Islamski odziv na migracijsko krizo v Evropi
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Islamski odziv na migracijsko krizo v Evropi

Integracija migracija
Hazreti Mirza Masroor Ahmad

Hazreti Mirza Masroor Ahmad

Kalif

Sedanji duhovni vodja in peti kalif mednarodne muslimanske skupnosti Ahmadija.

Več o avtorju

V soboto, 8. septembra 2018, je svetovni poglavar muslimanske skupnosti Ahmadija, peti kalif, njegova svetost Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at nagovoril več kot tisoč dostojanstvenikov in gostov s pomembnim govorom o svetovni migracijski krizi in posledični porasti skrajne desnice v zahodnem svetu. To je bilo drugi dan 43. letne konvencije (Džalsa salana) muslimanske skupnosti Ahmadija v Nemčiji. Celoten zapis nagovora njegove svetosti je predstavljen spodaj

Osrednji nagovor vodje svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija

Po recitiranju Tašahhuda, Ta’avvuza in Bismillaha [tradicionalna arabska recitacija], je Hazreti Mirza Masroor Ahmad, Halifatul Masih V.,at rekel:

»Ugledni gostje, Assalamu Alejkum Va Rahmatullahi Va Barakatuhu – mir in Alahov blagoslov z vami.

Zadnje čase je v Nemčiji in v nekaterih drugih zahodnih državah skrajna desnica pridobila moč in člane. Temeljni razlog za ta skrb vzbujajoč trend je, da domačini teh narodov postajajo vedno bolj zamerljivi in nezadovoljni. Počutijo se zapostavljene in menijo, da njihovi voditelji in vlade ne ščitijo njihovih pravic.

Brez dvoma je glavni dejavnik, ki povzroča njihovo stisko, naval migracij v zahodne države v zadnjih letih. To je vsekakor primer v Nemčiji, ki je v zadnjem času sprejela precej več beguncev kot katerakoli evropska država. Kot rezultat tega se veliko lokalnih prebivalcev boji, da se bo njihova družba spremenila do neprepoznavnosti ter imajo občutek, da se narodni viri neenakomerno razdeljujejo v korist migrantov.

Čeprav je v uporabi izraz »migrant«, je prava težava za večino ljudi »islam« in dejstvo, da je velika večina migrantov v Evropi muslimanov, ki bežijo iz v vojni opustošenih držav na Srednjem vzhodu. Ko skrajna desnica vzklika proti migracijam, je njihova dejanska tarča islam in njihov cilj, da muslimanom preprečijo vstop v njihove države. Islam vidijo kot nekompatibilen z zahodnimi vrednotami in težijo k širjenju svojega prepričanja, da se muslimani niso sposobni uspešno integrirati v zahodno družbo in so grožnja drugim državljanom.

Še več, veliko nemuslimanov meni, da je islam religija ekstremizma in vidijo muslimanske migrante kot ekstremiste ali verske fanatike, ki bodo zastrupili družbo, hujskali k razdoru ter zmotili mir in dobrobit njihovega naroda. Vsekakor se je ta občutek zaskrbljenosti razširil v nekatere dele te države, še posebej v vzhodni Nemčiji – zato so tam s kampanjami poskušali doseči prepoved gradnje mošej.

Mi, muslimanska skupnost Ahmadija, nismo imuni takemu nasprotovanju, s katerim se nekatere skupine tukaj v Nemčiji aktivno zavzemajo proti nam in si prizadevajo, da bi ustavili gradnjo mošej. Borijo se proti nam, čeprav je naše vodilo »ljubezen vsem, sovraštva nikomur« in kljub dejstvu, da je skoraj 130 let naša skupnost prva v vrsti v spodbujanju miru, bratstva, ljubezni in sočutja v vseh delih sveta.

