zatiranja. Na drugi strani so evropske vlade in zahodne skupine, ki vztrajajo, naj muslimanske ženske ne nosijo nobenega pokrivala in si zelo prizadevajo, da si naglavne rute odstranijo ne glede na to, ali si ženske to želijo ali ne. Pozabljajo, da tudi krščanstvo predpisuje nošenje rute, zaradi česar si je ameriška prva dama Melania Trump pokrila glavo, ko je obiskala papeža. Nobena stran nima pravice, da bi ženske prisilila, kaj naj nosijo. Kljub temu pa sta obe strani muslimankam povzročile grozodejstva.
Verski skrajneži so muslimanke šikanirali. Nekatere ženske na Bližnjem vzhodu nimajo druge izbire, kot da se pokrijejo od glave do pet. Zelo veliko žalostnih zgodb je o možeh, očetih ali tako imenovanih vodjih, ki so ženske zlorabili ali celo umorili, ker niso bile dovolj pokrite. Tovrstna dejanja so popolnoma napačna.
Muslimanske ženske je šikaniral tudi sekularni ekstremizem. Nemčija muslimanskim učiteljicam prepoveduje nošenje pokrivala, ker niso v skladu z »zahodnimi« vrednotami. Lahko pa imajo v šolah glave zakrite rimskokatoliške nune. Leta 2004 je Francija muslimanskim dekletom prepovedala vstop v javne šole, če so imele zakrito glavo. Podobno je, če so bile njihove glave zakrite, Turčija desetletja vstop na univerze prepovedovala ženskam. Nekdanji predsednik Obama je pravilno rekel, da »ženski, ki ji je odrečena izobrazba, je odrečena enakost,« in dejanja Nemčije, Francije in Turčije predstavljajo madež na njihovih tako imenovanih demokracijah. Na žalost bi celo devici Marijira — vedno prikazani s pokrito glavo — bila v teh državah odrečena izobrazba. O podobnih prepovedih se je prav tako razpravljalo ali pa so jih uvedli v drugih državah. Na primer v Avstriji, Belgiji in na Nizozemskem. Nedavno je kanadska provinca Quebec sprejela zakon o prepovedi nošenja burke, o tem pa je Justin Trudeau, kanadski predsednik vlade, rekel, da ni stvar vlade, da bi ženskam govorila, kaj naj nosijo in česa ne.
Kaj naj torej muslimanke naredijo? Naj osrečujejo muslimanske države? Ali naj osrečujejo zahodne skupine in vlade? Pravilen odgovor je: niti eno niti drugo! Islam ženskam pravi, da naj se ukvarjajo le s tem, da je zadovoljen Bog, in to počnejo tako, da prostovoljno ubogajo Njegove zapovedi.
V 24. poglavju Korana Bog pravi moškim in ženskam, naj odvračajo pogled od članov nasprotnega spola in naj varujejo svoje zasebne dele. V 32. verzu tega poglavja je posebej ženskam naročeno, da »naj ne razkrijejo svoje lepote, razen tiste, ki je očitna, in da naj si z naglavne pokrivali zakrijejo naročje«.
Vendar so različice obleke povsem kulturne. Obstaja burka, ki je obleka celotne dolžine ali zunanje oblačilo, ki pokriva glavo, obraz in telo. Hidžab (naglavno pokrivalo) po drugi strani pokriva zgolj glavo in vrat, s posebnim delom — kakor šal ali dolg plašč —, ki pokriva telo. Obraz ni pokrit s tančico. Koranska odredba v 24. poglavju je bolj usklajena z naglavno ruto. Za kateri slog nošenja se bo muslimanka odločila, je odvisno od tradicije in kulturnih razlik.
Na koncu je prepuščeno odgovornosti vsake posamezne muslimanke, da sledi Božjim zapovedim. Muslimani ne morejo prisiliti žensk, da prakticirajo islam glede na razumevanje moških.
Prav tako se morajo zahodni sekularisti naučiti, da ni nič narobe z odločitvijo ženske, da se pokrije. Pokrivanje ne predstavlja zatiranja, prav tako ne pomeni vsiljevanja posameznikove vere drugim. Skrajneži, tako religiozni kot sekularni, bi se morali izobraziti glede prave narave in namena islamskih smernic oblačenja – zmernosti in zaščite. Nihče ne more muslimanskih žensk prisiliti, da upoštevajo ali zapustijo svojo religijo. Če so njihova dejanja napačna, odgovarjajo Bogu in zgolj Bogu.
