V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.
Muslimanka

Ljubezen jo je, pri šestindvajsetih, iz rodnega Jemna popeljala v zavetje pohorskih gričev. Tik pred tem je diplomirala iz farmacije, se psihično pripravila na življenje v Evropi. »Kulturnega šoka nisem imela, navaditi sem se morala na praktične zadeve, kot je način kupovanja v velikih trgovinah; v Jemnu ti živila iz polic, večinoma, poda prodajalec,« se nasmehne v tekoči slovenščini. Odkar je tu, je delala kot prostovoljka, prevajalka in predavateljica arabščine, pomagala možu pri delu v društvu, postala mama, v prihodnosti se želi posvetiti farmaciji. Že od nekdaj je aktivna, tega jo je naučila mama. Kot tudi samostojnosti in svobode, ki ju lahko uživa kot  muslimanska ženska.

 

Že šest let živite v Mariboru, rojeni ste v mestu Aden, ki leži na skrajnem jugu Arabskega polotoka, v povsem drugačni kulturi. Kakšni se vam zdijo Slovenci?

Na splošno lahko rečem, da so Slovenci  zelo prijazni, odprti in gostoljubni. Tu imam veliko prijateljic in zelo dobre odnose z ljudmi. Opazila sem tudi, da imate Slovenci željo po izobraževanju, po spoznavanju druge religije, kar me zelo veseli. Jaz vedno pravim; če imate kakšne predsodke, vprašajte; pozanimajte se, zakaj jaz to delam, zakaj nosim ruto, zakaj se tako oblačim.

Vas gledajo postrani, ker se oblačite drugače?

Večinoma nimam slabih izkušenj. Mislim, da so me Slovenci dobro sprejeli, tako kot sem tudi jaz sprejela slovensko kulturo; naučila sem se jezika, spoštujem ljudi, zakone; kuham slovensko hrano; spekla sem, na primer, že potico in štrudelj. Tu je moj dom. A vendar to ne pomeni, da moram povsem odstraniti svojo identiteto; v tem primeru bi se počutila slabo.

Gre za integracijo. Jaz sem lahko dobra državljanka Slovenije in muslimanska ženska, ki spoštuje svojo vero in državo bivanja. Tudi, ko sem kot prevajalka sodelovala z ljudmi z mednarodno zaščito, sem jih vedno opozorila, da mora biti integracija obojestranska. Če so v Sloveniji dobili pomoč in ugodnosti s strani države, ji morajo dati tudi nekaj v zameno, narediti kaj dobrega, se hitro naučiti jezika.

Kdaj ste začeli nositi hidžab?

Hidžab nosim od 12. leta. V Jemnu je bila ruta, od 5. razreda dalje, del šolske uniforme. Leto kasneje sem začela nositi še plašč, abajo po arabsko. Imam dve vrsti rut in plaščev, zimske in poletne. Poleti uporabljam oblačila iz bombaža, da ni vroče. Pod plaščem nosim še hlače, pozimi pa tudi legice.

Če prav razumem, ni ene oblike hidžaba, temveč gre za različne verzije.

Res je. Na vzhodu Azije, v Indoneziji in Maleziji nosijo zgolj rute, in ne tako dolgih plaščev.  V Savdski Arabiji, in tudi v delih Jemna, so obrazi pokriti. V Afganistanu nosijo burke, ki pokrije ženske od nog do glave. V Pakistanu in v Indiji nosijo rute, ki pa so bolj ohlapne, da se včasih vidijo tudi lasje. Dekleta začnejo nositi hidžabe pri različnih starostih, a največkrat v najstniških letih. Tudi barve in blago se zelo razlikujejo. Obstajajo tudi prave modne revije hidžabov.

Ob tem bi rada dodala, da veliko ljudi misli, da je nošenje hidžaba za žensko poniževalno, da ženska, ki je pokrita, ne more biti uspešna. To ni res. Jaz grem tako oblečena v javnost, delat, študirat; obleka name ne vpliva, lahko normalno sodelujem z ljudmi. V Jemnu sem kot farmacevtka v ruti in plašču delala v laboratorijih, pa sploh ni bilo težav.

Pomembno je, da ženska razume, zakaj se tako oblači. Jaz sem šele v gimnaziji spoznala, da je ‘pokrivanje’ nek način modrosti, očiščenja, varovanja. Gre za način spoštovanja in skromnosti; ko pokrijem svoje telo, se počutim bolj varno in upoštevam nauke islama. Ko sem to začutila, sem se odločila, da bom tak način oblačenja obdržala.

Gre za svobodno odločitev?

Seveda. Islam je dal ženski svobodo, da se sama odloči, ali se bo pokrila ali ne. Noben moški je ne more prisiliti v to, da se pokrije. Res je, da se to v določenih državah ali družbah, predvsem mačističnih, ne upošteva, a to nima nikakršne povezave z religijo. Gre za izkoriščanje religije za druge namene. Vendar to ni prav. V nasprotju s tem, kar večina misli, imamo muslimanke veliko pravic; pravico do izobraževanja, pravico do ekonomske svobode. Te pravice smo dobile veliko pred evropskimi ženskami, žal pa jih veliko muslimank ne pozna ali ne razume dobro.

