Islam in džihad
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Islam in džihad

Arabska beseda džihad izvira iz glagola džahada, ki pomeni stremeti ali truditi se. V islamskem izrazoslovju beseda džihad pomeni potruditi se, prizadevati si in stremeti k plemenitemu namenu. Beseda se navadno uporablja za opis kakršnegakoli prizadevanja v Alahovem imenu. Islam uči, da obstajajo tri glavne vrste džihada, katerih cilj je mir:

(1) Džihad Akbar (največji džihad). To je džihad (prizadevanje) za izboljšanje samega sebe. Gre za boj proti skušnjavam, kot so pohlep, poželenje in druge zemeljske skušnjave. Gre za pot človeka od »živalskega« stanja obstoja, z drugimi besedami, življenja za takojšnjo zadovoljitev ali pridobitev, do stanja, v katerem je duša dovolj disciplinirana, da moralno nadzoruje misli in dejanja. Namen je postati bolj samodiscipliniran. Ta vrsta džihada je obvezna za vse muslimane od začetka do konca življenja. To je interpretacija preroka Mohameda.sa Nekoč ga je nekdo vprašal: Alahov Prerok, kaj je največji džihad? Odgovoril je: Džihad proti samemu sebi. Džihad ne pomeni iti ven in pobijati v tuji deželi. Pomeni boriti se proti svojim notranjim demonom.

(2) Džihad Kabir (veliki džihad). To je džihad za širjenje resnice – sporočila Korana. Koran zapoveduje, da je treba njegovo sporočilo širiti z modrostjo, strpnostjo in spoštovanjem do drugih in njihovih prepričanj:

Kliči ljudi na pot svojega Gospoda z modrostjo in dobrim nasvetom! (Koran 16: 126).

Koran prepoveduje uporabo prisile ali sile:

V religiji ni prisile … (Koran 2: 257).

Koran pravi:

… upiraj se jim (s Koranom), veliki džihad (Koran 25: 53).

Pravi džihad pomeni upoštevati miroljubne nauke Korana in ga mora izvajati vsak musliman. Gre za džihad samoizpopolnjevanja s proučevanjem islamskih čudovitih naukov. Islam uči, da je najboljši misijonar islama tvoj lastni značaj. Če muslimani postanejo ljudje najvišjih moralnih vrednot, potem je to najboljši dokaz za resnico islama. To je način, kako lahko vsak moški ali ženska, kjerkoli že je, postane pravi mudžahid – izvrševalec džihada v sodobnem svetu. Koran pravi, da veliki džihad (džihad kabir) prakticira tisti, ki svoj čas, trud, premoženje in znanje nameni pravičnosti. Pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo, ne glede na njihovo barvo, prepričanje ali raso, je oblika džihada, ki blaži trpljenje človeštva in ustvarja družbeni mir ter složnost med bogatimi in revnimi. Tudi ta džihad je za vse muslimane obvezen.

(3) Džihad Asgar (džihad na nižji ravni – mali džihad). To je obrambni džihad. Koran jasno omejuje to vrsto džihada na določene okoliščine in pri tem prepoveduje vsakršne kršitve določil.

Dovoljeno se je braniti tem, ki so bili napadeni, ker jim je bilo krivično prizadejano nasilje ― in Alah jim zagotovo zmore pomagati. Pomaga tudi tistim, ki so bili pregnani s svojih domov le zato, ker so govorili: »Alah je naš gospodar!« Če On ne bi ubranil nekaterih ljudi z močjo drugih, bi bili do temeljev porušeni samostani, cerkve in sinagoge, pa tudi mošeje, v katerih se pogosto izgovarja Božje ime. Alah bo zagotovo pomagal tistim, ki podpirajo njegovo vero, zakaj On je resnično močan in velik (Koran 22: 40–41).

