Preganjanje

Ahmadijski muslimani so bili predmet verskega preganjanja in diskriminacije od začetka gibanja leta 1889. Ahmadijci so dejavni prevajalci in verski spreobrnjenci; spreobrnjenci v islam v več delih sveta prvič odkrijejo islam skozi ahmadijce. So pa bili v veliko islamskih državah ahmadijci označeni za heretike in nemuslimane ter podvrženi napadom in pogosto sistematičnemu zatiranju.

Alžirija

Marca 2016 so oblasti zavrnile poskus ahmadijcev, da bi se pod alžirsko zakonodajo registrirali kot društvo. Junija 2016 so načrtno napadli in zaprli ahmadijsko mošejo v Larbraai. Od marca 2016 so aretirali in obtožili več kot 280 ahmadijcev. Alžirski uradniki so javno oklicali ahmadijce za heretike in grožnjo Alžiriji. Junija 2016 je minister za verske zadeve in donacije, Mohamed Aissa, opisal prisotnost ahmadijcev v Alžiriji kot del ‘pripravljene sektarske invazije’. Februarja 2017 je izjavil, da ahmadijci ‘niso muslimani’. Aprila 2017 je Ahmed Ouyaia, šef kabineta predsednika Abdelaziza Bouteflika, pozval Alžirce naj ‘obvarujejo državo pred šiitskimi in ahmadijskimi sektami’.

Bangladeš

V Bangladešu so fundamentalistične islamske skupine zahtevale, da se ahmadijce ‘uradno’ razglasi za kafir (nevernike). Ahmadijci so postali preganjana skupina, tarča protestov in nasilnih dejanj. Glede na podatke Amnesty International so bili privrženci podvrženi ‘hišnemu priporu’ in več jih je bilo ubitih. Pozno v letu 2003 je več velikih nasilnih pohodov, ki jih je vodil Moulana Moahmud Hossain Mumtazi, vodilo v zasedbo ahmadijske mošeje. Leta 2004 so bile prepovedane vse ahmadijske publikacije.

Indija

Indija ima veliko ahmadijsko populacijo. Večina ahmadijcev v Indiji živi v Kerali, Radžastanu, Odiši, Harjani, Biharju, Delhiju, Uttar Pradešu in nekaj v Pundžabu na območju Kadiana.

Po indijskih zakonih so ahmadijci muslimani. Prelomna je odločitev keralskega vrhovnega sodišča 8. decembra 1970 v primeru Shihabuddin Imbichi Koya Thangal proti K.P. Ahammed Koya, navedek A.I.R. 1971 Ker 206, je potrdil njihov muslimanski pravni status. V tem primeru je sodišče odločilo, da so ahmadijci muslimani in jih druge muslimanske sekte ne morejo razglasiti za odpadnike, ker se držijo dveh temeljnih islamskih prepričanj: da ni drugega boga kot Alaha in da je Mohamed^sa Božji služabnik in sel.

Zaradi tega ni zakonskih omejitev za verske dejavnosti ahmadijcev v Indiji in lahko svobodno prakticirajo svojo vero in se identificirajo kot muslimani. So pa ahmadiji v Indiji podvrženi diskriminauciji od muslimanov iz drugih sekt. Bolj natančno, islamska univerza v Indiji in Dar-ul-ulum Deoband so označili ahmadijce za nemuslimane. Ahmadijcem muslimanski voditelji drugih sekt ne dovolijo sodelovati v All India Muslim Personal Law Board, neodvisnem organu islamskih verskih voditeljev, ki ga indijska vlada prepoznava kot predstavnike indijskih muslimanov.

Februarja 2012 je Andhra Pradesh Wakf Board sprejel serijo neprecedenčnih odločitev in prosil sodnike v državi, naj ne opravljajo nikah (poroke) za tiste, ki spadajo v ahmadijsko skupnost.

Indonezija

Ahmadijska muslimanska skupnost je obstajala še pred razglasitvijo indonezijske neodvisnosti. Je pa Ahmadija kot kontroverzna verska manjšina v Indoneziji strmo narasla šele po letu 2000 s porastom islamskega fundamentalizma. Leta 2008 je veliko muslimanov v Indoneziji protestiralo proti ahmadijskemu gibanju. Z množičnimi demonstracijami so verski konservativci pritisnili na vlado, da bi nadzorovala in nadlegovala ahmadijsko skupnost v Indoneziji.