Naša zgodovina priča, da kjerkoli smo zgradili mošejo, so se strahovi lokalnega prebivalstva hitro razblinili. Tisti, ki so na nas gledali sumničavo, so hitro postali naši zvesti prijatelji in iskreni podporniki. Po vsem svetu naši sosedje z veseljem potrdijo dejstvo, da so ahmadijski muslimani ljudje, ki širijo mir v družbi in ki širijo le sporočilo ljubezni in sočutja. Ampak zaradi grozljivega stanja širšega muslimanskega sveta, je morala muslimanska skupnost Ahmadija prav tako trpeti posledice.

Še ena obtožba nasprotnikov povečevanja migracij je, da so migranti nagnjeni k spolnim zlorabam in nadlegovanju žensk. Na žalost nedavno poročilo kaže, da so visok odstotek posilstev ali poskusov posilstev v eni od zahodnih držav zagrešili migranti. Bog ve, če so te številke točne, ampak ko taka poročila pridejo v javnost, to vpliva tudi na druge narode in skrbi ter strahovi lokalnega prebivalstva še naprej rastejo.

Še ena točka, na katero se je osredotočilo veliko strank in politikov, je davčno breme namestitve migrantov. Poleg njihovih vsakodnevnih življenjskih stroškov, so infrastrukturni stroški kot rezultat velikih migracij visoki in je zato finančno breme za državo občutno, kar na koncu plačajo davkoplačevalci. Ljudje, ki živijo v državi in plačujejo davke, imajo pravico vprašati, če je pošteno, da njihove prispevke državi porabijo za namestitev migrantov namesto za financiranje projektov, ki so v korist obstoječim državljanom.

Ne trdim, da ne gre za upravičena vprašanja in realne razloge za skrb, saj če se jih ne bomo pametno lotili, bodo napetosti v družbi še naprej rasle. Poleg tega, kjerkoli so množične migracije, te neizbežno vodijo v težave z varnostjo. Dokazano je, da so med pristnimi begunci migranti, ki bi potencialno lahko povzročili veliko škode. Na primer, samo nekaj dni nazaj so intervjuvali v Nemčiji živečo begunko, ki so jo v Iraku ugrabili in zasužnjili. Povedala je, kako šokirana in zgrožena je bila, ko je videla svojega ugrabitelja, člana teroristične skupine, ki svobodno živi v Nemčiji, kamor je prišel pod pretvezo preganjanja. V preteklosti sem opozarjal, da je vsak primer treba dobro analizirati, da bi preprečili vstop ekstremistom ali kriminalcem, ki se izdajajo za begunce. Te težave pomenijo, da je strah pred množičnimi migracijami iz muslimanskih držav do neke mere upravičen.

Po drugi strani pa je nujno za nepristransko, inteligentno in modro osebo, da pogleda obe strani zgodbe in si ne ustvari vtisa o muslimanih in islamu na podlagi govoric. Zgolj obstoj trditev nekoga, da je islam religija ekstremizma ali da so vsi muslimani teroristi, ne pomeni, da je to res; nujno je oceniti dejstva razumsko in objektivno, preden naredimo kakšne zaključke. Preden pridete do končnega zaključka o tem, ali so islamski nauki ekstremistične narave, bi morali raziskati in videti, kaj je res. Analizirajte, ali zlobna dejanja nekaterih tako imenovanih muslimanov motivirajo islamski nauki.

Razmislite, če islam zares dovoljuje ekstremizem. Ali predpisuje krute kazni za tiste, ki širijo nemir in sovraštvo? Ali islam dovoli muslimanom kršenje zakonov države v imenu vere? Kakšno vedenje pričakuje islam od muslimanov v družbi? Ali islam spodbuja muslimane, da bremenijo državo? Ali pa jih spodbuja k trdemu delu, naj bodo lojalni in pozitivno prispevajo družbi, v kateri živijo?

Če bi dokazali, da muslimane, ki delajo narobe, motivira religija, bi lahko rekel, da so skrbi skrajne desnice upravičene. Kaj pa če njihova dejanja nimajo zveze z islamom? Kaj pa če protimuslimanske skupine širijo sovražne mite, ki temeljijo bolj na fantaziji kot na dejstvih? V kratkem času, ki ga imam na voljo, bom omenil nekaj točk, ki bodo, upam, pomagale odgovoriti na nekatera od teh vprašanj in vam omogočil razumeti pravo bistvo islamskih naukov.