Zgornji navedek jasno pravi, da smejo muslimani uporabiti orožje samo za samoobrambo, ko so žrtve zatiranja, jim grozijo s smrtjo ali jih preganjajo zaradi vere. Vojne, ki so v islamu dovoljene, niso tiste, v katerih nekomu odvzamejo domovino, razširijo teritorije ali zavladajo tistim z drugačnimi pogledi. Dovoljene so samo za samoobrambo, za vzpostavitev svobode vesti in svobode misli. Da se ljudem dovoli, ne glede na vero, da živijo svobodno. To je resnični, fizični džihad ― braniti svobodo vesti kristjanom v cerkvah, judom v sinagogah in vsem drugim, verujočim in neverujočim.

Islam uči, da morajo muslimani ob verskem preganjanju najprej zapustiti kraj, kjer jih zatirajo, in si poiskati nov dom. Če se v njihovem novem domu zatiranje in versko preganjanje nadaljuje do te mere, da je ogroženo njihovo življenje, lahko muslimani v samoobrambi uporabijo orožje. Pomembno je poudariti, da je boj lahko le obrambne, in nikakor ne napadalne narave. To potrjuje Koran, ki pravi:

Na Alahovi poti se bojujte proti tistim, ki se bojujejo proti vam, toda ne prestopite meje! Alah resnično ne mara tistih, ki prestopijo mejo (Koran 2: 191).

Islam natančno določa pravila samoobrambe. Prepovedano je napadanje civilistov, ki se ne bojujejo proti muslimanom. Prepovedano je uničevanje pridelkov ali drugih virov hrane, vode, bolnišnic, sirotišnic in sakralnih objektov vseh ver. Ženske, otroci, ostareli in prizadeti so nedotakljivi. Zelo jasno je, da je namen takšnega boja ponovna vzpostavitev miru, in ne spodbujanje nasilja. Vse oblike džihada spodbujajo mir na osebni in družbeni ravni. Ravnanje, ki ne spodbuja in ohranja miru, ne more biti džihad.

Prerok Mohamedsa celo za samoobrambne vojne daje neodtujljive človekove pravice in zapovedi, ki prepovedujejo kakršnekoli vojne zločine. Pravila o tem, kaj muslimani smejo in česa ne smejo početi v boju, so jasno določena:

  • prepovedano je napadanje civilistov, ki se ne bojujejo proti muslimanom;
  • prepovedano je uničevanje pridelkov ali drugih virov hrane, vode, živine ali drugih živali;
  • prepovedano je uničevanje bolnišnic, sirotišnic in drugih varnih krajev ter pribežališč;
  • ne smejo se uničevati mošeje, sinagoge in drugi sakralni objekti;
  • prepovedano je napadanje žensk, otrok, ostarelih in prizadetih;
  • če napadalec preneha z napadom ali ponudi sporazum, ga je treba sprejeti, boj pa se mora nemudoma končati;
  • pobeglih zatiralcev se ne sme zasledovati v nedogled, temveč jim je treba dovoliti, da se vrnejo domov;
  • do vojnih ujetnikov se je treba vesti spoštljivo, izpolniti jim je treba osnovne potrebe in jih po boju, kakor hitro je to le mogoče, osvoboditi ali za njih zahtevati odkupnino.

Zelo jasno je, da je namen takšnega boja ponovna vzpostavitev miru, in ne spodbujanje nasilja. Poudariti je treba, da začetek boja ni odvisen od muslimanov, temveč ga lahko začnejo le zatiralci, če so izpolnjeni prej omenjeni pogoji.

Džihad in prerok Mohamed

Čeprav je prerok Mohamedsa svoje življenje posvetil džihadu, se je s silo branil zgolj približno štiri mesece. Razlogi za uporabo sile so bili nesporno upravičeni.

Mohamedsa je prvih trinajst let svojega preroštva preživel v Meki, kjer si je prizadeval širiti sporočilo Korana. Čeprav je naletel na ostro in silovito zatiranje, nikoli ni odgovarjal z nasiljem. Iz Meke se je preselil v Medino, a so ga prebivalci Meke preganjali tudi tam. Šele ob morilskem napadu na muslimane v Medini je za samoobrambo dovolil uporabo fizične sile, a le do te mere, da so muslimani ohranili svobodo, ki jim je omogočala mirno življenje in čaščenje Boga.