Zakaj hidžaba ne nosijo moški?
Ljudje pogosto mešajo hidžab in naglavno pokrivalo. Nošenje pokrivala je ena oblika hidžaba, toda ljudje pogosto pozabijo, da je hidžab veliko več. Hidžab pomeni odmaknjenost.
Ko Koran govori o hidžabu, ne naslavlja najprej žensk. Najprej naslavlja moške. Islam primarne odgovornosti za nošenje hidžaba ne daje ženskam, temveč – moškim. Ključno je razumevanje te točke. In pri genezi razprave o hidžabu Koran moškim zapoveduje, naj ne strmijo v ženske in naj ne bodo promiskuitetni. Koran moške obvezuje, da so spodobni:
Povej vernim moškim, naj brzdajo svoj pogled in varujejo svoje zasebne dele. To je zanje čistejše. Zagotovo, Alah se dobro zaveda, kaj počno (24: 31).
Ti verzi obsojajo vsiljene zakone ženskam, ki pravijo, da morajo biti »ženske pokrite, sicer so moški raztreseni«. Ruši kulturo posiljevanja, saj moškim zapoveduje, da najprej in izključno reformirajo sebe. Ruši pritožbe, da je tisto, kar ženske nosijo, »preveč provokativno«, kajti moškim prepoveduje, da bi strmeli v ženske.
Navodila preroka Mohamedasa ta pogled dodatno potrjujejo. Moške opozarja: »Sami bodite čisti in tudi ženske bodo čiste,« s čimer ponovno daje primarno breme moškim.
Ta točka je bila znova ponazorjena, ko je Preroksa jahal s svojim spremljevalcem Al Fadlom bin Abasom.ra Ženska, opisana kot izjemno lepa, je pristopila k Preroku,sa da bi dobila navodila glede nekaterih verskih zadev. Zaradi njene lepote je Al Fadlra začel strmeti vanjo. Ko je to opazil, prerok Mohamedsa ni okaral ženske zaradi nespodobnega oblačenja ali njene lepote. Namesto tega je »s svojo roko segel nazaj, prijel Al Fadlovora brado in njegov obraz obrnil v drugo stran, tako da ne bi strmel vanjo«. Mohamedsa je tako še enkrat dal primarno breme upoštevanja hidžaba moškim.
To učenje ima subtilno, vendar pomembno točko. Vsi smo slišali fante reči: »Hočem čisto žensko,« vendar so sami vse kaj drugega kot to. Šele potem, ko Koran temeljito opozori moške, naj hidžab upoštevajo z dostojanstvom in naj se reformirajo, nagovori ženske.
Toda tu se številnim moškim zgodi nekaj čudnega. Medtem ko so povsem prezrli primarno breme hidžaba, ki je bilo najprej dano njim, so moški nenadoma in čudežno odkrili koncept hidžaba za ženske. Iz nekega razloga moški mislijo, da lahko ženske preprosto prisilijo, da nosijo hidžab. Namesto tega sta Koran in Prerok Mohamedsajasna: v islamu ne obstaja nobeno dovoljenje, na podlagi katerega bi moški lahko silili ženske k nošenju hidžaba.
Kot Njegova svetost, kalif islama Mirza Masroor Ahmad,at opominja moške, ki ženskam vsiljujejo hidžab: nehajte in se namesto tega zadržite! V pridigi leta 2014 je moškeposvaril:
Moški bi si morali zapomniti, da jim niso bila dana pooblastila, da bi nadzorovali druge in da bi se morali zadržati. Ni na njih, da bi morali pokriti glave žensk. Moškim je zapovedano, da odvrnejo pogled, morali bi izpolniti svoje dolžnosti. Ni nobene zapovedi, po kateri bi bilo treba muslimankam prisilno pokriti glave, kaj šele nemuslimankam. Moški so tisti, ki imajo skrajne ideje …
Hidžab je v islamskih učenjih ključnega pomena. Tega nihče ne zanika, vendar preveč moških pozablja, da se najprej nanaša nanje.
