V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Katera so fizična, moralna in duhovna stanja človeka?

Stanja človeka

V islamu obstajajo jasno definirani koncepti fizičnih, moralnih in duhovnih stanj človeka. Vir teh pogojev ali ravni je omenjen v Koranu kot tri stanja. Tri stanja so med seboj soodvisna.

Prva raven obstoja je opisana kot ‘jaz’, ki se imenuje Nafs Ammara, jaz, ki teži k zlu in nasprotuje svojemu doseganju popolnosti in k svojemu moralnem stanju. To imenujemo tudi naravno stanje človeka, kjer so nagnjenja način življenja. To je stanje, v katerem so človeška bitja okupirana z zadovoljevanjem osnovnih potreb. V dejanjih, ki jih izvajamo, kot so prehranjevanje, pitje, spanje, zbujanje, jeza in provokacija, kot pri živalih, ni racionalnosti ali logike. Ko posameznik začne razmišljati o dejanjih in jih spravi pod vpliv razuma, namena in logike, začne vstopati v moralna stanja.

Vir moralnih stanj je v islamu omenjen kot Nafs Lavvama, tj. ‘grajajoči jaz’. Pomeni, da ta ‘jaz’ začne postavljati vprašanja o svojih dejanjih in jih skuša spraviti pod vpliv razuma; vstopi v moralno stanje obstoja. V tem stanju posameznik lahko pade nazaj v fizično stanje, se pokesa in se poskusi vrniti v moralni jaz. Skratka, moralno stanje človekovega jaza je, ko skuša razumeti v sebi visoko moralne lastnosti in se mu neposlušnost upira, vendar ne more doseči popolnega uspeha.

Tretji vir, ki mora biti opisan kot začetek duhovnega stanja človeka, ki je omenjen v Koranu, se imenuje Nafs Mutmainna, kar pomeni umirjena duša. To je stopnja, ko je duša posameznika odrešena vseh šibkosti in napolnjena z duhovno močjo ter je vzpostavljen odnos z Vsemogočnim Bogom, brez katerega podpore ne more obstajati. V tem stanju obstoja je človek pomirjen sam s seboj in je v popolni harmoniji s Stvarnikom.

Tako kot fizično stanje vpliva na moralno in duhovno stanje, velja tudi obratno. Duhovno depresiven posameznik lahko kaže moralne lapsuse, kar se prenese v fizične težave. Podobno slabe navade postanejo moralno depresivne in duhovno omejujoče. Zato so v islamu zakoni za fizični obstoj, moralni in duhovni, in so odnosi dobro definirani in prikazani z vzorniki, kot so preroki.