Vprašanja in odgovori o šeriatu
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.
Šeriat

Po govoru je bilo govorniku postavljenih veliko vprašanj in v nadaljevanju so odgovori na nekatera teh vprašanj.

V zahodnem svetu obstaja posebna zmeda glede šeriata?

Hvala za to ostro vprašanje. Mislil sem, da so taka vprašanja zunaj dometa te razprave.

Razpravljamo o tem, ali je možno uvesti religijske zakone kot državne zakone s strani katerekoli države ali tudi katere druge religije.

Menim, da ni možno. Ni možno niti, če si to v imenu Boga še tako resnično in goreče želiš. Niti takrat ni možno. Zatavali smo tako daleč od religije. Postali smo hinavci. Celotna človeška družba je postala hinavska. Obstaja hinavstvo v politiki in vsepovsod v družbi. In hinavstvo ne dovoljuje poštenosti, da bi se okrepila. Ne dovoljuje Božji besedi, da bi pognala korenine. To je glavni problem.

Slutim, da ne moremo v resnici v modernih časih uveljaviti zakona, ki je prišel iz starih časov. Prosim, razložite.

To vprašanje sem temeljito preučeval. Verjamem, da je religija lahko stalna in univerzalna, pod pogojem, da so njena načela globoko zakoreninjena v človeški psihi. Človeška psiha je nespremenljiva. In to je natanko tisto, kar trdi Sveti Koran. Pravi, da je to dīn-ul-fitra: vera ali zakon, ki temelji na človeški naravi. In prav tako »laa tabdīla li-halk-illah« pomeni, da je stvaritev Boga ali karkoli je že v tebi naredil: dispenzacijo, čud itd., osnovna nagnjenost, da nekaj naredite ali ne naredite, vse to ostane enako.

Posledično mora biti vsak zakon, ki izvira iz človekove psihe, prav tako univerzalen in stalen. Toda Koran se tu ne ustavi. Ne monopolizira te resnice. Gre naprej in pravi, da so bile vse religije v svoji fazi nastajanja in v fazi njihovega razvoja v temelju enake in vse so nosile osnovne resnice, ki so sorodne s človeško naravo. Koran s tem v zvezi govori o dīn-ul-kejjimi. Pravi, da so bile tri temeljne lastnosti v vsakem religijskem učenju:

Najprej, da popravite svoj odnos z Bogom, da ste pošteni in predani Njemu.

Kot drugo, Boga je potrebno častiti. V smislu Korana pokoriti se mu, ne pomeni zgolj, pokoriti se s premikanjem ustnic pri molitvi, ampak poskušati doseči Božje lastnosti.

In kot tretje, da služimo ljudem in dajemo ubožnim.

To so tri osnovne veje, glede na Koran, ki so skupne vsem religijam. Toda sčasoma in z interpolacijami so bile pozneje spremenjene. Torej, kar je potrebno, je poprava teh sprememb. Ne nova vera. In to je tisto, kar se je dogajalo s prihodom vsakega novega preroka.

Torej, gre za zelo zapleteno vprašanje in prav tako ne neposredno povezano z vprašanjem, o katerem razpravljamo. Upam, da bo to zadostovalo.

Kar se tiče vprašanja, ali je lahko islamsko pravo ali pravo katere druge religije predpisano s silo, pravim, da ne. Ker je v nasprotju z duhom samih religij. Koran pravi:

لَاۤ اِكْرَاہَ فِی الدِّیۡنِ ۟ۙ

     V religiji ni prisile. (Koran 2: 257)

To je seveda trditev Korana; vendar je to univerzalna izjava, ki nikoli ne more biti spremenjena. Gre za primer, kako lahko zakoni postanejo stalni in univerzalni. Citat pravi, da ni prisiljevanja v veri ali v vprašanjih vere. Nobena prisila ni možna in nobena prisila ni dovoljena. Tako je vprašanje: če ena religija vsili svoje pravo družbi, kjer prav tako živijo ljudje drugih religij in verovanj, kako bo to stalo nasproti verzu, ki govori o svobodi veroizpovedi? Ne le nasproti ljudem iz drugih religij, ampak tudi nasproti ljudem iz istih religij, ki pripadajo različnim skupinam.

