Kako me je znanost približala Bogu

Kako me je znanost približala Bogu

Rodil sem se muslimanskim staršem, ki sta dajala velik pomen duhovnosti in znanosti.

Ko sem odraščal, so me učili, naj vedno govorim resnico, naj bom prijazen do drugih, naj služim človeštvu na vse možne načine in da naj za to nikdar ne pričakujem zahvale. Nesebično služenje, kot so ga učili mene, je bistvo islama. Spominjam se, da sem že kot majhen bral Koran in veliko razmišljal o komentarjih nanj.

Islam razlaga koncept Boga kot duhovno Bitje, Stvarnika z vestjo, ki skrbi za potrebe človeka, od njega pričakuje, da bo služil Njegovemu stvarstvu in komur bomo na koncu vsi odgovorni. Z mojo duhovno izkušnjo skozi molitev je bila moja vera v Boga močna že, ko sem bil otrok.

Enako, kot sem izkušal duhovnost, me je prevzemala močna želja, da bi sledil znanosti.

Islam zelo poudarja znanost in izobraževanje. Koran spodbuja muslimane k razmišljanju o zakonih vesolja, saj vedno znova daje primere iz kozmologije, geologije, embriologije itd. Zato je v zlati dobi islama znanost precej napredovala. Svet je videl znanstvene velikane, kot so Ibn Al-Hejsam (oče znanstvene metode), Al-Havarizmi, Avicenna, Džabir Ibn Hajjan, Razi itd. Ni presenetljivo, da je najstarejša obstoječa univerza na svetu danes maroška University of al-Qarawiyyin, ki jo je ustanovila muslimanka po imenu Fatima al-Fihri leta 859.

Pod vplivom Korana, ki spodbuja znanstveno razmišljanje, sem tudi jaz izbral znanost kot poklicno pot. In bolj ko sem študiral znanost, bolj je rasla moja vera. Vse je dobilo smisel.

Vzemite za primer gibanje planetnih teles. Koran navaja:

»In On je ta, ki Je ustvaril noč in dan, in sonce in luno, ki drsita vsak v svoji orbiti« (Koran 21: 33).

Tega znanja o gibanju planetov v moderni Arabiji v sedmem stoletju še niso imeli. Čeprav so nekateri grški astronomi – ki niso imeli stika s Prerokom Mohamedomsa – že sklepali, da Zemlja ne miruje, je bila trditev iz Korana, da se vsa nebesna telesa, vključno s Soncem, gibajo v orbitah, brez primere. To dejstvo še stoletja kasneje ni bilo znano. Kako je Avtor Korana imel to informacijo? In kdo je bil Avtor?

Poglejmo še en primer — teorijo velikega poka. Ta teorija predpostavlja, da se je materija hitro razširila iz stanja izredno visoke gostote in temperature ter z močno eksplozijo označila začetek vesolja pred 13,8 milijarde let. Ko sem študiral teorijo, so mi na misel prišle naslednje besede iz Korana.

»Ali neverniki ne vidijo, da so bila nebesa in zemlja zaprta gmota, potem Smo ju razcepili?« (Koran 21: 30).

Ta verz v mislih posameznika ustvari podobo velikega poka. Kako je Avtor Korana imel to informacijo 1400 let pred trenutno sprejeto teorijo o izvoru kozmosa? Je On dejansko bil Stvarnik, kot Je trdil? Še bolj zanimivo je dejstvo, da verz naslavlja nevernike, kot bi prinašal prerokbo o tem, kdo bo stopil na veliko znanstveno odkrivanje rojstva kozmosa.

Ko je moje zanimanje za kozmologijo in osnove astrofizike raslo, sem bil še bolj zbegan. Vesolje je vse predolgo veljalo za statično, dokler niso v poznem 20. stoletju znanstveniki naleteli na prelomno odkritje. Odkrili so, da se vesolje dejansko širi s pospešeno hitrostjo. Priznani fizik Stephen Hawking poudarja pomembnost tega odkritja s temi besedami:

»Širjenje vesolja je eno najbolj pomembnih intelektualnih odkritij 20. ali kateregakoli stoletja. Spremenilo je razpravo o tem, ali je imelo vesolje začetek. Če se galaksije sedaj oddaljujejo, so si v preteklosti morale biti bližje. Če bi njihova hitrost bila konstantna, bi pred 15 milijardami let bile druga na drugi. Je to bil začetek vesolja? Veliko znanstvenikov še vedno ni bilo zadovoljnih s tem, da ima vesolje začetek, ker naj bi to nakazovalo, da se je fizika podrla. Posameznik bi se moral sklicevati na zunanji dejavnik, ki mu lahko, prikladno, reče Bog, da bi določil, kako se je vesolje začelo.«

To me je znova spomnilo na besede iz Korana.

