V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Polemika o bogokletstvu in pogled na rasizem

Zdaj bi se posvetil najbolj goreči razpravi današnjega dne, tj. bogokletstvu. Kamorkoli po svetu grem, mi to vprašanje sledi. Sprašujejo me o Homeinijevem ediktu o smrti Salmana Rushdieja. Povem jim, da islam, ki sem se ga naučil od Preroka,sa ne govori o nobeni kazni za bogokletstvo. Ni govora o smrti ali čemerkoli takem, ko smo že pri tem. Med drugim citiram naslednji dogodek v Prerokovemsa življenju, ki je na kratko opisan tudi v Koranu. Pred njegovim prihodom v Medino je tam živel ugleden vodja, ki bi s privolitvijo prebivalcev Medine postal njihov skupni vodja. Njegovo ime je bilo Abdullah Bin Obej Bin Salul. Po Prerokovemsa prihodu so se stvari postopoma spremenile in s soglasno privolitvijo ljudstva so namesto Abdullaha  za svojega novega vodjo sprejeli Prerokasa. Abdullah Bin Obej Bin Salul je bil zato skrajno ljubosumen. Še naprej je na različne načine izražal svoja ranjena čustva. Njegovo vedenje je bilo takšno, da so mu drugi muslimani rekli munaafik, kar pomeni vodja hinavcev. Nekoč, ko so se vračali z odprave, ki je bila v celoti neuspešna in so bili vsi udeleženci skrajno utrujeni in razočarani, je Abdullah menil, da je to pravi čas za maščevanje. V prisotnosti nekaj ljudi je izjavil, da bo ob vrnitvi v Medino najbolj plemeniti med njimi sramotno postal najzlobnejši med njimi. Sporočilo je bilo jasno in vsi so vedeli, kaj je mislil. Umarra je potem, ko je to slišal, prosil za Prerokovosa dovoljenje, da moškega ubije. Rekel je, da je žalitev Prerokasa preveč osebna in da tega ne morejo tolerirati. Ampak Preroksa ni dovolil nobenega povračila. Zapisano je, da je po tem Abdullahov sin prav tako pristopil k Prerokusa in rekel: »O Božji poslanec, mogoče si mislil, da bom, ker sem njegov sin, gojil maščevanje, če bi nekomu drugemu dovolil ubiti mojega očeta. Moj oče si zasluži kazen za žalitev, ki ti jo je vrgel, zato mi, prosim, dovoli, da ga ubijem.« Preroksa se je nasmehnil in rekel: »Ne, ničesar ni storiti. Tvojega očeta ne bo nihče kaznoval.«

Vsi so se vrnili v Medino in še dolga leta je ta moški živel v miru pod zaščito Ustanovitelja islama,sa katerega je preklinjal. Ko je umrl, se je Preroksa odločil voditi njegove pogrebne molitve. To je bilo za nekatere od njegovih privržencev preveč. Umarra poroča, da mu je zaprl pot in rekel: »Ali ni on vodja hinavcev? Ni on tisti, za katerega je Bog rekel, da tudi če ga prosiš odpuščanja sedemdesetkrat, ne bo odpustil? Zakaj si se potem, o Božji prerok, ki si prejemnik vseh teh razodetij, odločil voditi njegove pogrebne molitve?« Odgovor je bil: »Umar, umakni se; če mi je Bog razodel, da hinavcem ne bo odpustil, tudi če bi zanje molil sedemdesetkrat, bom molil zanje še veliko več v upanju, da jim bo Alah na koncu odpustil.« Takšen je bil značaj Ustanovitelja islama.sa Bil je skrajno sočuten mož, mož načel, mož, ki je živel resnico in nič drugega kot resnico.

Ko je je Preroksa izvedel, da so dnevi, ko se bo vrnil k svojemu Gospodarju, Alahu, blizu, nagovoril velik shod. Bil je največji shod, kar jih je kdaj nagovoril. Priložnost je bila zadnje romanje, imenovano tudi hadža tul vida. V tej pridigi je bilo sporočilo za celotno človeštvo in za vse čase. Nagovoril jih je kot človeštvo in ne kot muslimane. Rekel je: »›O človeštvo! Vsi ste enaki. Arabec ni več vreden od Nearabca, belec ni več vreden od črnca. Vsi ljudje kateregakoli naroda ali plemena, ki mu pripadajo, in katerikoli položaj v življenju imajo, so enaki. Edina prednost, ki si jo lahko predstavljamo, je posameznikov strah pred Bogom.‹ Na koncu je rekel: ›Povejte mi, ali vas je sporočilo doseglo.‹ Vsi so v enem glasu rekli: ›Da, Božji prerok, slišali smo tvoje sporočilo.‹ Rekel je: ›Zdaj mi obljubite, da boste to sporočilo širili naprej celotnemu človeštvu, na vse konce sveta. Vsak, ki je prisoten, mora prenesti sporočilo odsotnim in tako nadaljevati do konca časa.‹«

Prerokovsa pogled na rasizem

Rasizem je še ena pereča tema razprave. Čeprav bo veliko civiliziranih narodov zanikalo njegov podton, ga po svojih izkušnjah najdem v vseh narodih in v vseh delih sveta. Ni težava le, da belci čutijo nekakšno večvrednost do črncev, ampak tudi črnci negujejo občutek povračilne večvrednosti do belcev. Rasizem ostaja najnevarnejši podton človeške misli in motivacije. Po Prerokovihsa natančnih navodilih muslimanom prinašam sporočilo o rasni enakopravnosti. Vsi smo stvaritev Boga, pripadamo istim prednikom. Kako si lahko dovolimo pasti na raven, kjer smo v primežu občutka večvrednosti?

Ko je prišel čas za njegov odhod iz tega življenja, je Bog Prerokusa dal na izbiro, ali se bo vrnil k Njemu ali bo še nekaj let preživel v tem zemeljskem obstoju. Njegov odgovor je bil: »Fir-Rafiqil-A’ala: raje bi se vrnil k svojemu vzvišenemu Gospodu.« To so bile zadnje besede, ki jih je izrekel, preden je odšel v večno življenje.

To je mož po imenu Mohamed.sa Njegova resničnost je bila dolgo popačena zaradi neresničnih legend, ki so jih ustvarili njegovi nasprotniki. Skrajni čas je, da Zahod in ves svet, ki mu sledi, neha slepo verjeti v legende in se vrnejo v realnost. Realnost je, da je Mohamedsa daleč od tega, da bi bil si zaslužil sovraštvo. Njegova realnost je zgolj biti ljubljen in bo vedno ljubljen do konca človeštva.