To je torej temeljno vprašanje. Zaključek potemtakem je, da prisila ni instrument v religiji, ni veljaven instrument v religiji.

Edino pooblastilo v islamu, da uvede šeriat, je bilo dano Ustanovitelju islama Preroku Mohamedu (sa). Zakaj? Ker je bil živ vzor islama in ker je, ko je bilo poizvedovano o njegovem značaju, njegova sveta žena, Hazreti Ajša (ra), rekla, da je on bil živi Koran.

Torej, edina oseba, ki bi ji resnično lahko bila zaupana vera drugih in bi ji lahko bilo dovoljeno prisiljevanje tam, kjer bi menil, da mora biti poprava narejena s silo, je bil Prerok (sa).

Pa vendar, ko ga nagovori, mu Alah v Koranu reče:

فَذَکِّرْ ۟ؕ اِنَّمَاۤ اَنۡتَ مُذَکِّرٌؕ لَسْتَ عَلَیۡہِمۡ بِمُصَۜیۡطِرٍۙ

Opominjaš, torej si opominjevalec. Nimaš pa nobenega pooblastila, da bi jih podrejal. (Koran 88: 22–23)

Si zgolj opominjevalec. Nič več. Ni ti dano nobeno pooblastilo, da prisiljuješ. Nisi policijski nadzornik. »Mudakkir«[1] pomeni ravno policijski nadzornik.

Zato pravim, da nobena prisila ni možna niti dovoljena s strani Boga. Poleg tega, kaj preprečuje muslimanu, da bi sledil muslimanskemu pravu? Zakaj bi moral čakati, da se celotna zakonodaja spremeni?

Večina islama, večina krščanstva in večina hinduizma se lahko prakticira brez tega, da bi bili pravo države. Toliko bolj, odkar velja splošno načelo, sprejeto s strani sodobnih političnih mislecev, da se religiji naj ne bo dovoljeno vmešavati v politiko in politiki naj ne bo dovoljeno vmešavati se v religijo.

Vmešavanje je tisto, o čemer govorim. Ne sodelovanje. Sodelovanje je druga stran iste medalje. Torej, če je družbi dovoljeno, da živi glede na lastne religijske predpise, zakaj bi to religijsko pravo moralo biti predpisano kot pravo države?

Navedel bom primer, kako je šeriatskemu pravu že spodletelo v islamu. Med režimom že pokojnega generala Zije so bila ustanovljena tudi muslimanska šeriatska sodišča. In policiji je bila prepuščena izbira, da kriminalca bodisi kaznuje in ga privede pred muslimansko šeriatsko sodišče ali pa ga privede pred navadno sodišče. Veste, kakšen je bil rezultat? Komaj kakšen primer je presojalo muslimansko šeriatsko sodišče, saj je policija zvišala ceno podkupnine in so vsakomur grozili, da ga bodo predali šeriatskemu sodišču, če ne plača dvojne cene običajne podkupnine.

To je bil rezultat. In presenečeni boste, da sta bili izmed tisočih in tisočih možnih izbir le dve ali tri tiste, ki jih je obravnavalo šeriatsko sodišče, pa še te zaradi političnega pritiska. Ker so nekatere politične stranke želele kaznovati svoje sovražnike in so hotele, da take primere obravnava šeriatsko sodišče.

To je torej realnost življenja. Kako lahko to spremenimo?

Zakaj so morali biti zakoni spremenjeni, ko so prišli novi preroki?

Naj najprej povem, da je tako posploševanje precej drzno. Ko študirate zgodovino, vidite, da ni vsak prerok prišel zato, da bi spremenil objavljeno pravo prejšnjega preroka.

Predvsem so preroki prišli, da utrdijo pravo in ga znova postavijo na svoje mesto, kot pa, da bi ga spremenili.

Na primer, če študirate zgodovino judaizma, boste presenečeni ugotovili, da celo vse do Jezusa Kristusa (as) nobeni novi zakoni niso bili sprejeti ali predpisani.

Spremenjeni ali odpravljeni so bili od ljudi in preroki so se trudili, da bi jih znova utemeljili, da bi jih ljudje prakticirali in znova interpretirali v skladu z izvirnikom.