»In nebesa Smo zgradili s Svojimi lastnimi močmi in zares Smo ga še razširili« (Koran 51: 48).

Kako je Avtor Korana vedel, da se Vesolje širi? Ne da se zanikati, da je Avtor poznal najgloblje skrivnosti Vesolja – skrivnosti, ki jih šele danes spoznavamo.

Koran omenja še veliko več znanstvenih resnic, ki jih pred več kot tisočimi leti človek še ni poznal. Na primer, danes vemo, da je življenje odvisno od vode. Prav zato gledamo na vodo kot nadomestni znak za življenje na drugih planetih. Koran omenja to dejstvo:

»On je tisti, ki Je ustvaril človeka iz vode« (Koran 25: 54)

In v verzu 24: 45 Avtor Korana trdi, da je življenje odvisno od vode.

Potem pa sem se spomnil na ta verz iz Korana:

»Zares, človeka Smo ustvarili iz trdne gline« (Koran 37: 12).

Kako lahko življenje izvira iz vode in gline hkrati? Katero od tega je bilo? Si je Koran nasprotoval? Znova je znanost odgovorila na moja vprašanja. V znanstveni raziskavi objavljeni v prestižni reviji Nature zgodaj lani so raziskovalci na univerzi Cornell dokazali, da bi glina lahko bila kraj rojstva življenja na Zemlji. Raziskovalci so prikazali pomembnost omejevanja biomolekul in biokemičnih reakcij v evoluciji zgodnjega življenja in predlagali, da se je evolucija zgodnjega življenja morda zgodila v okolju glinenega hidrogela. Ponovno sem bil prevzet. Življenje, kot ga razumemo danes, je dejansko odvisno od vode in najverjetneje izvira iz gline.

Bolj kot sem sledil znanosti z versko gorečnostjo, bolj je rasla moja vera. Ni bilo druge izbire, kot se strinjati, da je Avtor Korana – kot On trdi – Stvarnik Vesolja in življenja v njem. Kajti če ni, kako Je vedel o skrivnostih vesolja in našega izvora? Skrivnosti, ki smo jih šele začeli razumeti po več kot tisoč letih po razodetju Korana.

Enako pomembno zame je bilo dejstvo, da niti en znanstveni princip, kar jih je Avtor razglasil, ni bil ovržen. Znani kozmolog Carl Sagan piše:

»Ideja, da je Bog ogromen bel moški z valujočo brado, ki sedi na nebu in beleži padec vsakega vrabčka, je absurdna. Če z Bogom nekdo misli na skupek fizikalnih zakonov, ki vladajo vesolju, potem takšen Bog vsekakor obstaja.«

Popolnoma se strinjam z njegovo prvo trditvijo. Bog iz Korana ni fizično bitje. Ni starec, ki sedi na nebu. On je Duhovno bitje, ki ga ne zaznamo s svojimi fizičnimi čutili, ampak skozi iskreni duhovni uvid. V drugem delu Carl Sagan nakazuje, da bi, po njegovem mnenju, zakoni fizike lahko bili »Bog«. Po mojem mnenju ni mogoče, da bi ti zakoni – popolni, kot so – nastali sami od sebe. Verjamem, da je Zavestno Bitje zagnalo te zakone in pred 13,8 milijarde let v času velikega poka vse Vesolje izpostavilo tem zakonom.

Celo Stephen Hawking sam je na vrhuncu svoje kariere rekel:

»Ne moreš razumeti veličastnosti vesolja, ne da bi verjel, da je za njim neka Najvišja Moč.«

Jaz sem se odločil tej Najvišji Moči reči Bog. In še najprej Ga častim z molitvijo in z nesebičnim služenjem Njegovemu Stvarstvu. In z vsakim dnem, ko se poglabljam v svet znanosti, vidim čudovito delo Stvarnika v različnih oblikah. Skozi to delo Ga vidim in se Mu približujem.