Podstrani

Islam

Pomen islama

Islam dobesedno pomeni mir, predanost Alahovi (Božji) volji; pomeni biti v miru in slogi; pomeni dosežek življenja, polnega miru in občutka večne sreče preko predanosti Alahovi volji. Beseda »islam« torej pomeni pot za vse, ki so poslušni do Boga in živijo v miru z Njim in Njegovimi stvaritvami. Njegovi sledilci se imenujejo muslimani. Sveta knjiga muslimanov, Koran, razodeta Božjemu Preroku Mohamedu (mir in Božji blagoslov z njim), razlaga islam kot osebno vero, ki je skladna s človeško naravo. Kakor se otrok uči pisati besedo za besedo, tako Alah postopoma uči svet o veri preko Svojih prerokov, skozi različna obdobja, med različnimi narodi. Verska napotila, ki so se začela s pričetkom sveta, so se končala in izpopolnila v islamu.

Narava islamske misli

Ko je svetovna zavest dosegla zadostno stopnjo razumevanja za končno razodetje, je Alah poslal zadnjo in izpolnjeno razodetje preko Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim). Islam ni nova religija. V svojem bistvu podaja enako sporočilo in vodstvo, kot ga je Bog razodel že prerokom pred Mohamedom (mir in Božji blagoslov z njim). V Koranu Bog pravi tako:

»Verjamemo v Alaha (Boga) in vse, kar nam je bilo razodeto, vključno s tistim, kar je bilo razodeto Abrahamu, Izmaelu, Izaku, Jakobu in plemenom, ter tistim, kar je Mojzesu, Jezusu in drugim prerokom povedal njihov Gospod. Ne delamo nikakršne razlike med katerimi koli od njih in se pokoravamo Njemu« (Koran 3: 85).

Koran ne popravlja le napak, ki so se pojavile v različnih verah, temveč oznanja tudi resnice, ki prej niso bile objavljene zaradi posebnega stanja družbe oziroma njenega zgodnjega razvoja. Hkrati islam vsebuje resnice, ki so bile del drugih Alahovih razodetij in so bile poslane človeštvu kot napotilo (Koran 98:4). Ne nazadnje islam izpolnjuje vse duhovne in moralne zahteve za napreden človeški odnos.

Sporočilo upanja

V islamu je smisel življenja njegova popolna svoboda. Islam ne zagovarja ideje o izvirnem grehu, temveč uči, da vsak človek v sebi nosi seme popolnega razvoja in da sam odgovarja za svojo usodo.

»Mi smo človeka ustvarili od tistega najboljšega« (Koran 95: 5).

Vzpostavitev popolnega bratstva brez diskriminacije na osnovi slojev, vere, barve kože in narodnosti je edinstvena značilnost islama. Nasledstvo, bogastvo in družinska čast so trenutne stvari. Islam ne le da zagovarja, temveč tudi izpolnjuje in ustvarja čudovita načela enakosti in bratstva v življenju ter delovanju človeške družbe. Islam je univerzalna religija, ki ne ločuje na podlagi rase, spola ali narodnosti. V Koranu piše:

»O, ljudje! Ustvarili smo vas iz moškega in ženske, razdelili smo vas v plemena in podplemena, da se boste lahko poznali med seboj. Zares, v očeh Alaha je najbolj častivreden med vami tisti, ki je najbolj pošten in pravičen. Alah je Vseveden in se zaveda vsega« (Koran 49: 14).

Glavna misel islama

Glavno načelo islama je Božja enotnost. Nihče ni vreden, da ga obožujemo, razen edinega Boga in Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim), ki je Alahov prerok. Alah je brez napak, je Časten in Edinstven. On je Vsemogočen, Milostljiv, Vseveden in brez partnerjev. Ne rojeva in ni rojen, kajti to so človeške značilnosti in slabosti. Ideja Božje enotnosti je prvi in najpomembnejši steber v islamu in vsaka druga oblika verovanja se nanaša nanj. Še več, islam nam pomaga, da vzpostavimo trajni odnos z Alahom in da Ga prepoznamo v toku našega tuzemskega življenja kot svojega pomočnika pri vseh dejavnostih in podvigih.

