Zgodnja leta in začetek poslanstva

Prej sem omenil Hadidžo,^ra ki je bila njegova delodajalka. Bila je premožna gospa, ki ga je poslala na trgovsko pot v Sirijo. Na teh poteh je vedno bil uspešen. Mislim pa, da je bil še en del njegovega trgovanja, ki je bil časten, ampak običajno ni omenjen. Ko se je Hadidža^ra na koncu z njim poročila, je bil star 25 let, ona pa je svojo mladost že preživela in je bila stara 40. Kljub razliki v letih je privolil v poroko z njo in skupaj sta živela še nadaljnjih 25 let. Po poroki, vedoč za njegovo dostojanstvo in značaj, mu je Hadidža^ra ponudila vse svoje imetje in mu dala vse, kar je imela. Njegovo dejanje, ki sem ga omenil kot najbolj častno, je: ko je prejel njeno premoženje, je vse razdelil med obubožane, ne da bi zase zadržal kak novec. To je tudi velik poklon Hadidži,^ra ki je bila najpremožnejša ženska v Arabiji, in ko je nenadoma postala ena najbolj revnih, ni privzdignila niti obrvi ter zvesto živela do konca življenja s prerokom Mohamedom.^sa Zaljubila se je v moža, ki še ni postal prerok. Ni bil njegov zunanji šarm, ampak njegova notranja lepota, kot bleščeč dragulj, v katerega je bila zaljubljena. To je postalo očitno, ko je Ustanovitelj islama^sa od Boga prejel prvo sporočilo. Moč sporočila ga je tako pretresla, da se je vrnil domov tresoč se, kot bi se ga lotevala vročina. Hadidža^ra je pomislila, da bo zbolel in ga je na debelo pokrila z odejami. Kasneje ji je povedal o svoji izkušnji; prikazal se mu je angel v obliki moža in mu zapovedal recitirati [Božje razodetje]. Zbal se je zase, povsem pretresen ni mogel dojeti, kaj se mu dogaja. Hadidža^ra ga je, ko je to slišala, nagovorila in rekla:

Že nekaj časa te poznam in vem, da si pozoren do potreb ubogih in deliš z njimi njihovo nesrečo. Ti si tisti, ki nosi bremena tistih, ki se jim pod težo bremen lomijo hrbti. Ti obnavljaš vrline, ki so z zemlje izginile. Prijazen si in skrbiš za odnose ter v odnosih poskrbiš za najboljše ravnanje. Pristen si in takšen si vedno bil. Kako bi te Bog lahko spregledal? Verjamem v to, kar si videl. (Sahih Buhari)

Njegova čistost je prepričala njegovo ženo, da je pristen prerok. Kot takšna je postala prva vernica v Ustanovitelja islama^sa in se zavedala, da bi bilo nemogoče, da bi pristen mož postal lažni prerok.

Bosworth Smith je zapisal ta dogodek v svojih besedah, ki pravijo:

Alah ne bo dovolil, da bi se sramotil. Ali nisi bil ljubeč do sorodnikov, prijazen do sosedov, dobrodelen do revežev, zvest svoji besedi in večen zagovornik resnice? (str. 78)

V nasprotju s Hadidžo^ra so se mnenja vseh njegovih prijateljev spremenila, ko se je razglasil za Božjega poslanca. Tisti, ki so ga klicali Al-Amin, najbolj zaupljivi, ki so hodili k njemu, da bi zgladil njihove spore in ki so mu popolnoma zaupali, so ga začeli obtoževati popolnih laži. Bosworth Smith je o tem nasprotujočem si vedenju Mečanov potem, ko je bil Mohamed^sa razglašen za preroka, zapisal, da ga je imenoval Bog, in sicer z naslednjimi besedami:

