Poligamija – zakaj je moškim dovoljeno, da poročijo več kot eno žensko?
Gre za temo, ki ustvarja več napačnih predstav o islamu kot katerakoli druga tema. Islam dovoljuje poligamijo, tj. istočasno imeti več kot eno ženo, treba pa je vedeti, da tega ne spodbuja. Pravzaprav je islam edina religija, ki je omejila to starodavno in zelo razširjeno prakso. Prejšnji nauki so dovoljevali neomejeno poligamijo. Islam število dovoljenih žena omejuje na štiri. Pluralizem žena ni izrecno omejen z nobenim Božjim ukazom v nobeni religiji; niti ni, razen v primeru islama, omejeno število žena. Islam pluralizem žena dovoljuje, toda njihovo število omejuje na štiri; in to število je pogojeno z njihovo pravično obravnavo:
Toda če čutite, da ne boste mogli med njimi ravnati po pravici, se poročite zgolj eno (Koran 4: 4).
Pravična obravnava žena, kjer jih je več kot ena, pomeni ohranjati enakopravnost med njimi v smislu vzdrževanja, preskrbe in tovarištva.
Poligamija lahko v določenih okoliščinah postane nuja, vendar je lahko prakticirana le pod določenimi pogoji in tudi takrat z omejitvami. Mož se lahko ponovno poroči, če postane njegova žena kronično bolna ali če ne more izpolniti svojih obveznosti iz zakonske zveze; ali če je nezmožna imeti otroke; ali pod določenimi pogoji v vojnem času, ko je poroka z vdovami lahko nujna za zaščito morale družbe. Če moški ne more biti zadovoljen z eno žensko, je za družbo boljše, da prevzame polno moralno in finančno odgovornost za drugo. Imeti ljubico ali prešuštvovati je hud greh in povzroča moralni propad družbe.
Islam prepoveduje poliandrijo – poroko ženske z več kot enim moškim. Ženski, ki je poročena s kronično bolnim, neplodnim ali impotentnim možem, je dovoljeno zateči se k ločitvi, če meni, da je takšno stanje nevzdržno.
Resnica je, da je poligamija, kot je definirana in opredeljena po islamu, orodje, narejeno z največjo modrostjo za spodbujanje visokih moralnih vrednot in varovanje čistosti tako moških kot žensk. Lahko je opisana kot koristen moralni in kulturni varnostni ventil. Neomejeno spolno vdajanje je postalo pravilo in ni niti deležno obsojanja.
Iz študije Korana je očitno, da je kontekst te določbe posebno stanje v povojnem času. Gre za čas, ko družba ostane z velikim številom sirot in mladih vdov in je razmerje med moško in žensko populacijo močno porušeno. Podobne razmere so prevladovale v Nemčiji po drugi svetovni vojni in prebivalci Nemčije so morali trpeti posledice teh neravnovesij. V času preroka Mohamedasa se je taka potreba pojavila, ko je veliko muslimanov postalo žrtev bitk. Za njimi je ostalo veliko nemočnih vdov in otrok. Posledično so bili muslimani pozvani, da skrbijo za te otroke in ženske, ki so bili sami prepuščeni družbi, torej ta pravica v islamu ne obstaja zato, da bi moški imeli več žena, ampak je v resnici namenjena tistim ženskam, ki so v družbi ostale same in ne morejo skrbeti zase.
Število žensk se je med muslimani hitro povečalo v primerjavi z moškimi. Za vdove in sirote, moški in ženske, je bilo treba poskrbeti. Varovanje moralnih in duhovnih vrednot je v teh pogojih poligamijo naredilo za dolžnost – žrtvovanje, in zagotovo ne odpustek. Bili so tudi dejavniki osebnega, socialnega in politično-religioznega dejavnika, ki so pozivali k poligamiji. V sodobnem času so se pogoji spremenili in monogamija postaja, razen zunaj Afrike, vse bolj pravilo; toda v vseh individualnih primerih moralni premislek še vedno poziva k mnoštvu žensk. Islam daje določbe za takšne primere. Med muslimani se mnogoženstvu ne pripisuje nobene stigme; je tako častna kot monogamija in ne vključuje nobene diskriminacije med ženami ali njihovimi otroki.