Novo obdobje interpretacije islama
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

PO USTALJENEM RECITIRANJU Sure Al-Fātiḥa (uvodno poglavje Korana) je vodja muslimanske skupnosti Ahmadija rekel:

قُلْ إِنَّمَا أَنَا بَشَرٌ مِّثْلُكُمْ يُوحَى إِلَيَّ أَنَّمَا إِلَهُكُمْ إِلَهٌ وَاحِدٌ فَمَن كَانَ يَرْجُو لِقَاء رَبِّهِ فَلْيَعْمَلْ عَمَلًا صَالِحًا وَلَا يُشْرِكْ بِعِبَادَةِ رَبِّهِ أَحَدًا

Sem le mož kot vi, (ampak) prejel sem razodetje, da je vaš Bog edini Bog. Zato pustite tistemu, ki upa na srečanje s svojim Gospodom, da opravlja dobra dela in se nikomur ne pridruži v čaščenju svojega Gospoda! (Koran 18: 111)

 

Spoštovani župan Hounslowa, cenjeni člani parlamenta in drugi ugledni gostje.

Zaradi teme, o kateri bom govoril, je za nas ta dogodek sveta priložnost. Globoko sem počaščen in presrečen govoriti z vami o nečem, kar mi je tako ljubo.

Na začetku sem recitiral kalimo šahado [beseda pričevanja], nato sem prebral uvodno poglavje Korana in verz iz poglavja z naslovom Al-Kahf [votlina]. Kalima šahada, ki sem jo recitiral, je izpopolnjena različica splošno znane. Ima dva dela: prvič, Alah je eden, ni drugega boga kot Alah, in drugič, Mohamed je Njegov sluga, človek in prerok. Preden o njem začnemo razmišljati kot o preroku, moramo poudariti moža.

Gibbon, slavni orientialist in zgodovinar, je imel pred seboj krajšo različico kalime, ko je podal svoje mnenje o njej. Bosworth Smith piše o njej v Mohammed and Mohammedanism[1]:

Enako nenavadno je, da je Gibbon, ki je v splošnem tako pošteno predstavil Mohameda, začel z »Mohamedova religija vsebuje večno resnico in nujno fikcijo – obstaja en Bog in Mohamed je njegov prerok«. (str. 82)

Smith to razvije in pravi:

Hotel sem pokazati, da to za Mohameda samega in njegove sledilce ni bila fikcija, če bi bila, mohamedanizem nikoli ne bi mogel postati to, kar je sedaj. (str. 8283)

Hvaležni smo Bosworthu Smithu za pravičen prikaz enega od dobrih zahodnih odnosov do islama, še posebej do ustanovitelja islama, preroka Mohameda.sa V svojem predavanju Mohammed and Mohammedanism je razpravljal o dveh fazah islamskega vzpona ter zatona in po njem citiram:

Med prvimi stoletji mohamedanizma krščanstvo ni moglo kritizirati ali navajati razlogov, lahko je le trepetalo in ubogalo. Ko pa so Saraceni naleteli na prvo oviro v srcu Francije, so se narodi, ki so pred njimi bežali, obrnili, kot se čreda krav, ko odpokličejo edinega psa, ki jih je pognal v beg, in čeprav se niso podali v boj, so lahko obrekovali svojega umikajočega sovražnika. (str. 56)

Sledijo primeri obrekovanj, kot jih je zapisal Smith, ki pravi:

V romanci Turpin, ki jo navaja Renan, se je Mohamed, fanatičen uničevalec malikovanja, sam spremenil v zlatega idola in bi naj bil pod imenom Mawmet predmet čaščenja v Kadizu. (str. 57)

Potem pravi:

On je antikrist, mož greha, majhen rog in ne vem, kaj še, in mislim, da niti en pisec, s čudno izjemo judovskih majmonidov, na polovici osemnajstega stoletja ne piše o njem drugače kot o popolnem sleparju in lažnem preroku. (str. 61)

Da bi to še poudaril, citira Renana (str. 224):

Romance o Bafometu, tako običajne v 14. in 15. stoletju, mu pripisujejo čisto vsak zločin, tako kot so Atanasijci to storili Ariju, on je razuzdanec, tat kamel, kardinal, ki ni dobil tega, k čemur teži ambicija vsakega kardinala in si je izmislil novo religijo, da bi se maščeval svoji bratovščini! (str. 59)

On živi v očitnem krogu »Pekla«. Dante ga postavi v deveti krog med sejalce verske nesloge (str. 59).

