V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Preroksa je bil mož stroge in absolutne pravice, njegovo pravico pa je dopolnjeval uravnotežen občutek za popolno prijaznost. V Bitki pri Badru so enega od njegovih stricev, Abbasa, medtem ko se je boril na strani malikovalcev, muslimani aretirali. Kot je bilo pri drugih ujetnikih, je imel tudi on roke in stopala zvezana ob steber v mošeji, vendar zelo na tesno. Prerok,sa katerega dom je bil nasproti mošeje, ponoči ni mogel spati, zaskrbljen, ko je poslušal njegovo hlipanje in klice. Ko je to povedal svojim privržencem, ki so bili prisotni v mošeji, so Abbasove vezi zrahljali. Čez nekaj časa, ko Preroksa ni več slišal nobenega ječanja, ga je zaskrbelo in je vprašal, zakaj so zvoki ponehali. Nekdo je rekel, da so Abbasove vezi zrahljali. Rekel je: »Če ste to storili za Abbasa, storite to za vse ujetnike.« Ko so to naredili, je lahko počival v miru. Tako je kazal prijaznost, ne da bi ogrozil pravice.

Nekoč so hči uglednega arabskega poglavarja ujeli pri kraji; ime ji je bilo Fatima, enako kot Prerokovisa hčeri. O tej zadevi so se prerekali pred Prerokovosa hišo in nekaj ljudi je prosilo za milost, saj je bila hči vplivnega poglavarja. Osamaha,ra sina osvobojenega Prerokovegasa sužnja, ki ga je Preroksa imel zelo rad, so prepričali,  naj v njeno korist posreduje. To je tudi storil. To je Prerokasa tako zelo ujezilo, da mu je na čelu potemnela žila in je rekel: »Kaj misliš s tem posredovanjem? Jaz bi vsekakor naredil, kar Alah od mene hoče, tudi če bi zločin storila moja hči Fatima.ra«

Preroksa je nekoč bil nekemu judu dolžan denar. Jud je menil, da je že potekel rok za vračilo, čeprav ni bilo tako. Soočil se je s Prerokomsa in zahteval svoj denar, uporabil zelo grobe besede in obtožil vse Kurejše (pleme, ki mu je Mohamedsa nekdaj pripadal) za slabe dolžnike, ki se nikoli ne držijo svojih obljub. Ni užalil samo Preroka,sa ampak tudi njegovo pleme. Umar,ra ki je bil prav tako tam, se je zelo razjezil in posegel po meču. Preroksa je Umarja,ra ki je zdaj uporabil žaljive besede proti judu in ga je morda že hotel udariti, ustavil in rekel: »Umar, drugače bi se moral vesti. Najprej bi mi moral povedati, naj upoštevam pogodbo in pravočasno poplačam dolg, potem pa bi njemu moral povedati, naj bo prijazen v svojih zahtevah in usmiljen do svojih dolžnikov.« Nato se je obrnil k drugemu privržencu in rekel: »Še trije dnevi so, vem, da rok še ni potekel, ampak plačaj mu, karkoli sem dolžan in še malo dodaj zaradi Umarjevega grobega ravnanja.« Tako se je vedel, ko so ga v družbi njegovih privržencev odprto užalili. Njegov čut za pravico je bil neprimerljiv. Bil je absoluten in v nobenem smislu povezan z njegovim osebnim, plemenskim ali verskim občutkom privrženosti.

Danes je judovsko-muslimanski odnos zelo slabo razumljen pojem in ga je treba popraviti. Citiral bom nekaj primerov Prerokovegasa odnosa z judi, saj moramo v tem smislu slediti njegovemu ravnanju; kakršnokoli drugačno ravnanje je treba opustiti. Ustanovitelj islama,sa je v družbi zgradil podobo moža absolutne pravice. Tudi ko so nastali spori med muslimani in judi ali muslimani in malikovalci, so pri njem iskali razsodbe. V nekem primeru je kos zemlje povzročil spor med muslimanom in judom. Prišla sta k Prerokusa in ga prosila, naj v njuni zadevi odloči. Preroksa je najprej prosil za dokaz muslimanskega tožnika. Musliman je rekel, da nima prič, vendar je dal častno besedo, da govori resnico. Preroksa ga je ignoriral in prosil nasprotnika, naj v imenu Boga priseže, da zemlja pripada njemu. Musliman je protestiral in rekel: »O Božji prerok, lažno bo prisegel. Zanj je za kos zemlje enostavno lagati.« Preroksa je odgovoril: »Ni drugega načina za odločitev v tej zadevi; če bo prisegel, bo zemlja njegova.« In točno tako se je zgodilo.