Izvori islama

Islam ne trdi, da je nova religija, pač pa, da gre za nadaljevanje prejšnjih religij. Islam je naravno in pričakovano nadaljevanje religijskih učenj prejšnjih prerokov. Islam torej ne poziva le k čaščenju istega, Enega Boga Abrahama,^as Mojzesa,^as Jezusa^as in vseh drugih prerokov, temveč trdi tudi, da je razširitev sporočil preteklih prerokov.

Razvoj religije

Glede na islamska učenja so bili sveto pooblaščeni preroki poslani na različne dele tega sveta v različnih časih skozi zgodovino, da bi dvignili zavest o Bogu med njegovimi ljudmi in predali Božja navodila glede moralnega in duhovnega življenja. Čez čas so nekateri od teh prerokov od Boga prenesli nove zakone, da bi religijska učenja za človeštvo progresivno razširili v koraku s splošnim človeškim razvojem. Ko so torej ljudje dosegli večjo zmožnost razumeti Božja navodila, je Bog poslal dodatne smernice za nadgrajevanje tega, kar je že bilo razodeto. To je pomembna točka, saj poudarja koncept razvoja religije.

Mohamed^sa je preprosto prišel z zadnjim zakonom v obliki Korana in nadgradil že zgrajene povezave med sporočili Abrahama,^as Mojzesa,^as Jezusa^as in drugih, prejšnjih prerokov. Prenesel je sporočilo absolutne edinosti Boga, kakor tudi smernice človeštvu glede življenja v moralnem in duhovnem smislu. Prihod Mohameda^sa je dokončal razvoj religije s prinosom zadnjega poglavja v Božjem progresivno razodetem zakonu.

Povezava z Abrahamom

Izvori islama so isti kot izvori drugih religij, ki so se prakticirale pred njegovim prihodom. Izvoru vseh semitskih religij lahko sledimo vse do preroka Abrahama,^as saj so bili njihovi preroki potomci njegovih dveh sinov, Izmaela^as in Izaka.^as Prvorojenec Izmael^as je imel dvanajst sinov, ki so v Svetem pismu imenovani kot »dvanajst princev«. Izmaelovemu^as drugemu sinu je bilo ime Kedar. Tisti, ki so sledili njegovemu družinskemu deblu, so ugotovili, da je med njegovimi potomci v ravni črti Mohamed,^saprerok islama. Muslimani so potomci Abrahamovega^as prvorojenega sina Izmaela,^astako kakor so judi in kristjani potomci Abrahamovega^as drugorojenega sina Izaka.^as

Pet stebrov islama

Besedna zveza pet stebrov islama predstavlja pet osnovnih dolžnosti, ki jih mora musliman upoštevati. Tvorijo osnovo duhovnega ravnanja. V islamu je pet osnovnih stebrov:

Izpovedovanje vere (šahada) v edinega Boga in Božjega Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim)
Opravljanje molitev (salat/namaz)
Post v mesecu ramadanu (savm)
Darovanje socialnega davka za določene skupine ljudi (zakat)
Romanje v Meko, če okoliščine to dopuščajo (hadž)

Šahada (izpoved vere)

Prvi steber islama je izpoved vere, imenovana tudi Kalima. Šahada se glasi “La ilaha ill-Allah, Muhammad-ur-rasulullah“, kar pomeni: “Ni boga, razen Alaha in Mohamed je Njegov poslanec.” Šahada je izraz brezpogojne in popolne edinosti Boga in prikazuje ljubezen brez primere, ki jo vernik s tem izrekom priznava Alahu. Šahada ni le verbalna opredelitev, ampak jo mora vernik izražati s telesom in dušo, s tem, ko se zanaša le na Alaha, stremi le k njemu, ljubi le njega, moli le k njemu in je le njemu pokoren. Kako je to izvedljivo v vsakdanjem življenju, je prikazano s Prerokom Mohamedom (mir in Božji blagoslov z njim) in zato je njegovo omenjanje v izpovedi vere tako pomembno. Iz te izpovedi ljubezni do Alaha verniki črpajo energijo in strast, da izpolnjujejo preostale stebre islama.