Torej, zgodovina religije, kot je nam bila razkrita s preučevanjem glavnih religij sveta, nam govori povsem drugačno zgodbo. Poglejte na primer Kitajsko. Tao (as) je prišel z učenjem. Konfucij (as) ni spremenil niti pičice tega učenja. Bilo je povsem enako učenje, ki pa ga je utrdil in znova interpretiral.

Vendar se strinjam. Tudi Koran pravi, da so zakoni včasih spremenjeni. Toda vprašanje je, ali so spremenjeni v temeljih ali površinsko? In kako so spremenjeni? Potrebujejo naknadno spremembo ali ne? Tudi to je zelo pomembno vprašanje, ki terja, da nanj odgovorim.

Citiral bom tri primere iz zgodovine, ki predstavljajo spremembo zakona narave in se končajo s končno razsodbo islama.

V judaizmu so, zaradi dolge zgodovine zatiranja s strani faraonov, Izraelci izgubili človeško odliko poguma in kljubovanja tudi, ko so imeli prav. Bilo je zunaj njihove moči in kreposti, da bi se upravičeno maščevali, saj so bili predolgo potlačeni. Podobno se včasih dogaja Kašmirjem v Indiji. Tisti, s katerimi je bilo kruto ravnano, so čez čas trdili: »V redu, odpuščamo našemu močnemu sovražniku. Ne pa šibkemu sovražniku.«

Torej, ko se pojavijo takšna izkrivljenja razumevanja, lahko zgolj začasen zakon popravi narejene napake. In ravno to je tisto, kar se je zgodilo v mojzesovskem zakonu maščevanja: zob za zob, oko za oko. To je bilo tako močno poudarjeno, da ni bilo nobenega prostora za pomilostitev.

Ta zakon se je dolgo časa prakticiral. Nato je prišel Jezus Kristus (as). Do tega časa so judje pozabili, da kaj takega, kot je odpuščanje, obstaja. Potrebno je brati zgolj Shakespearovega Shylocka, da se ugotovi, do česa so prišli. In če bi jim Jezus Kristus (as) dovolil, da se maščujejo, bi tega ljudje, katerih srca so bila otrdela, nikoli ne odpustili. Rekli bi: »Tudi maščevanje je dopustno; zakaj se ne maščevati?« Šlo jim je zgolj za to, da bi ublažili svoje lastne bolečine.

Tako jim je Jezus (as) odvzel njihovo pravico do maščevanja. Vendar ta prepoved ni mogla biti stalna.

To so področja, kjer se včasih razkrijejo površna učenja, toda le za določena obdobja in čase, za določena zgodovinska obdobja, ne za stalno.

Nato se je pojavil Sveti Koran, in zakon, ki se nanaša na prej omenjene zadeve, je v Koranu:

فَمَنْ عَفَا وَ اَصْلَحَ   فَاَجْرُہٗ   عَلَی اللہِ ؕ

Kdor oprosti in njegovo dejanje privede do reformacije, njegova nagrada je pri Alahu. (Koran 42: 41)

Celoten verz pravzaprav pravi: Pravico se imaš maščevati, če se ti je zgodila krivica, toda ne čez mero, čez katero se ti je zgodila.

To je en princip. Kot drugo, lahko tudi odpustiš, toda ne brezpogojno. Odpustiš lahko le, če tvoja odpustitev vodi v reformo. Če pa vodi v kriminal, potem ne moreš odpustiti.

To je verzija razlage Korana, ki stoji na vrhu razvoja iste misli. Spoznal sem nekatere bahajske prijatelje, nekatere druge učenjake iz različnih delov sveta; tudi sam sem veliko potoval in vedno sem jim predstavil naslednji problem: Prosim, poskušajte spremeniti pravo glede na nove zapovedi časa.

Doslej še nisem spoznal niti ene osebe, ki bi lahko predlagala katerokoli spremembo v tem končnem pravu.

Torej, če so zakoni prožni, prilagodljivi in temeljijo na načelih in so zakoreninjeni v človeški psihi, ne mislim, da bi morali biti spremenjeni. Toda ponovno, to je vprašanje zunaj glavne razprave. Zato upam, da bo to zadostovalo in da se bomo posvetili drugim gostom, za katerakoli druga vprašanja, ki bi jih morebiti imeli.

Prosim, razložite razliko med šeriatom in dīnom?