Ljudje so s prstom zaničevalno kazali nanj, ko so hodili mimo njega: »Tam gre sin Abdallaha, ki je imel pogovore z nebesi!« Klicali so ga trap, zvezdogled, nori poet. Njegovi strici so se mu posmehovali in večina meščanov ga je obravnavala z zaničljivo ravnodušnostjo, kar je verjetno težje prenašal, kot če bi ga dejavno preganjali. (str. 79)

Potem nam pove, da so Mečani poskušali s prepričevanjem in pogodbami, podkupnino in grožnjami delovati proti preroku Mohamedu^sa:

»Tudi če se postavijo proti meni in mi dajo sonce v desno dlan in luno v levo,« je rekel Mohamed, »se, dokler mi Bog zapoveduje, ne bom odrekel svojemu namenu. (str. 80)

To niso besede ali dejanja sleparja, piše Bosworth Smith.

Prerok Mohamed^sa je bil skromen mož v vseh odnosih z ljudmi in seveda ponižen Bogu. Ponižen je bil celo pred tistimi, ki so ga sprejeli kot Božjega preroka.

Nekoč se je v Medini, potem ko mu je Bog že povedal, da je pečat prerokov, kar pomeni najboljši izmed njih, eden od njegovih privržencev sporekel z nekom, ki je čislal enega od zgodnejših prerokov po imenu Jona.^as Privrženec Ustanovitelja islama^sa je rekel, da je Mohamed^sa nad njim, medtem ko je drugi trdil, da je Jona^as veliko boljši. Ko je za to izvedel Prerok,^sa je rekel: »Ne izpričuj moje odličnosti nad Jono,^as ker ni dostojno za človeški odnos, da se širokoustiš s svojim vodjo proti vodjem drugih. Zadeva superiornosti enega nad drugim je stvar, o kateri odloča Bog, ne nekaj, zaradi česar bi se hvalil.« To sporočilo nam je bilo predano, a ga je žal pozabila večina današnjih muslimanov.

Podobno se je zgodilo med judom in muslimanom pri vprašanju superiornosti Mohameda^sa in Mojzesa.^as Muslimanu je bil judov ošaben odnos zoprn in ga je celo udaril. Jud je odšel k Preroku^sa in se pritožil. Privrženca, ki je bil odgovoren za to, je Prerok^sa zelo grajal in nato uporabil enak stavek kot pri nekem prejšnjem dogodku: »Ne izpričuj me za boljšega od Mojzesa.« Potem je govoril o Mojzesovi^as odličnosti in se mu poklonil, da bi tako pomiril judovo srce.

Beremo, da je Prerok^sa celo noč stal, ko je Alaha prosil odpuščanja. Njegovi privrženci so opazili, da so bila njegova stopala otekla, ker je večino noči stal v molitvi. Nikoli ga niso videli grešiti in verjeli so, da je najbolj nedolžen mož na zemlji. Vprašali so ga: »Brez greha si, zakaj, Božji prerok, prosiš Alaha odpuščanja?« Odgovoril je: »Naj bom nehvaležen svojemu Bogu za vse darove, ki sem jih bil deležen?« Ob neki drugi priložnosti, ko se je govorilo o istem vprašanju odpuščanja in pobožnosti, je Prerok^sa svojim privržencem povedal, da ne bo nihče na zemlji dobil odpuščanja z dobrimi deli. Samo Alahova milost na koncu odreši ljudi spon greha in jim dovoli vstop v nebesa. Ob tem so se začudili in eden od njih je vprašal: »Božji prerok, tebi ne bo odpuščeno zaradi pobožnosti in dobrih del?« Rekel je: »Ne, tudi meni ne. Odpuščeno mi bo samo po Božji milosti. Njemu pripada vse, nič ni naše. Vse, kar nam je dal, uporabimo, kakor najbolje znamo in zmoremo. Tudi možu pobožnega ravnanja, ki vse življenje dela dobro, ne bo odpuščeno zaradi njegovih dejanj. Te plemenite priložnosti mu je dal Bog.«