Salat (molitev)

Salat se nanaša na molitev petkrat na dan, ki se na točno določen način opravi pred sončnim vzhodom, opoldne, popoldne, po sončnem zahodu in zvečer. Namen molitve je utemeljiti osebno povezanost z Bogom, misel nanj ohranjati v srcu in pridobiti njegove lastnosti. Prerok Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim) pravi, da je popolna molitev ta, med katero ima tisti, ki moli, neposreden in popoln občutek, da vidi Boga ali pa da vsaj Bog vidi njega.

Savm (post)

Tretja dolžnost muslimanov je postenje v mesecu ramadanu, ki je deveti mesec islamskega koledarja. Posti se od sončnega vzhoda do zahoda. V tem času se musliman odpove hrani, pijači, kajenju in spolnemu občevanju. Z odrekanjem materialnim dobrinam naj bi krepil duhovnost. Razen čiščenja duha in duhovnega razvoja pa post pripomore tudi k temu, da se razvije sočutje do revnih, hkrati pa izpolnjuje tudi zapoved, ki spodbuja darovanje.

Zakat (darovanje)

Četrti steber islama je zakat in pomeni dajatev , ki se znotraj države ali skupnosti nameni dobrodelnosti. Zakat je oblika dajatve, ki se ga odvaja od presežka dohodkov, ki ga muslimani v enem letu niso porabili. Znaša 2,5 % imetja. S prejemki, ki jih država dobi od zakata, krije izdatke, ki so potrebni za splošno blaginjo. Ta steber pomeni tudi, da je dajanje miloščine dolžnost vsakega muslimana.

»Miloščina pripada le revnim in pomoči potrebnim in na tem področju zaposlenim in tistim, katerih srca je potrebno pridobiti, in za osvobajanje sužnjev in zadolženim in za tiste, ki se prizadevajo na Alahovi poti, ter popotnikom. Tako je določil Alah. In Alah je Vsevedni, Modri« (Koran 9: 60).

Koran vernike pogosto opominja, naj darujejo. Smisel zakata je tudi ta, da denar ostane v obtoku in se na ta način spodbuja gospodarstvo.

Hadž (romanje)

Peti steber je romanje v Meko, imenovano hadž. Vsak musliman, ki živi v miru in je fizično ter finančno sposoben, mora vsaj enkrat v življenju romati v Meko in obiskati Kabo, prvo Božjo hišo (Koran 2: 197). Muslimani se na romanje odpravijo ob točno določenem času, ki hkrati simbolizira Abrahamovo (mir z njim) žrtvovanje, ki je nameraval žrtvovati svojega sina Izmaela (mir z njim), da bi zadovoljil Boga. Alah mu je nato razložil, da so bile te sanje simbolne in da naj namesto sina žrtvuje žival. V spomin na »uboj« slabih poželenj muslimani na deseti dan meseca, ob prazniku Id-ul-Adha, zakoljejo žival. Hadž pa ni le veličastno duhovno doživetje, ki sega vse od Meke in do združitve z Bogom, ampak predstavlja tudi socialni dogodek izredne veličine, saj se ob tej priložnosti na enem mestu zberejo milijoni muslimanov in tako lahko spoznavajo različna ljudstva in kulture.

Vera brez prakse pomeni prazno besedo. Vera sama po sebi ni zadostna, če ni pretvorjena v delovanje. Musliman verjame, da je v tem življenju sam odgovoren za svoja dejanja, ki mu bodo predočena na drugem svetu. Vsak je dolžan nositi lastno breme in nihče ne bo odgovarjal za tuje grehe.

Mohamed – ustanovitelj islama

Islam je ustanovil Prerok Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim) pred več kot 1400 leti v Arabiji. Prerok Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim) je prejel razodetje od Alaha, v katerem mu je ta povedal, da je islam zadnja in najpopolnejša religija za človeštvo. Muslimani ne delajo razlik med preroki, temveč zagovarjajo, da je bil tudi Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim), velik voditelj in Božji prerok. Muslimani ga zaradi pomembnosti in veličine njegovega dela dojemajo kot najpomembnejšega med vsemi preroki. Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim) je izpolnil biblijsko preroštvo, v katerem je Bog naznanil prihod preroka, kot je bil Mojzes (mir z njim), med izraelskimi brati, izmaelci (Peta Mojzesova knjiga 18:18).

