Ali lahko šeriat postane državno pravo?

Uvodne besede predsedujočega

Štejem si v čast, da vas lahko pozdravim v imenu IRIS in Skupnosti na tem srečanju. IRIS pomeni »Inter-Religiousraat In Suriname« (Medreligijsko posvetovanje v Surinamu) ali »Inter-Religious Consults In Suriname« (Medreligijske konzultacije v Surinamu).

Pozdravljeni na našem srečanju. Tukaj ste že teden dni, in kot ste že občutili in doživeli, ste prisrčno dobrodošli v Surinamu, ki je znana kot država gostoljubnosti in smeha.

O vašem liku, organizaciji in poslanstvu smo veliko prebrali: v Surinamu in celem svetu. In, kakor smo lahko razumeli, je vaše poslanstvo predvsem združiti ljudi. Ljudi različnih ras, različnih držav in različnih kultur. In vaše sporočilo je sporočilo medsebojnega spoštovanja, spoštljivega mišljenja, sprejemanja in razumevanja ter prinašanja pravičnosti in miru med ljudi.

V tem pomenu smo vas ta večer povabili, da boste z nami, z IRIS v tej skupnosti, delili svoje poglede, razumevanje in ideje glede te teme.

IRIS je skupina verskih voditeljev v Surinamu in obstaja približno dvesto ali tristo let. No, doslej smo se osredotočali na skupno delo, namesto na skupni dialog. Da delamo skupaj za dobrobit ljudi Surinama. In v tem skupnem delu smo imeli že tudi nekaj projektov.

Toda sedaj želimo imeti tudi dialog, deliti naše poglede in poglede naših religij. Zato prav tako želimo izkoristiti pomoč naših gostujočih govornikov. In tako ste prvi gostujoči govornik v sklopu programa medreligijskega dialoga tukaj v Surinamu. Zahvaljujemo sem vam za vašo pripravljenost priti k nam in z nami deliti vaše poglede. Tema tega večera je »šeriat ali odnos med politiko in islamom«. In to na podlagi sodelovanja med različnimi religijami v eni državi.

Druga točka te agende pa je vprašanje ahmadije.[1] Globlje ozadje preganjanja ahmadijskih muslimanov.

Znova se vam zahvaljujemo za vaš prihod in upamo, da bo ta večer za vas in nas vse minil v prijetnem dialogu, bratski izkušnji in prav tako plodoviti izkušnji v korist boljših odnosov med različnimi religijami tukaj in po svetu.

Dovolite mi, da vas povabim, da nagovorite Skupnost.

Govor Hazretija Mirze Tahirja Ahmada (rh)

Vaša ekscelenca,

generalni sekretariat tega združenja in vsi ugledni gostje, dame in gospodje.

Res mi je v posebno čast, da sem ta večer povabljen kot prvi gostujoči govornik v zgodovini tega združenja.

Zame je zgodovinski trenutek, da lahko z vami delim to izkušnjo svobodnega, odraslega dialoga, brez razburjenja, brez čustvenosti, z namenom, da kot normalna človeška bitja izmenjamo poglede z vso spodobnostjo, da bi nas drugi bolje razumeli in da bi mi bolje razumeli druge. To je namen svobodnega dialoga in zelo me veseli, da ste se lotili te plemenite naloge, saj ga svet danes potrebuje v vsaki sferi življenja.

Kar se tiče vprašanja, za katerega ste me prosili, da o njem spregovorim, se moram najprej opravičiti z opozorilom, da sta obe temi zelo obsežni in da nam z omejenim časom, ki ga imamo na voljo, ne bo mogoče vsake teme obravnavati do vseh podrobnosti, kot bi si to zaslužila.

Poskušal bom biti kratek, čeprav je potrebno biti tudi vsestranski. Šeriatsko pravo je trenutno predmet vročih razprav med muslimanskimi državami.

Uzakonitev šeriatskega prava v Pakistanu

Nedavno je bil Pakistan sedež te vroče, včasih silovite polemike o šeriatu. Splošno razumevanje je, če je večina prebivalstva države muslimanov, imajo muslimani pravico – pravzaprav dolžnost – uzakoniti muslimansko pravo. Zatrjuje se, da če verjamejo v Koran in da če prav tako verjamejo, da je Koran celovita knjiga, ki se nanaša na vsako področje človekove dejavnosti in človeka usmerja, kako naj se obnaša v vsaki sferi življenja, je hipokritično ostati zadovoljen s temi trditvami. Slediti bi morali logičnemu zaključku in uzakoniti šeriatsko pravo in ga postaviti za edino veljavno pravo v državi.