Ko so se muslimani vračali iz tega boja, jih je prerok Mohamedsa opomnil, da se vračajo iz džihada nižje ravni na džihad najvišje ravni, kar z drugimi besedami pomeni, da se morajo nemudoma vrniti na pot prizadevanja za izboljšanje samih sebe. Ob drugi priložnosti je Preroksa dejal, da so med vsemi, ki izvajajo džihad, najbolj hvaljeni tisti, ki se borijo proti lastnim poželenjem (Ibn Madža).

Namen džihada je razvoj miroljubne družbe s pomočjo osebnega preporoda muslimanov, s katerim naj bi dosegli višje standarde pravičnosti in širili nauke o miru, pravičnosti, strpnosti in spoštovanju drugih ver ter njihovih privržencev. Muslimani se lahko borijo le v samoobrambi, če so napadeni zaradi svoje vere ali jim je kratena pravica do čaščenja Boga. Gre torej za samoobrambno dejanje, in ne napad. Če želi napadalec prekiniti spopad, ga morajo zavoljo miru prekiniti tudi muslimani:

Če bodo oni naklonjeni miru, bodi tudi ti! In zaupaj v Alaha, saj zares vse sliši in vse ve! (Koran 8: 62).

Primer ustanovitelja islama, preroka Mohameda,sa je odličen dokaz te miselnosti. Po osmih letih v izgnanstvu in obrambi pred zatiralci, ki so želeli pobiti muslimane in izbrisati islam, je Preroksa pomilostil vse prebivalce Meke. Vsem je omogočil tudi versko svobodo. Nekateri prebivalci Meke so bili nad tem tako presenečeni, da sprva niso verjeli in so še naprej bežali, med njimi tudi eden od vodij, Ikrama. Ponj je poslala njegova žena, ki mu je zagotovila, da je osebno govorila s prerokom Mohamedom,saki je potrdil resničnost pomilostitve. Ikrama se je, še vedno prestrašen, vrnil, a ko je sprevidel dejstva, je bil tako navdušen, da se je spreobrnil v islam. To je tipičen primer širjenja islama med pripadniki drugih ver v njegovi zgodnji zgodovini.

Muslimanska vojska se je bojevala, da bi zaščitila svoje prebivalce, tudi tiste, ki niso bili muslimani. Številni judovski in krščanski zgodovinarji so večkrat pričali o verski in miselni svobodi v muslimanskih državah v Španiji, Iraku, Arabiji, severni Afriki in Siriji v zgodnjih stoletjih.

Koran je uporabil besedo džihad 34-krat, da bi v največji možni meri izrazil idejo prizadevanja, da se posameznik izpopolni, izboljša družbo ali obrani idejo svobode vesti. Prerok Mohamedsa je tako na primer uporabil besedo džihad pri sklicevanju na služenje posameznikovim staršem, izvajanju hadža (romanja) in obrambni vojni za svobodo vesti. Mohamedsa je prav tako, ko se je vrnil iz bitke, razglasil, da je džihad za izpopolnitev samega sebe nadrejen džihadu za obrambo svobode vesti. »Od manjšega džihada se vračamo k večjemu džihadu.«

Koran prav tako prepoveduje boj proti katerikoli mirovni skupini, večkrat poudarja pomembnost svobode vesti in dovoljuje bojevanje zgolj zato, da se ubrani svobodo vesti in da se ubrani pred agresorjem. Koran prav tako poudarja, da nobena religija nima monopola nad odrešenjem in podpira ekumenizem.

Se je islam širil z mečem?

Ne. Če bi muslimani islam širili z mečem, bi delovali proti osnovni zapovedi Korana:

V religiji ni prisile … (Koran 2: 257).