Koran – sveta knjiga

Koran je muslimanska sveta knjiga. Alahove besede, ki so se razodele Preroku Mohamedu (mir in Božji blagoslov z njim), pred več kot 1400 leti, so ostale nespremenjene vse do danes. Nešteto muslimanom je uspelo, da so se celoten Koran naučili na pamet. Sveta knjiga islama je Koran in vsebuje ustna razodetja, ki jih je Prerok Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim) prejel v obdobju približno 23 let. Koran je sveta knjiga ali sveti spis muslimanov. Nalaga jim zakone in zapovedi, predpisuje pravila družbenega in moralnega vedenja ter vsebuje izčrpno filozofijo religije. Koran je vir popolnega vodstva. Njegovi nauki so v sozvočju s človekovo naravo. Jezik Korana je arabščina.

Odnos do drugih verstev

Islam zahteva verovanje v vse preroke, vključno z Adamom, Mojzesom, Jezusom, Krišno, Budo, Konfucijem in Zoroastrom (mir z njimi vsemi). Muslimani spoštujejo vse preroke (tudi številne druge, ki tu niso omenjeni) kot Božje reformatorje, izbrane, da duhovno reformirajo in obnovijo človeka in ga približajo Alahu. Islam izraža spoštovanje do vseh Božjih prerokov in če bi muslimani pokazali celo najmanjše nespoštovanje do utemeljiteljev drugih verstev, bi delovali proti svoji lastni veri. Kakor muslimani verjamejo v vse preroke, prav tako verjamejo, da imajo vsa verstva svoje poreklo v resnici. Poleg tega so bile nekatere ideje lokalne oziroma začasne narave, pozneje pa jim je bil dodan univerzalni značaj. Muslimani verjamejo, da Koran ohranja in v svojo misel vključuje vse nauke trajnostne narave, ki zadovoljujejo potrebe ljudi vseh narodnosti in jim lahko pomagajo na njihovih poteh razvoja. Islam spoštuje vse religije in za vse predpostavlja, da izvirajo od Boga. Temeljno načelo islama je vera v resnico vseh prerokov in znanilcev – vključno z Jezusom, Mojzesom, Abrahamom in Krišno (mir z njimi vsemi) – ter njihovih svetih spisov.

Življenje na drugem svetu

Življenje po smrti v islamu pomeni nadaljevanje tuzemskega življenja. Življenje v raju ali peklu se prične odvijati nemudoma po koncu tuzemskega življenja. Raj je večen in neskončen, medtem ko je pekel le začasen. Pekel je podoben vicam. Potem ko se duša očisti, vstopi v raj. Raj je dosežek popolnega užitka in sreče z združitvijo z Alahom in razvojem duhovnih kvalitet ter dokončnih sposobnosti, ki so dane človeku. Stanje po smrti odraža sliko duhovnega stanja v času življenja.

Islam in mir

To je bistvo islama. Namen in cilj islama je spodbujanje miru na vseh ravneh. Če musliman udejanja islam, bodo on sam in njegova dejanja vir miru ne le zanj, pač pa tudi za vse v njegovi bližini. Ob tem preprostem, vendar mogočnem načelu, je preprosto videti, da so dejanja skrajnežev povsem v nasprotju z islamom.

Mir je prizadevanje, ki traja vse življenje. Islam temelji na verovanju v Boga in misli nanj, saj smo za vsako svoje dejanje na koncu odgovorni Njemu. V islamu je Bog živo bitje, ki komunicira s človekom in ga vodi – tudi danes. Bog je prizanesljiv in usmiljen in le če razvijemo močno vez z Njim, lahko dosežemo resničen mir, ki zagotavlja mir tudi v posmrtnem življenju. To pomeni tudi, da smo sposobni razvijati mir v svetu. Islam zavrača prevzetnost in daje jasno vedeti, da je le Bog tisti, ki odloča o tem, čigavo srce je čisto in vredno nagrade na tem in naslednjem svetu.

Beseda »islam« pomeni »mir«. Že to pove vse.