Tako je na eni strani. Na drugi strani se opozarja na številne težave – kot so predlagane zakonodajne težave – zelo resne ustavne težave, kakor tudi zelo resne težave v skoraj vseh sferah uzakonitve šeriata. Torej naj vam najprej na kratko povem, zakaj šeriatsko pravo ne more biti uveljavljeno ali predpisano ljudem, ki praktično, zaradi njihovega vsakdanjega načina življenja, niso idealni muslimani, ampak prej nasprotno. Na tistih področjih, kjer lahko prosto prakticirajo islam, jim tako močno spodleti, da se lahko upravičeno vprašamo, če ne morejo islama izvajati prostovoljno, kako lahko pričakujemo, da bodo to počeli prisilno in s silo zakona? To in številna druga področja so področja, glede katerih poteka vroča razprava, vendar bom sedaj, zelo na kratko, naštel sporne točke, da boste lahko razumeli vse vidike tega spora.

Prav tako sem osebno sodeloval v razpravi, ki je potekala v Pakistanu in sem pogosto pomagal številnim učencem, ki so prišli v London ali mi pisali za napotke. Čeprav jim nisem neposredno narekoval zapisov, sem jim v veliki meri pomagal, da so razumeli problem iz širše perspektive. Zato je veliko člankov, ki so bili objavljeni v Pakistanu, vsebovalo tudi moje mnenje.

Nobenega dvoma ni, da je šeriat pravo; pravo islama, pravo za muslimane. Vprašanje pa je, v kolikšni meri se to pravo lahko transformira v zakonodajo za vodenje politične vlade. Poleg tega se pojavi še veliko drugih vprašanj. Na primer, ali ima muslimanska država pravico diktirati svoje pravo celotni populaciji, potem imajo po enaki razlagi in enaki logiki tudi vse druge države, kjer večina prebivalstva pripada drugim religijam, povsem enako pravico predpisati svoje zakone.

Ves svet bi postal svet ne le političnih, ampak tudi politično-verskih konfliktov, kjer bi bili vsi zakoni pripisani Bogu, čeprav bi bili med sabo v diametralnem nasprotju. Nastala bi taka zmeda, da bi ljudje pričeli izgubljati vero v Boga, ki enim ljudem govori eno in drugim drugo, in ki jim pravi, da je potrebno uzakoniti določeno pravo, sicer »mi bodo nezvesti«.

Tako si ni težko predstavljati, kaj bi se zgodilo na primer v Indiji, če bi bil zakon hindujske večine predpisan muslimanski manjšini. Pravzaprav se velik del indijske družbe postopoma nagiba k tej skrajni zahtevi – predvidevam, da gre za reakcijo na to, kar se dogaja v nekaterih islamskih državah. Kaj bi se zgodilo muslimanom in drugim manjšinam Indije? Poleg tega ne gre le za vprašanje Indije. Kaj če bi Izrael uzakonil pravo judaizma – pravo Talmuda? Bral sem ta besedila in vem, da bi bilo nemogoče, da bi tam normalno in dostojno živel katerikoli nejud. V enakem pomenu ima tudi krščanstvo svoje pravo, kakor tudi budizem.

Sodelovanje v zakonodajnem postopku

Naslednje, o čemer je potrebno premisliti, je sam koncept države. To je najbolj temeljno vprašanje, ki mora biti rešeno in naslovljeno s strani tistih, ki se ukvarjajo s politiko ali mednarodnim pravom. Vprašanje je, ali ima vsak, ki je rojen v državi, pravico do sodelovanja v zakonodajnem postopku.

V sekularnem konceptu vodenja vlad in legislature vsakdo, ki je rojen v neki državi, ne glede na njegovo veroizpoved ali barvo kože, pridobi temeljne državljanske pravice. Najbolj pomembna pravica med njimi je pravica do sodelovanja v zakonodajnem postopku.