Prav tako bi delovali proti načelom ustanovitelja islama, Preroka,sa ki se je vedno zavzemal za najbolj miroljuben in pravičen pristop. Njegovo miroljubje in prizanesljivost sta brez primere. Odličen primer predstavlja opis naslednjega zgodovinskega dogodka. Ko je pod vodstvom Prerokasa v Meko vkorakala desettisočglava muslimanska vojska, islama niso vsilili niti enemu samemu človeku. Prav tako nikogar niso kaznovali, če ni postal musliman, čeprav bi to brez težav lahko storili, saj so imeli prevlado. Namesto tega je Preroksa dovolil versko svobodo, s čimer je še bolj poudaril resnično sporočilo islama.

Čeprav Koran uči, da morajo vsi muslimani širiti sporočilo islama na najboljši način in z razumom ter prepričljivostjo, pri tem ni prostora za nobeno obliko prisile:

Z modrostjo in dobro besedo pozivaj na pot svojega Gospoda in razpravljaj z njim na najboljši način, kajti tvoj Gospod najbolje ve, kdo je zašel z Njegove poti, On najbolje ve, kdo je na pravi poti (Koran 16: 126).

Koran tudi navaja, da je bilo poslanstvo Prerokasa oznanjati sporočilo islama. Odločitev, ali bodo sprejeli ali zavrnili njegovo sporočilo, je bila odvisna od ljudi, ki so se morali odločiti brez prisile, saj so odločitev zagovarjali pred Bogom in ne pred človekom. Koran pravi:

Če pa se obrnejo stran, vedi, da te nismo poslali, da bi bdel nad njimi. Tvoja dolžnost je samo, da oznanjaš (Koran 42: 49).

Edina naloga muslimanov v zvezi s širjenjem islama je brez dvoma ta, da oznanjajo njegovo sporočilo. Kakršnokoli dejanje, ki zgolj namiguje na prisilo ali vsiljevanje, ne temelji na islamskih načelih. Celo Preroku Mohamedusa je bilo rečeno:

Reci: »Resnica prihaja od vašega Gospoda. Kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje!« (Koran 18: 30).

In spet:

Če bi tvoj Gospod hotel, bi na Zemlji vsi skupaj verovali. Toda, ali lahko prisiliš ljudi, da postanejo verniki? (Koran 10: 100).

V islamu je vsak posameznik svoboden, da verjame ali da ne verjame sporočilu Korana. Vera je namreč stvar srca.

V tem pogledu je zanimivo omeniti, da je največja muslimanska skupnost na svetu v Indoneziji, ki je islam sprejela s prvimi muslimanskimi trgovci in svetimi možmi. Drugo največjo muslimansko skupnost ima Indija, ki niti ni muslimanska država, saj tam prevladujejo hindujci. V zadnjem času pa je znano, da je najhitreje rastoča vera v Evropi prav islam, čeprav ljudi o njegovih lepotah ne prepričujemo z mečem. Poudarek na učenju in znanju kot poti do uspeha je zajet v znanem reku Prerokasa:

Črnilo učenjakov je svetejše od krvi mučenikov (Sahih Buhari).

Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at vodja mednarodne muslimanske skupnosti Ahmadija, je dejal:

Med življenjem Preroka Mohamedasa in med posameznimi obdobji med njegovimi štirimi Kalifi (pravilno vodenimi nasledniki), zgodovina izpričuje, da so bile vojne, ki so jih bojevali muslimani, bojevane zgolj, da se preneha z okrutnostmi in se vzpostavi mir na svetu. Nikoli niso bile bojevane z namenom povzročanja gorja, krivic ali terorizma. Ko se je obdobje Kalifata pravilno vodenih naslednikov končalo, se je na njegovem mestu vzpostavila monarhija. Žal se je v tem času večina vojn bojevala iz političnih ali posvetnih razlogov. Vendar je treba poudariti, da te vojne, namenjene razširitvi kraljestva in povečanju moči, niso bile na noben način bojevane v skladu z učenji islama, kakor ga uči Koran. Podobno se za današnja dejanja muslimanskih vlad ali opozicijskih uporniških skupin ne more reči, da odražajo ali predstavljajo učenja islama v kakršnikoli obliki. Brez obotavljanja trdim, da dejanja nekaterih skrajnih muslimanov, ki jih počnejo v imenu islama, služijo zgolj osramotitvi islama in same religije.