Njegova ponižnost ni poznala meja. Ko je sedel med svojimi privrženci, preprosto oblečen in je jedel isto hrano kot oni, ni sedel na posebnem mestu. Velikokrat so se ljudje zmotili, kdo je Ustanovitelj islama.^sa Abu Bakr,^ra ki je kasneje postal prvi islamski kalif, je bil starejši in je morda imel daljšo brado, ne vem, ampak nekaj na njem je tujce usmerilo k njemu, da so ga nagovarjali kot Božjega preroka. V takem primeru se je na spoštljiv način obrnil k Preroku^sa in jih napotil k njemu.

Nekoč je Umar,^ra ki je kasneje postal drugi islamski kalif, z njegovim dovoljenjem šel na umrah, krajše romanje v Meko kot je hadž [romanje]. Islamski Prerok^sa se je obrnil k njemu in rekel: »Da, kar pojdi na umrah in me, prosim, ne pozabi v svoji molitvi.« Takšna je bila ponižnost moža, od čigar molitev je bil odvisen vsak musliman, da je prosil enega od svojih služabnikov, naj se ga spomni v svojih molitvah.

Skozi vse svoje življenje je delil vsakršno stisko, s katero so se muslimani na splošno soočali. Med Bitko pri jarku je lakoto trpel skupaj z drugimi. Ko so pri kopanju jarka odmerjali delo, ni bil izjema in je opravil svoj del. Nekoč ga je videl privrženec v stanju, ki ga je prevzelo. Povedal je: »Na dan bitke Al-Ahzaab [bitka zaveznikov znana tudi kot Bitka pri jarku] sem videl Preroka^sa nositi zemljo, ki je pokrivala belino njegovega trebuha.« Govoril je: »Brez tebe, Gospod, ne bi imeli vodje, ne bi bili dobrodelni, niti ne bi molili, zato nas, prosim, blagoslovi z mirnostjo in naj bodo naša stopala trdna, ko se srečamo s sovražnikom. Res so nas ljudje zatirali, ampak nikoli se ne bomo vdali, če nam bodo zaradi tebe poskušali škodovati.«

Džabir^ra pripoveduje, da so v dneh Al-Ahzaaba kopali in naleteli na veliko skalo. Zanjo so povedali Preroku.^sa Ko je vstal, so videli, da ima na svoj trebuh privezan kamen; tri dni ni ničesar jedel. Kamen, privezan na tak način, je bil arabski običaj, ko so bili skrajno zatirani z lakoto; morda je to pomagalo lajšati njene bolečine. V drugi pripovedi o istem dogodku je imel vsak privrženec Preroka^sa na trebuhu privezan kamen, ko pa je Prerok^sa dvignil svojo srajco, so videli, da ima privezana dva kamna, kar je pomenilo, da je trpel večjo lakoto kot drugi. Džabir,^ra ko je to videl, tega ni več mogel prenašati. Z njegovim dovoljenjem je šel v ženske prostore, poiskal svojo ženo in jo vprašal, ali ima še kaj hrane. Povedala mu je, da imajo kozo in nekaj moke. Ker je videl Preroka^sa v tako nevzdržnem stanju, ji je ukazal, na kozo zakolje.

To je bil mož, prerok Mohamed,^sa ki je s svojimi vdanimi služabniki vedno delil nesrečo. Nikakršnih razlik ni bilo med njimi. Prav nasprotno, po več pripovedih lahko verjamemo, da je on najbolj trpel.