Pri vodjih reformacije se Mohamed,sa največji vseh reformatorjev, sreča z malo sočutja in njihovo sovraštvo do njega, čeprav morda naravno, se spreminja sorazmerno z njihovim znanjem. Luter dvomi, da ni hujši od Leona; Melanchton verjame, da je Gog ali Magog, najverjetneje pa oboje.[2]

Žal se to grenko poglavje obrekovanja in skrajnega izraza sovraštva do Ustanovitelja islamasa ni končalo. Spremembo prinaša eden od izvrstnih piscev o islamu iz Anglije, Thomas Carlyle, ki je začel z novim obdobjem pristopanja k islamu. V obdobju, zatemnjenem s sovraštvom, je bil prvi škrjanec, ki je s pogumom in plemenitostjo pel slavo preroku Mohamedusa in prva lastovka, ki je napovedovala prihajajočo pomlad.

Po Carlylu so se stvari začele spreminjati, vendar se stalne smernice niso razvile. Namesto tega je ostal prekinjen fenomen. Skozi vso zgodovino kritike preroka Mohamedasa vidimo učenjake, ki so se vračali v preteklost, tu in tam pa se je rodil kakšen Salman Rushdie. Rushdie ni nov fenomen v zgodovini verske nestrpnosti; pomanjkanje strpnosti je globoko povezano z nevednostjo, kar je človeku zelo znano.

Predstavil sem že velikega orientialista Carlyla. Naj citiram dva pomembna odlomka iz njegove knjige Heroes and Hero Worship. Tako pravi:

Take teorije so zelo obžalovanja vredne. Če smo pridobili znanje o čemerkoli v pravi Božji stvaritvi, potem mu sploh ne verjemimo! So rezultat obdobja skepticizma, nakazujejo na najbolj žalostno duhovno paralizo in zgolj mrtvo življenje duš ljudi: mislim, da več brezbožne teorije še nikoli ni bilo razširjene po svetu. Lažen mož je ustanovil vero? Lažen mož ne more sezidati niti hiše! Če ne upošteva lastnosti malte, žgane gline in tega, s čimer še dela, ne bo zgradil hiše, ampak kup smeti. Ne bo obstala dvanajst stoletij in nastanila 180 milijonov; takoj se bo porušila. (str. 279)

Tako opaža:

Laži, ki jih je dobronamerna vnema zgradila okoli tega moža, so nam samo v sramoto. Ko je Pococke vprašal Grotiusa, kje je dokaz o zgodbi o golobu, ki je znal pobirati zrna graha iz Mahometovega [Mohamedovega] ušesa in veljal za angela, ki mu zapoveduje, mu je Grotius odgovoril, da dokaza ni! Čas je, da vse to opustimo. (str. 279)

Osrednji, najpomembnejši epitet v kalimi je beseda abd, ki Prerokasa opisuje kot moža in sužnja; moža tako pristnega, da je postal najbolj vdan služabnik svojega Gospoda. Danes ne bom govoril o prerokbah preroka Mohameda,sa ampak bom poudaril njegovo osebnost moža, preprostega služabnika Boga in ponižnega človeka, ki je vse življenje živel med svojimi brati, sledilci in sovražniki. Glede na to sem izbral nekaj vidikov njegovega življenja, ki jih bom delil z vami, da boste lahko sami ocenili, kako blizu je bil ljudem in kako zelo drugačen je bil.

Pravim, da je biti abd bolj pomembno, ker verjamem, da so sovražniki Prerokovimsa prerokbam vedno nasprotovali. Na eni strani je Preroksa blizu Bogu, na drugi pa je blizu človeštvu. Ljudje ga ne morejo neposredno oceniti po avtentičnosti njegove trditve, da ga je poslal Bog, vsekakor pa ga lahko ocenijo kot človeka. Če je kot človek pristen, je nemogoče, da bi bil lažni prerok.

