V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Prerok kot družinski človek in njegov odnos do živali

Zdaj bom govoril o še enem vidiku preroka Mohameda,sa in sicer kot očetu, kot možu in kot človeku v odnosu z njegovimi drugimi sorodniki. Ajšara poroča, da je, kadarkoli ga je Prerokovasa hči Fatimara obiskala, vedno vstal in ji izkazal spoštovanje, ji poljubil roko in jo posedel, kjer je sam sedel.

Do sorodnikov pokojne žene Hadidžera je bil vedno prijazen in spoštljiv, enako je ravnal z njenimi prijatelji. Enako je ravnal s sorodniki svoje dojilje Halime. Nekoč ga je obiskala njena bližnja sorodnica. Vstal je in ji razgrnil rjuho, da je lahko sedla. Ko jo je vprašal, kdo je, se je predstavila kot bližnja sorodnica njegove dojilje, slednjo pa je spoštoval kot lastno mater.

V odnosu do svojih žena, čeprav obstajajo poročila, da so Ajšara in njegove druge žene kdaj izgubile živce pred njim, ni nikoli poročano, da bi se enako odzval. Nikoli jih ni grobo nagovarjal.

Ajšara pripoveduje, da ji je poleg vseh dolžnosti, ki jih je kot Božji prerok imel do človeštva, pomagal pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih. Sam si je krpal oblačila in čevlje, si sam prinašal vodo za svojo uporabo in ni pri teh zadevah nikoli prosil za pomoč. Ta vidik njegovega značaja je na njegove privržence naredil ogromen vtis.

Ajšara opisuje njegovo posteljnino kot vrečo iz kože, napolnjeno z listi. Tako pravi: »Nikoli nismo tri dni zaporedoma jedli kruha iz pšenice. Bili so časi, ko so minili meseci, in nismo jedli mesa ali kruha, ampak smo si trebuhe polnili z datlji in malo mleka, razen če smo od koga prejeli dar, ko so zaklali ovco in so nam poslali kos mesa.« Umarra pripoveduje: »Šel sem v majhno sobo, kjer je stanoval Ustanovitelj islama.sa Ležal je na postelji iz slame, ki je bila tako groba, da sem videl odtise slame po njegovem telesu na strani, na kateri je ležal. Pogledal sem po sobi in bila je prazna, ničesar ni bilo, razen malega vedra vode in ene ali dveh drugih stvari. Vedel sem, da je ljubljenec Boga, nekdo, ki je dosegel vrhunec človečnosti. Ta kontrast me je tako prevzel z žalostjo, da sem začel jokati. Preroksa se je obrnil k meni in rekel: ›Umar, kaj te teži?‹ Rekel sem: ›O Božji Poslanec, Bog te tako ljubi, ti si najboljše, kar je ustvaril, vidim pa te v stanju skrajne preprostosti. Nimaš primerne postelje, nimaš predmetov, s katerimi bi si polepšal hišo, ničesar ni.‹ Preroksa se je nasmehnil in rekel: ›Umar, bi ti bile ljubše posvetne stvari tega življenja kakor tisto, kar ima pripravljeno Bog v življenju, ki prihaja?‹« Umarra je odgovoril: »Zagotovo bodo stvari, ki prihajajo, boljše.« To je majhen dogodek, toda ali bi slepar to storil? Zakaj si ljudje izmišljujejo laži? Za kakšen namen? Zato da bi živeli življenje v preprostosti in bolečini ter delili nesreče svojega časa s svojimi vdanimi služabniki? Če je ta dogodek laž, potem v resnici sami ni nobenega smisla; vse v človeku mora biti lažno.

Prerokovsa odnos do živali

Preroksa je bil zelo prijazen tudi do živali. Na nekem potovanju je slišal klice male ptice v stiski. Obrnil se je k svojim privržencem in vprašal, kaj se ji je zgodilo. Eden od njih je rekel, da je vzel dve jajci iz njenega gnezda. Preroksa je rekel: »Takoj jih vrni.« Druga pripoved o istem dogodku pravi, da sta bila odvzeta dva mladiča, in ne jajci, Preroksa je pa je svojim privržencem rekel, da nobena mati ne sme doživljati bolečine na račun svojega naraščaja.

Preroksa je nekoč o nekem dogodku pripovedoval svojim privržencem: »Mož, ki je bil žejen, je v puščavi odkril vodnjak, poln vode. Splezal je vanj in se odžejal. Ko je prišel ven, je opazil psa, ki je sopel od žeje, morda je celo umiral. Splezal je nazaj v vodnjak in napolnil svoje čevlje z vodo, jih nesel med zobmi in se vrnil na površje ter psu pogasil žejo. Preroksa je rekel: ›Bog mi je povedal, da je temu moškemu oprostil vse njegove dotedanje grehe.‹« V drugi pripovedi je to storila prostitutka. Vse njeno življenje je bilo polno greha, ampak so ji bili v očeh Boga odpuščeni, ker je bila prijazna do živali.

Eden od njegovih privržencev ga je vprašal, ali bodo nagrajeni, če bodo usmiljeni do živali. Rekel je: »Da, do vseh živali, ki imajo mokra jetra.« Beseda »moker« je v arabščini nekdaj pomenila mehkobo in občutnost. Jaz sem jo prevedel dobesedno, vendar je njen hkratni pomen, da je z vsako živaljo treba biti prijazen z občutnostjo in občutljivostjo na bolečino in Bog bo vsako tako prijaznost nagradil.

Nekoč je Preroksa videl nekoga molsti kozo in ga je zaskrbelo, da ne bo ostalo mleka za njene mladiče. Opomnil je moškega, da mora za lačne mladiče vedno pustiti dovolj mleka.

Svojim privržencem je prepovedal ubijati živali samo zaradi ubijanja. Rekel je: »Pred Bogom se boste zagovarjali za ubijanje brez razloga.« Ko so vprašali, kaj bi bil razlog, je rekel: »Žival lahko ubiješ samo, kadar potrebuješ njeno meso.« Potem jih je še opomnil, da tudi pri ubijanju ne smejo biti brez usmiljenja: »Ubijajte na način, da bo žival čutila čim manj bolečine.«

Nekateri ljudje me sprašujejo, ali je moderni način klanja islamski, kar pomeni, da žival najprej omamijo in potem zakoljejo. V odgovor rečem, da to ni neislamsko, ne strinjam pa se z ortodoksnimi muslimanskimi učenjaki, ki pravijo, da je v zgodnjem islamu ta način bil neznan. Instrumenti, ki pomagajo lajšati bolečino živalim, tiste dni niso bili na voljo. Je pa načelo, da je celo v ubijanju treba pokazati usmiljenje, naznanil sam Ustanovitelj islama.sa