Zahod in islam

Islam z Zahodom ni v vojni. Islam se na Zahodu velikokrat še svobodneje izvaja kot v državah, ki trdijo, da so muslimanske. V zadnjih petdesetih letih se je število mošej v Severni Ameriki in po vsej Evropi zelo povečalo. Muslimani lahko brez zadržkov sledijo svoji veri, objavljajo literaturo in organizirajo odprte razprave z versko tematiko s pripadniki drugih ver. Islam je svetovna religija in ima privržence na zahodu, vzhodu, severu in jugu. Milijoni muslimanov živijo v zahodnih državah. Vrhunec islamske civilizacije v novejši zgodovini je predstavljala Španija, kjer so muslimani, judje in kristjani živeli v popolni slogi. Islam torej noče vojne z Zahodom ali drugimi deli sveta, temveč si želi spodbujati složnost. Koran muslimane uči, naj živijo v dobroti in imajo pravičen odnos do vseh ljudi ne glede na njihovo ozadje (Koran 60: 9 in 4: 37).

Ker je islam univerzalna vera za vse človeštvo, si ga ne more lastiti noben narod. Do islama so še posebej naklonjeni Arabci, saj se je večina zgodovinskih dogodkov zgodnjega islama zgodila v Arabiji, kjer se je rodil in živel Prerok.sa Poleg tega je bil v arabščini razodet tudi Koran. To lahko ustvari vtis, da je v spore med arabskimi državami in Zahodom vpleten tudi islam. Toda v resnici gre za politične spore, ki z islamom nimajo nič skupnega, tako kakor nauki preroka Jezusasa nimajo nič skupnega s spori med krščanskimi in drugimi državami.

Samomorilski bombni napad

Ne. Prvo in najpomembnejše sporočilo Korana je prepoved samomora:

Ne ubijajte sami sebe! Alah je resnično usmiljen z vami (Koran 4: 30).

Samomor je brez izjeme prepovedan, še večji greh pa je samomorilski napad. V znak protesta proti namernemu samomoru je Preroksa prepovedal pogrebne molitve za samomorilce, razen če so bili duševno bolni.

Samomor je enak umoru in je v skladu z islamskimi načeli odvraten. Islam je vera, ki se zavzema za svetost življenja:

Če kdo ubije človeka, ki ni ubil nikogar, ali koga, ki na zemlji ne dela nereda, je tako, kot da bi ubil vse ljudi. Če pa kdo ohrani človeško življenje, je tako, kot da bi vsem ljudem ohranil življenje (Koran 5: 33).

Profesor Bernard Lewis meni, da je pojem samomorilnega bombardiranja iznajdba 20. stoletja, ki v islamu nima nobene osnove in da muslimani, ki terorizem podpirajo, ne poznajo svoje religije.

Pri klasičnih teroristih ni mogoče v nobenem času najti podpiranja ali legitimnosti temu, čemur danes pravimo terorizem. Prav tako ni nobenega dokaza za obstoj terorizma, kot ga poznamo danes. Da bi fanatični bojevnik svojim žrtvam nudil izbiro med Koranom ali mečem, ni le neresnica, temveč je nemogoče in »na splošno, je bila toleranca muslimanov do nevernikov veliko višja kot pri komerkoli v krščanstvu … (Bernard Lewis in Buntzie Ellis Churchill, Islam: The Religion and the People).

Skratka, prerok Mohamedsa je prepovedal vse oblike terorizma in je namesto tega svoje sledilce učil, da se udejstvujejo v osebnih refleksijah samoizpopolnjevanja. To je bil in vedno bo največji džihad.