Hvala. Dīn je beseda, ki je uporabna v katerikoli filozofiji, kateremkoli -izmu, je karkoli, kar lahko opredeliš kot značilne načine obnašanja. Na primer, glede na nekatere muslimanske učenjake, malikovalci niso imeli dīna in zgrozili bi se ob misli, da bi ga imeli. Kakorkoli, Koran, ki jih nagovarja, pravi:

لَكُمْ   دِیۡنُكُمْ   وَلِیَ   دِیۡنِ

     Tebi tvojo vero in meni mojo vero. (Koran 109: 7)

Ko je rečeno:

لَاۤ اِكْرَاہَ فِی الدِّیۡنِ ۟ۙ

V religiji ni prisile. (Koran 2: 257)

Beseda dīn obsega vsak način, ki ga ljudje osvojijo kot svoje življenjsko pravilo. To ni zgolj vera v Boga. Celo zanikanje Boga je lahko dín.

Šeriat je, po drugi strani, utemeljen na konceptu Boga. Torej, kjer je dīn osnovan kot verovanje, da:

  • Bog obstaja;
  • ki prav tako razkriva svoje želje, kako naj bi si človek oblikoval svojo usodo in
  • kjer so te želje definirane v obliki določenih zakonov ali načel,

je to imenovano šeriat. Ne nujno šeriat islama. Vsaka vera ima svoj šeriat.

Vprašanje je, ali je šeriat lahko usvojen, čeprav ni del prava države. Navedemo lahko primer iz naše skupnosti, iz katerega sledi, da to nikakor ni nemogoče.

Dejstvo je, da skoraj vsaka država na svetu dovoljuje članom svoje družbe, da svoja nesoglasja medsebojno razrešijo z arbitražo. In v večini držav, kolikor vem, se arbitraža tako močno spoštuje s strani zakona, da če nepreklicno arbitražo obe strani podpišeta, niti vrhovno sodišče ne bo razveljavilo takšne odločitve.

Ustanovili smo odbor kadij[2] in jih uvedli v skupnosti Ahmadija. Vsi ahmadijski muslimani, ki ne želijo, da obče pravo reši njihova nesoglasja in probleme, lahko pridejo h kadiji in podpišejo dokument, po katerem mi prostovoljno in brez kakršnekoli prisile zahtevamo, da rešijo nesoglasja v skladu s pravom Korana.

In v takšne primere se ni nobena vlada nikoli vmešavala, nobena vlada ni nikoli blokirala te poti in ta se neovirano nadaljuje.

Podobno gre, kar se tiče čaščenja, za trajajoč proces, ki vsepovsod poteka. Vsakdo je prost ali bi vsaj naj bil prost, da časti Boga, kakor želi. Razen ahmadijskih muslimanov v Pakistanu, vendar je to druga tema. Sicer pa ni povsem nobenega poskusa v kateremkoli pravu, da bi se oviralo čaščenje.

Na splošno pa se v večini področjih življenja šeriat lahko prakticira, ne da bi postal zakon.

V vašem predavanju ste rekli, da je premier Pakistana Nawaz Sharif odločil, da bo šeriat predpisano pravo v Pakistanu, ki bo brez pravil in uredb, pač pa z napotitvami na Sveti Koran. Vendar se vam zdi, da to ni praktičen način. Opazil sem, da ste to temo zelo podrobno preučevali. Zato me zanima vaše mnenje glede tipa zakonodaje, ki naj bi jo država sprejela. Naj bo šeriat zavrnjen? Naj bo zakonodaja sekularna? Kakšen bi naj bil po vašem izhod?

Najlepša hvala za to vprašanje, ki bi se ga moral dotakniti že med mojim nagovorom. Dejstvo je, da je v islamu koncept vlade zelo pomembno vprašanje, ki mora biti razrešeno, preden nadaljujemo.

To vprašanje sem podrobno preučeval. Preučeval sem muslimanske učenjake prejšnjega stoletja, ki so glede tega govorili in veliko pisali in ki niso bili sposobni tega vprašanja na primeren način rešiti. Če islam predlaga vlado, ki predstavlja Boga, potem je na to vprašanje potrebno gledati iz povsem drugega zornega kota.

Če pa islam predstavlja sistem vlade, ki je skupen različnim denominacijam religij in različnim ljudem, se pojavi povsem drugačen pogled.