Javno mnenje v Indoneziji je razdeljeno na dva pogleda na to, kako bi bilo treba ravnati z ahmadijci:

Večina muslimanov v Indoneziji meni, da bi jih bilo treba prepovedati na podlagi zavračanja osrednjega načela islama, da je Mohamed zadnji glasnik Boga; še več, ahmadijci ne bi smeli uporabljati islama kot svoj prapor, ampak bi morali ustanoviti svojo priznano vero, da bi si zagotovili versko svobodo v Indoneziji.

Nekatere manjšine, vključujoč ahmadijce in številne nevladne organizacije, menijo, da bi ahmadijci morali biti svobodni v delovanju in izražanju, kot si želi pod praporjem islama v skladu z ustavno pravico verske svobode.

Junija 2008 je bil sprejet zakon, ki zmanjšuje ‘spreobrnjenje’ ahmadijskih članov. Ahmadijsko mošejo so požgali. Skupine za človekove pravice so nasprotovale omejitvam verske svobode. Februarja 2016 je bilo ubitih nekaj članov Ahmadije pri Pandeglangu v provinci Banten.

V zadnjih nekaj letih je naraslo število napadov na versko svobodo, vključujoč incidente fizične zlorabe, preprečevanje skupinam molitev in požiganje njihovih mošej. Podatki s Setara Institute for Democracy and Peace (inštitut za demokracijo in mir, op. prev.) kažejo 17, 18 in 64 incidentov za leta 2008, 2009 in 2010. Čeprav podatki vključujejo preganjanje vseh religij, je nedavno preganjanje ahmadijcev znatno in hudo, sledi mu preganjanje kristjanov in preganjanje drugih islamskih sekt, ki se razglašajo za ‘resnične/čiste/fundamentalistične muslimane’.

Od leta 2001 se sekta sooča z veliko pozivi za popolno ‘prepoved’ v Indoneziji. 6. februarja 2011 je na stotine večinskih muslimanov obkrožilo neko ahmadijsko hišo in do smrti preteplo tri ljudi. Posnetki mlatenja njihovih golih teles – medtem ko so policisti vse opazovali – so bili objavljeni na spletu in posledično prikazani v mednarodnih medijih.

Pakistan

Približno 6 milijonov ahmadijcev živi v Pakistanu, kar je največja populacija ahmadijcev na svetu. Je edina država, ki je ahmadijce uradno razglasila za nemuslimane, ker ne štejejo Mohameda za zadnjega preroka; in njihova verska svoboda je zmanjšana s serijo predpisov, zakonov in ustavnih amandmajev. Leta 1974 je pakistanski parlament sprejel zakon, ki razglaša ahmadijce za nemuslimane; državna ustava je dobila amandma, ki definira muslimana kot ‘osebo, ki verjame v končnost Preroka Mohameda’. Leta 1984 je takratni vojaški vodja Pakistana, general Zia-ul-Haq, izdal predpis XX. Predpis, ki naj bi preprečeval ‘protiislamska dejanja’, prepoveduje ahmadijcem, da bi si rekli muslimani ali, da bi ‘se izdajali za muslimane’. To pomeni, da ne smejo javno izražati islamskega prepričanja ali svojim prostorom čaščenja reči mošeja. Čeprav so izrazi ‘Kadijani’, ‘Kadijanizem’, ‘Mirzaj’ in ‘Mirzajani’ slabšalni, so v Pakistanu pogosto rabljeni za ahmadijce; Kadijani je tudi izraz, ki ga uporabljata vlada in ustava.

Ahmadijcem v Pakistanu je tudi prepovedano čaščenje v neahmadijskih mošejah ali javnih sobah za molitev, izvajanje muslimanskega klica k molitvi, uporabo tradicionalnega islamskega pozdrava v javnosti, javno citiranje iz Korana, pridiganje v javnosti, iskanje spreobrnjencev, in produciranje, objavljanje in razširjanje svojih verskih materialov. Ta dejanja so kazniva z do tremi leti zapora. V prošnji za potni list ali osebno izkaznico, morajo vsi Pakistanci podpisati zaprisego, ki razglaša Mirzo Ghulama Ahmada^as za preroka vsiljivca in vse ahmadijce za nemuslimane. Beseda ‘musliman’ je bila izbrisana z nagrobnika Nobelovega nagrajenca teoretičnega fizika Abdus-Salaama, ker je bil ahmadijec.

Kot rezultat kulturne vpletenosti v zakone in ustavne amandmaje, ki se tičejo ahmadijcev v Pakistanu, poročajo o nenehnem preganjanju in sovražnih incidentih iz različnih koncev države. Ahmadijci so bili tarče veliko napadov pod vodstvom različnih verskih skupin. Vsa verska semenišča in medrese v Pakistanu, ki pripadajo različnim islamskim sektam, so predpisale temeljna besedila specifično usmerjena v izpodbijanje ahmadijskih prepričanj.