Poligamija v islamu
Gre za temo, ki ustvarja več napačnih predstav o islamu kot katerakoli druga tema. Islam dovoljuje poligamijo, tj. istočasno imeti več kot eno ženo, treba pa je vedeti, da tega ne spodbuja. Pravzaprav je islam edina religija, ki je omejila to starodavno in zelo razširjeno prakso. Prejšnji nauki so dovoljevali neomejeno poligamijo. Islam število dovoljenih žena omejuje na štiri. Pluralizem žena ni izrecno omejen z nobenim Božjim ukazom v nobeni religiji; niti ni, razen v primeru islama, omejeno število žena. Islam pluralizem žena dovoljuje, toda njihovo število omejuje na štiri; in to število je pogojeno z njihovo pravično obravnavo:
Toda če čutite, da ne boste mogli med njimi ravnati po pravici, se poročite zgolj eno (Koran 4: 4).
Pravična obravnava žena, kjer jih je več kot ena, pomeni ohranjati enakopravnost med njimi v smislu vzdrževanja, preskrbe in tovarištva.
Poligamija lahko v določenih okoliščinah postane nuja, vendar je lahko prakticirana le pod določenimi pogoji in tudi takrat z omejitvami. Mož se lahko ponovno poroči, če postane njegova žena kronično bolna ali če ne more izpolniti svojih obveznosti iz zakonske zveze; ali če je nezmožna imeti otroke; ali pod določenimi pogoji v vojnem času, ko je poroka z vdovami lahko nujna za zaščito morale družbe. Če moški ne more biti zadovoljen z eno žensko, je za družbo boljše, da prevzame polno moralno in finančno odgovornost za drugo. Imeti ljubico ali prešuštvovati je hud greh in povzroča moralni propad družbe.
Islam prepoveduje poliandrijo – poroko ženske z več kot enim moškim. Ženski, ki je poročena s kronično bolnim, neplodnim ali impotentnim možem, je dovoljeno zateči se k ločitvi, če meni, da je takšno stanje nevzdržno.
Resnica je, da je poligamija, kot je definirana in opredeljena po islamu, orodje, narejeno z največjo modrostjo za spodbujanje visokih moralnih vrednot in varovanje čistosti tako moških kot žensk. Lahko je opisana kot koristen moralni in kulturni varnostni ventil. Neomejeno spolno vdajanje je postalo pravilo in ni niti deležno obsojanja.
Iz študije Korana je očitno, da je kontekst te določbe posebno stanje v povojnem času. Gre za čas, ko družba ostane z velikim številom sirot in mladih vdov in je razmerje med moško in žensko populacijo močno porušeno. Podobne razmere so prevladovale v Nemčiji po drugi svetovni vojni in prebivalci Nemčije so morali trpeti posledice teh neravnovesij. V času preroka Mohamedasa se je taka potreba pojavila, ko je veliko muslimanov postalo žrtev bitk. Za njimi je ostalo veliko nemočnih vdov in otrok. Posledično so bili muslimani pozvani, da skrbijo za te otroke in ženske, ki so bili sami prepuščeni družbi, torej ta pravica v islamu ne obstaja zato, da bi moški imeli več žena, ampak je v resnici namenjena tistim ženskam, ki so v družbi ostale same in ne morejo skrbeti zase.
Število žensk se je med muslimani hitro povečalo v primerjavi z moškimi. Za vdove in sirote, moški in ženske, je bilo treba poskrbeti. Varovanje moralnih in duhovnih vrednot je v teh pogojih poligamijo naredilo za dolžnost – žrtvovanje, in zagotovo ne odpustek. Bili so tudi dejavniki osebnega, socialnega in politično-religioznega dejavnika, ki so pozivali k poligamiji. V sodobnem času so se pogoji spremenili in monogamija postaja, razen zunaj Afrike, vse bolj pravilo; toda v vseh individualnih primerih moralni premislek še vedno poziva k mnoštvu žensk. Islam daje določbe za takšne primere. Med muslimani se mnogoženstvu ne pripisuje nobene stigme; je tako častna kot monogamija in ne vključuje nobene diskriminacije med ženami ali njihovimi otroki.