Ko sem študirala islam, sem začenjala stvari razumevati na globlji ravni. Šele potem sem se odločila, da je to zame prava pot. In od takrat poteka moje življenje nekako v skladu z mojimi željami.

Spiritualnost?

Ja, gre za nekakšno duhovno izkušnjo, povezavo z nečim višjim. In mislim, da je to možno doseči z vsako vero.

Ob omembi besede Jemen pomislimo na zbombardirane stavbe in otroke, umirajoče od lakote. Tam divja vojna že od leta 2015. Še kdaj obiščete rojstni kraj?

Res je, položaj v Jemnu je zelo slab; tako gospodarsko, politično, kot tudi zdravstveno. V mojem mestu Aden je sicer mir že od leta 2011, ljudem, ki imajo službe, je kar v redu. Sicer pa država ni varna za potovanja. V njej divjajo spopadi med mednarodno koalicijo pod vodstvom Savdske Arabije in uporniki. Jaz v Jemnu nimam več družine; tam sta le še nečak in svakinja, v mestu še vedno stoji stara hiša, v kateri smo živeli. Rada bi jo šla pogledat, da bi obudila spomine, a razmere za življenju so v Jemnu zelo slabe. Vseeno sem ponosna na zelo bogato zgodovino svoje države.

Vaša družina, ki je živela v Jemnu več kot 80 let, ima korenine v Pakistanu, oziroma takratni Indiji. Vaš dedek, ki je bil zdravnik, je prišel delati v Jemen, in je tam tudi ostal. Tudi vaša mati je iz Pakistana. Ste najmlajša v družini šestih otrok. Kakšne spomine imate na otroštvo?

Na otroštvo imam zelo lepe spomine. Z brati in sestrami smo bili veliko skupaj. Oče je bil inženir, popravljal je kmetijske stroje, zato je bil veliko zdoma. Mama je končala gimnazijo, za študij pa ji je zmanjkalo časa, saj je morala poskrbeti za dom in otroke. Spodbujala nas je k izobraževanju, k študiju, tudi sama nas je učila doma. Želela je, da postanemo neodvisni, samozadostni. Vsi otroci smo v šoli dobivali odlične ocene. Bratje in sestre so, ko so odrasli, zaradi študija ali poroke, zapustili Jemen. Jaz, kot najmlajša, sem ostala pri mami, vse dokler ni mama odšla živet k bratu v Ameriko. Sedaj je naša družina razkropljena po vsem svetu; brat, sestra in mama so v Ameriki, drugi dve sestri v Maleziji, brat, ki je ostal v Jemnu, je žal umrl. Obiskujemo se redko, saj ima vsak svojo družino, svoje obveznosti.

Jih pogrešate?

Zelo jih pogrešam. Čeprav nismo skupaj, se trudimo, da bi bilo povezani. Slišimo se preko video klicev, v povprečju enkrat tedensko.

Tudi vi ste zapustili Jemen in odšli v Slovenijo, k možu. Kako sta se spoznala?

Predstavila naju je moja mama, ki pozna njegovo mamo; tudi njegovi starši prihajajo iz Pakistana. Govorila sva isti jezik, to je bila najina prva skupna točka, oba sva tudi člana iste verske skupnosti. Mož je takrat živel na Nizozemskem, zato sva se kakšno leto spoznavala preko spleta, potem pa sva se v Jemnu poročila. Tik pred poroko je končal študij v Londonu in prišel živet v Slovenijo, kjer kot islamski teolog dela za Muslimansko skupnost Ahmadija – Društvo za informiranje o islamu. Leto za njim sem se v Slovenijo preselila tudi jaz.

 

Pred dobrim letom in pol sta postala starša hčerki Zubdi, kar v arabščini pomeni najboljši del. Kaj je po vašem pomembno za dober partnerski odnos?

Še pred samo ljubeznijo se mi zdi pomembno razumevanje in sprejemanje drug drugega. Vem, da se večina Evropejcev poroča iz zaljubljenosti. A zaljubljenost lahko mine, in tako se zakon konča z ločitvijo. Tudi midva sva se zaljubila, a šele kasneje, ko sva se dobro spoznala. Za odnos se mi zdi pomembno, da sta partnerja prijatelja, še preden postaneta zakonca. Za to pa je potrebno veliko pogovora. Pogovor nas zbliža.

Tudi sedaj, ko imava hčerko, si delo z možem porazdeliva, sicer pa sva že prej delala oba. V odnosu sva enakopravna, ni nikakršne podrejenosti. Tako tudi verjamem, da uči islam. Odnos moža in žene opisuje kot partnerja, ki sta skupaj v medsebojni zaščiti na vseh področjih življenja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.