Ali si islam prizadeva vzpostaviti kalifat, da bi osvojil svet?

Eno izmed najbolj bistvenih vprašanj se nanaša na pravo naravo kalifata. Veliko muslimanov, kakor tudi nemuslimanov, ga ne vidi le kot duhovno, temveč kot politično institucijo. Vendar je to zgrešeno razumevanje kalifata, ki izhaja iz pomanjkanja znanja o pravi naravi in pomenu islamskega kalifata. Kdo je torej kalif? V arabščini beseda »halifa« (kalif) pomeni naslednika, namestnika ali pooblaščenca. Kalif je z drugimi besedami tisti, ki ga je imenoval Bog in ki je nasledil Božjega preroka, da bi nadaljeval njegovo poslanstvo. To povzroči jalova prizadevanja številnih muslimanskih organizacij in muslimanom po vsem svetu, ki si prizadevajo ustvariti kalifat z lastnimi prizadevanji.

Naslednje vprašanje je, kakšno je to poslanstvo. Je politično? Ali je duhovno? Božji preroki ne pridejo, da bi zavzeli deželo in ozemlje ali da bi oblikovali vlade. Pridejo zato, da bi vzpostavili in spodbujali čaščenje enega Boga ter dvignili človekovo duhovno in moralno zavest. V tem verzu Koran zelo jasno navaja prerokove cilje:

Izmed vas smo vam poslali poslanca, ki vam recitira Naše verze/znake in vas očisti in vas uči Knjige in modrosti in vas pouči, česar niste vedeli (Koran 2: 152).

Prerokovi cilji – in torej njihovih kalifov – je recitiranje Božjih znakov, očistiti ali reformirati ljudi, jih učiti o religiji in jim dati modrost in s tem dvigniti njihovo moralno zavest. Kalif ne potrebuje nobene državne ali politične moči za opravljanje teh funkcij – prav tako kot papež ne potrebuje politične moči, da bi vodil milijone katolikov. Po drugi strani bi kdo lahko ugovarjal, da to ne izključuje kalifove politične vloge – in vprašanje je, ali je potrebno, da ima kalif državni nadzor? Proučevanje Korana kaže, da ne. Navsezadnje je tudi Jezus^as bil prerok, in ni imel političnih moči. V zgodnjih letih Meke Prerok,^sa čeprav je bil duhovni vodja muslimanov, ni naredil nobenega poskusa, da bi pridobil politično moč. Poleg tega je bila v Alijevem^ra času politična moč v rokah Amirja Muavijaha, čeprav je bil Ali^ra politični vodja muslimanov. Veliko je dokazov, da absolutno ni treba, da bi politična moč ležala v rokah kalifa.

Islamsko razumevanje kalifata temelji na Koranu, učenjih Mohameda^sa in vzorih prvih štirih pravilno vodenih kalifov po Prerokovi^sa smrti. Prerok Mohamed^sa je napovedal, da po njegovi smrti:

Naj preroštvo ostane med vami, kakor dolgo bo Alah želel. On ga bo končal in sledil mu bo kalifat po vzoru preroštva. Potem bo, kadarkoli bo želel, končal ta blagoslov in sledila bo tiranska monarhija in ljudi bosta doleteli muka in zatiranje. Temu bo sledila še bolj zatiralska doba. Alahova milost bo to zatiranje končala in po vzoru preroštva se bo pojavil kalifat. (Musnad)

Prvi štirje kalifi so bili poimenovani »pravilno vodeni«, da bi jih ločili od kalifov kraljev, ki so jim sledili. O dobi pravilno vodenih kalifov (632–661) se pogosto govori kot o zlati dobi islama. Po atentatu na zadnjega pravilno vodenega kalifa je razprava o nasledstvu povzročila veliko razdelitev na sunizem in šiizem. Duhovnost je bila izgubljena in zamenjana s »političnim kalifatom«. Muavijah se je razglasil za vodjo muslimanov, s čimer je postavil temelje za dolgo linijo dinastične monarhije – glede na Mohamedovo^sa prerokbo.