Prvič, glede na temeljno islamsko načelo si mora musliman, ki želi nekje mirno živeti, prizadevati nuditi mir in varnost drugim. Ljudje pogosto govorijo o vojnah v zgodnjem islamu in menijo, da to dokazuje, da je islam krvoločna religija, ki dovoljuje silo in prisilo. Ampak v resnici so zgodnji muslimani prenašali trinajst let krutega in nenehnega preganjanja, ne da bi se kakorkoli maščevali.

Šele po dolgem obdobju je Vsemogočni Alah dovolil, da se branijo in to dovoljenje je v Koranu omenjeno v 40. in 41. verzu 22. poglavja. V teh verzih Vsemogočni Alah pravi, da je tistim, ki so bili preganjani in pregnani iz svojih domov, dovoljeno, da se branijo pred krutostjo in zatiranjem. Koran pa še pove, da cerkve, templji, sinagoge, mošeje in vsi drugi prostori za čaščenje ne bi bili več varni, če muslimani ne bi branili svoje vere. Zato jim je bilo dano dovoljenje, da zaščitijo pravice vseh ljudi, da bi živeli svobodno v skladu s svojimi prepričanji.

V 100. verzu desetega poglavja, ko naslavlja Preroka islama,sa Vsemogočni Alah trdi, da bi, če bi tako želel, uporabil Svojo voljo in vse obvezal, da sprejmejo islam. Toda namesto tega je Vsemogočni Alah dal prednost svobodni volji. Podobno v 30. verzu 18. poglavja Vsemogočni Alah trdi, da bi muslimani morali odprto pridigati svoje sporočilo in razglasiti islam kot resnično religijo, hkrati pa jo lahko vsak svobodno sprejme ali zavrne.

Verz pravi:

»Kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje.«

V Koranu Vsemogočni Alah omenja tudi tiste nemuslimane, ki so pritrdili, da je islam miroljubna in blagohotna religija, a je niso sprejeli, ker so se bali, da bi njihov vstop na pot miru in sočutja škodil njihovim materialnim interesom. V 58. verzu 28. poglavja Koran pravi:

»In pravijo: ›Če bi sledili tebi, bi nas pregnali z naše zemlje.‹«

To je prava slika islama. Od vsakega muslimana zahteva, da živi mirno in prispeva svoji družbi. Brez dvoma se tisti muslimani, ki trdijo, da džihad pomeni napadati nemuslimane ali jih spreobračati na silo, očitno motijo. Takšna prepričanja in stališča nimajo nič z islamskimi nauki. Še ena obtožba, uperjena v islam se, kot sem že omenil prej, nanaša na obravnavanje žensk. Nekateri nemuslimani se bojijo, da bodo muslimani po migraciji na Zahod oprezali za lokalnimi ženskami in jih zlorabljali.

Res so nekateri migranti krivi teh zločinov in njihovo sramotno vedenje je ohranilo takšne strahove in tesnobo. Ob tem naj kategorično razjasnim, da musliman, ki zlorabi žensko čast ali žensko zlorabi na kakršenkoli način, deluje v popolnem nasprotju z islamskimi nauki. Islam smatra tako vedenje kot zlobno in odreja posebej stroge kazni za krive tako nemoralnih in nesprejemljivih zločinov.

Na primer, islam odreja, da bi musliman, ki je kriv takega zločina, moral biti javno bičan. Če zares želimo izkoreniniti takšno vedenje, morajo muslimanski moški, ki so krivi tako ostudnih zločinov, biti kaznovani po islamskih zakonih, čeprav sem prepričan, da zahodne vlade te ideje ne bi odobravale in bi aktivisti za človekove pravice vsekakor nasprotovali.