Seveda, politične stranke pridejo in gredo; stranke, ki imajo danes večino, bodo morda manjšinske stranke že jutri. Želja vsakogar ni izpolnjena ali izvršena. Vendar ima načeloma vsakdo pošteno in enakopravno možnost, da se njegov glas sliši vsaj s strani opozicije glede vprašanj, ki se nanašajo na skupne zadeve. Toda, kaj bi se zgodilo, če bi bil en šeriat ali ena religija predpisana kot pravo te države? Če bi bilo v državi predpisano muslimansko pravo, bi se preostali prebivalci te iste dežele obravnavali kot drugo-, tretje- ali četrtorazredni državljani brez kakršnekoli besede pri zakonodajnem postopku. Vendar to ni ves problem. Toliko bolj se še zaplete v samem islamu: islam ima knjigo, ki jo je razodel Bog in muslimanski učenjaki trdijo, da jo imajo pravico interpretirati.

Zakonodajno telo podrejeno verskim učenjakom

Ko gre za razlike v mnenjih, je zakonodajno telo podrejeno mnenjem sholastičnih učenjakov, ki so specializirani za razumevanje Korana; ali, ki trdijo, da so specializirani za razumevanje Korana. Kakšno bi bilo medsebojno razmerje med temi učenjaki in zakonodajnim telesom? Telo je izvoljeno, da sprejema zakonodajo. Zakonodajo sprejmejo, nato pa slišiš od nekaterih učenjakov islama, da je »to, kar ste sprejeli, v nasprotju z islamom. V islamu ni prostora za takšne nesmisle«.

Kateri glas bi bilo potrebno poslušati? Po eni strani za temi ljudmi domnevno govori Bog; vendar zgolj domnevno. Na drugi strani bo glas večine ljudi v državi. Zdi se, da je dilemo skoraj nemogoče razrešiti.

Vse religije so se sčasoma razdelile v sekte

Vendar to ni vse. Vsaka religija je pri izvoru ena in edina ter nerazdeljiva, vendar so se sčasoma religije pričele znotraj razlikovati, ločiti in množiti ter postajati vedno bolj številne, tako da se je vera, ki je bila na primer v času Jezusa Kristusa (as) eno krščanstvo, spremenila v nekaj sto krščanstev. Gledano iz zornega kota različnih sekt, se en sam vir zdi v različnih barvah. Pripadniki različnih sekt nosijo različno obarvana očala. Enako velja za islam. Ne gre zgolj za vprašanje sunitskega in šiitskega islama in kako oni interpretirajo islam.

V šiitskem islamu obstaja vsaj štiriintrideset sekt, katerih interpretacije šeriata se razlikujejo. V sunitskem islamu obstaja vsaj 34 sekt katerih interpretacije šeriata se med sabo razlikujejo. Obstajajo vprašanja, glede katerih se niti dve ulami[2] iz različnih sekt ne strinjata. Ne le glede obrobnih, ampak niti glede temeljnih vprašanj. Potrebno je zgolj prebrati Poročilo Munirjeve preiskave. Sodnik Munir, glavni sodnik vrhovnega sodišča, je bil eden izmed dveh sodnikov, ki sta bila napotena, da raziščeta ozadje, razloge in način antiahmadijskih izgredov leta 1953. Kdo je bil odgovoren in kdo ni bil? Kako definirati muslimana?

Med preiskavo je sodnik Munir vsakega učenjaka, ki se je pojavil pred njim, ostro vprašal, ali pozna definicijo islama, ki bi bila sprejemljiva tudi za druge sekte; ki se lahko enako uporabi za vsakogar in s pomočjo katere bi lahko definirali »ja, to je musliman« in »ne, to ni musliman«. V poročilu sodnik Munir navede, da se niti dva muslimanska učenjaka izmed vseh zaslišanih nista strinjala glede enotne definicije islama.

Neki učenjak je želel imeti več časa za razmislek, sodnik Kayani, ki je bil partner sodnika Munirja, pa je imel zelo svojevrsten smisel za humor. Njegov odgovor je bil: »Ne morem vam dati več časa, saj ste si za tuhtanje vzeli že več kot tristo let. Kaj to ni dovolj?« Če trinajst stoletij in še nekaj ni dovolj, da bi opredelili same temelje islama – kaj je vendar definicija islama? – koliko več časa potrebuješ?

To je torej zelo pomembna stvar. Če je predpisana šeriatska interpretacija ene sekte, potem ne bodo zgolj nemuslimani tisti, ki jim bo odvzeta temeljna pravica sodelovanja v državnem zakonodajnem postopku, ampak bi bila ta pravica odvzeta tudi veliko sektam znotraj islama.

Interpretacija katere sekte naj bo predpisana kot šeriatsko pravo?