Bil je neustrašen, nikoli se ni umaknil pred neposredno nevarnostjo. V času svojega življenja se je boril v veliko obrambnih bitkah, ne da bi enkrat bojeval ofenzivno vojno. Običajno se je znašel v najbolj nevarnih delih bitke, kjer je bojevanje besno divjalo. Pripoved govori, da so Preroka^sa vedno našli v tisti bitki, v kateri je bilo bojevanje najhujše; vedno je bil sredi nje. Nekoč so v Medini, v tihi noči, ljudje zaslišali skrb vzbujajoče zvoke. Ker so se tiste dni z vseh strani bali napadov, so osedlali konje in šli raziskovat. Zagledali so Preroka,^sa ki se je že vračal na neosedlanem konju. Odšel je sam, na hitro, ne da bi si pripravil konja. Zagotovil jim je, da ni nič resnega in da se vsi lahko vrnejo na svoje domove.

Nekoč med potovanjem, na zelo vroč poletni dan, je počival v senci drevesa. Beduin, ki je pripadal malikovalcem, je, ko je bil Prerok sam, videl svojo priložnost. Pobral je Prerokov^sa meč, ga zbudil in mu posmehljivo rekel: »Kdo te bo rešil pred mano?« Odgovoril je: »Alah.« Ta kratki odgovor je beduina tako vznemiril, da so se mu zatresle roke in mu je meč padel iz dlani. Tokrat je Prerok^sa vzel meč in moškega vprašal: »Kdo te bo rešil pred menoj?« Moški, tresoč od strahu, je lahko samo odgovoril: »Ti si milosten in usmiljen, prosim, prizanesi mi.« Prerok^sa je rekel: »Gorje ti, ničesar se nisi naučil, Bog me je rešil pred teboj.« Moškega je spustil, seveda. Prerok^sa je imel veliko srce.

Prerok^sa ni nobenega kraja na zemlji ljubil bolj kot mošejo. Ta ljubezen je v njegovem srcu bila tako intenzivna, da je nepredstavljivo, da bi kdorkoli imel podobna čustva. Nekoč je neki beduin, ki ni bil musliman, obiskal Medino in se namestil v mošeji. V tistih dneh in še danes se v nekaterih delih sveta mošeje uporabljajo kot hišice za goste. Ker so to kraji čaščenja, so mošeje zelo čiste, v njih ni dovoljeno hoditi v čevljih. Ampak ta moški je, zaradi svoje nevednosti, začel urinirati na dvorišču mošeje. V mošeji so bili takrat Prerok^sa in njegovi privrženci. Nekaj privržencev je pohitelo k moškemu, da bi ga za ta prekršek kaznovali, ampak jih je Prerok^sa takoj ustavil. Rekel jim je, naj moškega ne motijo. Ko je moški končal, je Prerok^sa prosil za vedro vode in sam počistil. Potem se je obrnil k svojim privržencem in rekel: »Bog vas ni vzgojil, da bi ljudem povzročali težave. Ne pozabite, da ste bili vzgojeni, da človeštvu prinašate olajšanje.«

Nekoč je delegacija krščanskih vodij iz Nadžrana prišla v Medino, da bi razpravljali o razlikah med islamom in krščanstvom. Ostali so tri dni. Med pogovorom v Prerokovi^sa mošeji je prišel čas za njihovo molitev. Preroka^sa so prosili za dovoljenje, da odidejo ven in molijo. Prerok^sa je rekel, da je tudi mošeja prostor čaščenja in so dobrodošli, da molijo tam. In so. Medtem je v mošejo prišlo nekaj privržencev in so videli kristjane v mošeji častiti, obrnjene v nasprotni smeri od kible [smer proti Kabi, svete mošeje v Meki]. Šli so naprej, da bi temu nasprotovali, ampak Prerok^sa jim je odločno prepovedal vmešavanje in rekel: »Dovolil sem jim, ker je to Božja hiša in nihče ne more nasprotovati nikogaršnji pravici, da časti Boga v za to namenjenemu prostoru.«