Islam in terorizem

Islam dosledno zavrača in obsoja vsakršno obliko terorizma ter ne ščiti ali zagovarja nobene oblike nasilja, naj jo stori posameznik, skupina ali vlada. Islam pravi, da nobena vera ne dopušča nasilja ali prelivanja krvi nedolžnih mož, žena in otrok v imenu Boga. Vse vere izvirajo od Boga, ki je na Zemljo poslal preroke, da zagotovijo mir. Koren besede islam pomeni mir in je protipomenka terorju. Ohranjanje miru je dolžnost vsakega muslimana. Ta pojem je tako globoko zakoreninjen v islamu, da Koran resničnega muslimana opisuje na naslednji način:

Služabniki Usmiljenega pa so tisti, ki ponižno hodijo po zemlji. Ko pa jih ogovorijo nevedneži, odvrnejo: Mir z vami! (Koran 25: 64).

Koran zagovarja svetost življenja:

Če kdo ubije človeka …, je tako, kot da bi ubil vse ljudi. Če pa kdo ohrani človeško življenje, je tako, kot da bi vsem ljudem ohranil življenje (Koran 5: 33).

Enakega mnenja je tudi Preroksa:

Največji grehi (Al-Kaba’ir) so naslednji: (1) pripisovati Alahu partnerje v čaščenju, (2) ubiti človeka, (3) biti nespoštljiv do svojih staršev in (4) lažno pričati (Sahih Buhari).

V njegovi znani poslovilni pridigi je Preroksa dejal:

Vzeti nekomu življenje ali lastnino ali škodovati njegovemu ugledu je nepravično in tako narobe, kot je oskruniti svetost tega dneva, meseca in kraja (Sahih Sitta).

Islam zavrača vse oblike terorizma. Koran muslimanom prepoveduje ustvarjanje nereda na svetu:

Ne delajte krivic na zemlji in ne povzročajte nereda (Koran 29: 37).

Poskušajo ustvariti nered, in Alah ne ljubi tistih, ki ustvarjajo nered (Koran 5: 65).

Ne skušajte ustvarjati nereda na zemlji. Zares, Bog ne ljubi tistih, ki želijo ustvariti nered (Koran 28: 78).

Koran uči svetost vsega človeškega življenja:

Kdorkoli je ubil osebo […], je tako, kakor da bi ubil celotno človeštvo; in kdorkoli je rešil življenje, naj bo, kot da je rešil življenje celotnega človeštva (Koran 5: 33).

Islam priznava, da ni nobenega opravičila za terorizem proti kateremukoli posamezniku, vladi ali narodu – iz kateregakoli razloga. Torej so dejanja skrajnežev in teroristov, ki jih pripisujejo islamu, v popolnem nasprotju z njegovimi nauki. Naslednja izjava Preroka Mohamedasa poudarja, da muslimani ne smejo postati skrajneži. Rekel je:

Religija je zelo lahka in kdorkoli se bo preobremenil v svoji religiji, ne bo zmožen nadaljevati na ta način. Zato ne smete biti skrajneži, pač pa skušati biti blizu popolnosti in prejmite dobre vesti, da boste nagrajeni (Buhari).

Prerok Mohamedsa je zavrnil vse oblike terorizma v imenu islama, tudi ko so bili muslimani soočeni z dvanajstletnim silovitim preganjanjem v Meki. Ni dovolil kakršnegakoli nasilnega odgovora. Namesto tega je Prerok Mohamedsa svojim privržencem ukazal, naj se preselijo v drugo deželo. To dejanje je bilo povsem v skladu z učenji Korana:

… Odgovorili bodo: Obravnavani smo bili kot šibki v deželi. Rekli bodo: Mar ni bila Alahova zemlja dovolj prostrana, da se tja izselite? (Koran 4: 98).

Tako Koran uči, da se mora tudi v primeru intenzivnega preganjanja musliman preseliti, da ohrani mir, ne pa maščevati. Islam dosledno zavrača in obsoja vsako obliko terorizma. Ne daje nobenega kritja ali opravičila za kakršnokoli dejanje nasilja, ne glede na to, ali ga naredi posameznik, skupina ali vlada. Islam najostreje obsoja vsa dejanja in oblike terorizma, saj ne le islam, temveč kakršnakoli religija, ne glede na njeno ime, sankcionira nasilje in prelivanje krvi nedolžnih moških, žensk in otrok v imenu Boga. Zato islam obsoja vse oblike terorizma.