To obdobje kalifov se je nadaljevalo stoletja, dokler ni otomanski sultan Selim I. v Kairu ugrabil zadnjega kalifa. Naslov kalifa so nato prevzeli otomanski sultani in ga obdržali štiri stoletja, ko ga je leta 1924 ukinil Kemal Atatürk.

Osama bin Laden in številne fundamentalistične politične stranke so pozvale k obnovitvi kalifata, da bi se združila muslimanska ljudstva – bodisi z mirno politično vstajo bodisi s silo. Poleg Hizbula Tahrirja si še dve radikalni panislamistični islamski skupini – Jama’at-e-Islami in Muslimanska bratovščina – prizadevata za obnovitev kalifata, tudi če bi šlo za militantno islamsko institucijo.

Vsak poskus, da bi kalifat vsilili, je obsojen na neuspeh, ker bi odstopal od pravega islamskega sistema kalifata in zaradi neenotnosti med muslimani glede izvolitve vodje.

Vendar muslimanska skupnost Ahmadija izstopa. Skupnost muslimanov, ki verjamejo v Obljubljenega Mesijo – Hazretija Mirzo Ghulama Ahmada^as iz Kadiana v Indiji – je bila ustanovljena leta 1989 in je prisotna v več kot  200 z več deset milijonov pristašev. Od Ahmadove smrti^as leta 1908 je bilo izvoljenih še pet kalifov, ki so se osredotočili na služenje veri in reformiranju vernih, ne k vzpostavitvi muslimanske države.

Zahod se boji, da bi se nekoč moral ukvarjati s kalifatom. Toda zahod ima še vedno opravka s kalifatom v njegovi najčistejši obliki, ki obstaja že 110 let brez kakršnekoli predstave o novi svetovni ureditvi ali muslimanskem vodji:

Za ta kalifat nista potrebna niti nasilna vstaja niti en sam izstreljen naboj. Nagrado kalifata se lahko vzpostavi le z Božjo milostjo in je bila vzpostavljena z Njegovimi blagoslovi, in ne s prizadevanji in načrti ljudi. ‒ Hazreti Mirza Masroor Ahmad^at

Ahmadijski kalifat je vedno strogo zavračal religijsko militantnost v vsaki obliki. Ko je soočen z grenkim preganjanjem, prakticira potrpežljivost in vztrajnost. Zavzema se za razlaščene in zatirane. Nobene dežele ni zavojeval in ne poseduje nobene zemeljske oblasti, pač pa uporablja svoj vpliv, da z njim preko srca in duha milijonov ljudi naredi dobro na svetu.

Tako ni potrebe za bojazen pred pravim islamskim konceptom kalifata, ki ne išče nobenega političnega nadzora in ne skuša vzpostaviti politično-religiozne države. Za muslimane in nemuslimane je čas­, da razumejo, kaj je islamski kalifat zares – sistem duhovnega vodstva, katerega cilj je duhovna in osebna reformacija­ muslimanov in človeštva. Hazreti Mirza Masroor Ahmad^at pravi:

Večina se je oblikovala iz osvojitve ljudskih src in to prinaša sporočilo ljubezni, na prisile, ki ne ravna krivično, temveč širi ljubezen; ki vedno sodeluje v zadevah dobrega, in kot Pravilno vodeni kalifat obstaja, da bi ljudem dal njihove pravice in vzpostavil pravično, bo vlada pod takšnim kalifatom varovala pravice, ki pripadajo ljudem, namesto da bi se jih sama polastila.

Danes obstaja samo ena skupnost, ki se razteza čez toliko nacionalnih meja in katere člani dolgujejo absolutno zvestobo njihovemu od Boga poslanemu vodji – to je muslimanska skupnost Ahmadija, ki jo vodi kalif.