Kot sem rekel prej, je še ena velika skrb obstoječih državljanov, da je sprejetje beguncev velik finančni zalogaj za državo. V tem smislu naj ne bi noben migrant vstopil v državo z občutkom upravičenosti; premisliti bi morali, kaj lahko ponudijo lokalni skupnosti. Že velikokrat sem rekel, da bi morali migranti vedeti, da so dolžni narodu, ki jih je sprejel. Dolžni so hvaležnost tako vladi kot javnosti in način poplačila je, da ne zapravljajo časa za iskanje koristi in doklad od države; iskati bi morali načine, kako čim prej prispevati k družbi. Trdo morajo delati in si prizadevati, da si najdejo zaposlitev, četudi lahko dobijo samo fizično delo. Ko jim bo to omogočilo vzdrževati svojo osebno čast in dostojanstvo, bo to tudi način, kako zmanjšati breme države in zmanjšati nezadovoljstvo lokalnega prebivalstva.

Vsekakor bi si vsak musliman moral zapomniti besede Preroka islama,sa da je roka, ki daje, veliko večja kot tista, ki jemlje. Ob veliko priložnostih so ljudje hoteli pomagati njegovim privržencem, vendar pomoči niso sprejeli in so raje sami zaslužili za preživetje. Kot sem rekel, četudi so begunci primorani opravljati slabše plačano delo, za katero mislijo, da so prekvalificirani, je bolje to kot da ostanejo brezdelni in pričakujejo, da bo država poskrbela za njihove potrebe. Drugače bodo migranti, ki ne prispevajo k družbi, povzročili naraščanje nemira med širšo populacijo. Še več, če vlade nudijo finančno in drugo pomoč migrantom, ne smejo zanemariti potreb lokalnega prebivalstva. V nekaterih državah so migranti dobili več kot davkoplačevalci in to je vodilo v vznejevoljenost v javnosti.

Tako nezadovoljstvo se ne razblini samo od sebe, saj kjer je nezadovoljstvo, tam je vedno reakcija. Zato bi vsaka vlada morala vnesti razumne in pravične strategije, ki upoštevajo pravice in zahteve tako državljanov kot migrantov, še raje pa naj bodo lokalni prebivalci deležni boljšega ravnanja in podpore.

Pred nekaj dnevi so sporočili, da nemška vlada razmišlja o uvedbi nove uredbe, po kateri bi migranti, ki iščejo azil, morali po nastanitvi v Nemčiji eno leto opravljati družbenokoristno delo. Nekateri kritiki že trdijo, da je to samo oblika »poceni delovne sile«, kar ne bo pomagalo integracijskemu procesu. Vendar menim, da kdorkoli služi svoji lokalni skupnosti, se prav skozi to delo integrira. Tako je v resnici »družbenokoristno delo« pozitiven izraz, saj vceplja prepričanje, da je dolžnost vsakega posameznika, da prispeva svoji družbi in pomaga članom skupnosti. Temu primerno si nemška vlada za to uredbo prej zasluži pohvalo kot kritiko.

Kljub temu odgovornost države gostiteljice ni omejena na organizacijo družbenokoristnega dela; prav tako bi morali voditi migrante k temu, da bi lahko čim prej začeli prispevati k družbi. Če migranti nimajo sposobnosti, da bi vstopili na trg dela, bi morali biti deležni neke oblike usposabljanja ali pripravništva, da lahko sposobnosti razvijejo. Vsak nastali strošek takega usposabljanja bo pomembna investicija v prihodnost naroda.

Kar pa se tiče varnosti – če obstaja dvom ali sum o značaju ali ozadju nekaterih migrantov, bi morale oblasti biti pozorne in jih nadzorovati, dokler se ne prepričajo, da niso nevarni družbi. Nekaterim se to morda zdi vsiljiva uredba, ampak zaščita družbe pred nevarnostjo in ohranjanje miru ter varnosti naroda mora biti najpomembnejši cilj katerekoli vlade. Če migranti pridejo z namenom, da bi povzročali težave ali ustvarjali nemir, neposredno kršijo islamske nauke. Dejansko v 192. verzu drugega poglavja Koran pravi, da čeprav je umor res grozovit zločin, je širjenje nemirov in spodbujanje sovraštva še precej večji zločin. To seveda ne pomeni, da je ubiti nekoga majhen ali nepomemben zločin; pomeni, da so posledice prilivanja olja na ogenj nemira v družbi še večje. Na koncu lahko provokacije in hujskanje povzročita veliko škode družbi in vodita v konflikte in vojne, v katerih veliko nedolžnih ljudi postane tarča ali zatirani.