Obstajajo številni drugi problemi. Na primer, odvisno od koncepta šeriata se kaznovanje za zločin v eni sekti tako zelo razlikuje od koncepta v drugi sekti, da bi bil islam glede istega vprašanja prakticiran tako zelo različno, da bi to naredilo grozen vtis na nemuslimanski svet. Kakšna vera predpisuje za enak zločin različne kazni? In v nekaterih drugih krajih taista dejanja sploh ne bi bila kazniva.

Zaradi tega in še številnih takih vprašanj je šeriatsko pravo praktično nemogoče predpisati. Poleg tega je to v nasprotju s temeljnimi pravicami drugih sekt ali pa se prepleta s številnimi možnimi situacijami. Na primer glede vprašanja pitja alkohola. Alkohol je v islamu prepovedan – prav; toda samo vprašanje, ali gre za kazniv prestopek in ali bi moral kazen, če sploh, predpisati človek, je odprto vprašanje. Gre za sporno vprašanje, glede katerega še ni splošnega strinjanja. Kakšna je kazen za pitje? Koran ne omenja nobene kazni. To je temeljno pravo, knjiga prava, ki je iz določene tradicije in nekateri učenjaki so zaključili, da bi kazen morala biti. Toda ta sklep je za lase privlečen in o sami tradiciji se dvomi, da je avtentična.

Bo torej velik del ne le muslimanske, ampak tudi nemuslimanske družbe kaznovan iz razlogov, ki so sami po sebi dvomljivi? Vprašanje je, ali so taki razlogi utemeljeni. Kljub temu imamo skrajneže vsepovsod, še posebej tam, kjer se zavzemajo za predpisovanje šeriatskega prava.

Našli boste veliko skrajnežev, ki so povsem nestrpni do mnenja drugih. Posledično so siva področja za skrajneže področja, kjer ni dvoma. Rekli bodo: »Da, vemo; naše mnenje je. Gre za mnenje, ki je podprto s strani srednjeveškega učenjaka ali našim razmišljanjem. In to je pravo.«

Težave, s katerimi se sooča pakistanska vlada v zvezi z uzakonitvijo šeriatskega prava

Ta razlika je nedavno vodila v razpravo v Pakistanu in premier Nawaz Sharif se je na koncu odločil, da ne bo sprejet šeriat nobene sekte.

Zakon, ki je bil sprejet v Pakistanu, pravi, da bodo sprejeli vrhovno oblast Korana in da se bodo strinjali, da ne bo sprejeta nobena zakonodaja, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi nauki Korana. No, razen tega ne bodo sprejeli nobenih pravil in uredb, ki izvirajo iz državnih zakonov, kot da so zakonodajna navodila Boga. Torej, če to pustimo ob strani, kaj je ostalo od šeriata v splošnem smislu, kakor je izraženo v Koranu, v luči katerega je potrebno poskušati islamizirati državne zakone?

Doslej vse dobro. Mislim, da se je bil premier zmožen izmotati iz zelo težke situacije, toda ne za dolgo. Ulama mu že diha za ovratnik. Prav tako vztrajajo, naj šeriatsko sodišče s svojim delom ne le – šeriatsko sodišče že obstaja – nadaljuje, ampak naj se njegove pristojnosti okrepijo. Zadnjo besedo glede tega, ali je zakon v skladu z islamom ali ne, naj bi imelo šeriatsko vrhovno sodišče.

Tako se bo razmerje moči od izvoljenih članov premaknilo k skrajnim mulam.[3] Torej, ko enkrat sprejmeš nekaj, kar je praktično nemogoče uveljaviti, bo to vedno vodilo k različnim težavam in nemogoče je nadaljevati brez nadaljnjih zapletov.

Življenjski slog današnjih muslimanov ni resnično islamski

To je eno področje težav. Toda obstaja tudi drugo področje težav: življenjski slog muslimanov v večini držav ni resnično in povsem muslimanski.

Veste, ne potrebujete zakona šeriata, da bi petkrat molili. Ne potrebujete zakona šeriata, da bi se obnašali pošteno. Ni potrebno, da se predpiše zakon šeriata, da bi govorili resnico in da bi se pojavili kot priča na sodišču – in da pričate pošteno in po resnici, če se pojavite kot priča. Kaj naj bi šeriat naredil v družbi, kjer je ropanje postalo nekaj vsakdanjega, kjer vlada nered, kaos, poseganje v pravice drugih, kjer sodišča le redko vidijo resnicoljubno pričo, kjer je vulgarnost način izražanja, kjer ni več nobene spodobnosti v človekovem obnašanju? Vprašanje je, kako bi naj bil šeriat v taki državi res uveljavljen.