Ob neki drugi priložnosti ga je delegacija iz samostana svete Katarine prosila naj, ko bo islam zmagal v tistem delu sveta, napiše razglas, da je njihov samostan zaščiten,. Prerok^sa je njihovi prošnji takoj ugodil in v ta namen napisal ukaz. Kolikor vem, je pergament s tem ukazom v Turčiji še vedno ohranjen. Na njem piše: »Nihče se ne sme vtikati v lastnino tega samostana, ne s križem ali katerimkoli drugim predmetom, ki predstavlja njegovo vero. Na noben način se jih ne sme nadlegovati. Kdorkoli tega ne bo upošteval, ne bo eden od nas.«

Veliko je govora o sovraštvu med muslimani in judi, ampak v Prerokovem^sa času je bilo sovraštvo enostransko. Čeprav so judovski klani v in okoli Medine vehementno nasprotovali preroku Mohamedu,^sa se je do njih vedno vedel pravično in človeško. Nekoč, ko je sedel s svojimi privrženci in je mimo njih šla pogrebna procesija, je v znak spoštovanja vstal. Nekdo je poudaril, da truplo pripada judu. Odgovoril je: »Ali ni temu človeku življenja dal Bog? Ali ni bil Božja stvaritev? Zapomnite si, pri stvareh, ki so ljudem skupne, moramo izkazati spoštovanje, ne glede na vero, raso ali prepričanje.« To je bistvo islama. Ne uči se ga samo z besedo, ampak tudi z delovanjem glede vsake podrobnosti.

Bil je mož ljubezni; ljubezni do lepote, pomešane s skromnostjo. Ljubil je otroke, celo spoštoval jih je. Po Prerokovi^sa smrti je eden njegovih privržencev šel mimo skupine otrok in jim rekel Assalaam-u-Alaikum [mir z vami]. Ker so bili mladi, so bili presenečeni, da jih je spoštovani, starejši privrženec Ustanovitelja^sa pozdravil z »mir z vami«. Ko je videl, kako so otroci presenečeni, jim je rekel: »Ustanovitelja^sa sem vedno videl to početi. V navadi mu je bilo, da je prvi rekel Assalaam-u-Alaikum tudi otrokom.«

Osamah bin Zaid^ra pripoveduje, da ga je, ko je bil otrok, Prerok^sa posedel na eno svojih kolen, na drugo pa svojega vnuka Hasana,^ra ju oba objel in k Bogu molil: »Moj Gospod, pokaži jima milost, kot jima jaz kažem milost.« Ta dogodek, ki ga je opisal s solzami v očeh, je pustil na Osamahu bin Zaidu^ra neizbrisljivo sled.

Ustanovitelj islama^sa je imel zelo prijeten smisel za humor. Z otroki se je šalil in jih zabaval z lahkotnimi pogovori. Njegov humor ni nikoli nikogar prizadel. Veliko je zapisov o njegovih šalah z otroki in včasih s starejšimi. Anas^ra poroča: »Prerok^sa je bil z otroki blizu. Nekoč je mojemu mlajšemu bratu poginil vrabček z imenom Nughar. Prerok^sa ga je skušal potolažiti z besedami: ›O Abu Omair! Kaj ti je mali Nughar storil?‹ Vsakič, ko ga je srečal, mu je rekel isto, dokler Abu Omair ni svojega Nugharja pozabil in začel uživati v tem, da ga je Prerok^sa tako nagovarjal.«

Nekoč je Hasan,^ra Prerokov^sa vnuk, želel jahati kamelo. Posedel si ga je na rame in se pretvarjal, da je kamela njegova. Hasan^ra se je zato smejal od sreče. Vse te male šale niso zapisane, toliko pa je vsekakor zapisano, da je z otroki vedno prijetno govoril.

Nekoč ga je starejša ženska vprašala, ali ji bo dovoljen vstop v nebesa. V odgovor ji je Prerok^sa rekel, da nobena stara oseba ne bo nikoli vstopila v nebesa. To jo je globoko osupnilo in razžalostilo. Prerok^sa jo je smeje potolažil: »Vsem, ki bodo vstopili v nebesa, bo povrnjena mladost.«