Prerok Mohamedsa je rekel tudi, da je pravi musliman tisti, od čigar jezika in roke so drugi varni.

Kako lahko potem islam velja za religijo, ki spodbuja nasilje in radikalizem?

Kako lahko za islam velja, da širi nemir v družbi?

Kako lahko trdijo, da islam zlorablja žensko čast?

Kako lahko trdijo, da islam dovoljuje svojim privržencem odtujitev lastnine in bogastva drugih?

Krivi takih zločinov, pa če jih upravičujejo z islamom ali ne, so daleč od njegovih naukov in se bodo morali za te grozote zagovarjati. V vseh pogledih islam od muslimanov zahteva, da izkazujejo najvišje standarde integritete in vrlin. Na primer, v 189. verzu drugega poglavja Vsemogočni Alah opominja muslimane, da ne smejo nikoli pridobiti bogastva ali lastnine z goljufijo; muslimane uči, da so pošteni, vredni zaupanja in da ohranjajo resnico v vseh pogledih.

Podobno verzi 2–4 v 83. poglavju učijo o pomembnosti poštenega ravnanja v poslu in trgovanju. Vsemogočni Alah pravi:

»Gorje tistim, ki so nepravični v merjenju; tistim ki, ko jemljejo od drugih, vzamejo popolno mero, ko pa oni merijo ali tehtajo drugim, jim dajo manj.«

Ti verzi pravijo, da bodo tisti, ki izkoriščajo poslovne transakcije in iščejo nepravične koristi zase na račun drugih, kaznovani in na koncu ponižani. Resnica je, da islam ščiti družbo pred vsemi oblikami krutosti in krivic ter ščiti življenje in lastnino vsakega posameznika. Zato je razlog za globoko obžalovanje in žalost, da ljudje še naprej po krivem obtožujejo blaženi značaj Preroka Mohameda,sa ko pa je on tisti, ki je v družbo prinesel edinstveno duhovno in moralno revolucijo. Dejansko nikjer ni bilo primerov take moralne integritete, kot so jo prikazali zgodnji muslimani. Če so se njegovi privrženci prepirali, se niso smeli med seboj izkoriščati; poskrbeti so morali, da so pravice drugega izpolnjene.

Na primer, nekoč je privrženec Preroka Mohamedasa prišel na trg, da bi prodal svojega konja za 200 dinarjev. Ko se je drugi privrženec Prerokasa oglasil, da bi konja kupil, mu je rekel, da je 200 dinarjev premalo in da bi poštena cena bila 500 dinarjev. Rekel je, da ne želi miloščine in hoče skleniti zakonit in pošten nakup ter plačati 500 dinarjev. Na to je muslimanski prodajalec odgovoril, da prav tako noče miloščine in želi pošteno prodajo, zato je hotel le 200 dinarjev. Tako je njuna razprava služila zaščiti pravice drugega, ne glede na ceno, ki bi jo morala sama plačati.

Predstavljajte si, da bi vsi člani družbe bili sposobni tako živeti in vzdrževati take vrednote.

Kako krasna bi bila taka družba!

Družba, v kateri bi vsak državljan imel za prioriteto poštenost in bi težil k skupnemu dobremu.

Z drugimi besedami, islamska družba.

Če kdo želi vedeti, kaj islam predstavlja, naj pogleda take plemenite primere, ne pa tistih, ki v njegovem imenu lažno sejejo razdor in netoleranco. Vsekakor se moramo vsi, muslimani in nemuslimani, ustaviti in razmisliti o posledicah svojih dejanj.