Spet citiram Boswortha Smitha, ki citira sira Williama Muira z naslednjimi besedami:

Mohamed je bil srednje višine in dobro grajen; njegova glava je bila velika in čez njegovo veliko čelo, nad lepo upognjenimi obrvmi, mu je potekala zelo očitna žila, ki je, ko je bil jezen, počrnela in je vidno utripala. Njegove oči so bile črne kot premog in prodorno svetleče; lasje so se mu rahlo kodrali in imel je dolgo brado, ki jo je, kot drugi orientalci, gladil, ko je globoko razmišljal, kar je dodalo splošno veličastnost njegovemu izgledu. Njegov korak je bil hiter in odločen, »kot korak tistega, ki sestopa s hriba«. (str. 83)

Bosworth Smith v svoji knjigi Mohammed and Mohammedanism, ki je izšla leta 1874, piše o njegovem značaju z naslednjimi besedami:

Bil je mož malo besed … in dobre vere. Klicali so ga »Al-Amin«, zanesljivi. Skrb za delodajalčeve črede, njegova potovanja v Sirijo, njegovo prijateljstvo s Sergiusom ali Bahiro, nestorijanskim menihom, njegova znana zaobljuba pomagati zatiranim, njegova zaposlitev pri Hadidži v trgovskih podvigih in njegov poznejši srečni zakon z njo so omembe vredni zunanji dogodki v njegovem zgodnjem življenju. (str. 75)

V izdaji iste knjige leta 1986, izdani dolgo po njegovi smrti, vidimo, kako je to bilo spremenjeno:

Mož malo besed in z malo prijatelji, je bil plemenit v svojem malem krogu pristnosti in dobre vere. Možje so ga klicali Al-Amin ali zanesljivi. Bogata vdova po imenu Hadidža ga je zaposlila, da je zanjo opravil nekaj trgovskih poti v Sirijo. Pastir je postal vodnik kamel in zaupanje, ki mu je bilo dano, je upravičil s tako natančnostjo in preudarnostjo, da mu je Hadidža ponudila svojo roko v zakon. Bila je 15 let starejša od njega in v tisti vzhodni klimi dovolj stara, da bi lahko bila njegova mati. Zakon je bil poln resnične naklonjenosti in spoštovanja, in od takrat do dneva njene smrti, v obdobju 24 let, ji je Mohamed ostal zvest in ni vzel druge žene, čeprav zaradi prevladujočega običaja njegovi rojaki ne bi odobravali njegovega početja. (str. 95–96)

Carlyle v svoji knjigi tako opisuje njegova zgodnja leta:

Že v mladih letih so ga označili kot uvidevnega moža. Njegovi privrženci so ga imenovali »Al-Amin«, zvesti. Mož resnice in zvestobe, pristen v tem, kar je počel, kar je govoril in kar je mislil. Opazili so, da je on vedno nekaj pomenil. Mož, precej molčeč v govoru, tih, ko ni bilo kaj reči, ampak jedrnat, moder, iskren, ko je spregovoril, je vedno osvetljeval pomembne stvari. To je edini način govora, ki ga je vredno govoriti! Skozi vse življenje je veljal za trdnega, bratskega, iskrenega moža. Resen, iskren značaj, vendar prijazen, vljuden, družaben, celo šaljiv – tudi nasmejati se je znal; obstajajo možje, katerih smeh je nepristen kot vse ostalo pri njih, ki se ne morejo smejati. Slišimo o Mahometovi [Mohamedovi] lepoti: njegov lep, moder, pošten obraz, zagorela polt, svetleče črne oči. Nekako mi je všeč tudi tista žila nad obrvjo, ki je počrnela, kadar je bil jezen.« (str. 287–288)

Mohamedsa je živel med svojimi ljudmi 40 let, preden ga je Bog imenoval za preroka. Tudi najbolj trdi kritiki njegovega značaja ne morejo do te starosti s prstom pokazati na kakršenkoli madež v njegovem življenju. O tem dejstvu med zgodovinarji ni razhajanj ali nestrinjanja. Tako je Koran izzval tiste, ki so ga na ta način zavračali: »Seveda sem živel med vami v življenju pred tem. Zakaj ne uporabite svoje modrosti?« (Koran 10: 17).

Ali ne vidite, da mož, ki je 40 let živel neomadeževano življenje, ne more naenkrat postati najbolj svojeglav človek na svetu? Kako bi si on, ki nikoli ni spregovoril laži o svojih sorodnih bitjih, drznil govoriti laži o svojem Stvarniku, Bogu, ki ga je tako ljubil!


[1] Smith, Bosworth R. Mohammed and Mohammedanism. Lecture II, R. Bosworth Smith; Smith, Elder & Co., 15 Waterloo Place, London, 1874.

[2] Deutsch, Emanuel. Islam. Quarterly Review, 1869, zvezek 127, London, 1869, št. 254, str. 296. Mohammed and Mohammedanism, Lecture II, str. 59–60.