Današnji svet je okolje grozljivih napadov nasilja, ekstremizma in terorja vseh vrst. Za večji del nasilja, izvedenega v njegovem imenu, veliko ljudi neposredno krivi religijo, še posebej islam. Toda med islamom in terorizmom ni nobene povezave. Očitno obstaja močna povezava med nekaterimi muslimani in terorizmom, toda islam je učenje in ga je zato treba soditi na podlagi tega, kar dejansko pravi. Torej, kaj pravi Koran?

257. verz drugega poglavja pravi, da nikoli ne moremo prisiliti ljudi v zadevah vere. 33. verz petega poglavja primerja umor ene nedolžne osebe z umorom celotnega človeštva. 60. poglavje muslimanom pravi, da morajo z ljudmi drugih ver in okolij živeti v miru, prijaznosti in pravičnosti. 109. poglavje pravi, da so ljudje svobodni, da sledijo kakršnemukoli religijskemu prepričanju želijo.

Te in veliko drugih verzov je udejanjil islamski prerok Mohamed.sa Živel je v miru in sožitju z ljudmi veliko različnih ver. Bojevanje je sovražil in zgodnji muslimani so se bojevali zgolj v samoobrambi. Kot je napisal zgodovinar, častiti De Lacy O’Leary:

Legenda o fanatičnih muslimanih, ki pometajo po svetu in z mečem vsiljujejo islam zavojevanim rasam, je ena najbolj fantastično absurdnih mitov, ki so jih zgodovinarji kadarkoli ponovili (Islam at the Crossroads).

Ne gre kriviti islama. Morda je majhen, majhen del 1,6 milijarde muslimanov res kriv. Toda, zakaj za ekstremizem kriviti islam, ko pa ekstremizem in terorizem obstajata v vsaki ideologiji? Ali krivimo evangelij za Irsko republikansko armado? Ali krivimo budizem za budistične skrajneže v Burmi? Ali krivimo ateizem za organizacije, kot je Liga militantnih ateistov, ki je umorila religiozne ljudi v sovjetski Rusiji? Ali pa ekoterorizma ali terorizma skrajno desnih, levih ali separatističnih skupin?

Dejstvo je, da tudi v nedavni zgodovini velik del globalnega terorizma ne temelji na verski ideologiji, temveč so njegovi vzroki politični in socialni. To nam pove, da ekstremizem ni izključna domena katerekoli ideologije – verske ali posvetne. Vedno so bili in morda vedno bodo ljudje, ki so pripravljeni poteptati pravice drugih, da bi zadovoljili svoja lastna hrepenenja. Da bi svoja grozljiva dejanja upravičili, se morajo sklicevati na najvišjo avtoriteto v družbi. V bolj religioznem okolju bo to Bog. V manj religioznem bodo to plemeniti ideali, kot so svoboda, demokracija in pravičnost. Toda ne glede na to, kateri krepostni ideal je uporabljen za opravičevanje umora nedolžnih, lahko v njihovem srcu vedno prepoznamo politične, rasne ali ozemeljske ambicije.

Zato jim ne nasedajte. Religija ne ustvarja terorizma. Terorizem ustvarjajo ljudje. Prava religiozna učenja so resnici rešitev, ne problem. Če bi tisti, ki v imenu islama morijo, kadarkoli proučevali njegova učenja, bi orožje odložili. In če bi bilo tistim, ki terorizem promovirajo posredno, s sklicevanjem na krivice, ki so se jim zgodile, mar za nered, ki ga ustvarijo, bi seveda živeli v zelo drugačnem svetu.

Resnično, Alah od vas zahteva, da ravnate s pravičnostjo, dobroto in brezpogojno milostjo; in prepoveduje vam nespodobnost, manifestirano zlo in prestopništvo. Svari vas, da ga boste resno vzeli (Koran 16: 91).