Leta 2005 so učenci zasebnih pakistanskih šol v anketi izrazili svoja mnenja o verski toleranci v državi. Številke zbrane v študiji prikazujejo, da so celo v izobraženih družbenih razredih ahmadijci, ko gre za enake možnosti in človekove pravice, manj vredna manjšina. V isti študiji so učitelji teh elitnih šol do ahmadijcev pokazali še manj tolerance kot njihovi učenci. Ahmadijce nekatere šole, univerze in učitelji v pakistanski provinci Pundžabu nadlegujejo. Nadlegovanje vključuje družbeni bojkot, izključitve, grožnje in nasilje do ahmadijskih študentov s strani ekstremističnih študentov, učiteljev in ravnateljev iz večinske sekte.

28. maja 2010 se je zgodil do sedaj najhujši incident nasilja proti ahmadijem, ko je več članov ekstremistične verske skupine (domnevno Tehrik-i-Taliban Punjab) vstopilo v dve ahmadijski mošeji v Lahoreju in začelo streljati; trije od njih so se kasneje razstrelili. Napad je vzel 86 življenj in ranil precej več kot 100 ljudi. Člani so bili v mošejah zbrani pri petkovem obredu. V odgovor na napade je pakistanski minister za manjšine Shahbaz Bhatti obiskal ahmadijsko skupnost.

Palestina

Ahmadijci so bili po poročilih leta 2010 preganjani na območjih pod palestinskim nadzorom. Leta 2010 je Mohammed Sharif Ouda, poglavar ahmadijske skupnosti v Izraelu, radiu Arutz Sheva povedal, da palestinske oblasti ‘spodbujajo hladnokrvne umore ahmadijcev’ brez konkretnih dejanj, da bi skupnost zaščitili.

Savdska Arabija

V Savdski Arabiji ahmadijce ves čas preganjajo. V nacionalni kampanji v letih 2006–2007, s katero so hoteli poiskati in deportirati tuje delavce, ki so bili ahmadijski muslimani, je savdska verska policija aretirala 56–60 ahmadijskih muslimanov indijskega, pakistanskega in sirskega porekla iz večjih mest po državi. Maja 2012 so savdske oblasti aretirale dva savdska sunitska muslimanska državljana, ker sta se spreobrnila v ahmadijski islam. Aretirana sta bila tri mesece po pridružitvi Ahmadiji in se nista hotela odpovedati svojim prepričanjem. Maja 2014 sta bila obtožena odpadništva in odslužila dve leti v zaporu, ko sta čakala na sojenje. Od takrat ju niso več izpustili.

24. januarja 2007 je Human Rights Watch (nadzorniki za človekove pravice op. prev.) poslalo odprto pismo savdskemu kralju Abdullahu s prošnjo, da konča versko preganjanje ahmadijcev v Savdski Arabiji. Poslali so mu dve pismi, novembra 2006 in februarja 2007, s prošnjo, da umakne prepoved potovanja kritikom savdske vlade.

Pod savdskimi zakoni je ahmadijcem, skupaj z drugimi muslimani, prepovedan vstop v Meko, kar omejuje njihovo možnost, da bi izvedli obvezno romanje, hadž.

Združeno kraljestvo

Ahmadijci so v ZK utrpeli uboje, množične proteste drugih muslimanov proti gradnji ahmadijskih mošej ter grožnje in zastraševanje. Marca 2016 se je premierka Škotske, Nicola Sturgeon, udeležila bedenja za ahmadijca Asada Shaha starega 40 let, ki ga je ubil sunit Tanveer Ahmed star 32 let zaradi, po besedah policije, ‘verskih predsodkov’. Aprila 2016 so v mošeji Stockwell Green našli letake, ki so pozivali k ubojem ahmadijcev. V mošeji so trdili, da niso vedeli, da je nekdo letake pustil v njihovih prostorih. Avtor letakov je bil nekdanji poglavar Yusuf Ludhianvi Khatam-e-Nabuwwat (ali Khatme Nabuwwat) – protiahmadijske organizacije. Polno ime organizacije je Almi Majlis-e-Tahafuz Khatmi Nubuwat ali International Committee for the Protection of the Finality of Prophethood (mednarodni komite za zaščito in končnost preroštva, op. prev.).

Oktobra 2017 je četrti program radia BBC v oddaji File on 4 raziskoval objavo in širitev protiahmadijskega materiala v ZK in se spraševal, kdaj in če naj nadzorniki medijev posredujejo.