Po mojem mnenju prvo ne pride v poštev, kajti islam zagovarja sekularno vlado bolj kot katerakoli religija in bolj kot katerikoli politični sistem.

To je za marsikoga presenetljivo. Vendar lahko citiram iz Korana in to dokažem. Bistvo sekularizma je v tem, da mora biti prakticirana absolutna pravičnost, ne glede na razlike v veri in religiji in barvi in prepričanju in skupini.

To je pravzaprav prava definicija sekularizma. In to je natančno tisto, kar nam Koran svetuje, da naredimo v državnih zadevah, kako naj bodo stvari urejene in kako naj se državo vodi. Koran pravi:

اِنَّ اللہَ یَاۡمُرُ بِالْعَدْلِ

Alah ti ukazuje, da vedno prakticiraš pravico. (Koran 16: 91)

In nato razvije to temo z besedami:

وَلَا یَجْرِمَنَّكُمْ شَنَاٰنُ قَوْمٍ عَلٰۤی اَلَّا تَعْدِلُوۡا ؕ اِعْدِلُوۡا ۟ ہُوَ اَقْرَبُ لِلتَّقْوٰی ۫

Nobena sovražnost med tabo in drugimi ljudmi ti ne dovoljuje, da se oddaljiš od absolutne pravice. Vedno bodi tam, kjer je najbliže pravičnosti. (Koran 5: 9)

Ko se kot vlada odpoveš svoje odgovornosti, se ji moraš odpovedati z absolutno pravico v mislih. Če je absolutna pravica utemeljena kot glavno pravilo vlade, kako je lahko islamsko pravo predpisano nemuslimanom? Kajti to bi bilo v nasprotju s pravičnostjo. In tako bi se pojavila številna protislovja.

Torej, če to osrednjo temo podrobno preučujete, boste presenečeni ugotovili, da je interpretacija, ki jo jaz temu dajem ali jo razumem kot pravo interpretacijo, prav tako dokazana z delovanjem Ustanovitelja islama (sa).

V Medini, kamor se je preselil po hidžri,[3] je prišel v stik z judovskimi in drugimi skupnostmi, ki so ga sprejeli ne kot verskega, pač pa političnega voditelja. Strinjali so se – in to se imenuje Listina Medine – da mu predstavijo vsa nesoglasja in zaupajo njegovi višji presoji, da reši vse prepire med različnimi strankami.

Islamsko pravo je v tedanjem času že bilo objavljeno. Judje so prišli k njemu zaradi smernic ali razsodbe. Brez izjeme jih je vsakič vprašal: »Bi radi, da je vaš spor rešen v skladu z judovskim pravom, v skladu z islamskim pravom ali v skladu z arbitražo?«

Brez izjeme ni nikoli vsilil islamskega prava strankam v sporu, ki se s tem niso strinjale, ki niso pripadale tej veri.

To je tisto, čemur pravim absolutna pravica. Torej, resnično islamska vlada mora uvesti absolutno pravičnost, če sanja, da bi se kadarkoli imenovala »islamska vlada«. Slednje pa je, z drugimi besedami, sekularna vlada.

Če bi se odločili imeti različno zakonodajo za hindujce, kristjane in tako dalje, bi bilo to po mojem zelo moteče za družbo.

Točno, to je tisto, kar pravim. Ne predlagam, da bi vsaka politična vlada imela različne zakonodaje za različne religije. To ni možno. Ni praktično.

Zaključni komentarji moderatorja

Tukaj delujemo različne verske skupnosti, kristjani, hindujci, muslimani in zdi se, da delujemo na zelo dobri osnovi, na medsebojnem sodelovanju, brez vmešavanja v notranje zadeve drugega in v imenu organizacij. Iskreno se vam zahvaljujem in upam, da ko zapustite našo državo Surinam, jo boste zapustili z dobrimi mislimi, dobrimi občutki in da boste prav tako tukaj sklenili veliko prijateljstev.

Želim vam varno pot.

 

[1] Arabska beseda za osebo, ki opominja, svari. Beseda se je pojavila v zgoraj citiranem verzu Korana (88:22).

[2] Kadija je arabska beseda za sodnika. Odbor kadij je torej odbor sodnikov.

[3] Hidžra je selitev Preroka Mohameda (sa) in njegovih privržencev iz Meke v Medino leta 622.