Za sprejem šeriata je potrebno primerno okolje

Jaz sem temu vprašanju dal drugačno obliko, tudi to je bilo seveda postavljeno, vendar doslej še nisem dobil odgovora, ki bi resnično lahko rešil ta problem.

Dejstvo je, da ima vsaka država svojo klimo, vendar ne more vsaka flora uspevati v vsaki klimi. Datelj uspeva v puščavah, ne pa na mrzlem severu. Podobno ne morejo biti češnje posajene v puščavi; zahtevajo posebno klimo. Šeriat prav tako zahteva posebno klimo. Če niste te klime ustvarili, potem šeriat ne more biti predpisan.

Vsak prerok – ne zgolj Prerok Mohamed (sa) – vsak prerok je najprej ustvaril to zdravo klimo, da je bilo pravo Boga lahko predpisano, prostovoljno, ne prisilno. In ko je bila družba pripravljena, so bili zakoni predstavljeni in še dodatno utemeljeni, dokler ni bil objavljen celoten zakonik. Družba je bila sposobna prenašati breme prava religije, ne glede na to, ali to imenujete šeriatsko pravo ali katerokoli drugo pravo.

Kaj se bo zgodilo na primer v družbi, kjer je pogosta kraja, laganje pa je vsakodnevna praksa, če predpišeš šeriatsko pravo in odsekaš roke tistim, ki kradejo? Je to namen šeriata? Ne gre zgolj za vprašanje sentimentalnosti glede religije. Božja volja bo storjena, ni dvoma, vendar naj bo storjena na primeren način, na kakršnega Bog želi, da bo storjena.

Zakon šeriata uporabljen kot pretveza za prevzem moči

Nekaterim političnim voditeljem sem predlagal, da povabijo vse muslimanske učenjake, da najprej reformirajo neko majhno pakistansko mesto in nato tam predpišejo šeriatsko pravo. Na primer Faisalabad je majhno mesto – ali veliko naselje – predvsem trgovcev, znanih po svojih koruptivnih praksah.

Predlagal sem, da se povabi ulame iz vsega Pakistana, da bi prve reformirale družbo tega mesta. Ko bi ljudje tega mesta postali zmožni nositi breme šeriata, bi bila povabljena vlada, da bi prevzela administracijo šeriata. Toda ne bo se zgodilo. Ni jim mar. Jih ne zanima. Ne gre za ljubezen do islama, ki bi jih gnala, da zahtevajo šeriatsko pravo. To je zgolj instrument, da se pride do moči, da se prevzame moč in da se vlada družbi v imenu Boga. Družbi že vladajo koruptivni ljudje, vendar je to narejeno v imenu človeških bitij; to se do neke mere lahko tolerira. Toda, ko se v imenu Boga zagrešijo grozodejstva, gre za najslabšo možno, najgršo stvar, ki se človeku lahko zgodi.

Tako moramo mnogo, mnogokrat premisliti, preden lahko sploh pričnemo razmišljati o vprašanju, ali je kje na svetu pravo religije lahko predpisano z zakonom. Sam o tem dvomim.

Tukaj bi za nekaj časa to opustil. Če menite, da je čas, da gremo k drugemu vprašanju, bom to naredil. Sicer pa bomo sedli in razpravljali o tem, kar sem povedal.

 

[1] Ahmadija je gibanje znotraj islama, ki ga je leta 1889 ustanovil Mirza Ghulam Ahmad (as). Člani te muslimanske skupnosti so tisti muslimani, ki verjamejo, da se je dolgo pričakovani prihod Obljubljenega Mesije in Imama Mahdija zgodil v 19. stoletju v osebi Mirze Ghulama Ahmada (as). Njegovi privrženci se imenujejo ahmadijski muslimani. Muslimanska skupnost Ahmadija je edina muslimanska skupnost, ki deluje v okviru islamskega sistema kalifata. Ime Ahmadija se nanaša na ime Ahmad, ki je bilo eno izmed imen Preroka islama Mohameda (sa).

[2] Ulama je arabska beseda za učenjake.

[3] Mula je urdska beseda za duhovnika.