Mir posameznika

»Srca tistih, ki verujejo, najdejo uteho v misli na Alaha. Res je! Misel na Alaha je tisto, v čemer srca najdejo uteho« (Koran 13: 29).

»[I]n misel na Alaha je zares največja vrlina …« (Koran 29: 46).

»Vsakdo ima cilj, ki se mu posveča. Tekmujte torej drug proti drugemu v dobrih delih. Kjerkoli ste, vas Alah združuje. Res, Alah ima moč, da stori vse, kar hoče« (Koran 2: 149).

Brez Boga ne more biti miru. Brez tega pravila človek ne more živeti v miru sam s sabo niti ni mogoče zagotoviti miru v družbi. Nobeno drugo pravilo ne deluje. Le ljubezen do Boga lahko prinese resnično spoštovanje do njegovih stvaritev. Višja kot je raven stvaritve, bližje je Stvarniku in močnejša je vez med stvaritvijo in Stvarnikom.

Svetovni mir

»O vi, ki verujete! Bodite neomajni za Alaha in pravično pričajte. Naj vas sovraštvo do drugih ne spodbudi k drugemu kot k pravičnosti. Vedno ravnajte pravično, saj to je najbližje kreposti. In bojte se Alaha. Zares, Alah ve, kaj delate« (Koran 5: 9).

»O človeštvo, ustvarili smo vas iz moškega in ženske; vas naredili za narode in plemena, tako da lahko poznate drug drugega. Zares je najbolj časten med vami v očeh Alaha tisti, ki je med vami najbolj pravičen. Zagotovo Alah vse ve in se vsega zaveda« (Koran 49: 14).

Vsemogočni Alah pravi, da pravičnosti ni mogoče doseči brez iskrenosti in resnicoljubnosti ter da vas sovraštvo do drugih narodov ne bi smelo ovirati pri njenem udejanjanju. Z narodi, ki po krivem prizadenejo ljudi in povzročajo prelivanje krvi, preganjajo in morijo ženske in otroke ter sprožajo vojne, je resda težko ravnati. Toda Sveti Koran tudi takšnim smrtnim sovražnikom ne odvzema pravic in zapoveduje pravično in iskreno ravnanje z njimi.

Družbeni mir

»Zares, Alah predpisuje pravičnost in delanje dobrega drugim; in da se jim pomaga kot bližnjim, toda prepoveduje nespodobnost, zlo in nasilje. Opominja vas, da si to vzamete k srcu« (Koran 16: 91).

»Vse v nebesih in na zemlji pripada Alahu. Ne glede na to, ali razkrijete svoje misli ali jih zadržite zase, vas bo Alah pozval k odgovornosti zanje. Nato bo odpustil, komur bo želel, in kaznoval, kogar bo želel. Alah ima moč, da stori, karkoli želi« (Koran 2: 285).

Islam spodbuja družbeno pravičnost in mir. Družbena pravičnost se v islamu razteza tudi na tiste, ki si niso v sorodu, na primer sosede, sirote in pomoči potrebne. Družbena raznolikost služi božjemu namenu. To je Božji znak in gonilna sila razvoja znanja, kulturnega napredka in napredovanja civilizacije. Pripadnost nekemu plemenu ali narodu sama zase še ni razlog, da bi kdo dosegel posebne pravice ali čast. Pravi razlog za čast je – v Božjih očeh – posameznikovo pravično delovanje, ki traja vse življenje.

Sunizem

Suniti so največja muslimanska ločina. Po ocenah je do 85 odstotkov muslimanskega sveta sunitskega. Beseda »sunit« je okrajšava arabske besedne zveze »ahle sunnah«, kar pomeni »ljudje izročil« Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim) – tisti, ki sledijo izročilom Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim). So tudi tisti del islama, ki sprejema avtentičnost in avtoriteto prvih štirih izvoljenih kalifov islama (prvi štirje nasledniki Preroka Mohameda po njegovi smrti). Sunitski muslimani priznavajo štiri izrazito ortodoksne šole pravoznanstva, ki so si v veliko pogledih podobne, se pa razhajajo glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na razlago obredov in praks. Veliko sunitov sledi eni izmed štirih Mezhab (šol prava): 1) Hanifi Mezhab, 2) Maliki Mezhab, 3) Šafi Mezhab in 4) Hanbali Mezhab. Sunitski muslimani se uvrščajo v veliko različnih skupin, med njimi so Zahirija, Ahmadija in Salafija.