Z velikim ponosom govorimo o tem, kako se je svet razvil v povezano globalno vas in se čudimo hitrosti komunikacije in potovanj. Ampak ob tem napredku se moramo zavedati, da se je povečala tudi naša odgovornost. Ko gre za migracijsko krizo, je dolžnost mednarodne skupnosti, da pomaga ljudem, ki so kjerkoli podvrženi krutosti in brutalnosti v svojih domovinah. Prioriteta bi morala biti poskušati tiste narode spraviti in končati vojne ter vzpostaviti trajni mir; če to ni mogoče, je naša moralna dolžnost, da odpremo srca tistim, ki resnično trpijo.

Družba ne bi smela zavračati pristnih beguncev, ki ne trpijo po svoji lastni krivdi. Družba ne bi smela zavračati nedolžnih ljudi, ki si želijo le možnosti živeti v miru in si želijo biti dobri državljani ter spoštovati zakone države, v kateri živijo. Namesto tega bi jim morali pomagati; tistim, katerih življenja so bila zlomljena, ki so jih mučili in so nadvse nemočni, ranljivi in nezaščiteni.

Dokažimo svojo človeškost.

Pokažimo sočutje.

Pomagajmo nositi bremena tistih, ki to obupno potrebujejo.

Po drugi strani pa imajo migranti v svojih novih državah veliko odgovornosti. Kot sem že rekel, morajo nekako prispevati svoji družbi in težiti k integraciji. Ne smejo se izolirati ali se odrezati od lokalne skupnosti, ampak služiti svojemu posvojenemu domu in delati za njegov nadaljnji razvoj in napredek. Skupaj moramo iskati načine, na katere lahko ljudje z različnimi ozadji in zapuščinami skupaj živijo v harmoniji.

Kot sem rekel, je svet danes kot globalna vas in ne živimo več v tistih minulih obdobjih, kjer so dogodki v eni državi prizadeli le lokalno skupnost ali največ še sosednje narode. Zdaj živimo v času, ko imajo nemiri ali konflikti v katerikoli državi posledice za ves preostali svet. Zato bi namesto, da bi se eden drugega bali, morali težiti k reševanju problemov z vzajemnim dialogom, v duhu strpnosti in sočutja.

Naš cilj ne bi smel biti nič manj kot vzpostaviti mir v vsaki vasi in mestu vsakega naroda na svetu.

Muslimanska skupnost Ahmadija si je vedno prizadevala izpolnjevati ta cilj in zato širimo to, za kar menimo, da je ključna sestavina miru, kar je trdno prepričanje, da smo vsi stvaritev Vsemogočnega Boga in je On ustvaril človeštvo, ki bi ga prepoznalo in izpolnjevalo pravice drug drugemu. Če človeštvo pride do tega zavedanja, smo prepričani, da bo prevladal resnični in dolgotrajni mir.

Na žalost pa smo priča prav nasprotnemu. Namesto da bi se združili in iskali mir skozi obstoj Vsemogočnega Boga, je človeštvo zapleteno v iskanje miru samo na materialne načine.

Dan za dnem se človeštvo oddaljuje od vere ter duhovnosti in rezultati so strašljivi.

Moje trdno prepričanje je, da je vera v Vsemogočnega Boga edini način rešitve za resnični mir na nacionalni in mednarodni ravni.

In tako je moja najgloblja želja in najbolj goreča molitev, da svet prepozna svojega Stvarnika in začne slediti njegovim resničnim naukom.

Namesto da bi stremeli k svojim osebnim in političnim ciljem, molim, da bi današnji voditelji izpolnjevali pravice vseh ljudi ne glede na kasto, prepričanje ali barvo.

Z vsem svojim srcem molim, da prepad, ki ostaja med človeštvom in Vsemogočnim Bogom izgine in da bomo na lastne oči videli prevladati resnični mir na svetu.

Vsem se vam lepo zahvaljujem. Hvala lepa.«