Nekoč je majhna trgovska skupina obiskala Hajber, območje, ki ga je naseljeval judovski klan z imenom Bani Nazir. Ti ljudje so prej bili izgnani iz Medine in so jim tam bile pravice vrnjene, ampak to je že druga zgodba. Ta kraj je od takrat bil judovska utrdba. Ko je Hajber obiskala muslimanska trgovska skupina, je bil eden od njih umorjen. Vrnili so se k Prerokusa in zahtevali, da se odgovornost za umor pripiše judom s tistega območja in se jim kot skupini odredi plačati krvni denar. Preroksa je rekel: »Imate dokaz, da ga je umoril jud?« Odgovorili so: »Prič ni, ampak mora biti nekdo od njih, saj samo oni živijo tam.« Preroksa je rekel: »Edino, kar nam preostane, je, da judje glede svoji nedolžnosti prisežejo.« Judje so to storili in bili oproščeni umora. So pa po Prerokovihsa ukazih prizadetim iz državne blagajne plačali krvni denar. V njem vidimo prijaznost, prepleteno z njegovim občutkom za pravico na najlepši in najbolj dostojanstven način, kar je res užitek gledati.

Preroksa je bil tudi zelo prijazen do svojih služabnikov in sužnjev. Vprašanje suženjstva je na Zahodu zelo narobe razumljen pojem. Tukaj ne bom šel v podrobnosti, ampak zagotavljam vam, da je v Koranu omenjen samo en dovoljen način zasužnjevanja. To je v 68. verzu 8. poglavja. Pravi, da lahko človeka zasužnjiš samo po zelo težki bitki, ne po samo manjšem spopadu. V tistih dneh ni bilo sistema vojnih zaporov, zato so ujetnike porazdelili v različne domove. Vidimo tudi, da Koran predlaga več načinov, kako sužnje osvoboditi. Na to temo je veliko verzov in ko greste skozi vsebino, je presenetljivo, da današnji muslimani mislijo, da je suženjstvo nekaj stalnega. Po Koranu lahko suženj, za katerega sorodniki niso plačali odkupnine in za osvoboditev nima drugih vzvodov, zanjo prosi na islamskem sodišču. Vse, kar mora narediti, je, da se pritoži sodišču in zahteva takojšnjo osvoboditev, ki jo lahko dobi pod pogojem, da bo služil denar in odplačal v majhnih, zmogljivih obrokih vsoto, za katero se določi, da je njegova vrednost. Te odločbe so v Prerokovemsa času vztrajno odrejali. Včasih je bilo v enem dnevu osvobojenih na tisoče sužnjev. Zaradi zapuščine iz preteklosti in tudi zato, ker so bili težki časi, so bili nekateri sužnji podedovani in so še naprej služili v zasebnih domovih. Preroksa je vedno znova opominjal muslimane, da morajo biti tako prijazni do njih kot do svojih prijateljev in sorodnikov. Najdemo veliko omemb takih dogodkov, na primer, ko sta gospodar in suženj šla skupaj po nakupih, trgovci niso vedeli, kateri je gospodar in kateri je suženj.

Nekoč je Ali,ra ki je kasneje postal četrti islamski kalif po Preroku,sa šel nakupovat in prosil za dva enaka kosa oblačil. Trgovec mu je predlagal, naj si kupi oblačila različnih barv. Rekel je: »Moj gospodarsa mi je rekel, naj ravnam s svojimi sužnji kot s prijatelji in sorodniki. Zato karkoli nosim, bo moj suženj nosil enako.« Abu Masood Badrira pravi: »Bičal sem sužnja, ko sem zaslišal za seboj glas: ›Pazi, Abu Masood.‹ Bil sem tako vznemirjen, ker nisem prepoznal glasu, dokler človek ni prišel prav do mene in sem ugotovil, da je Prerok,sa ki je rekel: ›Pazi, Abu Masood. Alah ima več moči nad tabo kot ti nad tem sužnjem,‹ in odgovoril sem: ›Alahov Poslanec, osvobodil ga bom, da bom ugodil Alahu.‹ Preroksa je pripomnil: ›Če tega ne bi storil, bi te ožgal ogenj.‹‹

V zgodovini islama velikokrat citirajo Zaida,ra saj je bil edini suženj, ki je živel z Ustanoviteljem islama.sa Tako poroča: »Med mojim služenjem pri Prerokusa sem naredil veliko napak, ampak mi ni nikoli rekel kaj slabega, niti enkrat. Nikoli me ni kritiziral. Pretepanje, seveda, sploh ni prišlo v poštev.« Mohamedsa je (preden je postal prerok) Zaidara kot sužnja kupil v predislamskem obdobju. Zaidovara oče in stric, ki sta živela v Perziji, sta izvedela, da ga lahko najdeta v Meki, kjer služi kot Mohamedovsa suženj. Prišla sta k njemu v Meko in ga prosila, naj ga izpusti. Rekel je: »Seveda bom to storil, ampak zakaj ne vprašamo njega? Svoboden je; če želi ostati, ga ne morem prisiliti, da odide.« Zato je, ko je Zaidra prišel pred očeta in strica, ostal tiho. Srečanje je bilo čustveno, saj so se srečali po dolgem času. Prosila sta Zaida,ra naj se vrne domov. Odgovoril je: »Če je izbira moja, se ne bom vrnil, ker sem odkril moža, ki mi je bolj drag kot moj oče, moja mati, moj stric in vsi ostali na svetu.« Ko je to slišal, jih je Ustanoviteljsa peljal ven in v prisotnosti nekaj ljudi razglasil: »Razglašam, da Zaidra ni več suženj. Od zdaj naprej bo moj posvojeni sin.«