Šiizem

Šiiti predstavljajo razmeroma majhen delež muslimanske populacije, po ocenah približno 15 odstotkov svetovne muslimanske skupnosti. Medtem ko so muslimanski suniti tisti muslimani, ki verjamejo v izvolitev prvih štirih kalifov, šiitski muslimani zavračajo izvolitev kalifov, češ da bi moral biti Ali (zet Preroka Mohameda) eden in edini imam [vodja], izbran po smrti Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim). Dobesedni prevod arabske besede »šija« je »privrženec« in je okrajšava arabske besedne zveze »šija tu Ali«, kar pomeni »Alijevi privrženci«. Šiiti verjamejo, da muslimanski vodja ne more biti izvoljen. Namesto tega verjamejo, da muslimanski vodja izhaja iz potomstva Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim), saj naj bi jim krvna linija prerokove družine zagotavljala edinstveno duhovno in politično avtoriteto. Veliko šiitskih vej islama ima glede raznih vprašanj različne poglede, najpomembnejše med njimi je nasledstvo imamov. Šiitska muslimanska populacija sodi v tri skupine: 1) Isna ašarija, 2) Ismailija in 3) Zeidija.

Vahabitsko (salafistično) gibanje

Vahabitsko gibanje, znano pod imenom »vahabizem«, je ultrakonservativna islamska ločina. Vahabitska skupina (pripadniki te skupine se imenujejo tudi »salafisti«, ločina pa »salafitsko gibanje«) je imenovana po učenjaku iz 18. stoletja Muhammadu bin Abdul Wahabiju, ki se je zavzemal za zelo dosledno in puritansko interpretacijo islama. Privrženci te tradicije raje vidijo, da se jih ne kliče vahabiti, saj imajo to besedo za slabšalno. Trdijo namreč, da ne sledijo zgolj Muhammadu bin Abdul Wahabiju, ampak izvirnim učenjem islama. Raje se imenujejo salafisti, saj »salaf« pomeni prednika ali predhodnika. S to besedo so v preteklosti opisovali zgodnje predane privržence Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim). Kot taki se vidijo kot reformistično gibanje, ki bo muslimane popeljalo nazaj k praksam zgodnjih muslimanov.

Sufizem

Sufizem je mistična in globokomiselna oblika islamske prakse. Nekateri jo uvrščajo med islamske ločine, drugi jo štejejo kot obliko muslimanskih običajev, nekateri pa povsem ločijo sufizem od islama. Dejansko se tako šiiti kot suniti istovetijo s sufiji. Sufizem je praksa muslimanov, ki se osredotoča na razvoj neposrednega pristopa in komunikacije z Bogom. To prizadevanje za razmerje in komunikacijo z Bogom ima svojo osnovo v življenju in učenjih Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim), ki si je za to ne le sam prizadeval, pač pa se za to zavzemal tudi pri svojih privržencih. Tako je mistično iskanje posameznikovega Stvarnika kakovost, ki je islamu inherentna. Vendarle pa so nekatere prakse sufistov šle v drugo smer in štejejo pet stebrov islama kot neobvezne. Obstajajo različne skupine sufistov in tudi različni sufistični redi, ki so jih skozi zgodovino ustanovili različni sufistični svetniki in teologi. Med glavne rede sodijo: Nakšbandija, Čištija, Suhraverdija in Kadirija, če jih naštejemo le nekaj.

Izobilje islama

Islam je edina svetovna religija, ki oznanja popolno edinost in univerzalnost Boga.
Islam je edina svetovna religija s svetimi spisi, v katere nihče ni posegal. Koran je še danes od besede do besede natanko tak, kot je bil v času razodetja. V nasprotju s tem so bila besedila vseh drugih svetih spisov skozi čas spremenjena, kar so potrdile tudi sodobne raziskave.
Islam je edina svetovna religija s svetimi spisi, ki so nastali za časa življenja njenega utemeljitelja. Tisoči vernikov so se jih iz generacije v generacijo naučili na pamet od začetka do konca. V islamski sveti knjigi (Koranu) je tudi zapisana božanska obljuba, da bo besedilo obvarovano pred prirejanjem in spreminjanjem.
Islam je edina svetovna religija z nazorom in ravnanjem, ki se nista spremenila vse od časov njenega utemeljitelja, Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim). Zakonov islama ni mogoče odpraviti vse do sodnega dne. Pri vseh drugih verstvih so se dogme in obredi skozi zgodovinski razvoj spreminjali, zato se danes soočajo z očitkom, da jih je ustvaril človek.
Islam je edina svetovna religija z utemeljiteljem, čigar celotno življenje je podrobno poznano.
Islam je edina svetovna religija, katere izvor je zgodovinsko ugotovljen brez sence dvoma, medtem ko je rojstvo drugih religij zavito v meglo domnev in skrivnosti.
Islam je edina svetovna religija z utemeljiteljem, katerega vnovični prihod je napovedan v vseh starodavnih svetih spisih. Številni deli Stare in Nove zaveze ter parsijskih, hindujskih in budističnih spisov navkljub napakam v besedilu in pristranskim prevodom pričajo o poslanstvu Preroka Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim).
Islam je edina svetovna religija, ki jo je v sveti knjigi (Koranu) poimenoval sam Bog.
Islam je edina svetovna religija, za katero je mogoče trditi, da predstavlja zgodovinsko in logično izpolnitev vseh razodetih religij.
Islam je edina svetovna religija, ki priznava apostolstvo prerokov drugih narodov, na primer Mojzesa, Jezusa in drugih.
Islam je edina svetovna religija, ki prerokov drugih verstev ne obravnava kot sleparje.
Islam je edina svetovna religija, ki že od vsega začetka poudarja enakost in bratstvo ter v svojih vrstah ni nikdar trpela diskriminacije na podlagi rase, barve kože ali družbenega razreda.
Islam je edina svetovna religija, ki v svojih svetih spisih ponuja jasen nauk o posmrtnem življenju.
Islam je edina svetovna religija, ki pooseblja verske zakone za posameznike in skupnosti ter je primerna za vse narode v vseh zgodovinskih obdobjih.
Islam je edina svetovna religija, ki ponuja živo vero, kajti v islamu se vrata božanskega razodetja niso nikdar zaprla in lahko ljudje tudi danes ostanejo v tesnem stiku z Bogom.
Islam je edina svetovna religija, katere prepričanja in nauki so znanstveno podkrepljeni, saj vsako novo odkritje potrjuje resnico, zapisano v Koranu.
Islam je edina svetovna religija, ki opredeljuje konkretna politična, družbena, moralna in gospodarska načela, ki vodijo k dobremu vladanju in družbeni pravičnosti. Druga verstva se zadovoljijo s težko razumljivimi abstrakcijami ali provizoričnimi teorijami, ki jih vsake toliko prilagodijo zahtevam časa.
Islam je edina svetovna religija, ki v svojih svetih spisih pojasnjuje filozofijo stvarjenja in ustroj vesolja.
Islam je edina svetovna religija, ki dopušča možnost zveličanja bogaboječih pripadnikov drugih verstev.
Islam je edina svetovna religija, ki ne navaja čudežev, če so ti v nasprotju s popolnimi zakoni narave, ki jih je za upravljanje vesolja ustvaril Bog.
Islam je edina svetovna religija, katere končno zmagoslavje je zatrdno naznanil sam Bog v svojih svetih spisih.

Bistvo islama:

vzpostavitev miru z Bogom;
vzpostavitev miru s človeštvom.

Pet stebrov islama:

izpovedovanje islamske vere (pričevanje, da ni drugega boga razen Alaha in da je Mohamed Alahov poslanec);
opravljanju molitev;
dajanju zakata (miloščine);
post med islamskim mesecem ramadanom;
romanje v sveto mošejo v Meki.

Šest členov vere:

verjeti v Edinost Alaha;
verjeti v vse Njegove angele;
verjeti v vse Njegove knjige;
verjeti v vse Njegove preroke;
verjeti v življenje po smrti;
verjeti v Alahovo voljo.